torek, 23. oktober 2012

Vsak peti odrasli lula v bazen.

Sicer pa precej nezdravo, precej mastno, mesnato in kancerogeno jem. Namesto gratiniranih skutnih palačink, ki sem si jih obljubila za večerjo, se potem vseeno odločim za čufte in pire krompir. Ah in krompir! Verjetno ni čisto okej, da ga dvakrat dnevno v dvakratni porciji naložim na krožnik. Po drugi strani pa ga kot krompirjevka, alkaloidna obsedenka in "Krompir je lahko samostojna jed!" doma premalokrat pripravim - ne ljubi se mi ga lupit in to ... Pa si potem lahko odpustim, če se po vseh teh jedilnikih spremenim v krompir, ane.

Po dveh dneh samotarskega življenja v sobi 524 ugotavljam, kako zelo nesamotarsko je pravzaprav. Nedružabnost ni prav nič dolgočasna, pravzaprav šele ta da pravi wellness celotnemu organizmu. Za telefonske klice mojim najdražjim, da bodo vedeli, da me ponoči ni umoril noben hotelski duh (verjamem, da je to možno in vse moje telefonske nejeverneže opozarjam, da se kaj takega povsem realno lahko pripeti!), moram posebej posrkrbet za časovno organizacijo klica, ker 
a) je treba na telovadbo
b) je treba na fitnes
c) je treba na bazen
d) je treba na sprehod in prebrat kaj na najljubši klopci
e) je treba na kosilo
f) je treba na večerjo
g) je treba pogledat naslednjo epizodo Revenge serije
h) je treba na masažo
i) je treba po cenik masaž na recepcijo
j) je treba spisat blog-post
k) je treba poklikat po najljubšemu forumu
l) je treba odgovorit sodelavcu, zakaj taki trapasti ukrepi
ž) je treba zase si vzet malo časa, da bo pravilno teklo tole z wellnessiranjem

Tako z žarnico osvetljene strani samotarskega bivanja v sobi 524, kot z roletami zatemnjene strani samotarskega bivanja v sobi 524, seveda vzajemno obstajajo. Lahko pozabim modrc sredi sobe na tleh pa se bom lahko mirno in svobodno in brez nerodnosti ob tiščanju jošk za brisačo sprehodila od tuša čez sobo. In lahko skupaj padem od strahu ponoči, ko v školjko še vedno teče voda, čeprav že od večera nisem bila na wc-ju (preprosto vem, da mora bit tu nekaj paranormalnega). South park in ostale traparije na laptopu lahko pogledam brez slušalk in čepke za uhe, že malo ušesno-pomaščene, lahko zabrišem stran, na drugi strani je pa malo depresivno sami odcapljat na večerjo, sami raziskovat med lonci, kaj je za kosilo in sami sedeti z jutranjo kavo ob zajtrku. 

Zunanji motivator prvi teden je super poskrbel za Notranjega motivatorja ta teden, da ne stagniram, migam in ... V zadnjih petih letih prvič zares uživam v vsakem wellness trenutku, kar je zoprno, ker čas tako prehitro teče.

nedelja, 21. oktober 2012

Kako so mi čepki za uhe rešili življenje

No, olajšali so mi ga - tale teden, ko je moja mami postala moja cimra. 

In ko je ta moja cimra vsakodnevno skrbela, da se mi na ritne blazinice niso naselile celulitne obloge ... In ko je hkrati ta moja cimra vsakodnevno skrbela tudi, da bi pa vseeno lahko malo celulitnega okrasja dobila na to rit. Prvo z nenehnim spodbujanjem uporabe novih pohodniških palic in z določeno kvoto preplavanih dolžin 25-metrskega bazena, drugo pa z izkoriščanjem celotnega potenciala samopostrežne all you can eat hotelske restavracije, predvsem s prinašanjem novih in novih tortic na mizo, ki so postali pomemben del dveh obrokov - tako kosila pa potem še večerje.

Končni izpisek na računu je potem še vedno nič, ker so se palice pogodile s torticami, me za danes popoldne še vso zaljubljeno nagnale v savno, da zdaj utrujeno pišem, kar moram zapisat.

Zapisat moram, da sem srečno prišla do usb kabla, ki bo ukradenemu kobo-bralniku podal dušo ali Vihro mečev po angleško. In da mi tudi zdaj, ko je cimra s svojimi kovčki odropotala domov, ne bo dolgčas. In še uh-čepke lahko zdaj pospravim. In čisto skromno poudarim - moja mami je zakon.

nedelja, 14. oktober 2012

Trening vleke testa. Tretji teden.

Ah, veš, preden čisto zaplavam med mehurčke in stare penzijonistične avsrijske riti, moram še evidentirat neuspeh tretjega tedna vleke testa ... Zdaj mam na srečo dva tedna pavze, a sem že tehtno sklenila, da naslednjič dodam jajce in maslo - po enem starem kuharskem receptu za štruklje sicer. S tem receptom se je mami namreč nekoč kobacala ven iz kuharskih plenic, ga prerasla in si po svoje zamislila vlečeno testo, kar je izjemno optimističen podatek zame.

...
...
...
[mrzlično iskanje usb kabla med prtljago]
...
...
...
[gaddemt, pozabila sem ga!]
...
...
[šit, to pomeni tudi, da na ukraden e-bralnik ne morem naložiti A Storm of Swords!]
[kar pomeni, da svoj bahavi ego lahko samo potunkam v bazen s slikami na telefonu vred ...]
...
...
[gh!]

četrtek, 04. oktober 2012

Trening vleke testa. Drugi teden!

Je res, da sem trening planirala za vsak dan v prejšnjem tednu in to, da sem vsak dan nekaj iz vlečenega jedla (in ne delala) najbrž ne šteje, sem pa svoj drugi poskus vleke prestavila na ta ponedeljek in omilila verzijo vsakodnevnega treninga na vsaj-enkrat-na-teden-trening.


Eksperiment je bil že boljši! Smejali so se mi vseeno, torej ni ravno privlačno izgledalo, ko je bil še v procesu nastajanja, je bil pa bolj širok in velik kot prvič, še vedno precej luknjast. A okusen. In še vedno predebel.


To je bil potem jabolčni štrudelj - samo jabolka pa cuker, na cimet sem pozabila, ker se mi je mudilo rolat, da ne bi še kdo (tukaj sem res določna!) videl tega luknjastega skrapucala (ki ga tako ali tako zdaj vidi celo Vesolje).

Sicer pa nadvse uživam - zato tega treninga nisem tako zares vzela.