petek, 31. avgust 2012

Moje prvo vlečeno testo!

Poleg testa za pito, me je v živčno, po kuhinji razbijajočo in v smeti hrano* metajočo, veščo spreminjalo tudi vlečeno testo. No, v bistvu samo enkrat, ampak takrat očitno dovolj hudo, dovolj bridko, dovolj debelo, da se tega ustvarjanja nisem upala več lotit. Do danes.

Sicer ne še čisto samostojno - mati je posegla le enkrat: zakričala je takrat, ko sem želela zavit testo, brez da bi posula cuker po kislih jabolkih - a vseeno toliko, da bom naslednjič vedela in znala in da bo do tega "naslednjič" sploh prišlo!

Samo moka, voda, ščep soli, potrpežljivost pri vlečenju in petnajst minut časa so potrebni za pripravo. Pa je. In bo burek in bo mnogo štrudljev in drugih zavitkov, vse to, kar mam rada.


*hrano? japajade. Nanitkana in zluknjana kepa testa NI hrana

četrtek, 30. avgust 2012

Finale, finale.

Res upam, da se oglašam še z zadnjim sklopom jamranja v moji redno-študijski dobi. Počutim se namreč že malo prestaro, kaj drugega pa se ni spremenilo. Elementi, ki so prisotni ob doživljanju  te agonije, so približno enaki kot vedno.
  • Strah, strah.
  • Jeza, ker da moram bit že malo tumpasta, da se je tako zavleklo vse skupaj.
  • Osamljenost, ker so sotrpini v podzemlji ali pa jih ni več in so manj tumpasti od mene.
  • In že apatija, ker postaja vseeno, brez energije in motivacije.
  • Čas, ki ga preživim na fejzbuku primerno sovpada z mojim stanjem. Vse vem o vseh, celo par brezveznih statusov sem objavila, po čemer že dolgo nisem posegla (zadnji "Sedem komarjevih pikov! Mam na faci." nakazuje celo na tako sorto obupanosti, da sem dejansko preštela vse oklane predele zoprnih ljudožercev, in ne samo na obrazu) ...

Sem se pa nekaj novega naučila ... Nove strategije, ki mi je edina še preostala, da sploh naredim prvi kurčev izpit v septembru. Po domače se zadeva imenuje piflanje, bolj strokovno memoriranje na pamet in če še bolj zakvačkam, gre za nekritično pomnenje in skladiščenje dejstev, ki bo čez en mesec gladko pozabljeno. To poteka v stoje, z enim na vrata nalepljenim plakatom, na katerem je narisan miselni s ključnimi kategorijami, ki jih potem opišem - naglas in  recitirajoče, s tolčenjem prsta ob vrata, da dajem takt izrečenim zlogom, če ne drugega, in s spominsko berglo v roki. Spominska bergla je knjiga, kamor se oprem, ko zablokiram, ane. In ko hodim po štengah s podstrešja v pritličje na sladoled, vsako štengo (naglas) poimenujem za eno fazo enega postopka in ko pridem v nov štuk, naredim isto z drugim postopkom. Lahko si bo kdo kmalu mislil, da imam zraven sebe usmojenega imaginarnega prijatelja, ki je gluh. Če ne bi bil usmojen in gluh, bi celo ta zbežal pred mojim retardiranim kvakanjem.

Naj se obrestuje! Ni enostavno to piflanje.

sobota, 25. avgust 2012

The Flying Cat

Najina žival še vedno misli, da lahko leti. Pa še vedno ne zna, ker je že četrtič (ali pa šele tretjič - nikoli ne bomo vedeli) zgrmela dol z okna.

Prvo letečo avanturo je imela, ko se je nečesa ali tistega, ki je v školjko potegnil vodo, ustrašila in poletela dol s skretnega okna. Brez posledic, z enim prestrašenim mijavom v nebo in prešernim opičjim skokom na ramena, ko jo je the master prišel iskat.


Za drugo letečo avanturo bo samo ona lahko potrdila, ali je res bila, ko bo znala govorit človeščino. Mijavk iz zgornjega okna s hodnika na naš balkon, ko smo trebili češnje, je izredno sumljiv in dvomi, da bi kar tako stopila ven skozi vhodna vrata, ostajajo.


Tretjo letečo-bolečo! avanturo je doživela v času, ko še ni imela prepovedi igre na zunanji okenski polici. Ko sem se ustrašila, da je padla dol, je bila v bistvu še vedno gor, a v tistem mojem paničnem pogledu skozi okno, ji je spodrsnilo in priletela je direkt na asfalt. Posledica je bil kompliciran zlom desne tačke, kamor so ji med operacijo zabili žebelj, da se je stvar naravnala. To sem že predstavila v spisu Moj mačkon ne more biti balon. No in to še vedno ne more biti.


Za četrto letalsko izkušnjo sem izvedela včeraj zvečer. Ko je cel dan ni bilo na spregled, so jo našli prestrašeno v atrijskem grmovju. Spet je k sreči štrbunknila na zeleno stran, tokrat skozi kopalnično okno, a  v luftu obstaja strah, da si je tisto načeto tačko spet kaj zmrcvarila. Zaenkrat hodi po vseh štirih, a glede na mačkov karakter, ki ne jamra, da ga kaj boli, je tole še pod enim hudim vprašajem. Depresivna pa ni.



Menda ni redkost in najpogostejše poškodbe, ki jih fašejo notranji mačkoni (torej tisti, ki živijo na 75 kvadratih in na višini) so ravno posledice teh padcev z balkonov in okenskih polic. Jinx je zdaj izkoristila že štiri prilike, še pet jih ima, če verjamemo v tisto o devetih mačjih življenjih. In glede na pogostost in željo po lovljenju golobov par metrov nad varnimi tlemi - ja, ne, ne sme jih tako hitro pocahnat!

Serija fotk s samozavestno mačjo pilotko jinx je zadnja serija njenih fotk, ki jo je v jutranjih urah dan za deseturnim žurerskim pohodom, storila partyfotografinja Ema s svojo mini, jinx-prijazno, fotkamašinco.

torek, 21. avgust 2012

is in a relationship

Odnos wc školjka-rit
Ha, še zadnjič sem se zbudila z viharji v želodcu in težnjo po izpljunku notranjih organov ven iz trupla. Še zadnjič, to vem, ker sem vzela še zadnjo iz serije konjsko velikih kapsul, ki so zverinsko oglodale želodčno sluznico in povzročile anarhijo še tam naprej po črevcih. Zelo upam, da so napodile še tisti virus, ki mi ga je v zahvalo za teden gostovanja v meni pustil zajedalski krvoses z ogromno ritjo. Naj izgine ta boreliozni obroč, naj izginejo še trije mozolji na faci in vse praske na nogah, ki se ne kažejo kot ravno lepe tam izpod oblekc ... Pa ne bom čisto nič huda nad dieto s prepečenci, čajem iz suhih borovnic, temno čokolado in zrelimi bananami.

Odnos švic brki-37°C
Diham, diham, diham! Potnih kapljic pod nosom ni, stopala in dlani so hladnega dotika, pogled skozi okno je zelen in brezbetonski ... Možgancem pa nikakor ni prevroče, da bi še stoprvič žulili te enoiniste ugotovitve knjig. Zato se ne sekirajo, ne norijo, počutijo se varne. Ljubljanskih sedemintrideset je zares vročih sedemintrideset. Gorenjskih sedemintrideset, ah, teh tu termometer sploh ne najde!, pa predstavlja precej hladno in svežo sedemintrideset ... S čiliranjem, ki ni muka in ni prisilno. 

Odnos požerušnik-beli kruh-grisin
Kuhat mi ni treba. In pojem res veliko svežih žemljic iz bele moke (ko se v popoldanskih urah tisto s prebavljanjem zobatega antibiotika umiri) - belo je poudarjeno, ker je postalo čudno. Zelenjava ostaja ista, direkt z vrta in v koločini, ki - če to sploh lahko - pretirava. Grisinov v ta novi korsici pa ne smem jest še štirinajst dni ... Tako kot smem šele čez štirinajst dni na poličko nad prtljažnikom namontirat Pando. Ali drnjohajočega medveda. Ali nekaj. Za personalizacijo pa tko ...

Odnos Rdeča cifra
Ta odnos je brez odnosa in je bedno, da se je sploh in spet pojavil.

petek, 10. avgust 2012

Spet sem spoznala ta Raj na Zemlji.

Ki je v Sloveniji! Še bolj natur, še bolj v divjini, še bolj je neokrnjen in še bolj je lepo - lepo tako zelo, da-be-se-da-ne-opi-še-in-fo-tkič-ne-na-ri-še.

Kjer se čas ustavi, kjer je luna ponoči pravo sonce, kjer ni pošasti, so pa plašne male podlasice in obati. In polži in pajki in mravlje, a se tako zlijejo v naravo, da pozabiš, kako zelo baubavasti in golaznjaški so lahko v mestu.


Kjer je šporhet sestavljen iz kamnov, kjer so stare suhe smreke najbolj fajn in aromatično gorivo, kjer maš zvezde na stropu in kjer maš jutranji tuš, ... ma ne, banjo!, vija vaja štrbunk takoj lahko iz pojstle.

No, to je tam, kjer sem bila zdaj. Samo tri dni in dve noči, a dovolj, da so kamni postali prehodni že brez bergle (čisto na štartu najdene palice, ki sem jo enkrat morala braniti pred palcojednim psom, drugič pa pred ta glavnim chefom kuhinje, ki je nenehno rabil nekaj za podkurit!) in dovolj, da sem skalibrirala svoje senzorje za vročino in vlago, in dovolj, da sem postala skaloplezalec - po kozje sem premagala prav vse skale, prišla tudi do mejnega kamna in na italijansko stran, neustrašno preplavala tolmune in se po riti dričala čez brzice ... In dovolj, da zdaj ne znam več hodit po ljubljanskem asfaltu.

nedelja, 5. avgust 2012

Čevljasti ulov

Vedela sem, da se sandalce ali gladiatorke ali jezuščkove opanke ali younameit, ki so namenjeni pohajanju v vročini, ki zaprtih čevljev nikakor ne tolerira, torej pohajanju vsak dan od junija, ko pride do prvih švic-tac do septembra, ko nožni prsti še vedno hrepenijo po približno svežem, čeprav vseeno betonskem, luftu, vsako leto kupi le za eno sezono. 

A štekaš, kaj čem povedat? 

Še enkrat: Vedela sem, da se odprte sandalaste, gladiatorske, jezuščkopankaste čeveljce vsako leto kupi le za eno sezono.


Ker razpadejo. Moje zadnje najljubše (in vsako leto so najljubše!) so kljub visoki ceni najprej ostali brez netkov (tistih kovinskih nekičastih okraskov), potem sem enkrat na poti do gredžuejšn piknika v Tivoliju izgubila podplat, ki mi ga je moj vsestranski dec s sekundnim zalimal nazaj, a se je njihova življenjska doba končala pred ogledom filma Batman z vzponom viteza teme s prelomom desnega podplata direkt na pol - nekaj je moralo pač umret, če si dovolim malo črnega.



Sem imela v planu že prej, a sem se vseeno počutila prisiljeno, ko sem odprla vrata najbližje čevljaste trgovine. Pomemben je podatek, da sem s seboj, v torbico, če hočeš, zapakirala tudi zgoraj omenjenega vsestranskega deca, ki je potem nosil torbico in - pazi! - nikoli prezrl kupišdva,vzameštri napisa. Tako je postal junak in zaslužen zato, da sem iz trgovine pritovorila tri škatle čevljev in namesto stosedemnajstih evrov v to vložila le petiintrideset, če upoštevam še do 70-procentni popust. Opanke, balerinke in platformaste plutaste peeptoese in opa, tu lahko govorimo že o drugih čevljih v moji omari, ki imajo funkcijo povišanja za nekaj centimetrov!


In ... Počasi dojemam, kako čevelj hitro postane obsesija. Ampak me ne bo!

četrtek, 2. avgust 2012

Lisičji jedilnik.

Zajtrk:
Umešana jajčeca, kurja jajca, z lisičkami. In s sto let starim rženim kruhom s semeni!











Kosilo:
Solata s tuno brez lisičk.
...  in temu primerno brez fotke.

Večerja:
Lisičkov golaž s pire krompirjem.











Naslednji dan kosilo:
Lisičkov golaž, krompir z blitvo, v pivskem testu utopljeni jajčevci
... in tako dobro, da ni bilo časa kliknit "Say cheese!". Pa tudi mobitelefonska kamera bi naredila le žaljiv približek. Krompir je bil še kako odveč.

Bistvo tega mojega lisičjega jedilnika ni v tem, da bomo kritizirali, kako baba od fotografa ne ceni fotografije in kako da si kaj takega drzne objavljati javno. Ni v tem, da bi brihtala komurkoli z idejami za izviren meni jutri in pojutrišnjem. Bistvo je pač v tem, da se hvalim, kako od zadovoljstva je grulil moj želodčič, in v tem, da so moji roditelji neverjetno ponosni, da lahko zdaj tudi zame napolnijo gobarsko košarico in s tem še dodatno urico preživijo tam na pokljuškem luftu.

sreda, 1. avgust 2012

Revolucija: bloggerjeva - in še kako se je dalo!

Samo eno obupano objavo sem morala spisat o tem in vesoljci so se me usmilili. Postavitev levega stolpiča se je zgradila kar sama od sebe! Don't know how, don't know why, don't know, don't care, wuhu! Da bi bilo celotno bivanje tako enostavno.

Revolucija: bloggerjeva, če se bo sploh dalo.

Nič se ustrašit. Malo ga serjem z adaptiranjem novih predlog ... Ker sem sitna in rabim spremembe.

Na levi strani bi mi moralo pokazat Moj ego, Četrto dimenzijo, Zadnje čivke pa vse Galaksije in pričakujem, da bom z mojim veleumnim računalniškim znanjem uspešno premagala blogger.

Malo me skrbi moja naravnanost k destrukciji, zato bom kar se da previdna, da tega Izgubljenega vesolja še bolj ne poženem v izgubo.