Špičke, ajdečav!

Samo prešine me vsake toliko - radostno zacvilim, potem se za trenutek malo poglobim vase, oh, z mano so bile šest ali sedem let vsega skupaj, gre v bistvu za konkretno spremembo!, nato spet zacvilim od navdušenja (v sebi, mimogrede, v sebi. Sicer bi bila umobolni cvilimož, od katerega okolica prestrašeno beži), ko pomislim, da tega zoprnega večernega rituala ne bo več. Večernega rituala, ki niti ščetkanju zob ni podoben! Ker je bilo (bilo!) na urniku v ponedeljek, sredo in petek - nič taktičnega, nič brezumnega, prav vedeti si moral, kateri dan je (težek projekt, če je ponedeljek isti soboti in če je nedelja ista četrtku, samo povem). Tako je zvečer, ko sploh nisem razmišljala in planirala tega opravka, dejstvo vedno razburkalo moj notranji mir. Ne, ker bi bilo boleče in jaz igel boječa, ampak ker je bilo neprijetno in nervirajoče. Zaradi coldpacka, ker me je že tako zeblo, zaradi lekadolov, ker jih nisem našla, zaradi modric in ko na najbolj udobnih mestih ni bilo več prostora, da sem morala nastavljat rit. 

Kar ni tako hudo, vulgarno ali nedostojanstveno, kot se sliši, ostaneš pa brez kontrole, s tvojo ritjo, s tisto kožno blazino pod hrbtom, upravlja nekdo drug - v mojem primeru sta bila to samo dva najljubša. Najljubši fant (samo enega imam) je bil običajno potem siten, ker sem bila sitna jaz, je pa uporabljal ta bolj nežno, tako imenovano ročno pot brez mašince, in najljubša mati (samo eno imam), ki je pa tako redko pritiskala na injektor, da je po tolikem času sproti pozabljala, kako je že treba s stvarjo. Kakorkoli je bil injektor malo bolj agresiven, malo večje modre, rdeče ali vijolične fleke je puščal, je pa hitreje minil vbrizg, da je ta stresor v mirnem večeru hitreje postal pozabljen.

A včasih spet ne. Včasih je stresor trajal še celo noč! Kljub preventivnemu čopanju lekadolov, sem se vsake toliko sredi noči prebudila v mrzlici, fasala vročino, še večkrat pa se zjutraj zbudila trda in boleča v roke in noge, čutila svojo bolezen na kvadrat. Da je bilo zunaj še drekljivo deževno nizkotlačno ozračje, je prihajanje k sebi trajalo še dlje.

Z novim zdravljenjem dobim novo obliko špikanja, novo obliko stranskih učinkov, novo obliko sitnih datumov. Dobro je, da bodo ti samo enkrat na mesec, slabo je, da ne bo trpelo podkožje, ampak žila, stranski učinki pa ... Menda niso tak bavbav, samo gripam, prehladom, virozam se bom morala izogibat (z drugo besedo: svojim nečakom). postati bom morala en higienski control freak z masko čez nos, ok, pretiravam zdaj, ampak tako, no ... Imunski sistem bo švoh, če je bil zdaj zahvaljujoč bivšim špičkam ves krepak in močan.

K spremembam!

Ko diplomiram ...

- se naročim pri zobarju,
- spečem nutelin kruh,
- si nabavim nova očala,
- grem po parkirno karto na občino,
- ozdravim.

In vidim!
- vidim sonce,
- vidim svojo prihodnost,
- vidim svoj poklic,
- vidim vse svoje interese,
- vidim sebe,
- vidim, kaj sem.

Nekaj sem.

In pišem.
- ne diplome,
- prošnje za delovna mesta,
- sezname želja,
- knjigo.

Knjigo o tem,
- kako greva v svoj brlog,
- kaj me moti v tem najinem brlogu,
- kako zelo sem poskočna, ker sta mačjedlaka nazaj,
- kakšne napredke doživlja rehabilitacija,
- kakšne spremembe povzroča novo zdravljenje,
- kako mi oblast pomaga pri iskanju zaposlitve.

Ko. kodajs

Plaščkovanje 3.0

Preventivno sem šla v razprodajno nabavo plašča, ker 

a) bom jutri tako srečna, da bom nerazsodno potrošila zadnjih dvajset evrov za štamprle, dva, tri žganja, za nazdravljanje same s sabo sama sebi, 

b) bom jutri tako srečna, da ne bom rabila nove plaščarske topline, nič novega materialnega, samo življenje na drevesu,

c) bom jutri tako nesrečna, da mi še vsaj en mesec ne bo do kakršnegakoli nakupa, do kakršnegakoli kontakta, do kakršnegakoli miganja, kaj šele rompompoma po trgovinah,

č) bom jutri tako nesrečna, da se bom še slabše počutila, če se bom nagrajevala z novo opravo, saj pa ja ne bo nagrada. 

Vsekakor je pa čudno iti v nakupovalni center z minus n-evri na računu. Ni tako razigrano, ni tako zagnano, ni tako vznemirljivo. V bistvu je depresivno. Depresivno nakupovanje plašča, kjer krivulja razpoloženja sicer poskoči, ko odkrijem svoj plašč, sive barve je in ves je perfekten in udoben in kjut za vsakodnevno pohajanje po betonu, in vidim ceno ... Pa spet poskoči, ko odkrijem svoj drugi plašč, ves črn v svoji črnini, ves klasičen v svoji črnini, tak ves, kakršen mora biti nujno v omari, da je človek lahko ugvantan, kot je prav, in vidim ceno. Krivulja svojo špičko stegne še malo višje, ko se odločim, da vzamem oba, ker seštevek obeh cen pomeni isto kot en poceni plašč. Zadovoljna za znoret, s še večjimi minusi na računu, zraven še vedno tesnobno otožna.

Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak spet pišem objavo o plašču. O plaščkovskih problemih. Po mojem plašč potrebuje svoj tag ali značko v tem Vesolju (kako sem bila vesela, ko sem naredila pavzo s plaščevsko problematiko in raje kupila bundasto varianto, ter kako mimogrede brezbrižno sem povedala, ko se je na tisti čisti Danes plašček kupil kar sam od sebe). Res sodi med stvari, ki jih v življenju zelo malokrat kupim in predstavlja poseben projekt zimebele, pomeni hudo prelomnico, s katero povežem še vsak morebiten dogodek, ki se tekom bivanja v njem zgodi.

Torej: danes res počasi delam (in pišem o tem, kako počasi delam), da grem res pozno spat, da lahko res čim dlje uživam v tem zadnjem dnevu naivnega nevédenja.