sreda, 27. januar 2010

Ko je kivijeva tortica veliko boljša od čokoladne s smetano.

Načrtovano je bilo vulgarno obešanje po fantu skozi cel večer ali na moj način predivjana noč - ker imam pač svoj način divjanja - pa je vse telebnilo v kanalizacijske odtoke. Vzvišeno in trezno sem sprejela ta propad mojega prostega večera, sploh nisem bila razočarana, niti jezna, na nek način le vdana v usodo. Sem vedela, da bom šla že ob devetih spat in da se bom naslednji dan zbudila šele pred enajsto. Na spisek (sicer nadokusnih) jedi, ki jih ne jem ali ne pijem več, če v naslednji uri ne pridem do domačega skreta, pa danes poleg kakava, bele kave, tatarske omake, pišem še rahlo tortično smetanasto sladico iz mehiške.

Včeraj sem kar tako in nepričakovano - v zameno za liter mleka, ki ga po vrhu nisem financirala iz mojega tošeljna ali denarnice - postala ponosna lastnica naslednjih uhanov. Delo Jane - tiste Jane, ki je del sebe prostovoljno pustila na Portugalskem pa tiste Jane, ki ne jé več (piščančjega) kebaba, ker se je nekoč v njem našel (piščančji) krempelj pa še tiste Jane, ki svoje izdelke proda trgovini, katere ime sem pozabila (toliko o mojih oglaševalskih veščinah, kh).



nedelja, 24. januar 2010

O tem, zakaj tudi zdravo živim.

Strah je pozitivna stvar - menda nas ohranja pri življenju. Vsaj v preteklosti - še posebej v času nabiralništva - je bila njegova funkcija pomembna, ko smo se ustrašili poka ene vejice v gmajni (sledeče preberi čisto na hitro) in ker je bil to najbrž mamut, smo avtomatsko zbežali in si s tem rešili življenje . Mamut bi nas pač lahko pojedel (zanimivo, da govorim o tem, kot da se spominjam teh časov). Danes je strah predvsem nadležno občutenje, ker tuširanje ob enih zjutraj predstavlja posebno muko, ker v kotličku straniščne školjke slišiš vse drugo kot polnjenje vode. Slišiš duhove, slišiš duhove tudi potem na hodniku in celo čutiš jih, ko te želijo zagrabiti preden zapreš vrata svoje sobe. Zato je strah zoprn.

Prihodnost je tukaj. Kot sem rekla včeraj, moram koristnost lenobe ponazoriti s tremi primeri, da utrdim dvojnost te telesne značilnosti. Za obstoj lenobe so namreč vedno krivi  naši deli telesa, kot so nožne in ročne okončine, rit in gobček ali usteca. Ker se v glavnem njim ne da - psiha pač želi biti nenehno aktivna že sama po sebi (hja). Že od zgornjega uvoda s strahom, ki nikakor ni obratno stanje od lenobe, želim povedati, da lenoba nikoli ni tako negativna, kot jo opisujejo. Je tudi koristna in tudi ta rešuje življenja.

Primeri:
  • Sladkor ni zdrava stvar, ne? Že od zgodnje adolescence (obdobje 10-14 let, ko sem dobila dovoljenje za brkljanje po kuhinji) si ne sladkam čaja. Pa ne zato, ker sladkanega čaja ne bi marala (sicer ga s samim cukrom res ne maram, nujno potrebna je še limona), pač pa zato, ker se mi vsega procesa z odpiranjem omare, da bi ven vzela posodo s sladkorjem, pa z odpiranjem predala, da bi ven vzela žličko, pa z odpiranjem hladilnika, da bi ven vzela limono, enostavno ni ljubilo izvajati. Lenobi bolj primerno je namreč samo zavreti vodo, vstaviti filter vrečko v šalco in to z vrelo vodo preliti. Lenobi se bom zahvalila, da ne bom postala diabetični bolnik (vem, da je to nekoliko zmotno prepričanje, ampak bistvo je jasno).
  • Niti ne zato, ker bi raje izpopolnjevala znanje angleščine, ampak predvsem zato, ker iskanje ujemajočih podnapisov pa spreminjanje imena datoteke predstavlja kar zajeten kos časa, preden se film ali epizoda serije začne predvajati v windows media ali vlc playerju (tukaj sem zaznala celo nekaj nestrpnosti). Zajeten kos časa in lenobna osebnost transformirata ogled filma v tudi koristno usvajanje tujega jezika (seveda se pri japonskih filmih tukaj ta filozofija zlomi). 
  • Starš je kupil nove stole. Za primere večjih družinskih kosil, ker pisarniški stoli res ne pašejo za jedilno mizo. Danes sem lenobno prespala celo dopoldne in bila hvaležna, da sem se s tem izognila poslušanju vzklikov navdušenja o "kako fajn stole imamo", ki meni osebno ne predstavlja posebnega pozitivnega vznemirjenja. Sem sebična? Nikakor, če ti vzkliki navdušenja zahtevajo celotno vpetost osebe, ki nima najmanjšega zanimanja v kompletno dogajanje proti njeni volji (torej mene). S svojo lenobo sem ohranila današnji duševni mir.
Žal se trenutno spomnim le treh primerov v zagovor koristnosti lenobe. Nekaj takega kot "Če se ti ne bo ljubilo do štacune, boš zmanjšal potencial, da te na poti zbije avtobus" pa se mi zdi že malo preveč občutljivo za polet po Vesolju - k lenobi spet ne smemo preveč nagovarjati! Če ne greš v štacuno, lahko premineš zaradi podhranjenosti! Kljub temu se na drugi strani z zgornjo možnostjo strinjam - priznajmo si, da je tudi na tak način lahko lenoba rešiteljica (lahko ga nadomestimo s "Če se ti ne bo ljubilo do štacune, boš prišparal z denarjem ali celo ne boš telebnil, ko ti bo spodrsnilo na skritem kosu ledu").

sobota, 23. januar 2010

But here I am in prison!

Verjetno sem zares unikaten primer kar se tiče spremljanja filmov (ali pa ne?). V slednjih zares uživam, če lahko pritisnem na pavzo kadarkoli želim in tudi najbolj napet film, od katerega bi morda bila odvisna prihodnost sveta, lahko gledam dva dni. Ne vem, najbrž sem na nek svoj način hiperaktivka, moja rit mora imeti polno črmljev, misli pa sploh delujejo v množini in mi osredotočenost na le eno stvar predstavlja problem.

Pisane na kožo so mi dvajset do trideset minutne epizode serij, humorističnih in jedrnatih, stila Friendsov (v drugem polletju 2009 sem jih prijetno obrnila) in How I met Your Mother-jev (nekje sredi četrte sezone jih je zmanjkalo) pa Samantha Who-jev (pozabila sem, kje sem ostala) in zdaj kmalu Coupling-ov.

V resnici pa sem danes tako pasje volje, da mi niti babji roman, napisan v stereotipno zabavnem slogu (tak slog obstaja pa mir.), ne pritegne pozornosti in ker mi ta ne pritegne pozornosti, je nujno potrebno nadaljevati z brezciljnim klikanjem po net-sferi, kjer se sicer spet ne dogaja nič prav posebej opravičljivega za utrujanje že tako utrujenega očesa.

Na prijazni strani mojega nemirnega uma je želja po druženju, želja po pobegu ven iz sobe z dvema lila stenama pa z dvema stenama in stropom v nebarvni beli (doh). Na zlobni strani je enostaven "ne ljubi se mi" izgovor, lenoba, katere siceršnja korist obstaja, kar bom s primeri uprizorila nekoč v prihodnosti. Zaradi prijazne strani sem nervozna, zlobna pa mi daje potuho. Cela hinavščina mojega bivanja.

četrtek, 21. januar 2010

Čakajoč ali danes grizem.

Nakupovalni voziček s čajnimi škatlami, žemljastimi vrečami, parmezanovim sirom, glavo solate pa ogromnim kupom vseh ostalih za-življenje-pomembnih snovi. Stvari. Škatel. Vreč. Sirov. Solat.

Vprašanje: Kako vse skupaj iz vozička zložiti na tekoči trak blagajne in hkrati na drugi strani vse zložiti v košaro?

Blagajničarke so namreč neustavljive. Bašejo škatle, vreče, sire in solate čez čitalnik kod, čeprav vidijo, da škatle, vreče, siri in solate na drugi strani že skoraj padajo na tla. S tistim najbolj zlaganim ženskim sindromom enkrat mesečno je vsa stvar še toliko bolj nervirajoča in kljub temu, da je bila moja naloga samo pospravljanje škatel, vreč, sirov in solat v košaro, sem vse stvari spustila iz rok, paradajz vrgla blagajniški butari v glavo in stekla ven na zrak (nisem storila nič od tega, ampak približek mojemu notranjemu počutju je bil približno tak).

Butara je bila za blagajno, ja. Za nami v vrsti namreč ni bilo nikogar, da bi se ji kamorkoli mudilo! ... Je rekla ta zgubljena, ko se je odločila, da nikoli v življenju ne bo izvajala masovnih nakupov hrane, tudi če slednje prinese desetprocentni popust. ... In se od vse sitnobe spravila k peki mančmelov-sladkarije.

sreda, 20. januar 2010

Koliko samodiscipline je v tem?

  • Če v enem dnevu pojem vrečko cebionov, čeprav na embalaži piše, da je priporčljiv le en na dan (in en bombon vsebuje toliko vitaminov kot tri rdeče pomaranče)?
Toliko, da je odgovor tak, da samodiscipline nimam. Želodčna kislina se je najbrž transformirala v cedevito, ampak danes se počutim povsem normalno. Celo uspela mi je prav posebna šoping-misija, ki je s prehitrim preletom sedmih trgovin in vmesnim in nenapovedanim nakupom nove faksovne torbe (mimogrede se čudovito sklada s trenutno najljubšim šalom) močno kazala znake neuspešnega dneva nakupa škornjev, ampak "Samo še tukaj pogledava, potem pa greva domov!" začne predstavljati geslo uspešnega škorenjskega lova. V tisti čisto zadnji trgovini se namreč nisem mogla odločiti za nakup enega od treh parov, nakar je prevladala copatkasta udobnost, plaščkasta enostavnost s prijazno ceno, ki kljub razprodajam ni bila nič nižja. Ker mi bo ta mesec uspelo našparati še enkrat več, kot sem si zadala. Toliko samodiscipline pa ponosno imam.


ponedeljek, 18. januar 2010

Can he swing from a web? No he can't, he's a pig.

Pripravi se na vzklikanje v oklepajih - tudi, če slednjih ni. Pozorna bodi na odseke s pošteno mero ironičnega vložka.

Prijazni otroci, moj nasvet (napotek!) ob razpletu situacije, ki kot posledico vašemu smrčku prinaša, da se razpotegne do tal, kjer začne kopati tunelčke med črvi in ostalim podzemnim življem:
Epilog konflikta (ali konflikta, ki je že davno presegel stopnjo vojskovanja med kavbojci in indijanci) predstavlja verbalno pljuvanje (ki je vseeno imenitnejše od fizičnega dejanja na gobec) v stilu "Moja mat' ga itak več požre kot tvoja!" ali "Taki kot ste vi, v življenju nikoli ne boste dosegli nič. Povprečneži!". Potem zaprite vrata svojega avtomobila ali pa vrata svoje lesene hiše na drevesu brez vrat.

Tak odziv bo sicer povzročil posmeh pri zlobnih ljudeh pa nič zato, glaven je pač tolažilen smisel takega ravnanja. Ah, ampak o-poglej, prijazni otrok! Zakaj sem potem že na manj kot četrt stoletja srečnejša od tebe? Pa v življenje šele komajda prihajam! Prav zaradi takih bistroumnosti sem se morala odmakniti stran - zaradi bistroumnosti, ki iz tvoje orehove betice prihajajo že od nekdaj in ne dajejo nobenega napredka, ampak le večno umsko omejenost in osebnostno zaostalost.

To si natisnem na papir in ti pokažem ob naslednjem tvojem obešanju na hišni zvonec. ker pomena besed, ki jih slišiš, ne sprejmeš, sploh ne razumeš. Zlagana nadpovprečnica s predvsem intelektualnimi lastnimi zaključki, ki ne vidijo ne levo pa ne desno. Skoraj žal mi je bilo zate, ko si rekla, da se to v tebi ne bo nikoli končalo, na drugi strani pa sama v mislih osvobojeno skačem po prostranih poljih sonca in sončnic.



petek, 15. januar 2010

Lestvica uporabnega zbirateljstva.

Samo tristopenjska bo, ker mi v navdihu opažanj zadnjih dveh dni, prihajajo pred oči le naslednji trije pojavi zbirateljskih konjičkov. Od najmanj k najbolj uporabnemu:

(3) Za osebno zadovoljstvo in zapolnitev upokojenskega prostega časa. Zbiranje znamk ali bolj elitno rečeno filatelija. Starš je svojo ogromno zbirko naredil nekaj čez 30 let nazaj, v zadnjih mesecih pa je celotno svojo zbirko preuredil, na novo s primernimi pripomočki popredalčkal vse znamke, dokupil še dva albuma, da je vse skupaj bolj prostorno, in zdaj vsakodnevno z lupo ogleduje svojo zbirko s tu-pa-tam glasnimi pozivi za "Pridi pogledat prvo Titovo!", "Poglej, ta je bila pa čisto prva slovenska pa še vedno v dinarjih!", "In tale, tale je pa tvoj letnik". Jes fadr, veseli me, da te veseli, ampak spet me ne veseli tako močno, kot veseli tebe - torej, od tega zbirateljstva ima korist le ena oseba, zbiratelj sam.

(2) Spet gre za osebno zadovoljstvo, a hkrati gre tukaj lahko tudi za kolektivno zadovoljstvo družine - predvsem pa užitek predstavlja brbončicam tistih, ki imajo radi čokolado. Pred leti se ga je nostalgično lotila Starševka, kupila si je čisto svoj album Životinsko carstvo ali danes, po domače, album Kraljestvo živali. Nalepke si (še vedno?) izmenjuje s svojo par desetletij mlajšo vnukinjo in njenimi prijateljicami, albuma pa še ni zapolnila.

(1) Pri najuporabnejši točki zbirateljstva pa gre, ah, nerada se ponavljam, ampak spet lahko rečemo, da gre za osebno strast (kradem jih tudi pri najljubšemu fantu, ko dobi kakšno), gre pa tudi za korist domačih, ko zmanjka časa za skok do sosednjega milerja, kjer lahko za en evro kupiš novo. Pride v poštev tudi, ko zmanjka časa, da bi se ročno lotil zavijanja darila in taramtaram! - problem reši polica v moji omari, kjer so prostor zasedle darilne vrečke za vse priložnosti. Da bi kakšno vrgla stran - to je zločin. Verjetno jih imam nekaj še od svojega 12. rojstnega dne.

Zbirateljstva so nujna? Če predstavljajo užitek. Sicer gre le za nalaganje brezpredmetne šare. In omajgad, kako lepa in pametna sem.

četrtek, 14. januar 2010

Revolucija: cukrpadu

Opažam še eno manjšo evolucijsko spremembo - ponovno v svojem prehranjevalnem sistemu.

Seveda sem še vedno eden bolj zvestih čokoladosnedov, vendar vse pogosteje se dogaja, da močno zmanjšujem dnevne odmerke čokoladnosti. Še huje - dnevni odmerki so pravzaprav postali tedenski odmerki in sploh nimam več problema s tem, če se namesto mojega zobovja, čokoladne tablice loti tuje požrešno zobovje.

Zgodovina uživanja malih čokoladnosti sega v zgodnje otroštvo, ko me je preljubi Starš vsakodnevno razveseljeval z milkywayi in lilapauzami v strahu, da ne preminem zaradi precej majhno zaužitih kapacitet dnevnega obročja. Tradicionalno sem z vsakodnevnim žokanjem čokoladnih kinderjev, lilapauz naslednje generacije, šparovih banankotov, piškotnih milk pa buenotov  in frutabel v usta nadaljevala vse do srednje šole, prihod na faks pa je že nakazoval na postopno zmanjševanje čokoladnih potreb in želja. Pa ne zato, ker bi to redilo - čokolada ne redi. Ne zato, ker bi to mašilo žile oziroma povzročalo maščobne strdke - čokolada je zdrava. Ne zato, ker bi čokolada kot antidepresivno sredstvo delovala preveč pomirjevalno - čokolada proti stresu deluje ravno prav. Še posebej ne zato, ker bi povzročala mozolje - čokolada ne povzroča mozoljev!

Razlog predvsem tiči v naslednjem dejstvu: Ko zaboli zobek, goltanje kakavove strukture enostavno ne predstavlja več primernega užitka. Zobozdravnik ne ukrene ničesar, le reče, ne jej čokolade. Ob bolj kriznih upadih sladkorja preideš na brezzobne ali brezprotezne sladke užitke kot so montejevi mali lončki, nesquickove šalce kroglic, kakavovi napitki in čaji z medom (pa obvezno dodano limono). Palačinke s čokolado so okej, čokoladni krof pa je nadomestila alternativa marmelade.

Čokolada ostaja v moji miselnosti kot ena največjih, najbolj prijaznih in sladkih izumov človeštva, samo za zobovje je postala napaka in čokoladni miklavž je tako več kot en mesec ostajal nedotaknjen na omari - včeraj pač niso odvračali od žvečenja čokolade niti zobje.

torek, 12. januar 2010

No Shit Sherlock!

Janja (nč bit jezna!), moja fejzbuk prijateljica pa moja blogerska kolegica žezelodolgočasa, je pred dnevi svetu sporočala, citiram oziroma kopipejstam:
Moja definicija učenja do jutra še vedno velja do 23.30.
Seveda bi se s tem simpatičnim opredeljevanjem simpatično poistovetila, če bi termin "učenje do jutra" (tudi "učenje celo noč") v moji zakladnici raznoraznih izrazov sploh obstajal. Pa ne obstaja, kaj takega si ne upam izreči na glas, še vedno se držim maksimuma, da se s knjigo spakiram v posteljo, nekaj časa mečkam papirje, potem pa mrknem. Za lahko noč in namesto uspavanke je učno gradivo krasno sredstvo.

Obstaja pa, in to vedno pogosteje, izraz "jutri zjutraj vstanem ob 8.30" in če si dovolim preslikavo Janjine izjave z malo korekcije:
Moja definicija vstajanja zjutraj ob pol devetih še vedno velja vsaj do 10.30.

Imam vse pogoje, da se čez par minut v ogledalo pogledam z vzvišenim prezirom, pa bom najbrž vseeno v odsevu videla obrazek, ki se s potuho zazre nazaj vame in mi reče sajbošjutri. Pa ja. Sicer pa sem že dober teden ponosna lastnica gigantsko drobcene ure in kot spoznanje tedna navajam, da sem prav zares postala ljubiteljica ogromnega kiča. S prihodom prihodnosti dam na razstavo še skoraj tako velik prstan (ti, s katero komaj čakam, da se spet pokatjuškam - to je zate!).



sreda, 06. januar 2010

Potunkana v Čas ali Čas me bo pojedel.

Spoznala sem, da je za mojo vsakodnevno ponovoletno nesrečo kriva faksovna torba. Mja, na nek način sem se v zadnjih dneh preobrazila v dokaj tihega nezadovoljneža, ki nima prav vedrega pogleda na naslednjih nekaj tednov, faksovna torba pa je tista torba, ki ima tako velik želodec, da gredo lahko noter akta (ali moja usnjena dvajset let stara mapa), knjiga za seminar, pol litra vode, vrečka piškotov pa vrečka suhih slanih palčk (primeri lakote so vedno pogosti), gigantska denarnica (ker načrtujem še gigantnejšo), potovalna lekarna pa morda rezervne spodnje gate, če slučajno do konca dneva ne pridem domov. Je tista torba, ki ima odličen imunski sistem, da lahko prenaša vsa posedanja na umazanih tleh predavalnice, še bolj umazanih tleh kafetkarije in na še bolj in še najbolj umazanih tleh skreta, hkrati pa ima tako trdo kožo, da ji skoraj vsakotedensko namakanje v pralnem stroju ne povzroča posebnih ozeblin, prežganin ali - najhuje - raztrganin.
Faksovna torba ima veliko pameti in veščin, da lahko preživi na rami svoje lastnice, ima pa eno slabo lastnost... Grozljivo in neprijetno. Ta lastnost se namreč dotika estetskega vidika - torba na pogled ni nič kaj privlačna. Je sicer bolj nevtralnega videza, ker je pač črna, ampak če jo mimoidoči (po mali možnosti cel torbični ubrisanec) ne samo ošvrkne s pogledom, ampak ji nameni enega bolj preučujočih pogledov, ugotovi, da je torba grda.

Sklep: nujno bo potreben nakup nove torbe s približno enako ogromno kapaciteto in ki navzven ne bo izgledala kot potovalka ali torba, ki nosi tazgubleno (to sem jaz). Vedeti se mora, da tazgublena (to sem jaz) nosi njo. S ponosom in užitkom.
               
Innnnnnnnnnn! OGLAS: Vsi se spokajte na spletno stran Kroglica. Nihljajka ustvarja odlične fimo-nakit-izdelke - lepe! Iz barvnih kombinacij, ki na prvi sluh ne gredo skupaj in po izgledu so lepši kot je moja faksovna torba pa lepši kot bo moja naslednja faksovna torba.
Drobni tisk: Prepovedujem pa sodelovanje na postnovoletnem obdarovanju, ker - bodimo pošteni - ne želimo v obup spraviti mojega glavnega Jaza, ker bi zmanjšali možnost, da bi bil za čudovito ogrlico izžreban le-on.
               
Sicer pa čisto mimogrede povem, da kot zmešana hlastam za prostočasjem. Normalnega tempa dihanja ta mesec sploh ne bi videla, če se ne bi odločila, da grem na tisti dolg angleščine za nazaj raje marca, tako bom frej vsaj v zadnjem mesecu januarja. Damn you December!

petek, 01. januar 2010

Po silvestrskih kuš-kuševanjih...

Prvi januar je osupljivo spokojen dan. 
Malo mačkast zaradi prelitih opojnih tekočin pretekle noči v moj in tvoj organizem, malo izčrpan zaradi prehojenih kilometrov, narejenih v slabih sedmih urah, ko smo lezli naokrog riti v žep, malo prazen, ker čarobnost debelih, lenih in nemislečih dni izgine ali izginja, malo zmeden, ker je prišel tisti dan, ko bo treba izpolniti obveznosti, ki smo jih v decembru prelagali z obupnim "saj bom po novem letu" in malo siten, ker se meni in vsem ne ljubi razmišljati o tem, s čim bomo začeli. Tudi jezen, ampak samo malo zaradi ironije rockotoških koledarjev pa še vedno ležeren - po sarmi ali špagetflajšu. Pa želodec od večerne srnice v golažu pa od polente še prijetno zavaljenZačuden si, ker je (skoraj) samo tebi proti ostali masovki zijajočih ljudi uspelo dobiti tulec izgorele rakete v glavo... Ko k sreči nisi gledal v nebo, polno barvnih eksplozij in prašnih meglic. Smejoče je. Prvi januar je tudi še vedno topel, je strasten pa še malo nostalgično otožen. Slednje spet zaradi enega izgubljenega uhana pa gotovo tudi, ker se v datumu navadiš končne devetice. Je smrdljiv? Postane, ja, če se celo dopoldne, popoldne pa potem še cel večer tenstaš v postelji in ne greš pod tuš - kar tako, ker paše.

Zdaj se stisnem k njegovemu spečemu truplu, ki si ga sicer potuhnjeno lastim, in poslušam nekaj tako žalostno lepega...