Zajtrk:
Umešana jajčeca, kurja jajca, z lisičkami. In s sto let starim rženim kruhom s semeni!
Kosilo:
Solata s tuno brez lisičk.
... in temu primerno brez fotke.
Večerja:
Lisičkov golaž s pire krompirjem.
Naslednji dan kosilo:
Lisičkov golaž, krompir z blitvo, v pivskem testu utopljeni jajčevci
... in tako dobro, da ni bilo časa kliknit "Say cheese!". Pa tudi mobitelefonska kamera bi naredila le žaljiv približek. Krompir je bil še kako odveč.
Bistvo tega mojega lisičjega jedilnika ni v tem, da bomo kritizirali, kako baba od fotografa ne ceni fotografije in kako da si kaj takega drzne objavljati javno. Ni v tem, da bi brihtala komurkoli z idejami za izviren meni jutri in pojutrišnjem. Bistvo je pač v tem, da se hvalim, kako od zadovoljstva je grulil moj želodčič, in v tem, da so moji roditelji neverjetno ponosni, da lahko zdaj tudi zame napolnijo gobarsko košarico in s tem še dodatno urico preživijo tam na pokljuškem luftu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar