sobota, 28. september 2013

Besno vandranje po mokrem travniku

Tako je pasalo, ko so štumfi vpijali kaplje, ki so pronicale skozi superge! Pa kaj za mokronžnost in hladnovodnost, besno sem tuhtala o odnosih, o biznis in prijateljskih, nejeverna, da akterji tako jasnih failov ne vidijo slash ne želijo videti slash si ustvarijo površne razlage, da upravičijo svoje nefer ambicije po uspehu slash saj res samo iz svojega kota (dokaj objektivnega!) vidim stvar, in skupaj sestavljala eno smiselno analizo situacije, ki sem jo po dolgem pisnem povzetku želela še ubesedit. Še zdaj je zaradi vse delikatnosti ne znam. Da ne bom prala možganov, da ne bom vsiljevala svojega mnenja, da bom samo predstavila svoje doživljanje tega, da na tej točki ne moreš ostati, ker potem postaneš ravno to, česar si ne želi nekdo s polno glavo idej, s polnimi rokami sposobnosti, s polnim zanosom energije, ki si jo pripravljen vložit v vse to, s stoprocentnostjo povsod. Nisi krojen za brezumno mašino z marionetnim značajem, sem rada poetična in dramatična. In nisi slabovoljni bager, ki s svojo črno auro okrog sebe tepta še po drugih, po tistih, ki so v pričakovanju vsakega pozitivnega trenutka, ki se jim je teden potem čudovito iztekel, ki komaj čakajo, da sprobajo prvič ustvarjeno ajdovo kašo z jurčki.

Najprej napišem, potem analiziram, potem še malo drugače napišem. In povem. 

sreda, 25. september 2013

Včasih si muha, včasih pa vetrobransko steklo.*

Odkar sem prevzela brontozavrski stil življenja, odkrivam čisto nove razsežnosti okusov tisočerih različnih sort dreves - od tistih najvišjih z jabolki do tistih najnižjih s stročjim fižolom, da o mojem balkonskem paradajzu ne govorim. Do tega raztegniti svojega vratu interesa sploh nimam, saj prelepo zgleda tista rdeča bunka, ki bo kmalu pokopala celo sadiko pod sabo, s toškočelnim kolom vred. Samo ovohavam vsak dan in čakam, da še eno zeleno volovje srce - ali gigantski datelj - ali kaj že paradajzastega mi je mati podtaknila - zardi. Potem bom ... Ne vem, v posebno rdečo specialiteto sadeže spremenila; in? Brontozavrsko nadaljevala.

Če sem vsaj eno leto poglobljeno posvetila normalnim kuharskim podvigom, ki se jih mora lotit vsak, da se nauči obračat lonec na šporhetu in kuhalnico z večletno zgodovino okusov na leseni žlici in nož (čeprav tega po mnenju brusilca in lastnika celega predala profinožev v najini kuhinji še ne znam), sem se potem v drugem letu napihnjeno in nonšalantno in po francosko zverzirala in se potem v tretjem letu, čisto potiho in mordasplohnires priznam, začela dolgočasit. Kuhinja je zdaj spet cel izziv, vse toliko bolj inovativno, z več predhodnega razmisleka, ki hkrati postaja eno prijetno ufurano in obvladljivo početje. Brez panike, z veliko dobrih čohljajočih hranljivih zadevc za moja črevca, brez laktoze, z manj glutena in s kakšno instant jušno kocko sem pa tja. Še vedno z dobro prepraženo čebulo in s kar dostikrat vseeno ubito zelenjavo, saj kdaj kaj moram pokuhat do mehkega, ane? Pa z jajcem, če hočem delat ta hude piškote. In maslom z drobtincami, da so slivovi cmoki še boljši! 

Za zimo pa zamrzujem - v zamrzovalnik, ki bi ga bilo sicer potrebno odtalit, ker je vsak dan lužica pod hladilnikom, enkrat je celo Fleka kasirala očitek, da je iz protesta za vogalom lužico spustila. No, ni je.

Paradajzovo balkonsko drevo

Par abstraktnih kil lažja sem, res. Se prekrškujem, ko pride do piknika s (prepečenimi) čevapi, se prekrškujem, ko pride do pršutove malice pri neformalno overjeni tašči, se prekrškujem,  ko pride do govejejušnega kosila pri mami. Pa ko se Mcbajta slučajno sezida ravno pri postaji za trolo, na katero je treba še deset minut čakat in to po hudem večeru čvekanja, se prekrškujem. T-rex postanem skoraj enkrat tedensko, a sem vseeno zelo zadržani T-rex. In hitro siti T-rex. S takoj smotano prebavo naslednji dan.

Pa še zaradi enega prilumpanega statusa sem lažja. Še malo se bom ujčkala in cuzala iz državnega cuclja, ki mi je zaenkrat še neuzakonjeno in prijazno na voljo, dokler v miru ne dokončam Projekta 2013. Ki se bo, sprijaznila sem se, lovke butnil še v leto 2014, a načeloma bi se moral zdajzdaj dokončati.

-------------------------------------------------------------

*kopipejst iz knjige o sranju, ki jo je  kot fino darilo z lepim toaletnim papirjem od ljudi, ki skrbijo zanj in jim nekaj pomeni, prejel moj najljubši sospalec - z namenom, da se bo v tem življenju bolje počutil ... In res! Še jaz se bolje počutim, ko prebiram o sranju, ki se pač dogaja, najbrž bo knjiga v roku enega leta že vsa obšlesana in zgarana.

ponedeljek, 09. september 2013

Črepinje

Razbijala sem ves čas. Posrednom neposredno, s krivdo na meni, s krivdo na vesolju, s krivdo na drugem, kakor češ.

Prvikrat sem ležala na kavču in poglobljeno (res!) študirala literaturo za diplomo. Nekaj je zgrmelo po tleh v kopalnici, vedela sem, kaj. Med vsemi plastičnimi embalažami tušgelov in šamponov, ki so ostali celi seveda, je ležala še razbita steklenička arganovega olja. Skoraj polna! Darilo iz Maroka, kjer je zadeva petnajstkrat cenejša kot pri nas, a še vedno draga, če grem v detajle.

Drugikrat sem iz hjuđ kozarca čopala olive.Olive, v katerih nekoč nisem našla smiselnega pomena za moje čute, zdaj pa ne more hladilnik obstajati brez njih. Na kuhinjske ploščice (ali plošče, ker so večjega obsega) ni padel kozarec z olivami, ampak pokrov ognjevarne steklene posode, ki ga ni škoda, je pa škodo naredil po skoraj polovici površine stanovanja. Ni mu bilo več všeč tam v odcejevalniku med ostalo pomito posodo, a kaj. Zato mi je naredil problem s pospravljanjem črepinj, mikro črepinj, ne da bi si smela pri tem zadat zarezo v prst. Ali kam drugam.

Tretjikrat je bilo danes. Ne, včeraj, ker tole revizijo pišem že dva dni. // kakor diplomo že ful dolgo // Nisem postavila tistega vazastega kozarca v korito. Kot pomivalka posode bi morala vedeti, da je tam ... Pa nisem in zato je nanj zgrmelo, kar je zgrmelo, skozi odtok pa cel ni mogel prit.

Konkretno se je dogodilo, hkrati pa te tri črepinje lahko brez problema predstavljajo premike v mojem prsnem košu in lobanji, da je prihajalo do takih razbitin v mojem živčnem sistemu in se je  kakršnakoli koristnost spotikala čez kar imaginarno nastavljene ovire. Pri zadnji črepinji sem rekla, da je dost in v enem dnevu popravila škodo prejšnjih dveh ... (odsekan premor je tole) ... Na koncu žal dojela, da gre za le eno drobtinco te slastne fokače z olivami in česnom in rožmarinom, ki sem jo vso dišečo potegnila iz pečice, ampak kaj ... Saj tako to gre!, rečem in zagrizem v pravkar opisano slast.