četrtek, 31. marec 2011

Ligenj v košu za umazano perilo.

Še ponoči pozabim sanjati. Z izjemo tesnobnih sanj o tem, da sem ostala totalno brez denarja (in ne, da bi ga sicer zares imela). Prepričana sem, da sem se preveč seznanila z realnostjo. Tako zelo živim življenje, da sem pozabila na sanjarjenje - tudi tako, ko mimogrede podpreš glavo na desno roko, pogledaš proti stropu, kot da iščeš muhe (v mojem primeru je to že od začetka debela laž), se nasmehneš, ker je tako fino ždeti v oblaku, in si zrišeš podobe neke pretekle in prihodnje situacije ... In ti je toplo. Fuck, izgubila sem to, v čemer sem bila best of the best!

Pa je okej, da se ne prepustim svojemu fantazijskemu vetru v času, ko se branim pred travmatičnimi bombami zadnjih seminarskih nastopov dodiplomske kalvarije in se trudim z napredovanjem premagovanja potnih in hladnih rok, vrtoglavice in vseh jezičnih zapletov, ki se zgodijo pod vplivom mojega izkrivljenega, nikoli osredotočenega in vedno večkrat med seboj paralelnega miselnega toka. Na večni drugi strani pa postajam tisto, česar nikoli nisem štekala (Oh, seveda so zdaj nenadoma moji deviantni vrtinci nerazumljivih sklopov možganskih celic postali celo nekoliko bolj razumljivi!) - prazen robotski motorček, kjer so funkcije postavljene točno tako kot želijo Ostali. Opa, ne! Postajam prazen robotski motorček, kjer funkcije ne delujejo v skladu z Ostalimi, zato počasi usihajo.

Ker ne sanjarim! Zares smejem se samo še uro na dan. Niti mrščim se ne več in brezizraznost postaja udobna. Vsaj tak je večinski del dneva in ko se zamislim, ugotovim, da trpim. Jokat pa še znam.

nedelja, 27. marec 2011

Mene pred tebe.

Poleg vseh organizatorjev, ki jih izkoriščam, da furam svoj lajf manj stresno, manj zmedeno in vsaj z načinom, ki ima približno določeno glavo, rit (pomemben del mimogrede) in rep, sem dobila še en poseben poudarek, da mora biti moj urnik posebej strukturiran. Okej, ne bo problema, ker sem pač tiste sorte bitje, ki si skoraj uro kosila napiše v koledarček z obveznostmi, ključe, mobitel in tošeljček s kovanci bom pa po torbici panično iskala za vekomaj ali pa na vekomaj.

Refleksijam, analizam in ta istim poglobljenim razmišljanjem o vsakršnem mojem in tvojem ravnanju - pa če je to zapisano v obliki objav na blogu, komentarjev na forumu in kratkih beležk v telefonu, ki se zaradi patetične situacije, ki jo tako vidim, zbrišejo takoj, ko so do konca natipkane - se je zdaj pridružil še ekstra kjut (trdi listi in s spiralo) dnevnik za spremljanje utrudljivosti v vsakdanjem življenju. Ni problema, čez osem tednov bom potegnila črto in videla, če sta moja posmehljivost in skepticizem vredna poimenovanja ulice (Ulica skepticizma posmehljive Izgubljene?) ali pa bom videla, da sta za na kompost, kjer bosta kasneje rastlinam pomagala z rodovitno zemljo.

Točka, pri kateri se lahko fejst potrudim in ne bo tako na hejhou kot prejšnji dve so prioritete. Čisto komot lahko ne nesem kile krompirja na vlak, če bom vedela, da tam ne bo nikogar, ki bi to kilo nesel še do stanovanja. Čisto komot lahko tisti družabni kavici rečem ajdčau, če vem, da me doma čaka še en kup življenjsko pomembnih ikon na namizju, ki čakajo, da jih zalaufam. Čisto komot lahko potem na nedeljo postavim prioritete tako, da s seznama izbrišem film in se raje spakiram na prijateljski klepet. Mene postavim pred tebe. Razmišljanje v bolj egoistično smer mi ne bi škodilo*.

V sklopu boja proti utrudljivosti (in ne_morem_več utrujenosti) pridejo še poglavja:
- pravilno sedenje za računalnikom in to tako, ki ne zaustavlja krvnega pretoka in težave s krčnimi žilami prestavi za par let naprej,
- urejen bioritem, kamor spadata spanje in prehrana (sicer nekaj nemogočega za študenta na filofaxu in s prefleksibilno službico),
- načelo "še enkrat toliko potrebujem, da pridem nazaj" (opravki niso enosmerna cesta in vedno je treba prišparati toliko, da imam še za nazaj),
- gibanje in rekreacija takrat, ko sem spočita, kar pa je spet potrebno veliko genijalnosti, ker težko najdeš dan, ki nima vsaj pomivanja posode napisanega na seznamu opravil.

Vse te napisane buče so tako pomembne zame, kot so pomembne za vse ljudi, ki so deležni današnjega hitrega tempa in naglice, ki jo zahtevajo od nas naši šefi, profesorji, prijatelji, družina in papagaj. Ki jo zahtevamo od nas mi sami. Bi bilo pa zelo ironično, da bi se nam od vseh shopping listkov, to do seznamov, kaj moram danes, kaj moram čez cel mesec, ob kateri uri moram spat, sfuzljalo. Zmernost vsega, se strinjam, pa boš preživel srečno.

*Hej! Nisem še egoist! Pri egoizmu gre za več dimenzij, na nekaterih sem v vrhu (sploh kar se nošenja mojih copat tiče, če se spomniš), na drugih pa sem bolj majhna in tudi to je treba zbalansirati.

petek, 25. marec 2011

Ena limeta.

Pa saj sem nenehno nafilana do zadnjega praznega balončka na desni strani moje betice, ampak tole zdaj je v primerjavi z nekaj večeri nazaj zmaga. Zmaga za vse samoanalitične rite-nevrite, za lajanje na nedolžne vsaj v tisti situaciji, zmaga za moj skrajno obremenjujoči, jezni in obupani miselni tok.  

Kanta, v katero zapiram vse, kar mi moj obljubljeni notranji mir kakorkoli ogroža, je (padajno - ponovno?) eksplodirala. Ob pomoči n kozarcev mojito okusa (vprašanje večera se je šlatalo z "Zakaj dve slamici? A res, da bolje zgleda?") in s še dvema pokerfejs priigranima štamprla (to je dvojina za štamprle!) brandyja je kot posledica na sonce usekalo. A kaj? To nesoglasje med iluzijo in realnostjo. To nedojemanje vedenj, ki so na dark-side-we-have-cookies tako logična. Vse te komunikacijske zadrege, ki bi bile lahko tako enostavno prebavljive, če bi šli ljudje s črko za črko. Potrebujem eno razumevanje, potrditev k razumevanju. Ni čudno, da sem na koncu ta zajebana.


Pa tako dobro je šlo tisto s potlačitvijo in z usmerjanjem na navidezne tekaške superge in boksarske rokavice. Spet sem jih sezula, ne ljubi se mi več! Vprašanja, zakaj pa jaz nisem šla, so prepovedana, a ker tega ne vedo vsi, se tako samo kislo nasmehnem (upam, da v resnici nasmeh izgleda ljubko in neprisiljeno) in skomignem z rameni. Na noter pa norim. Ker imam najraje na svetu možnost, da rečem "Ne."

petek, 18. marec 2011

There are rules I had to break ...

Nima veze z mojim trenutnim počutjem, z mojim trenutnim razmišljanjem in s trenutnimi hrepenenji.

Počutim se
Nadvitalno, nadenergično, nadpripravljeno na izzive, ki si jih nisem postavila sama. Mimogrede mi izziv predstavlja pretirano negativen pojem, ki ga dojemam kot pogruntavščino sodobne družbe, da nadomesti izraz "pogoj za preživetje" ali "obveznost, ki omogoča, da živiš sebe, familijo in psa" ali "dogodek, ki bo sprožil toliko adrenalina, da te bo zadel infarkt, pri čemer adrenalin deluje kot droga". Izziv tako raje nadomeščam z obveznostmi, rekreacijami, projekti, praksami, izpiti, seminarji, žuri, z ogledi muzejev, nanizank in kino predstav. Absolutno bolj realno je, ob besedi izziv pa se običajno raje pokrijem s flis odejo do nosu in nesamozavestno zaprem oči.

Razmišljam
Lepo v ravni črti naprej, brez ovinkov, nikakršnih vozljev ni, jasno kot kristalni kozarci za vino, brez strahov, brez tesnobe, s totalno jasno vizijo. Huh, to se sliši tako nezemeljsko! Nenehno prihajam do logičnih zaključkov, nikjer dilem, ki bi utrujale. Razmišljam o družabnosti, o potrebah po druženju in o količini vložene energije v določeno zvezo in to je ključ do odgovora, zakaj imam jaz tri, ti jih imaš pa petnajst, zakaj sem raje na kavču, ti pa v lokalu. Razmišljam o reformah, ki bodo izvedene pomanjkljivo, so pa nujno potrebne, razmišljam o zasnovi seminarja in potem se mi sploh ne zdi težko.

Hrepenim
Ne prav veliko. Skoraj sem našla meter pa štiriinšestdeset centimetrov udobnega sloja ozona, znotraj katerega bi ždela brez problema z neskončno lahkotnostjo, če ne bi dobro vedela, da me bo kmalu s tira spravila moja kiklopska obremenjenost z odnosom, pod katerim izgubim veliko sebe, če trmasto ne vztrajam pri svojem metuljčkastem in rožnatem plesu (torej na "jebeš" varianto dojemanja slabe volje nekoga drugega). Zdaj ne hrepenim in to sploh ni slabo stanje, gre samo za izpopolnjenost same s sabo. Ne hrepenim, pogrešam pa. In čudno ... Pogrešala sem pogrešati! 


Nima veze z mojim trenutnim počutjem, z mojim trenutnim razmišljanjem in s trenutnimi hrepenenji.

nedelja, 13. marec 2011

A greš zraven?

Nah, ne morem z vama it na ogled mulca v hokejski opremi, kjer se podi za hokejskim pakom z ostalimi malimi možmi, ker nimam časa.

Nimaš časa?
V bistvu ga imam, ampak moram viset na internetu, da lahko sploh pogledam drugo stran mize, kjer leži odprta ilegalno prefotokopirana knjiga. Če bi šla z vama, bi to pomenilo izgubo dveh ur, kar ne bi bil problem, če ne bi po povratku potrebovala še dobro uro, da se pravilno adaptiram nazaj v stol in se psihično pripravim na nedeljske obveznosti pred še enim prihajajočim norim tednom.

In komaj čakam, da bo torek s svojo baubau predstavitvijo za mano. Če mi je zadnji seminar uspelo speljati  brez priprav in z malim tekilastim mačkom in z absolutno prekratkimi uricami spanca in s štirimi slajdi paverpojnta (za katerega sem v splošnem mnenja, da je tako ali tako v 90 procentih uporabljen popolnoma napačno, popolnoma brez smisla in popolnoma neučinkovito) in z neprepričanjem, o čem sploh govorim, bo tale mikropouk varianta s snemanjem in petnajstminutno evalvacijo nastopa na koncu, zagotovo trša lupina oreha.

Zdaj preživljam svoje popoldne na najbolj nekoristen način. Nad glavo mi visijo urica za delo, priprave na seminar in učenje. Prisrčno je zamujati minute z osveževanjem spletnih strani, na katerih se ne spremeni nič, kaj šele, da bi priklikala do nečesa razburljivega ... Ampak kot rečeno - vse to je le proces priprav na bolj pomembne reči.

sobota, 12. marec 2011

"Oseba, s katero grem jutri na kakav, je na moji lestvici daleč za tabo."

Netoleranca mi prihaja pod kožo. Ne samo do laktoze, ki me uvršča med manj razvito vrsto ljudi (menda so tolerantni na drugi strani že naredili evolucijski korak naprej) in do neumne gužve na busih, nad katero zadnje čase udriham vse preveč, pač pa moja netoleranca vse bolj vključuje tudi komunikacijske zadrege, ki na mojem obrazu sprožijo radioaktiven pogled in namrščene obrvi. Potem sem pa jezna na cel svet.

Ne osredotočam se več toliko nase in na svoje potencialno zadovoljstvo, ampak kar gledam naokrog ogroženo in iščem pošasti, katerim se brez upiranja podredim. Volja v uricah zasužnjenosti je obupna. Teden, ki pride, bo pravi, da se spremenim nazaj v egocentrično in naduto in "it's so FLUFFY!" dekletce, ki je hkrati zelo prijazno do sobitij (saj bom vendar tako zadovoljna sama s svojim organiziranim, tiptop življenjem, da pošastnega ne bom več videla) in me bo to še dodatno osrečevalo. Kljub praznini in samoti na dveh kvadratnih metrih spalne površine, bom užila vseh tistih nekaj dni prihodnjega tedna, še vedno pa to dejstvo hudičevo slabo sprejemam. Kasneje se občutka mravljice med velikani človek (jaz) lepo navadi, na koncu pa pride celo do godrnjanja, ko človek (jaz) dobi nazaj pod kovter to tako potrebno družbo ... 

In potem se je zaradi potresa na Japonskem dan še bolj skrajšal!?

nedelja, 6. marec 2011

Na srečo ne najdem mašince za pošiljanje sms sporočil ...

V sklopu s tem, da hodim spat od polnoči do enih, zjutraj pa vstanem lahko ob sedmih, lahko pa šele opoldne, potem imam zajtrk čisto odvisno, kosilo čisto odvisno, večerjo čisto odvisno, čez cel dan pa tako uspem nenehno hrustat čips in lizat čokolade. Trpi želodec, trpi prebava, trpim jaz, ker sem tako nezadovoljna s takim načinom, še bolj trpim, ker ne naredim kaj veliko, da bi bilo drugače. Na nedeljo, kot je tale, se odločim sfurat en zdrav dan s primernim časom vstajanja, s primernim lahkim zajtrkom, lahkim riževim kosilom in še nekaj bolj lahkotnega za večerjo. Brez čipsa, brez čokolade, z veliko vode, s pokončno držo za računalnikom, z malim sprehodom po svežem zraku, s filmom za lahko noč, čez dan pa z nekaj uspešno opravljenimi deli za faks pa še urica za službico.

yeahright

Spala sem do enajstih, več kot bi bilo potrebno, zajtrk je bil že lahek, jugortast in koruzno-ovseno kosmiški s pomarančnim sokom, za kosilo je bila pica. Sprehod? Ah, kje, je preveč megleno. Faks? Ah, kje, bom jutri. Služba? Pride na vrsto šele ob poznih večernih urah, ko tako ne bo več časa za ogled filma. Čips in čokolada k sreči ostajata nedotaknjena, flaška z vodo pa se pridno prazni in polni, kar je edino pohvalno. Norim po stanovanju, se pogovarjam na glas, pizdim tudi čez tako nabit hladilnik, pomita posoda in obešene cunje me ne pomirita. Še poltergeisti in mobitel so se skrili (mobitel v dobro odnosov), saj si mislijo, da sem usekana.

 Vsekakor bi bil po petih mesecih že čas za frizerja.