Za hip ujeto ravnotežje.

Občutek je ... Izpopolnjujoč, srečen, lahkoten, samozavesten, krasen je.

Za popizdit je bilo stresno, svoje živčne končiče sem povezovala med sabo še 48 ur po tem ... Nisem pa dvomila, da ne bi speljala do konca.

Govor se bo zatikal, vozljal, blokiral, sem se bala. Še kot mirna in v varnem okolju ga nisem znala izpeljat tekoče. Vprašanje je bilo, kako bo šlo skozi.

Pa je šlo! Solidno, z dobrimi odzivi, z navdušujočim kimanjem bolj pametnih od mene, s spodbudnimi pripombami, s super pozitivinim zaključkom, z vizijo za naprej! In z entuziastičnimi klicaji na koncu vsake trditve. Pa s švic brki, ker je sonce nabijalo v kabinet, pa z vseeno tresočim glasom, saj sem morala kljub napiflanemu postopku že od vsega začetka improvizirat. Pa s smehom, ker sem ena zabavna oseba.

Ni pa kaj pomembnega spremenilo - po pričakovanjih - kar se mojega bivanja tiče. Dve leti matranja, tuhtanja, vrtenja, mečkanja, teptanja, raziskovanja, dejanskega pisanja, prevajanja, tenstanja, strukturiranja, ugotavljanja, prestavljanja, zamujanja rokov, razsvetljevanja in spet padanja v črno luknjo brez konca in ničesar ... No, samo tega je konec. Vse ostale sekirice, pms-i, sitnobe, čokoladne abstinenčne krize, vnetja mehurja, konflikti, težke štenge in drugi koraki, prihodnost ... So ostali. Predvsem trk, kako preživeti življenje je še vedno tu, afkors.

Sem zadovoljna, vznemirljivo ponosna, en življenjski projekt z dobrim razmišljujočim bliskom je za mano. Lahko ga nadaljujem v eno lepo, koristno, še bolj izpopolnjujočo zgodbo. Da le vsi zgoraj našteti glagoli ne bi bili zaman. Trenutno sem še v zelo zagnanem razpoloženju.

Toliko stvari je pred mano! In zdaj je pogled res jasnejši in bolj odprt - za moje pekarije, moje pisarije, moje zdravljenje, rehabilitiranje, selitev in za zdrave ter vitalne življenjske eliksirje.

Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo - tisto umazano, rjavo, žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne noge v pajkicah in ne-moje skibucke ... Tople in suhe.

Spisala sem briljantno zahvalo - ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od "before" in "after" fiziološke raztopine, moj človek, s katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer (moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to funkcijo imela). 

Družila sem se, čeprav nekoliko glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže sprogramirane prostore ... Potem ko uspešno zaključim z življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem, obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga še vedno nimam.

*O položnici za simobil govorim.