Finale, finale.

Res upam, da se oglašam še z zadnjim sklopom jamranja v moji redno-študijski dobi. Počutim se namreč že malo prestaro, kaj drugega pa se ni spremenilo. Elementi, ki so prisotni ob doživljanju  te agonije, so približno enaki kot vedno.

• Strah, strah.
• Jeza, ker da moram bit že malo tumpasta, da se je tako zavleklo vse skupaj.
• Osamljenost, ker so sotrpini v podzemlji ali pa jih ni več in so manj tumpasti od mene.
• In že apatija, ker postaja vseeno, brez energije in motivacije.
• Čas, ki ga preživim na fejzbuku primerno sovpada z mojim stanjem. Vse vem o vseh, celo par brezveznih statusov sem objavila, po čemer že dolgo nisem posegla (zadnji "Sedem komarjevih pikov! Mam na faci." nakazuje celo na tako sorto obupanosti, da sem dejansko preštela vse oklane predele zoprnih ljudožercev, in ne samo na obrazu) ...

Sem se pa nekaj novega naučila ... Nove strategije, ki mi je edina še preostala, da sploh naredim prvi kurčev izpit v septembru. Po domače se zadeva imenuje piflanje, bolj strokovno memoriranje na pamet in če še bolj zakvačkam, gre za nekritično pomnenje in skladiščenje dejstev, ki bo čez en mesec gladko pozabljeno. To poteka v stoje, z enim na vrata nalepljenim plakatom, na katerem je narisan miselni s ključnimi kategorijami, ki jih potem opišem - naglas in  recitirajoče, s tolčenjem prsta ob vrata, da dajem takt izrečenim zlogom, če ne drugega, in s spominsko berglo v roki. Spominska bergla je knjiga, kamor se oprem, ko zablokiram, ane. In ko hodim po štengah s podstrešja v pritličje na sladoled, vsako štengo (naglas) poimenujem za eno fazo enega postopka in ko pridem v nov štuk, naredim isto z drugim postopkom. Lahko si bo kdo kmalu mislil, da imam zraven sebe usmojenega imaginarnega prijatelja, ki je gluh. Če ne bi bil usmojen in gluh, bi celo ta zbežal pred mojim retardiranim kvakanjem.

Naj se obrestuje! Ni enostavno to piflanje.