ponedeljek, 31. december 2007

srečno*novo*leto

Želim, zelo, vsem.

Če smo pa že pošteni pa tega ne želim vsem. V bistvu srečno novo leto želim samo tistim, ki meni želijo, da imam v novem letu vsak dan na voljo te čokoladne bombone, ki jih imamo trenutno na smrekici! In samo tistim, ki mi želijo, da si bom vsaj enkrat na teden lahko privoščila mehurčkasto kopel z vonjem po pomaranči! In samo tistim, ki mi bodo zaželeli, da mi hitro zrastejo laski! In samo tistim, ki mi želijo, da se bo moja soba vedno pospravila sama od sebe! Pa tistim, ki mi želijo, da samo Jaz rešim svet pred uničenjem... In ne Will Smith, ki ga je rešil že vsaj šestnajstkrat. Pa da samo Jaz zamaknem sonce nekaj svetlobnih let bolj stran od Zemlje, ker Chuck Norris mi gre že pošteno na živce, ker se vedno samo On, sebičnež, zabava pri zaustavljanju globalnega segrevanja ozračja! In samo tistim, ki mi želijo, da s Fredyjem zapojem Bohemian Rapsody ob njegovi vrnitvi v našo dimenzijo (he's just a poor boy from a poor family). No pa mogoče želim (vsaj malček srečnega novega leta) tudi vam štirim, ki prebirate moje vsakodnevne oslarije, ki jih pišem na svetovni splet. Pa tistim, ki mi bodo zaželeli, DA SE KONČNO NAJDEM V TEM VESOLJU!

Prav nekaj uric nazaj sem prebrala lanskoletno voščilo... Ste si umivali zobke? So bili vaši nasmehi letos noro šajnasti? Ja? Moji so bili... In dišeči po zobni pasti in žvečilnih z okusom lubenice. No, to priporočam, da delate tudi letos. Pa vam bo zobni zajček prinesel lepe bele zobke. Ampak poleg tega... Vsak dan si čistite ušesne kanalčke. Da boste dobro slišali, ko vam bo tista določena oseba v ušesce zašepetala, da vas ima rada in da si umijte zobke, da ne boste imeli slabega zadaha (plus ne jejte čebule - jeste jo lahko le, če zagotovo veste, da naslednjih nekaj dni te določene osebe ne bo v vaši bližini).

Želim vam... Da uspete na vseh področjih. Vem, da vam letos ni uspelo skoraj nič. Zato naj vam to uspe v letu, ki prihaja. Jutri. Da se boste lahko ob koncu leta nula8 hvalili kaj vse ste naredili. Da boste boljši od soseda! Ozirajte se nase, na lastne potrebe. Če že niste, postanite egoistične k* takoj s prvim januarjem, ker brez tega vam danes ne bo uspelo preživeti, je preveč konkurence, da bi si lahko privoščili Velikodušnost. Ampak! Spet ne pretiravat. Pretiravajte le na področjih, kjer ne škodujete svojih bližnjim. Ljudje smo družabne živali in samotarski način življenja res ne pride v poštev. Zato si čas samo zase vzemite le takrat, ko bodo vidni vsi prvi znaki živčnega zloma in le takrat, ko se bo hkrati s tem pokazalo, da so bližnji sposobni preživeti cel dan brez vas (saj je to vsaj približno jasno napisano?). Priporočam, da si nabavite hišnega kosmatinca - ko boste mislili, da se ne morete nikomur izpovedati, bo on tisti vaš poslušatelj (sicer wanna be, ampak vseeno;)) - tako ne boste prenaporni do samega sebe. Pa povejte že ta svoje tistemu kozlu, ki vam mori vsak dan. Bo šlo stran precej težkih kamnov in tako boste veliko lahkotneje poskakovali soncu naproti. Oblačite se le tako kot paše samo vam, ne glejte tistih mrkih obrazov, ki samo iščejo ljudi, katere bi pozobali kostmi vred. Ti niso srečni, vi pa boste! Jejte sadje. Zelenjave ni treba, ker je tudi jaz ne jem.

To so moje novoletne želje, nasveti. Za vas. Vsaj približno ste dojeli bistvo, right?

Srečno novo leto dva tisoč osem!*

sobota, 29. december 2007

Ladies Night - drugič!

¨Dej na MT!¨ se je glasil prvi Katjušin vzdih. In drugi in tretji. Pa vsak naslednji (dokler se pač Mojca ni razbesnela, da je to samonjen proizvod in da bo zahtevala avtorske pravice... ((da ne bo kdo mislil, da je to kaj pomagalo:P)))

Ponovno smo se zbrale. eM, Ti, Kej in Di. Kraj zločina: Železniki. Vreme: oblačno, minus sedem stopinj celzija. Veter, rimske palice, ki čarajo utrinke, zraven katerih si zaželiš... Da bi ti fant (kakršne so delali le včasih) pripeljal Zvezdo.

Zopet je bilo prisotno nenehno izmenjavanje ljubezni. Zopet je bila večina časa posvečena iskanju vseh potencialnih hrbtov (spetsamo Mojčin izraz za pravega moškega:)) za naše samske deklice pa tudi za mene! - meni so namreč predlagale harem:P... Iskanje je bilo žal omejeno spet le na romance, ki so se odvijale na ekranu. Torej spet nič konkretnega. Zopet so nas čakali jutranji toasti in zopet sem morala trpeti neznosno Tinino zbadanje (tokrat je k temu močno pripomogel še Katjušin strupen jezik). Zopet smo morale obglodati vse kosti, ki nam jih je navrgel čas, ko se nismo videle (vsem se je moralo blazno kolcati) in zopet smo sestavljale strategije za osvojitev tega in tega teritorija (hrbta, če smo natančni).

- dve redki fotografiji na kateri smo vse štiri prasice -

In ponovno smo... Spale! Samo Mojca je prebedela noč in med tem bedenjem je uspela celo naštudirati v kakšnem položaju spi katera, kakšen položaj ji med vsemi položaji najbolj odgovarja in kateri položaj je tisti, pri katerem Darja ne momlja (prvič sem slišala, da med spanjem brundam! Še vedno ne verjamem!). Spale smo (debele prasice) na 180x190 veliki površini, na Katjušini postelji - vse štiri. Zelo lepo toplo nam je bilo. Mojci bom do konca življenja hvaležna, ker je bila pokrita z deko, meni pa je prepustila kovter.

Pa ker ni šlo brez smrkanja in kihanja in kašljanja in bolečega grla... In ker ni šlo brez papirnatih robčkov (vse je porabila Tina iz čiste zlobe, namočila jih je v ledeni čaj in jih vrgla čez balkon) smo zaj* sistem in začele koristiti rolico papirja - "Pa nam je prav pr'šla rolica papirja!" je prepevala Mojca ob vsakem smrkljaju v mehak papirček. Chuck Norris tokrat ni prišel na obisk, ker pač ni bilo nobene akcije, prepičana pa sem, da nas je opazoval z najvišjega drevesa v Železnikih.

- dopoldanski sprehod, katerega je Mojca žal prespala:) -

In še Prvi nasvet: nikoli spat v pajkicah z rožicami, ki spominjajo na špichoze, ker si tarča posmeha vseh bejb. Ol d tajm.
Drugi nasvet, ki pa ga za ladies night toplo priporoča Tina pa je: "ne pretiravaj z red bullom! Ni dobro za želodec!"

Bejbe moje, vedno bolj ste čudovite!

sreda, 26. december 2007

Rogla.

Končno sem si utrgala časek, da napišem nekaj zelo pomembnega. Kaj pa je to? Itak, da je to odgovor na vprašanje "in kako si se imela na Rogli?".

Imela sem se super. Glede na to, da sem dve leti nazaj popolnoma obupala nad možnostjo, da bi se še kdaj spravila na smučke, je bil povratek tako zelo sijoč, da sem... Ja... Se velikokrat srečala s tlemi (dvakrat padla na trtico tako zelo, da sem videla rože in srčke in ptičke in ognjemete).

Moj prvi spust po (seveda UNIOR) smučišču je bil precej ganljivo jokav. Kar nisem mogla verjet, da se peljem. Dol. Skoraj naravnost. Med vsemi tistimi mulčki, katerih je ena sama čelada (so cute:)). Kmalu mi je postalo dolgčas in odsmučala sem se novim izzivom naproti. Pa sem presedlala na ta kratke smuče pa so mi ukradli palce (jih skrili pred mano:P) in šla tudi na najtežjo progo seveda. Me je Matic prisilil seveda (hecaM sE!) - kjer sva se pa totalno skregala, ker sem obtičala na sredi proge. Dol nisem upala, gor pa itak ni šlo. Pa recimo, da mi je čez nekaj časa uspelo pridričat se dol in da mi je uspelo celo, da se je nekdo zaradi mene totalno razbil pa še to mi je uspelo, da z Matičkom nekaj časa nisva normalno govorila.

(mojMatičk)

Res je, da sem smučala, kot da bi se na novo učila, res je, da sem se smučala v katastrofa položaju (like totalen hlod) in res je, da sem neizmerno uživala. Kljub temu, da imam skoraj nič mišične mase in kljub temu, da so moje ravnotežne sposobnosti bolj švoh, sem zmagala. V sebi. Vidim, da sem zmožna spet priti v staro formo (no, če smo realni, mi čisto popolnoma ne bo uspelo..), samo vadit je treba (okej, to je druga zgodba:))... Ponosna sem nase! Zelo! Teh nekaj dni je bilo fenomenalnih.

(v elementu:))

Smo se pa tudi šli kopat, se valjat po đakuzijih, vlekli smo avto iz prepada (no, samo Nejc pa Matic in ni bil naš avto), sankat smo se šli na tisto super letno sankališče po ceveh (bilo je grozljivo, obstajala je sicer možnost bremze, ampak guess what? Obstajala je tudi možnost gasa... Torej – itak dal Matic na ful gas, na bremze pozabil in itak naj Darja umre od strahu ali vsaj od zlomljenih glasilk:)) pa en večer smo se celo wanna be napili, spali smo pa na škripajočemu jogiju. Štirje, da je še bolj škripalo:D. Pa ne smem pozabit omenit najbolj kjutiš bungalovčkov na svetuuu. Pravljično – vsenaokoli pa vsaj pol metra snega.

ponedeljek, 17. december 2007

*Telenovela Di Faculteta Di Filosofia*

(STORIA DI JUANITA HERMANAS)
OSEBE:
  • Marco Fernando – izvoljenec Nine Marie Carle Guadalupe
  • Nina Maria Carla Guadalupe – izvoljenka Marca Fernanda
  • Tanita Concita Felicita – žena Marca Fernanda
  • Juanita Rita – zarotnica, ki želi prevzeti Marca Fernanda Nini Marii Carli Guadalupe
  • Fernanda Rosaria – mati Marca Fernanda, ki ji ni po volji njegova izbranka Nina Maria Carla Guadalupe
  • Fernando Marco – brat dvojček Marca Fernanda, za katerega vsi mislijo da je mrtev a se nekega dne vrne živ in zdrav
  • Juanita Garcia Lopez – zlobna polsestra Nine Marie Carle Guadalupe (op. Kasneje se izkaže, da sta Juanita Garcia Lopez in Juanita Rita sestri!!!!)

VSEBINA:

  • zasnova: Marco Fernando in Nina Maria Carla Guadalupe sta se večkrat bežno srečala s pogledi na Faculteti di Filosofia. Do česa več ni nikoli prišlo. Nato pa nekega dne Marco Fernando po pomoti zaide na ženski WC, kjer je bila ravno Nina Maria Carla Guadalupe. Ubogo dekle se tako močno prestraši, da poskuša zbežati. Pri tem ji nerodno spodrsne na milnici in prav Marco Fernando je tisti, ki jo junaško ujame. Od tega trenutka dalje sta nerazdružljiva.
  • zaplet: Idila Marca Fernanda in Nine Marie Carle Guadalupe se kaj kmalu konča, saj Nina Maria Carla Guadalupe izve da je Marco Fernando poročen z Tanito Concito Felicito! Ta novica jo zelo pretrese in nemudoma želi prekiniti vse stike z Marcom Fernandom. Marco Fernando želi razložiti Nini Marii Carli Guadalupe, da je bil v poroko s Tanito Concito Felicito prisiljen, a mu Nina Maria Carla Guadalupe ne pusti do besede. Kljub temu ji Marco Fernando še vedno poskuša razložiti, da s Tanito Concito Felicito nista intimna že od osnovne šole in da ga je v poroko prisilila njegova mati, Fernanda Rosaria. Kmalu se izkaže, da si je tudi Tanita Concita Felicita našla novo ljubezen, ki pa jo žal vara z zarotnico Juanito Rito! Po mnogih pogovorih in neprespanih nočeh le pride do sprave med Nino Mario Carlo Guadalupe in Marcom Fernandom. Le nekaj trenutkov zatem pa jima ljubezenske trenutke začne kratiti Juanita Rita, ki je že od nekdaj obsedena z Marcom Fernandom.
  • vrh: Nenadoma se pojavi Marco Fernandov brat dvojček Fernando Marco, za katerega so vsi mislili, da je mrtev. Svojo jezo ob ugotovitvi, da so ga vsi imeli za mrtvega strese prav na Marca Fernanda. Zapre ga v temačno klet in ga zveže, ter mu pusti le košček koruznega kruha. Na poti v prvo nastropje sreča prelestno Nino Mario Carlo Guadalupe. Ker seveda Nina Maria Carla Guadalupe ni vedela za brata dvojčka se skoraj preda mesenim užitkom z Fernandom Marcom. Medtem v klet pride Juanita Rita in se nemudoma začne izživljati nad zvezanim Marcom Fernandom. Kmalu za tem po naklučju v klet pride tudi Juanita Garcia Lopez. Juanita Rita in Juanita Garcia Lopez sta sestri, vendar to ugotovita šele po srečanju v kleti. Medtem ko se sestri kar ne moreta načuditi novemu spoznanju in si padeta v objem, Marco Fernando ( z zdaj že trdim) koščkom kruha v stilu Chucka Norrisa prereže vrv! Hitro zdrvi mimo sester Juanita podstrešni sobici Nine Marie Carle Guadalupe naproti. Ker je izjemno neučakan preskakuje kar dve stopnici hkrati in pri tem močno spominja na svojega konjička Bonija. Pot mu prestreže njegova mati, Fernanda Rosaria, ki ne prenese pogleda na izbranko njenega sina. Medtem ko se Marco Fernando poskuša izmuzniti materi, pride k Nini Marii Carli Guadalupe njegov brat dvojček. Marcu Fernandu le uspe pobegniti materi ter v slogu Bonija nadaljuje svojo pot k Nini Marii Carli Guadalupe. Sledi veliko presenečenje, saj ga na vratih ne pričaka le Nina Maria Carla Guadalupe, temveč tudi njegov brat dvojček Fernando Marco. Ko se Marco Fernando in Fernando Marco spogledata, oba iz svojih žepov na plan privlečeta vodni pištolici. Sledi dolgotrajno obstreljevanje s curki vode, vse dokler ne zmanjka vode.
  • razplet: Po dolgotrajnem dvoboju Fernando Marco podleže vodnim curkom. Marco Fernando in Nina Maria Carla Guadalupe si padeta v strasten objem, ki ga nadgradita s strastnimi poljubi. Marco Fernando v navalu strasti zaprosti Nino Mario Carlo Guadalupe za roko in ta kot iz topa izstreli DA! Žal pa oba kaj kmalu ugotovita, da se Marco Fernando še ni ločil od Tanite Concite Felicite. Čisto po naklučju v tem trenutku v sobo vstopi Tanita Concita Felicita Ker sta se z Nino Mario Carlo Guadalupe hitro spoprijateljili, sta tudi sami pozabili, da je Tania Concita Felicita uradno še vedno žena Marca Fernanda. Ko Tanita Concita Felicita sliši pogovor med Nino Mario Carlo Guadalupe in Marcom Fernandom iz raztrganega žepa hitro privleče ločitvene papirje in jih da podpisati Marcu Fernandu. V tem trenutku pa v sobico priteče mati Marca Fernanda in mu hitro izpuli pisalo iz rok. Zaradi previdnosti pobere tudi vse kulije v neposredni bližini. S šopom kulijev teče po stopnicah, za njo pa se v tek poda tudi Nina Maria Carla Guadalupe, ki je odločena, da se bo poročila s svojim ljubljenim.
  • razsnova: Med tekom po strmih stopnicah se Fernanda Rosaria spotakne in usodno rani s šopom kulijev. Kmalu za tem se za pobeg v eksotične kraje odločita Fernando Marco in Juanita Garcia Lopez. Juanita Rita ugotovi, da Marco Fernando nikoli ne bo njen in zato odide v samostan in tam poskuša poiskati svojo srečo. Po vseh težavah, ki sta jih morala Nina Maria Carla Guadalupe in Marco Fernando prestati, se končno poročita. Poročna priča Nine Marie Carle Guadalupe pa je nihče drug kot Tanita Concita Felicita.

Spisali: Maja in Darja

Navdih našli pri: Nini in Marku

Pričakovan je izpiljen scenarij, hkrati pa z Majo načrtujeva pohod na režiserske stolčke:P.

Monday, monday...

"Monday Monday, can't trust that day, Monday Monday, sometimes it just turns out that way" /.../ "Every other day, every other day, Every other day of the week is fine, yeah But whenever Monday comes, but whenever Monday comes You can find me cryin' all of the time"
  1. Moj točno izračunan jutranji čas je ponovno pretresel ponedeljkov nerazumljen sindrom, imenovan "vsi-ljudje-hitijo" PLUS še dodaten prometni nered, zaradi zapore glavne ceste NA SVETU! ...Vseeno mi je uspelo nemogoče - pet minut predčasno prit na statistiko.
  2. Sneg. Končno zimska idila. Žal ne tam, kjer sem preživela cel dan.
  3. Kolokvij. Seveda sem popolnoma nakladala, seveda popolnoma zgrešila. Moji loverji mi niso pomagali NITI PRIBLIŽNO. Kdaj je človek postal človek? Pojma nimam.
  4. Angleščina, bilo nas je celo pet. »darja, did ju si ej videou?« - »noup, sori.«, »darja, have ju dan jor houmvork?« - »noup, sori.«, »darja, ken ju rid nekst sentns, plis?« - »aj dont hev it, sori.«.
  5. Pa še tista stvar, ki je največji pokazatelj, da je za mano slab dan – hrbet. Tako zelo sem pogrnila na stopnicah filofaksa, da jojčudnodasenisemubila. Na srečo sta bili Tanja in Maja zraven, da sem se imela s kom za smejat pa da me je videla le ena bejba... Sreča ja... Hrbet me pa takozelo boli, da se ne morem še sklonit ne, kaj šele, da bi dala noge za vrat (to itak:)).
Ampak še vseeno sem domov prišla (sumljivo?) dobre volje. Še vseeno se z mačkonom (ki btw gleda tiskalnik kot božanstvo:D) preganjam po bajti in to (sumljivo?), kot da ne bi doživela hrbet-štenga srečanja.
Still... I hate mondays!

nedelja, 16. december 2007

Megi vs. Lil'o

Fotografija, ki je sicer precej... Slaba, ampak zelo ljubka:) - najbolj prijazna kužica na svetu, od Matica Megi in najbolj facamuc na svetu, od Darje Lili-u-o, ki se je tako ogromnega naredil, ko je srečal tega neznanega velikega stvora, ki je pravkar prišel od frizerja.

petek, 14. december 2007

to ni političen pooost!

Enkrat na teden se pa le oglasim... Sem bizi na polno. Z mojimi filozofi. Jutri se bo videlo kakšno bo soočenje vseh skupaj. Kreslin v četrtek je bil... Fenomenalen afkors. Na oder se je pripeljal z rdečim fičkotom, oder je bil v stilu ceste (Ceste), dvorana je bila popolnoma polna, čeprav lil' bit nepadlavkoncert, ampak razumljivo, glede na to, da je bil prisoten Ivan (sedel poleg mene, dddoh!), zaman sem čakala Rulet (Matic pa Črno kitaro), najbolj pa je presenetil s Političnim songom (v duetu z Neisho). Ah, jz naravnost lubm tega fantiča:D.

Ključno pri vsem tem pa je tole: Mavricij (4): "o, a maš novo frizuro?"... Joj, ta mali bodoči veliki šarmerski osvajalec (v zadnjo mi je rekel »lepo frizuro maš« - ko nihče drug ni opazil, da sem se pobarvala:). No, zares imam novo frizuro:) - temno rjavo. Čakam še na svoj pozerski talent, ki se kot vedno skriva nekje in, takoj ko ga najdem, prilimam to dunkel braun, ki jo je v milerju našel Matic (bohnedj, da tega ne bi napisala). Ubistvu... Imam eno luštno črnobelo slikico, ki je nastala na faksfotosešnu:). Itak je brez pomena, ker se ne vidi barve, ampak... LUŠTNA JE, NO!

To je to. Nimam časa tele dni... Res. Adijo. Zvečer mogoče (moram povedat, da grem na Roglo:P). Brezveze. Učit. Must!

nedelja, 09. december 2007

moji zofkoti:)

Kako zelo pametna odločitev je pravkar padla, wi! Kako zelo zadovoljna sem zaradi tega:). In kakšna je ta zelorevolucionarna odločitev? Da si na laske zlijem temno rjavo barvo (oz. preliv) seveda. Can't wait. Just like koncert Vladkota v četrteeek.
In kaj počnem v tem zelo zadnjem času? Bolj ali manj spolno občujem z mojimi filozofskimi prijatelji... Aristotel je pravi frajer, res pravi intimni prijatelj, ki zadovolji kakršnokoliže potrebo. Najprej sva se pogovarjala skoraj mesec dni, potem pa hopacopa prišlo do fantastičnega orgazma. S Platonom sva se dala dol včeraj in dogovorila sva se še za enega hitraka danes (seveda v večernih urah). Nietzsche mi bo verjetno težko dal, ampak ga bom že obrnila... Zagotovo si bova pa zelo dolgo posvečala pozornost plus predigra bo dooolga. Trstenjak in Kant mi pa že sedaj obljubljata en vroč seks v troje, čeprav vem, da bodo s Trstenjakove strani padali močni očitki na Kanta. Znajo bit kar zakomplicirana ta filozofska ljubljenja. Bo treba totalka naštudirat vse poglede iz vseh zornih kotov, ugotoviti kaj je zares etično in kaj ne.
Kar je vredno omeniti, je to, da zna biti Miha v svoji nesreči neizmerno smešen. Nikakor mu ne privoščim tega, kar doživlja, gre sicer samo za tisti »poden«, ki kroži od človeka do človeka in zadane vsakogar nekajkrat v življenju, ampak... Smešno razloži stvar in postavi še bolj smešno rešitev (like Unicefovo članstvo), za katero ne vem ali drži ali ne drži (vem pa, da ga je euči zavrnila:)). Na to sem mu odgovorila, da Božiček ne obstaja, prav tako ne dobri ljudje, ki vodijo Unicef - ti si bodo iz njegovih osmih evrov kupili najdražji kruh, črnčkom pa bodo poslali najcenejši riž in moko, zaradi katerih bodo dobili aids. – se opravičujem, če sem slučajno zgrešila, ampak Miha s svojimi resnicami v meni vedno vzpodbudi tisto črnohumorno strelo skeptičnosti (posledica njegove tudičrnohumornih pripomb).
Najbolj smešen esmes ever v zadnjem času, mi je pa poslala bina – nekajvtemsmislu: »ta mesec itak delam skoz, tko da se verjetno ne bova skor nč vidle.«, oukej binči, cya za novo leto:)! Katjuša, tebe pa itak podpiram* pa kljub temu, da ne preživljaš prav prijaznih časov, bo spet prišlo obdobje tekanja po travici in grizljanja detelje:).
Uf, now it's time! Platonči prihaja!

torek, 04. december 2007

Katjuša.

Z eno besedo (oz. besedno zvezo): moj drugi jaz. Moja opora (tudi dobesedno:)) skozi vsa štiri leta GIMNAZIJE (!), moja uteha ob najbolj težkih trenutkih, ko je bila zahtevana pamet (no... to niti ni bila uteha... Potuha je boljša beseda za to :P). S skupnimi močmi nama je uspelo pridobiti naziv gimnazijske maturantke. Če ne bi naredila mature, je tudi ona ne bi. To je pač dejstvo. Za naju je bila značilna tista posebna obojestranska vzpodbuda - vedno sva vedeli, da se morava obrniti druga na drugo, če se nama slučajno ne bi zahotelo učenja (sicer zelo pogost pojav). Tisto glamurozno vprašanje, na katerega sva že vnaprej vedeli odgovor je bila najina stalnica. TARAMTARAM! - "Katjuša? A se kaj učiš?" TAMTAM! - "Ne, ne da se mi. Ti?" BAM!- "Hah! Tudi ne!" - tak je bil začetek in zaključek najinega učenja (in to vsakršnega v srednji šoli, tudi ko nama je tekla voda v grlo).
She WAS my love. Tudi sedaj je, ampak so okoliščine počasi zahtevale, da se moje srce porazdeli na več strani... Res je prva oseba, za katero lahko rečem, da jo najbolj pogrešam v vsakdanu. Ko si deliva ozračje na cca. en kubični meter, najina domišljija doseže nepojmljive razsežnosti. Od zobanja koščic na samotnem otoku pa vse do goltanja labodjih drekcov v mb (mišljeno kot skupinski samomor zaradi mature npr.).
Na koncu prvega letnika sva se prvič skregali. Govorili nisva tri dni. Ne spomnim se kako sva prišli nazaj skup, se pa spomnim, da so bili vsi nadaljni prepirčki le zgolj na ravni zakonskih prepirov (:P). Oh, da ne omenim podjjjebavanja in izživljanja nad mano zaradi mojih karakternih in sposobnostnih pomanjkljivosti (in pri tem je imela najbolj izkušene sodelavce). Vse sem ji odpustila, kajti ljudem, ki jih ljubiš, tudi odpuščaš!
Najina telepatska sposobnost je bila izjemna... A se je počasi zveza oslabila, letos pa se je pojavilo hreščanje, imenovano »mojcatul«, kar precej in skoraj čisto otežuje najino komunikacijo (njuna razlaga zakaj je temu tako).
Katjuša je ena superbejba, res je nočem nikoli popolnoma izgubit. In gaddemt - tudi ona bo stara dvajset let. Za poročit, čeprav ima grda kolena (to je sama rekla!). O odbojki nima pojma (zakaj se mi zdi, da tudi jaz ne:)). Oh, ona je res cel smeh! Da bi napisala kakšno točno določeno anekdoto... Ma, ne morem, ker mi preveč stvari začne rojit po glavi:D. Definitivno je tudi zelo žleht. V njenih očkah se skrivajo hudički z vilčkami (Tini so njene očke ideal, ki ga išče pri bodočem kerelcu). Aha... Caka! – ko pride do resnih tematik, utihne in posluša. Smrklja. Premore eno celo Loti, meni pa je priskrbela mačkona (btw – rihtala mi ga je približno pol leta). Njen najbolj možno najbolj lep možno najbolj lep esemes: »darja, tudi jaz te imam rada, mislim, da si to v zadnjem času vsi premalokrat povemo« - tu sem se pa res totalno raznežila. Ah, je človek, ki te NE očara na prvi pogled, vzeti si moraš čas, da jo bolje spoznaš in vsrkaš to njeno očarljivost in težko jo potem tudi spraviš ven, iz sebe. Neverjetno. Sovraži fotografiranje (ampak bom že eno novejšo fotko njeno izbrskala... Nekje.).
No... Tole je bilo nekaj ključnih dejstev o moji, naši (da ne bom posesivna prasica like always) Katjuši, obstaja jih še mnogo in bom dopolnila takoj, ko si Tina vzame trenutek prostega časa in opiše še njen pogled na tudi njeno bejbo.
Katjuša, želim ti en fest lep rojstni dan (v petekkk) (na faksu:P) pa ti še en fest esemes na ta dan pošljem pa vsekakor se obeta en babji dan/večer/noč v tvojih superželeznikih.
Rtm*

dragi miklauš

Vem, da sem precej pozna z mojim pisemčkom, ampak nisem pa prepozna, zato ne iskat izgovorov! Prosim, prinesi mi (HOČEMMM!) nekajmesečno zalogo čokolade (vsaj do mojega rojstnega dne), ker mi zelo pomaga pri prebijanju skozi knjige (zaenkrat sem sicer šele na začetku, ampak počasi napredujem). Zraven priloži (prosim) stekleničko ali dve (ali tri.. štiri) tiste super čudežne pijače, ki pomaga pri otresanju stresorjev, ki jih na ubogega intelektualnega-hočem-biti prinese študentsko življenje (dobro veš kaj mislim, ne?). Rada bi tudi plačano potovanje za dve osebi nivažnokam - samo da bodo tam tibetanski prašički in krave in koze, ker si jih želim videti v živo. Želim si še trideset tadobrih jogurtov iz lidla, ker jih zelo redko jem in so odlični pa še... No, naj ti bo. Če mi že vsako leto prineseš štumfe, mi jih prinesi tudi letos - čim bolj pisane in ne take, ki bi se zlizali že takoj čez noč. Vse te stvari spravi v veliko škatlo – prazne prostorčke lahko zapolniš z rafaelovimi kroglicami (za lepši ambient) – in jo polepi z najinimi skupnimi fotografijami (da mi bodo vsi neskončno nevoščljivi, ker te osebno poznam:P).
Česa mi ne smeš nositi (nikoli več v življenju)? Suhih fig. Nikakor suhih fig. Ne maram jih, kar dobro veš. In vedno jih potem poje mami. Prinesi jih njej toliko več. Imam slabo vest, če ji moram dati nekaj česar sama ne prebavljam. Pa še nekaj bi ti omenila: tisti parkeljni iz testa (z rozinami namesto oči) – skrajno neizvirni so. Nihče jih več ne je. Jedli smo jih samo v šoli na tvoj dan, ker nam niso dali nič drugega za malico, danes pa mogoče le še iz vljudnosti. Dala bi ti pa še nasvet – čokoladni miklavži, ki so v prodaji še od dveh let nazaj... Spravi jih iz vseh štacun, če nočeš ostati brez svojih privržencev! Lahko povzročijo zelo hude črevesne okužbe, veš? Pretečen rok je cel hudič.
Tako. Sem skromna deklica in če mi tega, za kar sem te prosila, ne boš prinesel, te bom ozmerjala kot skrajno nesposobnega bebca, ki ne obstaja. Pismo bom napisala še tvoji konkurenci, ki bo moje želje zagotovo upoštevala.
LP!*

četrtek, 29. november 2007

Ladies Night

Oh, what a night!
Glavne akterke: Tina, Katjuša, Mojca, Darja in Chuck Norris
Stranske vloge: pajek na stopnišču, A. Kutcher, K. Costner, impotenten moški in banana in Chuck Norris
Statisti: Anja, Jaka, Tinin bodoči kerelc (?), siva celica, ki zaide v moško glavo in Chuck Norris
Kratka vsebina: Dogodila se je s sobote na nedeljo in bilo je sirisli... zabavno. In vse se je začelo s Tinino nastrojenostjo proti meni, ker me je spet dojemala kot bitje, ki je povsem odvečno na tem svetu. Pač.
Padla je runda tradicionalnih kruhkov, prav tako je padla runda najboljše tatarske omake na svetu. Kmalu zatem nas je premamila torta - na žalost s speštanimi bananami. Ki pa so precej neuporabna stvar - zato se je začel filmski maraton... Seveda z namenom dobiti sladkorno na tak ali drugačen način. Mojca je zaspala do konca Guardiana, ker se je prepuščala sanjam (beri: telepatskem skupnem dihanju s svojim bodočim fantom, s katerim se je spajala v večnost; poudarek je na DIHANJU - en dih je bil zares vreden zlate medalje), zato smo ji povedale kako se je končala tista reševalna akcija (da je Chuk Norris Kevinu prepozno prišel na pomoč in je zato omahnil v ledeno morje).
Vredno je omeniti, da je bilo v sobi 1300 predmetov, s katerimi bi nas lahko ubil Chuck Norris. Med njimi tudi soba.
Glavna opojna substanca je bil spešl enerđi drink, ki je Meni in Katjuši odpirala in zapirala čeljusti, pomagala je pri posiljevanju Mojce na kavču in pri izpodrivanju Tine pod stol - vse to od druge do šeste ure zjutraj, nakar sva končno omagali. Na tak način sva nadoknadili več kot eno leto izgubljenih romantičnih sprehodov po kranjski betonaži od avtobusne do šole.
Komentar: Zares je bilo fantastično, zares je treba še ponovit, zares vse noro in tako naprej. Kako super fenomenalno je bilo, dokazuje moj suhoparen opis. Res se določenih fajn stvari sploh ne da spravit skupaj.
Pies: Nikoli več spat v kavbojkah!

sreda, 21. november 2007

čisto Danes.

Počutim se super. Nekako se je kar vse uredilo samo od sebe. Plašček se je kupil sam od sebe, T. mi je sama od sebe odpustila zlo dejanje, ki se sicer ne bo uresničilo, kajti ta vikend ne grem v Maribor, S. je bila danes popolna kolegica, S2. je pač spet pokazala, da je njeno prijateljstvo res izključno samo izkoriščevalske vrste, S3 me je srečal po skoraj dveh letih in čeprav sva soseda, sva se srečala 3o km od doma, M. bo MOJ za novo leto (njegova punca je pač tipično posesivne narave... baje) in ne bo šel v London, K. pa se uči. Za sobotni izpit. Pa še s plusom bom prišla skozi mesec (+1€), če bo naslednji teden tekel po trenutnih izračunih.

nedelja, 18. november 2007

it sucks

Ne samo to, da sem pozabila solit njoke, da sem kisli smetani dodala preveč vode in da sem do popolnoma črne barve zažgala panirane piščančje kotlete (pa da mi je đekson svoje kremplje zasadil v rit, ker je hotel videti kaj kuham - oz. kaj NE), pač pa tudi to, da sem bila tako zadovoljna s svojim življenjem, dokler nisem odkrito sporočila tisti, ki je opisana post spodaj, da me ne bo na "ženski večer". Tako zelo mi je zamerila, tako odkrito mi je zabrusila ves svoj gnev, ki ga čuti do mene, da še sedaj moj popljuvan obrazek kažem vsepovsod. V trenutku so se razblinili mehurčki mojega entuziazma nad svetom.

Zato vem, da me čaka grozen teden. In ja! Neprestano mi pošilja esemese "pejbek's a bič", grozi mi, da se mi bo vse vrnilo. V primeru, da se ji opravičim in pokažem vse moje izraze obžalovanja, me zabije, da naj ne dramatiziram, da ji bo itak čez dva dni popolnoma vseeno zame in da... me nikoli več ne bo sprejela v svoj objem in da... sem prasica. Res me mora sovražit.

Pravkar sem bila deležna še dodatnih obtožb (tokrat ne od nje, ampak od druge bejbe)... Da to ni prvič, da sem zajebala, da smo bile dogovorjene že za oktober... Ampak se uspešno upiram, ker takrat sem bila pa res že prej zasedena. Za tokratne datume sem pa šele sedaj dojela, da se ne ujemajo. Uf... I am sooo padla_v_vrtinec. Žrtev človeške nesposobnosti za usklajevanje datumov sem.

Pa še novo leto. Silvestrovanje no. Pa Sabina na eni strani - pa Matic na drugi. Itak, da sem že odločena, ampak PA ZAKAJ SO TAKO ZELO POTREBNE TE DILEME!??? Za karkoli se odločim je narobe oz. ni popolno in me zelo zbada v globinah. Samo seksale bi.

Ampak vedno se je pa treba zavedat - it can always get worse!

petek, 16. november 2007

Tina.

vađajna pravi: torej katjuša.. povej mi, kako bi opisala tino? Katjuša pravi: am tina je čudo od človeka (v pozitivnem smislu seveda)
vađajna pravi: okej... tina.... vađajna pravi: začeli bova tkole... Tina je strašna oseba. V sebi nosi vse skrajnosti, ki jih premore človekova osebnost.

In kakšne so te skrajnosti?

  • V enem momentu popolnoma resno pripoveduje svoje življenjske zgodbe (jih je več, saj ima zelo razvejano sorodstvo, ki seže vse od Šmartna do Cerkelj - cca. 10km),
  • v naslednjem momentu odkrito zaničuje ljudi, ki so šibkejši od nje. Na plan postavi krutost, ki se sicer skriva v najtemnejših plasteh duše.
  • Tretji moment, ki nastopi takoj zatem, je podrejen STRAŠNEMU cinizmu... In sarkazmu. Primeri kot to, da ji moram vedno plačevati kruhke, bele kave in bencin, ji kupovati svinčnike in nogavice, sploh niso primerljivi z njenimi ciničnimi pripombami.
  • Nato pride do obdobja "ameriških sanj" - kako bo imela do junija narejene že vse izpite, da bo že februarja rezervirala karto za ZDA in tam ostala celo poletje... Kako ji bo STRAŠNO fino tam in bo uspela kot tivistar, se poročila z ameriškim predsednikom in zavladala svetu.
  • Vredno je omeniti njene "angleške večere"... In kamion mafinov. Meni, Katjuši, Loti in Lilooju ni ponudila NITI ENEGA!

Zaenkrat sem naštela bolj ali manj negativne skrajnosti (takega seznama mi s Katjušino pomočjo ne bi uspelo sestaviti:D)... Zakaj? Ker pozitivnih... Ni? Oh, seveda sooo. Tino preprosto ljubimo - in to je njena najpozitivnejša točka, ki zamegli vse negativne. V torek ima rojstni dan in... ...to je njena druga pozitivna točka. Je družinski človek - njena bejbi je Gejša, ki ni njena, ampak jo od časa do časa posvoji od svojih Prvih sorodnikov. Najraje se gužva na zakonski postelji s svojo mlajšo in starejšo sestro, s svojo materjo in s svojim očetom, s katerimi gleda televizijo. Velikokrat prireja "ženske večere", a žal še nobeden od njih ni prišel do dejanskega. Enkrat zaj* Mojca, drugič Katjuša, tretjič bom jaz... (upsss...). Njen najhujši strah je strah pred dnevno sobo od osme ure zvečer naprej. Mrzi mačke (tako ona pravi), ampak moj maček ji je faca (tako ona pravi), čeprav ne upa v njeno bližino (to je dejstvo samo po sebi), ker je prenabita s pozitivno energijo (tako pravim jaz).

In prva stvar, ki mi pade na pamet, ko pomislim nanjo? Ši is Maj frend, ši is maj sanšajn. Všeč mi je, ker zna biti tako zelo kritična in tako zelo iskreno pove kaj ji ni všeč. In kaj ji JE všeč. Samo za moškega predstavnika, ki bi ji bil všeč še nismo slišali... Je zares kul prijateljica in vedno si vzame čas za pogovorčke, tudi za medosebne verbalne spopade. Če sem slabe volje, mi ponudi tisto potrebno ramo, ki jo rabim, da se ji zjokam, potem počaka, da zaključim in me zatem takoj napade z vsem verbalnim orožjem, ki ga premore (in premore ga zelo veliko). Za rojstni dan bi ji kupila morskega merjasca, ampak se mi zdi, da bi takoj, ko bi le lahko, umrl, ker verjetno ne bi prenesel vseh njenih pripomb, ki bi šle na račun njegovih dlak.

V prostem času hodi na FOV in jo dokaj uspešno tudi opravlja. Zanimivo je, da se v srednji šoli skorajda nisva družili. V prvem letniku sva si šli po tihem celo na živce, v drugem samo še malo, v tretjem sva bili na izi, v četrtem pa sva začeli gojiti medsebojne simpatije. Po srednji šoli je najina ljubezen udarila na površje in nikoli več se nisva sramovali druga druge. V najino intimo velikokrat spustiva tudi Katjušo in Mojco.

Tina, rade te imamo. *

petek, 09. november 2007

vsak_dan

Aaaah! Končno nekaj časa zase. Očitno se moram res odpovedat določenim predavanjem, da nisem na koncu tedna /v četrtek zvečer sicer/ popolnoma izmozgana /na jogi, mimogrede, ki naj NE bi bila dodaten napor za dušo in telo in ki naj NE bi bila neka obveznost, na katero misliš, da MORAŠ it/. In potem se še vlečem tri dni po celi Sloveniji (pretežno Gorenjski) in komaj uskladim sebe, tebe, njega, njo in volitve in čas in moje fizične sposobnosti. Pa ne da se pritožujem... Nikakor ne, mi paše... V nasprotnem primeru bi bila spet preveč obsedena s svojim UMOM, za kar vemo, da ni zdravo. Pritožujem se samo nad tem, da ti pa res malo dopiiimmmzznja, ko prideš domov, se napapcaš, stuškaš, greš spat, čez pet minut /vsaj tako si misliš/ pa se že zbudiš in letiš v tisto noro Ljubljano... Glede na to, da imam zjutraj določeno, preračunano, vsako minuto, bohnedejdazamujavlak! /ki pa - neverjetno - zamuja skoraj vedno/. Čuta za predvidljivost še nisem izurila.

Luštno se počutim. Res sem potrebovala to osveženo družbo okoli sebe in zelo mi je všeč, da ohranjam REDNE(!) stike z... zastarano družbo. Heh:). In vedno bolj sem navdušena nad faksom. Sicer pričakujem, da bo to navdušenje doživelo nenaden padec in to takoj, ko se bodo pričeli seminarji, izpiti... But! Vsi seveda vemo, da je treba dol, da greš lahko spet gor.

Veselim se petmoškihpikakom ta teden. Pa petžensk čez štirinajst dni tudi. Da končno lahko dobim osebno mnenje o tem slovenskem gledališkem fenomenu. Wannabe? Veselim se kosilca s Tinkobalinko, Mojčimakaronči in Tjušotrebušo. Ne vem pa kdaj se bomo za lejdisnajt lahko uskladile... Sem ugotovila, da je organizacija z datumi zelo pomembna. Neverjetno, a?

Grozno vesela sem bila monikeharmonike v nedeljo, prisotna je bila tudi žunčibarabunči in čvekale smo... štiri urice. Da je bila moja ekstaza podaljšana, je bila v ponedeljek z mano na predavanju Mojči, ki je tako zelo padla noter, da sem jo komaj spravila na železniško. In da bom ta teden pa res totalno nabita z veseljem okoli sebe - pride še Trebuška jutri v Ljubljano in bova vseee predebatkale /organizejšni so imeli sistematskega, zato tak naval na Aškerčevo/. Pa Poušek se je prejšnji teden tudi primajal v mojo bližino... Sva se zmenila ob devetih tam pa tam... Ob devetih bemusunce. Tako sem ga preklela, ko je treba bilo vstat, da... Waaa, kakšno uslugo mi dolguje. Zaenkrat mi je ponudil samo pol čokolade.

V petek sem Sabini sšopingirala ene seksi hude škornje, nabavila sem ji še seksi hude hlače in seksi hud pulover... In tako je postala prava mačka. Hudo seksi mačka. Res sem ponosna nanjo in na moje šopingerske argumente, ki so jo pripravili za nakup tistih visokih pet:)).

Tiste bejbe (vemo za koga se gre, ne?) pa ni od nikoder in se niti ne bom spuščala v razlago zakaj in kako, ker bom mogoče enkrat temu namenila cel post... Ali pa nikoli. Samo omenila bi, da kako zelo hitro izgine človek, ko ti dolguje nekaj stvari in kako zelo hitro se pojavi, ko te potrebuje. Presenetljivo.

Ljubim vonj po mandarini, ne prenašam pa mila z vonjem po mandarini. Ogaben je. Sovražim, če mi kdo reče, da ga zapostavljam. Tako kot sovražim novo leto (že od nekdaj).

Kaj počnem ta trenutek? Kršim avtorske pravice. Fotokopiram neko zadevo. Vse za ohranjanje inteligence!

sreda, 07. november 2007

-young folks-

"all we care about is talking - talking only me and you"

sou tajrd.

Nisem sitna, samo špikne me vsaka malenkost, ki štrli iz povprečja. In me mogoče majčkeno spravi v jok. In nisem sitna. Samo ena trapasta baba sem. Če hočeš. Lahko sem pa človek z malo večjo potrebo po bruhanju... Čustev seveda. Nisem pa sitna.
We must add in a complete life. One swallow does not make a summer, nor does one day; and so too one day, or a short time, does not make a man blessed and happy.

petek, 02. november 2007

aspodkosilncopadu

Nekaj let nazaj sem doživela zelo travmatično izkušnjo s strani škarjic. Takrat sem si prisegla, da ne bom nikoli več pustila nikomur, da me ostriže več kot en centimeter in pol. Frizer je postal moja največja nočna mora (kot zobar nekomu drugemu). Seveda sem se od časa do časa morala sprijaznit z resnico, da je treba ukrotit prerazpuščene laske in sem se celo enkrat do dvakrat na leto uspela prepričat, da je pod nujno treba na obisk v frizerski salon. Določeno uteho sem našla v črni barvi, ki je zares udobna barva za lase in nekako sem se počutila kul tudi, če mi je gdč. frizerka zaj* tisti centimeter postriženega lasu.

Tokrat je (bila) zgodba... Precej bolj kruta (še vedno je). Točno eno leto sem na terapiji, ki kot stranski učinek povzroča tanjšanje las - in s tem izpadanje. Sem oseba, ki ljubi dolge lase. Sem oseba, ki sovraži kratke lase. Sem oseba, ki je mnenja, da so kratki lasje samo za posebej samozavestne ženske. Sem oseba, ki ne premore te vrste samozavesti. Sem oseba, ki se rada skrije za dolgimi lasmi. Sem oseba, ki ima rada, da zjutraj, ko vse štrli na vse konce in kraje, lase samo spne v čop. Do nekaj mesecev nazaj sem imela vađajnačudovito lasovje (ne prečudovito, ampak vađajnačudovito, kar pomeni, da gre samo za individualno čudovitost). Imela sem eno svojo vađajnazavetje pač. Pa je vse počasi postajalo... Patetično. Samo še en ubog in majhen in tanek čopek je še čepel tam pod rameni. Naprej si lahko že sami razlagamo kaj je sledilo...

...želela sem si to:

->

(ODMISLIMO OBRAZEK, KER JE GROZNO BLED IN NASPLOŠNO NEZAINTERESIRAN ZA FOTOGRAFIRANJE... OSREDOTOČIMO SE NA LASE!)

Končnega produkta si ne upam pokazat. Ampak vseeno ga bom. Samo zato, ker je lepa fotografija. Je ljubka in ne vidi se kako zelo dizaster je moj novi luk. Je moj najdražji slikal:) (tako ga običajno ne imenujem, ker se mi zdi preveč resno in odraslo - kar pa on ni:)). Goba sem in gob ne maram.

(šMegi)

Res je trapasto, da delam tak big deal. Vem, da čez dva meseca, ko bom velika in bom imela dva centimetra daljše laskone, spet ena luštna frajla, ki za spremembo od včeraj ne bo imela revne pričeske. Pa še na črno se bom pobarvala. Aghhh, ta moment se pa še sovražim.

In prasica frizerka je veselo pričakujoč eno mlado damo nad katero bo lahko izživela ves svoj gnev nad svetom in skozi škarje prenesla nanjo vso svojo goro težav in ji priskrbela nekaj mesecev trpljenja zaradi nezaupanja vase in nato poskrbela še za nekaj dodatnih mesecev grajenja nove samozavesti ker se mi nesmiselno zdi da bi mogoče utegnila napisat kakšno vejico na kar sem v splošnem najbolj alergična kajti če ni vejic ni reda in če ni reda ni ... jasno, sploh, nič, več!

Screw you guys, I'm going home.

sreda, 31. oktober 2007

trick or treat?

Halloween - praznik, za katerega velja splošno prepričanje, da je ameriška pogruntavščina. No, da vas razsvetlim - ni. ((Že zato ni, ker nikakor nimajo lastne domišljije oz. dja... So itak podmladek Evropejcev. In vseh ostalih)).
Beseda haloween je okrajšava za all hallows' even, torej predvečer vseh svetih, ki pa je - neverjetno! - krščanski praznik. Ker pa so vsi krščanski prazniki, logično, tako ali drugače povezani s "poganskimi zadevami", se tudi ta navezuje na keltsko verovanje - da na ta večer duhovi lahko kontaktirajo z živim svetom, da ima na ta večer magija največjo moč. Pojma nimam ali gre za naključje, da sta se tadva dneva našla na isti dan (:D), tako kot nimam pojma ali je krščanstvo res spet ukradlo elemente poganskih verovanj (đast lajk božično drevesce) - ma neee... to je podpisovanje pakta s hudičem! - in pojma nimam zakaj buče? Mogoče, ker je bil ta dan v keltskih pokrajinah namenjen koncu žetvene sezone... (Se opravičujem, ker sem preveč utrujena za guglanje) No, ampak vem pa, da so Američani tako faking skomercializirali ta praznik, da je samo še vprašanje časa kdaj bomo še mi začeli praznovat Thanksgiving day aliii 4th of July. (sem poguglala in je nekako mi nakazal, da je za buče v končni fazi kriva Amerika, je pa s temi bučami povezana ena irska legenda o Stingy Jacku, ki pa verjetno nikogar ne zanima? Hvala!).

In kaj danes počnem doma, če ga vsi - našemljeni v grozne stvari - veselo popivajo naokoli? S Tino pač veva, da je na trgu čarovnic huda konkurenca in sva raje obtičali za računalniki, da nama ne bi preveč zbilo samozavesti. Sva občutljivi dušici. In vseeno sva bolj za domače stvari - kot je pust naprimer. Pust je zakon. Se bova takrat toliko bolj izkazali;).

(sličico mi je posodila Tina - hitr jo pogledat, ker ji jo bom mogla vrnt!)

torek, 30. oktober 2007

žganci+ocvirki

Pa naj še kdo reče, da je to hrana za pastirčke. Ni! Če to obožuje eno mestno dekletce kot sem jaz... (yeah right)

Nekako mi je dopoldne prišlo na misel (resda sem bila še malo omotična od sinoči in sem malo mešala realnost in fantazijo - is this the real life, is this just fantasy-iiiii? -), ampak glavno, da mi je nekaj prišlo na misel. Pač. In kaj mi je padlo na misel? Na misel mi je prišlo to, da bi bilo skrajno fajno, če bi jaz končno nekaj skrajno fajnega zblogirala.

In sedaj sem tukaj, pri vprašanju - O čem bom pisala? Resnici na ljubo, tega še ne vem, vem pa, da so ljudje, ki radi prebirajo bloge drugih, nori na filozofiranje. Čim bolj filozofiraš, bolj te spoštujejo, bolj si mislijo kako zelo pameten, razgledan si. Čim bolj zakompliciran jezik uporabljaš - pa tudi, če klatiš same nesmisle - za večjega intelektualnega genija te imajo. Bolj, ko oni ne razumejo o čem sploh pišeš in kaj bi rad povedal, z večjo vnemo te berejo (prejemanje desperate houswives s04e05 končano) in se delajo, da te razumejo pa še strinjajo se s tabo. Hlastajoče kimajo ob vsaki tvoji zapisani besedi. Nič hudega! Tudi mene naravnost impresionirajo komadi, ki nimajo smisla... Ki so napisani na način - razložisisam. Zakaj da fak le? In ta besedila so interpretirana kot zelo "GLOBOKA", da izhajajo iz avtorjeve najglobje plasti človekove osebnosti (tako kot osebno ime - ampak to so pa res že strogo etične debate, ki jih lahko obravnavamo samo mi in samo pri etiki). Vsak normalen človek, ki ni bil soočen s to definicijo, bi takoj vedel, da ta in ta pesnik nima pojma o skladanju besedil, takoj bi vedel, da na veceju napiše par kontrabesed, jih poveže in... proda. Če pa jih ne proda pa čveka o tem, da ga nihče ne razume, da je zato sam na svetu in se - zapije. Medtem, ko je pod gasom, na glas tuli kako zelo je ubog in če ima srečo, ga sliši nek zgodovinar, ki ga - po njegovi smrti - povzdigne med Velike. To bi vedel vsak normalen človek, ampak normalnih ljudi okoli nas ni oz. jih je le peščica in na žalost tudi ti kdaj podležejo vsesplošnim prepričanjem družbe o genialnosti tega in tega osebka, ki naklada o življenju v nepovezanih stavkih (povedih!)... Torej se delajo, da jih razumejo (čeprav jih ne) in se z njimi poistovetijo (čeprav se v resnici ne) in jih poveličujejo v kvazizvezde. Ne... PoveličujeMo. Sem tudi jaz zraven... I guess. Pa mene boste tudi kmalu:P - vsaj sklepam po tem, da me trenutno niti približno ne razumete, čeprav trdite nasprotno. Se opravičujem, ker nisem navedla nobenih konkretnih primerov, čeprav so mi skozi misli brzeli marsikateri... Se mi pa ne ljubi popravljat mojega besedičenja. Žgancov... Pa ocvirkov.

Zadnji čas, da sem spet vrgla delček moje žalvčasihtrapaste duše na tele liste. Pa ne počutim se nič kaj bolj razbremenjeno (tako se počutim res samo takrat, ko povem tisto, kar me teži in tole me ni - jasno? In zadnje čase me sploh nič ne teži nič... katastrofalnega... Ja, moje finance so pod nivojem študentskega povprečja - to me teži).

sobota, 27. oktober 2007

ko pade cuker

in ko imaš vse, kar si načrtoval za ta dan, opravljeno. V tebi naj bi bilo lahko le zadovoljstvo... AMPAK PRI MENI GA NIII. Iščem cuker. Ko ga dobim, iščem sol. Eeehja. Vsega sem sita pa še vseeno iščem eno zadovoljitev. Misli imam popolnoma urejene - tako zelo, da se nimam nad čim pritoževat. Kar je precej redek pojav pri meni. Mirna sem, neobremenjena. Pa še vedno iščem nekaj s čimer bi... KVAČKALA. Sem brez problemov, posledično sem tudi brez... Vađajna-jezika. Ostane mi le blebetanje v prazno...

Svetujem Nikomahovo etiko (Aristotel). Zakaj? Ker mi branje le-te ne sede in kot bivša študentka filozofije bi jo morala požret v eni uri pa jo žvečim že od srede... In nikamor ne pridem. Bivša sem namreč z razlogom, a se ne zdi?

A! Vem kaj mi manjka. En kraj za znoret. En kraj, kjer bi bile še te NEmisli na odklopu. Žal bom obtičala v najbolj zakotnem kraju na svetu, ker:

  • je ena na šihtu (je rekla, da ima raje nočno kot pa da bi zjutraj vstala)
  • je eden na drugem koncu Slovenije (in sem popolnoma sama kriva, ker me ni zraven)
  • je najpomembnejša prekinila druženje z mano in kruhki! (ne morem verjet, da si je izmislila tak banalen izgovor kot so mastni lasje!?)
  • sem brez izpita
  • sem taka lenoba, da se mi ubistvu ne bi dalo nikamor premaknit ta trenutek - me je vsa zagnanost za divjanje minila... Verjetno, ker ne poslušam več tistega naspidiranega komada "feel it in your kiss, and i can see it in the stars, i don't believe in magic but i know just who you are", ki mi gre sicer v splošnem precej na živce.

Očitno me pirat s Karibov čaka.

nedelja, 21. oktober 2007

vote me!

Čas je za statistično obdelavo ankete.

Vseh glasov je bilo 14, od tega je vsaj desetkrat gumbek pritisnila Tina, enkrat pa jaz, ker sem hotla sprobat delovanje.

Ostalo je razvidno iz desne sličice, tortice se mi ni dalo delat.

To je bila statistična obdelava ankete. Moje prve.

Nekako se pripravljam k pisanju poročila, mojega prvega pravega opravila za faks. In nimam pojma kaj napisat? Poznam naslov... Teden vseživljenjskega izobraževanja... Obiskala sem dve prireditvi/delavnici... Ampak dve strani!? Hej, toliko materijala pa res nimam. Se bom pa potrudila.

In še en KLIK!

^^ Tale linkec svetujem pa vsem, ki bi radi preverili, če so zares podobni Angelini Jolie... Ne bodite razočarani, če boste podobni samo Kirsten Dunst (tako se napiše?), ker sem tudi jaz.

Moj mačkon je nekaj dni nazaj ujel miš (ni bila sicer prva). To je zelo pomemben korak v njegovem življenju, ker je bila to prva miš, ki je bila deležna svojega lastnega krvavega masakra na predpražniku naše hiše (z moške veje mačjega drevesa). Od te mačkonove izgube nedolžnosti (karkoli drugega itak ne more izgubit, ker je pač že) se je mojemu mačku obrnilo. Vsa konzervirana hrana se mu kar naenkrat zdi pod nivojem. 'Ni svežamjau', pravi, 'in to ni dobro za mjaumoje zdravje! - ne glede na to kaj pravijo tiste etikete na emjaubalaži'. Pa kaj. Ponosna sem nate, da si dorasel, ampak nagravžno je kar delaš. Da veš.

Nasplošno bi zelo rada pokomentirala aktualno medijsko stanje, ampak se mi zdi, da to nekako ne spada v moj žanr pisanja. Tako, da te ne bom mučila s tem, Tina:P.

sreda, 17. oktober 2007

in-fužn

O tem nisem pisala še nikjer in nikoli, kaj šele o tem, da imam multiplo sklerozo. Niti ne vem, če bom tole sploh objavila. Samo pišem. Zase.
Včeraj sem bila na osmi infuziji mojega zdravljenja, ki je nadvse uspešno in zaradi česar sem nadvse vesela. Človek bi pomislil, da z vsakim vbodom lažje prenašam stvar, ampak povem, da je vedno težje. Čakata me "samo" še dve, potem bom imela pol leta pavze in če bo šlo vse po sreči s zzzsjem preidem na novo (baje tudi zelo uspešno) zdravljenje, na žalost prav tako v žilo. Je pa to definitivno bolj za prenašat kot pa injekcije v podkožje vsak drug dan. Imam fantastično nevrologinjo, se mi zdi, da je na trenutke še bolj vesela zame kot pa sem sama.
In kako poteka? In kaj je tisto kar me spravi v jok? Naj povem, da do tega še ni prišlo - do včeraj. Prvi zgrešen vbod me je res potrl. Kdaj temu rečem messarsko klanje. Ko v prvo ne uspe (kdaj tudi v drugo ne), se težko psihično pripravim na drugo špikanje. Ko je stvar notri, sem vesela. Prvo uro še zdržim, drugo uro tudi še nekako gre, ampak ta tretjo se pa že nervozno razmetavam po postelji. Tretja kdaj pa kdaj preide še v četrto. Za znoret nervozno. Ko je konec, skoraj zavriskam od veselja, ko pridem do avta pa bruham. Včeraj mi je celo uspelo priti do doma in bruhati v lijak. Mandarino. Grozno mi sedejo citrusi... Pa kokta. Predvsem zaradi kovinskega okusa v gobcu, ki traja še naslednji dan (s slabostjo vred).
Tole sem sicer opisala kar na kratko (ko si v tem, se ti vse grozno vleče). Pa ne vem zakaj sem to napisala. Sem pač morala. In ne vem kateri gumbek bom kliknila... Javno objavi objavo? Ali shrani med osnutke...

nedelja, 14. oktober 2007

Sabina

Pride v vrtec, se vsede na stolček, jaz pa okoli njenega stolčka brzim z avtomobilčkom, da sem si podrobno ogledala novega prišleka. Najino prvo videnje, ljubezen na prvi pogled. Od prvega do tretjega razreda me je izsiljevala na način "če mi ne posodiš radirke, te moja mami ne bo peljala domov", tako sem se MORALA tudi presesti k njej. Smejala se je na posebno S-s-s tehniko pa zaradi rdeče pese je bila vedno čisto rdeča okoli ust. Jutri je njen dan. Rojstni. Ši is maj best frend, poznava se od petega leta najine starosti. V osnovni šoli sva bili rit in srajca. Ne kot rit in srajca, ampak Rit in Srajca. V tistih letih, ko ti je moralo biti všeč vsaj pet tipov (6., 7. razred), meni ni bil všeč nihče. Tega ni razumela, zato sem se ji zlagala, da mi je všeč Jasmin. Čez petnajst minut je že cela šola vedela za to.

Včasih mi gre strašno na živce. To je običajno takrat, kadar potrebuje - zares grdo se bom izrazila - eno falično zadevo v (samo njeno) ključavnico. Če bi na svetu po nekem naključju ostale same ženske in samo en moški, bi bila ona prva oseba, kateri bi ga privoščila. V času, kadar ni obremenjena in zakompleksana (manjvrednostni je nekje na prvem mestu njene lojtre) pa je nekdo, ki me osrečuje. S svojimi izjavami (trenutno se ne spomnim nobene) pokaže kako zelo naivna je v tem svetu, enkrat zabita, redko korektna, večkrat pa zelo prisrčna. Opravljivka. Na fvv-ju, kjer se ji bo začelo v sredo. Mojega bloga nikoli ne prebira, zdi se ji nekaj zelo neumesnega, nekaj zelo trapastega, da pišem "krneki", da tega nihče ne gleda, da si delam sramoto s tem. Ko jo začnem razsvetljevat o njeni morebitni neumnosti, mi vrže nazaj moj blog (enkrat sem se zaradi tega že odločila, da ga ne bom pisala več). Kadar sva skregani, kuha mulo - stvar, ki jo sovražim pri mojem bližnjem človeku. Na veliko stvari ima zgrešen pogled. Nikakor ne verjame, da ima zelo simpatičen obrazek - zato ker nima fanta. Misli, da bo vse življenje sama. Bejba se mora resnično malo bolj socializirati, za kar pa potrebuje tisto malo samozavesti, ki je nima. Vem pa, da se ji bo kmalu odprlo. Ši is maj grl. Največkrat in najraje se slika ob javnih "tazelenih" vecejih.

ponedeljek, 08. oktober 2007

andragogiše

Ustvarjam fulmasaker na mojem frisu. Prasecmazol se mi je pojavil sredi brade ravno prvi dan spoznavanja novih vrst ljudi, ko bi morala zasijati v vsej svoji veličini in celoti in vse, narediti lep prvi vtis. No, to vsekakor tudi sem (samo sebe posijala), kljub temu, da sem se cel dan čohala pod ustnico. Pa ne me vzet za presamozavestno, kar nikakor nisem, ampak se me vzame (pišem v nedoločniku) lahko samo kot zadovoljno z današnjim dnevom.

Polno imen, tri od štiridesetih jih je ostalo v moji glavi. Polno obrazov, polovica jih je ostalo v moji glavi.

Damn... Neverjetno utrujena sem postala... Cya tumorov! In še enkrat - dis jir is sou mač beter den last jir.

četrtek, 04. oktober 2007

dan s sabo okrasiš

Mogoče sem za kanček zamaknila svoj bioritem. Ga je bilo tako ali tako treba, če ne bi zdržala tempa, ki me čaka drug teden (od sedmih zjutraj do pol desetih zvečer na faksu).

Vznemirljivo pričakovanje z okusom strahu oziroma negotovosti. Na tak način dojemam to spremembo. Ne vem sicer kam vse se bom vse postavila v prostih urah, ampak v končni fazi mi je popolnoma vseeno. Se bom prepustila. Plus kaj bom z jogo ob takem urniku pošmekala? Have no idea.

V torek sem bila na prvem predavanju, ki ni bilo moje. Sem zorganizirala obisk pri Katjuši, Mojci, Tini in Matevžu (štirje, ki jih poznam) na organizaciji in zelo sem uživala v obujanju srednje šole pa spoznanju kako mi Katjuša manjka v vsakdanu. Ta je spet podžgala val domišljije, ki obojestransko začne delovati pri obeh takoj, ko prideva skupaj (da bi Katjuša pila šnops po slamci ol d tajm, če bi bila na Anitinem mestu, zraven pa še veselo pogrgrala - da bi pokazala kako ignorira tisto in tisto osebo zraven sebe). Misli, da bo naredila prvi letnik in če ga bo, ga bom tudi jaz. Ali pa ga ne bo nobena. Samo ti dve možnosti sta. Je pa lani veliko pred mano obupala nad faksom... Že drugi dan, če smo natančni.

Anita je pa bolj resna tema... Tista druga sila, ki je mene in Tjušo vlekla na realno stran. Oh pa kako sem bila vesela, ko sva v nedeljo predebatirali vse diagonalno in naprej pa nazaj... Trikrat na leto se nama pa znese načvekat. Zelo ji privoščim vse kar imata z njeno ljubavi. In vem, da jima bo zelo lepo uspelo v prihhodnosti - druge variante sploh ni.

(Anita, če najdeš kšno slikico, kjer sva samo midve, mi transportej, ker sem zaradi moje računalniške katastrofe zgubila večino fotografij...)

Obvezno je pa treba vedno omenit Tino, ki se počuti skrajno užaljeno, če njenega imena ne zapišem in! opišem v taki tematiki. Obožujeva najine verbalne dvoboje. Kljub temu, da se bolj malo fizično poštokava (bi si želeli več), se slišiva skoraj vsak dan. Kar ne moreva druga brez druge, kaj pametnega si pa zelo redko poveva. Ko se odločiva, se vidiva, polupčkava, malo zravsava, če se pa ne odločiva, se pa pač ne vidiva, niti ne polupčkava, niti ne zravsava. Skoraj vedno se zadnji trenutek vse dogovoriva za najina srečanja - drugače ne prideva skupaj. Zelo se imava radi.

Mojca je pa itak samo eno srčece plus moja bivša kompani na filozofski fakulteti.

Včeraj, ko sva s Sabino šetkali po Čopkovi ulici pa pokliče Povšo (bohnedj, da vidi kako sem tole napisala). Če se peljeva z njim domov? Ourajt! Nisem mogla verjet, da ima že skoraj eno leto avto... Ker to pomeni, da se že skoraj eno leto nisva dobila na kavici. Samo dogovarjava se pa dogovarjava pa samo gobec naju je, da bi pa kaj konkretnega udejanila pa nou vej... Mogoče po naključju enkrat v manjani... Da je bil tam pa da sem bila tudi jaz tam, ampak to ne šteje. To ni načrtno.

Potem pa zvečer... Razmišljam in začutim nenavadno potrebo, da pokličem osebo, ki pa več kot eno leto ni fizično prisotna ob meni - niti občasno (samo msnjčkali sva). Pa jo pokličem in se oglasi na tak način kot da sem se jaz verjetno po pomoti pritisnila njeno ime v imeniku. Čvekčvek, ko boš na Gorenjskem, se bom potrudila, zares potrudila, da se poobjemčkava čvekčvek - o Moniki govorim seveda. In bila je zelo vesela, ker sem jo poklicala.

Jap, to je bivša štiriegč kompani... It was nice pa vedno v lepem spominu. Moram pa na novo skreirat eno novo grupo... Samo za to so pri meni potrebna leeetaaa.

ponedeljek, 01. oktober 2007

leva joška

Ta grozno grd, niti ne več tako nov model hlač (v tujini je namreč že out), se mi je dokončno zasidral v srce. Kar naenkrat je vse postalo ljubko. Moda res na najbolj hinavski način opere možgane še tako uporniškemu bitju - če ne s strategijo "neprijetno ti bo, ker si ti rdeč, vsi ostali so pa zeleni" pa s strategijo "umik vsega kar ni 'in' iz izložb in s polic in iz skladišča in iz dutifrišopov". Sploh duša, podobna moji - torej precej neodločna v svetu Velikih ljudi, hitro podleže temu pritisku. Kupila sem točno take (kot da se modeli razlikujejo), črne, ampak ne te.

Danes je prvi šolski dan. Za študente. Preživela sem ga doma, ker sem pač filo (=ljub; zofija = modrost; filozofija = ljubezen do modrosti) in na tej fakulteti ljubezni, se vse vedno začne z zamikom... Ker si je pač treba vzeti poseben čas, namenjen orgijam (prisežem, da je bilo to rečeno nežaljivo). Ex-4egč miting je bil pa tudi uspešno preživet (tako kot s04e01 Razočaranih gospodinj). Nabrisanci.

45cela6!

petek, 28. september 2007

in Ona je postala On

- in On je postal teta. Za počit smešno. Lili - moja mačkica je bila danes naročena za sterilizacijo pri veterinarju, ampak na koncu sem plačala... kastracijo. Sedaj je Lilo oz. Liloo. Revež je še vedno čisto zadet in ne ve zase, prav tako pa ga ne smem nafutrat (joj, se bom težko navadla na moški mačji spol)...

Ura: 22:05 - muc se je nahranil. Nisem se mogla zadržat, se mi je revež preveč zasmilil in ja, vem, da mu ne bi smela dat za jest, ker bom imela vsak čas pobruhano posteljo. Je pa kar naenkrat tako zelo poskočen! Pa kakšen glas je dobil! Skoraj po moško mijavka, ampak mu prav nič ne pomaga, ker ga Badi že kliče "VOU" (vol) Že skoraj dobra stara Lili... Dober star Lulu. Ah, screw you.

V ponedeljek pa... Nič:)

Je pa minilo 20let in končno - umrl je. Za vedno je prenehal s svojim poskakovanjem po kopalnici, vsi smo ga bili že siti, ker je stalno spuščal vodo, ampak smo rekli, da bomo počakali dokler ga ne mine. In ga je. Sedaj leži na odpadu. Naš pralni stroj.

Obstaja neka tema, ki jo vedno znova prelagam. Naslov je "prehranjevalne navade najbolj razmišljajočega ljuda na planetu, kateremu se včasih preprosto ne ljubi urediti misli in jih spraviti v smiselno zaporedje", podnaslov tega naslova pa je "ta ljud se strinja, da je naslov precej dolg"... Zato jo bom do nadaljnega spet prestavila.

Danes v sebi ne najdem niti kapljice humorja. Samo zateženost in sitnost. Pa da povem vsem - antibiotiki so krivi, prasci potrebni!

Uf uf uf, hot hot hot. A da je Miša Margan nova plejbojeva zajčica? Eek!

petek, 21. september 2007

od tega - do tega

Že nekajkrat ta teden sem se lotila pisanja pa kar nisem zbrala dovolj energije za zapis vseh idej, dogodkov, misli... Jih je bilo preveč.

Od tega, da sem končno vpisana na univ. redni študij - pedagogika - andragogika - enopredmetni in od tega, da me je Sabina povozila (!) in imam zato eno big modrico nad kolenom - vse zaradi dobrega namena in sicer rešiti avto, ki naju je zaparkiral na najbolj fensišmensi parkirplacu v Ljubljani, ki bi si ga želel vsak povprečen laik (TIK pred vhodom v faks pa samo trikrat sva naredili krog okoli le-tega). Sicer ne vem od kje mi ideja, da je tvegat življenje bolj koristno kot pa uničit pleh, ampak na srečo se je vseeno izkazalo za koristno in do tega da mi je ta, ki mi je prizadejala neznosne bolečine tudi uničila nov indeks s prvim poskusom (še preden sem ji uspela povedat, da ne sme lepit prekrivne folije čez fotografijo jo je že pripopala in povrhu še čisto pofejkano!) in do tega, da je Matičk imel svoj rojstni dan /21let/ na dan najstrašnejše povodnje (=povodenj:?) EVER!, ki je potopila Železnike in Katjušo skoraj, čeprav sem obljubila, da se ne bom norčevala iz nje - sicer kdo je rekel, da se norčujem? - in odnesla bolnico Franjo. Še vedno sem fascinirana nad dejstvom, da se je to zgodilo v eni uri in nad tem, da to nikakor ni prizadelo naše hiše, čeprav je lilo kot hudič tudi tukaj. In žal mi je, da je podnebje izbralo za svoj maščevalni pohod tudi našo državico in do tega, da moji ljubezni nisem kupila darila... Zato, ker si želi mačeto (moje opravičilo:)) in od tega, da me je mamica srdito nahrulila, ker je mnenja, da samo letam naokrog in do tega, da Sabina zamerljivo in upravičeno ni govorila z mano, ker nisem šla z njo po moje popravljeno maturitetno spričevalo na ta novo ekonomsko. Obe ofenzivi name sem doživela samo zato, ker sem se odločila, da grem z mojim darlingom v Maribor.

Sem pa prišla že danes domov in zavila v Sabinin kazino, kjer sem zagemblala 15evrov in prigemblala 25evrov, torej sem prvič v življenju kar tako dobila 10evrčkov. Strašno se mi je zdelo in se mi še zdi. Sploh ker sem finančno zlomljena.

A to je vse za kar nisem zbrala energije?? Pa da zaključim - s tem, da sem pogledala Prison Break s03e01, čeprav sem obstala nekje v drugi sezoni, zato ker se je vseee zeeelooo vleeeklooo in sploh ni bilo več pointa, ker so bili vedno vsi mrtvi in vedno vsi na begu in napetost, ki se ni sprostila in to bi začelo resno že ogrožat moje psihično stanje. Simpsonovi me pa sproščajo.

In s tem, da sem pa gledala Shrooms, ki pa tudi je neke vrste psihični suicide - poudarjam ZAME, ker sem pač tak ustrašeni freak (sicer sem bolj ali manj videla samo deko nad mojo glavo), ampak interesanten je pa bil ogled razstave pajkov, kač pa škorpijona v Europarku, kjer naj bi se znebila mojega strahu pred pajki, ampak tisti so bili itak srrrčkani, ker so bili tako kosmati in veliki like moj Rumenček Boksi (medvedek pliško) - DOKLER SO ZA STEKLOM - za razliko od teh, ki se podijo za mano po stanovanju in imajo velike črne kratkodlakave tace. Brrr.

Tale je sehr scary ^^ - ga je Matic imel zaprtega v wanna be terariju, dokler se ga ni naveličal, ker je samo jedel in samo Bil

(...še iščem eno kosmato slikico... ki bo imela luštno bitje in ki bo daleč od mene... še iščem...)

Heh... Sweet. Ja, tale je čisto plišast ja... (mi je Mr. Cyc pomagal pri iskanju :)) Ampak, da bo en real, sem pa mislila na nekaj podobnega temle:

Buci buc! No, ampak kot sem rekla... Dokler so daleč od mene oz. dokler so za šipo so luštni. Če bi se pa Matic z njim podil za mano... Pa bi dobila fobijo še pred njim.

P.S.: se opravičujem mojemu spet popolno nedojemajočem transferu z možganov na e-belipapir:)

petek, 14. september 2007

pistacija za vse (ena)

Ne morem verjet, da sem naročila eno cunjico preko kataloga in to na silo - ker se je mami javila, da bo plačala. Lep puloverček je, ampak malce mi je preširok in če ne bo hudič skočil skupaj, sem vrgla maminih 25 evrov stran in jih poleg tega še zakopala v kompost.

Sem pa danes bila na enem malem điru po Ljubljani. S trolo številka 27 (!?) in takoj pred mojim podvigom sem šokirano zagledala minus na mojem bančnem računu. Smola, kaj naj rečem. Pa toliko lepih stvariii. Ko končno ugotovim, da H&M ponuja VSE, prileti razočaranje, ki se kaže le kot črtica (-) . Ne znam več z denarjem in vse to zaradi pistacije! Ne, zaradi evra. Če ne bi bilo v Mojem kalkulatorju 10€ enako 1000SIT, bi bilo moje finančno stanje podvojeno in vedno v plusu. In to že skoraj eno leto.

Vseeno je bil tourdeljubljana uspešen, čeprav v ponedeljek hopsam nazaj - KONČNO VPISAT SE NA FAKS! Bojda kot na novo. Dobim novo vpisno številko, nov indeks, novo študentsko (kh - kot da še nikoli ne bi obstajala na tem faksu), kar pomeni da potrebujem tri nove slike.

Pojedla sem že štiri tone pistacij, ker sem čisto popikana od ene komarjaste vlačuge, ker smo očitno na vrhuncu komarjaste sezone (!?), ker Lili smrči na postelji, ker mislim, da je prehlajena, ampak verjetno je res smrčuha po naravi. Grozno sem utrujena!

četrtek, 13. september 2007

šubidu bejba

Jeiii, končno mi je uspelooo. Sem šla na vse ali pa nič in sem pripeljala v moj brrrlog tale (malo nižje dol...gor?, še ne znam zraven pisat) spot, ki je my sweetest, če že moram izbirat, ampak kot vemo kmalu ne bo več, ker bo izgubil svoj čar kot vsi podobni... (majčkeno mi gre že na živčke) in sem šubidu bejba! Ni več pokvarljivosti v meni, so samo še "sweeet" vibracije. Zakaj sem šubidu bejba? Ker me je ta beseda (šubidu) od nekdaj fascinirala in NE MOREM VERJET, DA SO JO KAR NAENKRAT UPORABILI V KOMERCIJALNE NAMENE! Kar naenkrat se uporablja povsod in za vse, prej si je pa prizadevala priti vsaj v sskj... Je pa prasička tega kar preskočila in se pojavila, še vedno ne morem verjet, v oglasu.

Bom prešaltala na... "Friendly faces everywhere, humble folks without temptation!"

Se počutim zelo pomembno, ko se mi kaj dogaja. In momentalno gledano se mi ne dogaja popolnoma nič. Še vedno čakam in to me, čisto po nepotrebnem, počasi spravlja ob pamet. To je ena od stvari - čakanje namreč - ki bi bile popolnoma nepogrešljive, če sploh ne bi obstajale. In dejstvo, da sem vsem dosegljiva 24ur na dan, mi tudi ne odgovarja preveč...

Ampak hkrati se pa bojim tiste polne zasedenosti, ko bom hlastala za prostimi trenutki. Mimogrede - belvi najt se je izkazala za izredno primerno zlitje med petnajstletne nažgane najstnike. Obnašati tako kot oni se ni bilo težko (sploh s pomočjo pijačke, ki ti obarva ustnice na viola-modro), srečala sem ljudi, ki jih srečaš le nekajkrat na leto in to samo na takšnih dogodkih in vsi so vedno isti. Poleg tega so ta srečanja toliko bolj vesela zato, ker ti prej ni treba porabit energije za klicarjenje in dogovarjanje terminov. Je bilo pa ledeno. Tudi v bundi.

Strašno dolgčas mi je. Imam samo monitor, sebe in south park. In črnuho... in System of a Down in Lonely day in blog "playing hide and seek with my stupid head" - ker sem toliko časa potrebovala, da sem dojela kako se filme doda... in forum.

Nikakor nisem sposobna izpljunit nečesa brihtnega (čemur je sicer vse tole namenjeno - od brihtne za brihtne, ne?), ne smem pa klobasat neumnosti, ker bi tako izpadla skrajno nezrelo. Zato moram malo kopirat od drugih... In to od vseh, ki pravijo "KAR TE NE UBIJE, TE OKREPI". ...Ja, se strinjam. Ja.

Ja...

Ja.

četrtek, 06. september 2007

samo Jz

Wiuwi. Že tretjič ta teden sem se nahamala palačink. In zadnjič. Malo preveč sem pretiravalaaa.

Jutri imam ultrazvok leve joške, torej srca (smeško z bleščečimi zobki). In nič bat - je samo preventiva.

Zvečer paaa - supr osnovnošolski žur z Atomik Harmonik! Grem se ga napit med petnajstletnike. Če me že obravnavajo kot eno izmed njih pa en večer bom. Majčkeno bo zmrzovalo, zato sem pa že danes izbrskala bundo... Bunda na začetku septembra!? S stola mi še vedno visijo kratke hlače. Something is NOT right!

And what happened to my silly cat?

Po glavi so mi brzeli že najbolj kruti možni scenariji o tem kje in kako bo končal moj maček. V sosedovi pralnici izstradan do smrti, razčetverjen od sosedovega dobermana ali pa v ghhhrabnu še na pol živ, s staknjenim levim očesom, zaradi napada na veliko jekleno zver. Do enih sem ga klicala in "nanana"jala in zbijala s krožniki, zjutraj pa primjavka iz Oskarjevega vozička, ker je bila zaprta v garaži.

Stupid. Kaj še mislim? Čakam povabilo s faksa.

No, resnično ne vem kaj bi sama s sabo. Ne, tole ni podobno tistemu filingu, ko ne veš kaj bi sam s sabo in brskaš po hladilniku in poskušaš svojo zoprnijo pretopit v hrano. Ampak to je tisti filing, ko ne veš kaj bi sam s sabo in si želiš napisat en nasvet za prihodnje rodove pa ne veš kater bi bil tisti najbolj univerzalen in hkrati optimalen.

Dragi moji: čuvajte svoje modrčke in nedrčke, ker je silno težko, ko izgubiš ali uničiš enega, ki ti je pri srcu! Negujte jih!

sreda, 05. september 2007

Nervous Breakdown!

A, a, A! It's been a bad END OF THE day. Za znoret.

Goveda, govna, gnoji. Razjarjena sem na mačka. ((Pa na tisto, ki bi jo najraje katapultirala na drug planet, kjer ne bi bilo žive duše, ki bi jo živcirala)). Preprosto za popizdit. Pridem domov. Mačka nikjer - že zdavnaj prekoračila Horo Legalis... Joj, jo bom tepla. Par dni me ni doma pa si že dovoli vse - lumpat pa spat drugje. Punca še ni polnoletna, punca še ni sterilizirana, da bi si taka uživaška dejanja lahko privoščila. In bog ne daj (o tem drugič), da se sploh ne bi več prikazala domov. Obljubim, da ne bo dobila hausaresta.

In takoj, ko pridem domov, še tak pozdrav:
--h: oj. zutrej sem te klicala.prej sem te 2x klicala... niti pokličeš ne
-V: ou, helou tu ju tu
--h: zakaj nisi nazaj poklicala

Pa nič drugega. Ja đizs krajst. Kje pa je "in kako si se kej mela?"? A, že vem. Potiho, za mojim hrbtom: "kva je pa delala tm? Oh, komi čakam, da gresta narazen, da mu povem tist kar mislm." V bistvu namesto tega poslušam kako drag kombinezon ima ta in ta, kdo ima porša, kje ima kdo postavljen vikend. Res stvari, ki me noro zanimajo.

Ne, ni mi potrebno imet takih ljudi okoli sebe. Pa jih vseeno imam in ne da se jih znebit, niti nimam (več) živcev za kaj takega.

Pa ne da to objavljam javno. I don't care. Zakaj tega ne povem na glas? Uf, je bilo že prevečkrat in ne zaleže.
Ne bom spala. Pa še dojela sem zakaj sem še razjarjena. Ker se moram matrat 60minut, da mi pusti eno prazno vrstico!!

Kdaj resnično tolčem same nesmisle. Nesmisle, ki so smiselni samo v moji glavi.