sobota, 31. maj 2008

Not really proud.

Prav tako, mimogrede, so mi tekom učenja (ha, očitno se res poglobljeno učim:P) na mojo brihtno Pamet kapnila dejstva, na katera nisem prav ponosna, so pa del integracije, nadimenovane Vađajna.

In če se kar na surovo spravim k naštevanju... Torej... STVARI, NA KATERE NISEM PRAV POSEBEJ PONOSNA, SO:

  • moja neodločnost - moja težnja po tem, da moram obvezno do potankosti zanalizirat svoj odgovor - preden rečem, da je ta res čisto zadnji pa še potem ne vem, če sem se odločila prav. Današnji primer: "Greva na Šank rock?" - "ammm, a bi ti šel? ammm, ne vem. Ja, ker bi te rada videla, ampak ne, ker mi niso tako zelo všeč, razen tistih treh balad. V bistvu pa bi lahko šla, da se malo sprostim, ampak spet ne, ker bi bilo bolj brihtno, če bi ta čas namenila učenju... Ne vem. Ti povej." O, ja. Zares verjamem, da bi se ob tem še takšen flegmatik spremenil v kolerika.
  • opravljivka - omg, omg, omg! S tem svojim žvečenjem drugih oseb včasih izpadem, kot da nimam lastnega življenja. Težko priznam, ampak zares me spravijo v dobro voljo razni sočni grižljajčki o moji "vrli" You Know Who, prav tako razne me razveselijo razne čenčice o osebah, o katerih pravzaprav ne slišim nekaj let, potem pa kar naenkrat izvem - BUM - šokantno novico. Seveda to nikakor niso kakšna škodljiva opravljanja, ki bi nekomu uničila življenje, ampak tisto malo, posebej za dušo narejeno, vlačenje po zobkih (umitih z novo akvafreš zobno krtačko) - vseeno stvar, ki bi jo rada pri sebi odpravila.
  • mcFood - če mi ne bodo zdravila požrla jeter, mi jih bo pa mcFood. MkČikn, mkPomfi, mkNagetzi, mkJabolčnapita... Posebna grožnja za moje notranje organe so študentski boni. "Tri bone za na McČopovo prosim!" in že grem hrustat tisti mcBon s takim užitkom, da ni res. Po vrhu vsega pa si, namesto čokolade, doma ocvrem natanko šest piščančjih medaljončkov s tremi pomfriji. Grozna sem, ampak se pa lepo zahvaljujem svoji superPresnovi.
  • abnormalna čustvenost - katere skoraj vedno žrtev postane moj najdražji in vsi Izgubljeni, ki se v virtualnem svetu izgubijo in pomotoma zaidejo na stran neke Vađajne. Tu morajo meni nič, tebi nič, poslušati jokcanje in cviljenje te iste Vađajne.
  • viharji, ki v času PMS.a še posebej močno butajo iz mene - in spet so žrtve vsi omenjeni v zgornji alineji, poleg tega pa še resnični ljudje, ki morajo z mano živeti pod isto streho. Današnji primer #2: draga starša sta se nadvse sprla, ker je enemu od njih bolj všeč, če so njuni vnuki zaprti v stanovanju, da je okrog hiše mir, drugi pa je trdil, da morajo biti otroci v lepem vremenu zunaj - pa čeprav uničijo ves zunanji inventar. Ko sem slišala ta pogovor, sem prihrumela med njiju, začela tulit, da ne mislim poslušat njunih prepirov, ker me bodo spravili v stanje živčne razvaline (hjap, kot da nisem že), za zaključek pa jima zaprla usta s tem, da ni pravilna ne ena, ne druga želja, ampak to, da bi najraje videla, da mulcev pri hiši (v njej ali v bližini) sploh ni. -> Tako se mi zasmilita moja starša, ki spoznata, da sta svojo hčer vzgojila v nečloveški stvor in tako se mi zasmilijo ubogi nedolžni mulčki, ki posredno občutijo razsežnosti moje trdosrčnosti.
  • South Park - ne rečem, na eni strani daje zadovoljitev moji najbolj perverzni in neumni strani možganov, zadovoljuje moje potrebe po domišljiji (kadar je meni primanjkuje), vendar na drugi strani - zadeva je preveč zasvojljiva.
  • moja že predolga pavza - nasplošno moje pavze skoraj niso Pavze, ampak so prav dolgotrajne prekinitve dela oz. učenja, kar sledi v gromozanske izgube tako cenjenega Časa (ki je omejena količina!).
  • kosmate noge - pravzaprav moja mržnja do britja nog in ostalih predelov nezaželjenih temnih dlačic. Če bi kdo utegnil poznati recept za uživanje pri depiliranju nog - le na dan z njim!

  • kolena - grda so, še posebej grdo pridejo do izraza pri trenerki, ki sva jo s Katjušo (tudi ona ima grda kolena:P) poimenovali "kolenčkasta trenerka".

Verjetno obstaja še zajetna zaloga Stvari, na katere nisem prav posebej ponosna, ampak... Vseeno ne morete živeti brez mene.

You know you love me. Ha! :P

četrtek, 29. maj 2008

Jaz kot Etna

Etna kot nick, ki me spremlja že od časa ircanja, Etna kot nick, ki se je zasidral v moj msn naslov in Etna kot nick na vsaki strani, ki zahteva "you must sign up". Zakaj Etna? Vedno mi je bilo všeč ime kot Ime, nikoli pa nisem našla razloga, zakaj je tako Moj. Pa sem to le doumela.

Etna kot bruhajoči vulkan. Čustev. S katastrofalnimi posledicami. Takimi, kot jih je zmožen povzročit le nekontroliran vulkan. Torej Etna kot bruhanje solz, Etna kot bruhanje trapastih, s čustvi nabitih, izjav in Etna kot sredstvo za destrukcijo določenega Odnosa.

Katastrofa. Katastrofa Jaz in vse Tisto, kar sledi izbruhu. Katastrofa za mojo že tako razvrano psihično (ne)stabilnost, katastrofa za moje razloge Obstoja, Katastrofa za mojo končno najdeno Motivacijo in katastrofa za moje poskušanje vzpostaviti normalen kontakt s Stvarmi, kot so miza, stol in računalnik - torej katastrofa za približno normalno funkcioniranje v Svetu.

Razlaga za ta gromozanski Izbruh se nahaja v tisti že tako obrabljeni frazi o kopičenju negativnih čustev. V jezi, kateri nisem pustila, da pride ven - pa čeprav so bili vsi špikljaji le malenkostni. Nisem jim posvečala posebne pozornosti, navzven sem kazala zadovoljen videz in pravzaprav, če dobro pomislim, sem dejansko bila zadovoljna. In zakaj nisem še danes? Ker sem pozitivno upala, da danes (četrtek) bo pa vse super in luštno, ker bom naredila tako in tako - pa čeprav sem ta moj načrt jemala z rezervo. Očitno se mi ni uresničil in očitno ga nisem jemala z dovolj veliko mero rezerve. Tako sem Jaz, samoimenovana Etna, kot majhen, razvajen otrok izbruhnila v jok in v velik vrtinec nesmiselnih izjav. Po vrhu vsega sem se skorajda že brutalno jasno zavedala svojega blebetanja in tuljenja v telefon(!). Namesto, da bi v trenutku utihnila, sem se raje na veliko začela opravičevat za svoj nevrotičen izpad in tako izpadla še bolj histerično, kot sem že.

Razlag bi lahko naštela še nekaj, vendar bom ostala pri tej, ker niti ne želim iskat izgovorov za mojo trenutno Mentalno Patološkost.

Tako. Etna se je sedaj pomirila, vendar pod sabo pustila eno opustošeno deželo. Nekaj časa (urico ali dve :)) bo pokrajina potrebovala, da si opomore in na novo sezida, kar je potrebno, da je sezidano - da bo lepše kot prej.

torek, 27. maj 2008

Napredek moje Mračnosti?

Če kopiram naravnost iz zapiskov moje mobajl beležnice:

Končno sem prebila oklep jamrarije in se zagnano, prav z jezičkom, ki je viden v kotičku mojih ustnic (česar se pravzaprav nikoli ne zavem) podala na pot vsrkavanja znanja vase. Eros je premagal gospoda Thanatosa in tako sem postala prežeta z energijo kreacij, ustvarjanja (svojega znanja, afkors). Začuda sem ugotovila, da mi učna snov kar odgovarja in da se v ponedeljek tistim vprašanjem ne bom pustila zaj**avat. Raje mrtva, kot pa njihov posmeh!

Pojedla sem hrenovko, ki jo je razvajeni hčerki skuhala Her darling Mother. Tako sem obžalovala nekaj današnjih, povsem najstniških(!) prepirov z njo (ampak zares sovražim, da me nonstop sprašuje koliko stavkov sem si uspela zapomnit, ker skoz visim na telefonu), zraven pa odmislila vsa pričevanja o nagravžni sestavi hrenovk. Po moji zmagi nad njo (čisto zadnji kolešček sem pustila - stvar navade pač :)), sem se ponovno (priznam, da še vedno motivirano) zabrisala nazaj v učenje - če bi podčrtavanju, občrtavanju, risanju oblačkov in barvanju, sploh lahko tako rekla.

Ob pavzah, ki so obvezno potrebne za moj učni Obstoj, sem večkrat šla prečohat mačkona, ki je z vsemi štirimi od sebe visel s podstrešja garaže (in prisežem, da se mi je vedno nasmehnil!) in ugotovila, da vse bolj izgublja svojo črnino in počasi postaja rjav. Ali je to le zaradi napačnega kota svetlobe? Močno upam, rada imam popolno črnino na mojem mačkonu! Večkrat sem šla pregledat čisto vsako novost, ki se je pojavila na blog-arei mojih blog ljubljenk in ljubljencev (mnja, tudi ljubljencev imam nekaj - za krinko, da me ne obtožijo skrajnega feminizma:)). Hkrati sem prepričevala Katjušo, da naj že usposobi tisti čisto njen Blog, kajti vem, da ima fantastično pisateljsko žilico in ogromno domišljije. Torej, Blog je ustvarila, vendar prve objave pa ni sposobna skracat.

Če že govorim o strahu pred prvo objavo, bi povedala še nekaj resnega - ne sicer zeloresnega, ampak nekaj resnega, o čemer sem ob tem razmišljala:). Ta strah je pravzaprav kompleks (huh, izpadlo bo psihološko, ampak nočem, da tako izpade!) vsakega novo pečenega blogerja (ne vsakega, ampak večine pa že) - boji se odziva ostalih, boji se, da bi vse skupaj izpadlo kot čevapčič (ena od stvari, ki je zaradi žilavih delcev noter, ne jem), da ne bi dosegel pričakovanj tistih, ki ga poznajo (zato je bolje, da sploh ne poveš, da si začel pa naj ugotovijo sami:P), but! Te frustracije je obvezno treba kar preskočit. In začet. Pustit svoji... Em, Mračnosti(?) prosto pot. Tako počnem sama, ne oziram se na ostale, tipkam, kar mi pride pod blazinice mojih prstov in to je to.

Izgubljenec, ki zaide v moje Vesolje (ki je, ne me hecat, tudi Izgubljeno!), je priča vsem mojim pogosto neopredeljenim izlivom. Ha! Ampak še nekaj je tu! Moj asistent, moja brezžična naprava za prenos raznoraznih podatkov! Večkrat se mi namreč zgodi, da imam v mislih tisto nekaj, kar bi bilo obvezno treba zapisat v Svet pa potem to, tako pomembnom sporočilo pozabim. Pa si to natipkam v mojo mobajl beležnico in prenesem bistvo Sem. O ja... Sem napredne sorte, kaj?

Če je zadnji odstavek izpadel, kot da živim za svoj blog, prisežem, da ni res" On živi zame!:P.

nedelja, 25. maj 2008

Today'sVađajnaFacts:

Trenutna Dejstva:
  • Dopoldne me je zagrabila taka panika glede izpitnega sranja, da se mi je povečal srčni utrip (dobila sem tudi začasno aritmijo srca), lička so postala popolnoma rdeča, teklo je z mene, kot da bi mi nekdo v glavo zabrisal vodni balonček (mmm, spet bodo postali aktualni), o dihanju pa sploh ne bi govorila - dihala sem tako na glas (pravzaprav vzdihovala), da je izpadlo, kot da bi to bili moji poslednji vzdihljaji.
  • Pa sem pomirila moj notranji Jaz, mu zabičala, da se nima nobene pravice izživljat nad mano samo zato, ker ga je tisto Nekaj spravilo iz tira (pač nisem dobila tistih povzetkov, jih bom pa zato dobila v sredo!).
  • Svojo Motivacijo sem ponovno postavila na noge (Da! Moja Motivacija je cela Žival!) s tem, da sem se za kakšno uro preselila v kibernetično sfero gugl grupa in dol potegnila čisto vse Datoteke, ki so pomolile nos Tja.
  • Moja Soba je bila ponovno priča kričečemu metanju kupa praznih in popolnoma lepih listov vsenaokrog. Res me iztiri moja printalna mašina, ki me ne uboga takrat, ko bi me morala! (pravzaprav me nikoli ne) Ob tem sploh ne upam pomislit na naključnega mimoidočega, ki je nesrečnež moral poslušati kričanje meter in štiriinšestdeset visokega dekleta. Kako travmatično je to moralo biti Zanj!
  • Srečno sem se zavalila na stol, ko sem dobila vsaj približno pravilno natiskano verzijo zapiskov, ki so jih na gugl grup nalepila pridna, prizadevna bitjeca, ki kolegialno delijo svoje imetje s fakultetnimi žrtvami, kot sva jaz in moj Jaz (special thanks to Tanja).
  • Ta sreča ni trajala prav dolgo, saj si je moja Rit zaželela užiti malo svežega zraka, posedanja na terasi in poslušanja žvrgolenja PtičkSiničk, ki so se učile leteti.
  • Od tega trenutka naprej je moja Osebnost zopet postala razcepljena, zopet je dobila Prijateljice Osebnosti, katerim sem sicer zabičala, naj v času učenja čepijo v najglobjem predelu Nezavednega.
  • Tako nisem imela Miru pred lastno Seboj (lol) in sem posledično izgubila Koncentracijo, Motivacijo in Željo po znanju.
  • And here I am! - čeprav se tolažim, da mi knjiga za statistiko pred tipkovnico sama od sebe pomaga pri mojem napajanju z znanjem.
  • Pozabila sem še na Sabinino rezervacijo termina "konecjulija", da greva na morje. Standard - Lucija. Zakaj? Zaradi bigfutmame:D (ne, nikoli ne bom pozabila Škisove v povezavi z bfm:)).
  • Pozabila sem tudi na to... (Jebendol?? - se opravičujem, tale je bila čisto interna:D) Torej, pozabila sem tudi na to, da se moje Misli že navdušeno valjajo po blatu na tistem otočku, kar pa je lahko precej patološko za tisti del Možganov, ki želi ohranit trezno "Glavo".
  • Še na to sem pozabila... Oh, popolnoma! Jutri se začne moj špikšpik Sem in špikšpik Tja (tudi špikšpik bo kmalu dobil to čast, da se v vagiSlovnici piše z Veliko začetnico).
  • Hja... Še tale Velika začetnica - da jo obrazložim: z Veliko začetnico v mojem Vesolju naslavljam le tiste Besede, ki so pomembne zame, ki so v moji Glavi spoštovanja vredne, ki so močne in ki so Moje.
  • Zavedam se še tega Dejstva: v zadnjem času precej pretiravam s temi Velikimi črkami, kaj? Obljubim, da se bom potrudila, da bom znižala rabo le-teh.

That's all Folks! TARAPTARAPTARAP! (presenetljivo dobre volje sem za svoje patetično stanje. Ja?) No, ne še popolnoma... Še malo nostalgije:

Pingvin sem. Precej zmešan.

sobota, 24. maj 2008

Vagimobili.

Jezna sem, ker se mi moj učni plan ne uresničuje - zastavila sem si cilj, da postanem statistični genij do nedelje in nikakor ne kasneje. Pa sem šele na dobri polovici snovi... Jezna sem, ker enega od izpitov nisem mogla opravit s kolokviji - tako se še bolj čutim nesposobno postati "strokovnjak" na svojem področju. Jezna sem, ker se nisem začela učit že aprila, ko sem le poležavala ali pa sem brzela z enega konca države (! :D) na drugega. Jezna sem, ker imam sredi čela neviden mozolj in jezna sem, ker me tako peče moja "učeniška" vest, da si niti obrvi ne utegnem populit.

Vesela pa sem, da je minil tisti črni četrtek, ko je z razlogom deževalo iz mojih oči.

In včeraj? Včeraj pa sem končno spet malo spočila očke na mojih bejbah... Najprej je KatjušaZvonček s super precizno natančnostjo (če je taka sploh mogoča) zašarmirala z volanom in... Rezultat:

Prišlo je do ogledalčkanja (je enako "avtokljunčkanje") med Tininim Rdečim Vragom in Katjušinim ZvončekAvtomobilčkom brez Morale - RdečimZvonček (seveda z namenom, da Tini onemogočiva vstop v lastno mašino).

Ko je Tina končno uspela zapustiti prostor, ki nam jo je odvzel in ko smo naložile še Mojco pred njenim stanovanjem, smo se družno odpravile na basanje s kruhki (seveda to niso navadni kruhki!), tatarsko omako (nikjer drugje ne obstaja boljša!) in novicami preteklega meseca (spešl novice in debata o vsaki posamezni). Kot Cashmere Mafia (se bo obvezno treba spomnit samo Našega naziva:/ - 4leavedCloverMafia? --> in ne ukvarjamo se s črnim trgom štiriperesnih deteljic!). Neverjetno hitro so minile tiste tri urice - KatjušaZvonček me začuda ni pretepla, kot je obljubila (zaradi nenormalno povečane koncentracije omembe njenega imena na mojem blogu), sem jo pa jaz prijela za nogo:P, Mojca je še vedno sončece, ki ne pusti, da kdorkoli, ki je brez statusa Deteljice, dreza vanjo (če že - dreza lahko le Ona in tisti trenutek, ko dreza ona, lahko Tisti, ki je drezan, odreza nazaj, kasneje ne. Pika.), Tina pa je kot Mama našega kolektiva, ki skrbi, da bo njen naraščaj prišel do formalne izobrazbe, prinesla meni osebno zvezek od njene lanskoletne statistike, za kar sem pa ugotovila, da se popolnoma razlikuje od moje (vseeno hvala za tvoj trud Tina:P). In btw - kaj se mi je sanjalo danes? V Tinini mračni hiši, kjer ne upam sama na wc, kjer mora sredi noči vstajati tudi ona, da me popelje skozi strašne hodnike do wc-ja, se je odločila, da tega ne bo več prenašala in mi zraven turbomaximus blazine postavila... Kahlo. "Darja! Ne grem se več! Kar vanjo lulaj!" // Kahla = nočna posoda:D, da se razumemo. //

Še nekaj, kar že par dni hranim v svoji Omari: "Če ne pošlješ slike tega mrtveca naprej... Bo točno On (in nihče drug!) v temni noči prišel pote, ukradel tvojo dušo, jo zaprl v najtemnejšo luknjo prostornine 4 krat 4cm in se spolno izživljal nad njo do konca Večnosti, ki ne obstaja." - ob debilizmu takih sporočil sem se ponovno spomnila, da sva v času maturitetnih izpitov, dve leti nazaj, s Katjušo razmišljali o tej verziji pobega iz te dimenzije in to potem, ko sva ugotovili da varianta z okužbo ptičje gripe v Sloveniji ne bo mogoča. Boljše to, kot pa soočanje s problemi tustranskega življenja, sva trdili. In ko sedaj pomislim nazaj, dejansko drži tisto, kar pravijo, da je matura le majhen odstotek težavnosti tistega, kar te čaka na faksu. Ne morem verjet, da sva Takrat razmišljali o izbrisu Sebe iz obličja Zemlje. Katjuša! O tem razmišljajva sedaj! Torej - verižna pisma z grozilnim zaključkom? Kar na moj naslov! Drobni tisk: Draga Smrt! To je le del mojega Črnega humorja - da ne bo pomote... :P

Ne smem pozabit na mojega đipifrika, ki danes praznuje, na mojega najmlajšega nečaka, na mojega O-ja, na najbolj nedolžno bitjece, ki je trenutno v moji bližini, na Oskarja. Vse najboljše za drugi rojstni dan ti moj srček, moj ljubček, glavica mala, joj kako zelo te imam rada! Samo zate en posebno lep jeepy:

*

sreda, 21. maj 2008

Kjer se čas ustavi.

Nek noro močan občutek tesnobe kazi moj sicer precej miren in prijeten dan. Srčni utrip močno razbija, vendar se mi ob dotiku zdi popolnoma normalen in umirjen. Napeta sem. V polni pripravljenosti, da znorim takoj, ko si me bo nek dražljaj drznil predramiti v valovno dolžino, v kateri ne želim biti. Strah me je svoje prihodnosti, v tem trenutku še posebej. Hočem ostati v točno tem položaju, katerega doživljam Sedaj. Že znano, že slišano - od mene prepogosto. Vendar Tesnoba? Zame ni ravno običajna. Strah, Negotovost, Tečnoba, Jeza, Žalost in Tesnoba - vse to sem trenutno Jaz. Sovražim skupek vsega tega. Prav neživljenjski občutek je, a hkrati zelo resničen. Na jok mi gre, ko mi na misel pridejo določeni spomini in še bolj mi gre na jok, ko ugotovim, da so spomini dejansko Spomini. Bila je občudovanja vredna in kar ne upam verjet, da je Bila. Jaz pa bom vedno njena najljubša vnukinja.

Lačna sem, brez samozavesti, utrujena sem, brez zaupanja vase. Zebe me. Lepe in nežne balade so postale skrajno depresivne. Sita sem te liričnosti, ki se piše Sem kar sama od sebe. Rada bi Sladkor, rada bi Nekoga, ki bi lahko poslušal moje hlipajoče izpovedi, rada bi Objem, ki bi lahko zadušil vse tiste besede, ki zaradi navala solz ne bi mogle biti izrečene. Ta trenutek ne maram biti sama.

nedelja, 18. maj 2008

Buldožer, Komplimenti in Žaba

Zbudila sem se... In nad svojim telesom zagledala... Buldožer. Povozil me je! In posledično se po stanovanju premikam - predvsem "speštano" (je enako "pire krompir"). Sovraštva do takega stanja sploh ne morem izraziti z besedami. Tukaj se vprašam - kakšno vreme je pravzaprav bolj primerno za učenje???
a) sivo vreme z nizkim pritiskom, ki se hrani s Tvojo energijo
b) rumeno vreme s čivkanjem ptičkov, ki te s Svojo energijo napolni do full.a

Pri prvi točki nisi sposoben niti premika svoje riti na mogoče bolj udoben ritni prostor, pri drugi pa ta rit sploh ni zmožna sedenja, kajti razganja jo in to v taki jakosti, da je zanjo primeren vsak drug zračni (! - jap, letela biii) prostor, kot pa so sedalni predmeti.
Smo ljudje prav zares tako zelo nezadovoljni z našim Vesoljem, da nam niti to MALO vreme ne ustreza? Ali pa je le vreme VELIKO in ne MALO? Pa zakajjjjj, oh, god whyyyyy?!!! (Predstavljaj si tak krik, ki je bil največkrat izveden v raznih Scary Movie.jih:P)

Pa saj ne vem, če sem še sposobna sprejemat kot kompliment to, da me vedno znova ob naročitvi katerekoli alkoholne pijače ali pri vstopu na prizorišče, kjer bivajo le nad18letniki prosijo za osebni dokument, zagotovo pa sem prepričana, da nevljudnih in osornih zahtev, da naj pokažem najprej osebno, nisem niti približno pripravljena tolerirat. Tisti nejeverni pogled na datum rojstva in na mojo sliko me še posebej spravi v stanje "pissed off". In vendarle vedno, ko dobim svojo žlahtno tekočino, zaradi katere naj bi imela zgledno številko košarice, vse moje zaničevanje dečkov in deklic za šankom enostavno izpuhti. Torej - kompliment? Bo čez deset let. Zato Svet! Trenutno sem stara skoraj 21leeet! Pri 30ih bom šele zadovoljna s tem, da me prosite za osebni dokument!

Tole je sicer izpadlo, kot da bi se morala vprašati o svojih morebitnih osebnostnih napakah (o vzrokih za moj morebitni alkoholizem), vendar poudarjam, da niti nisem tako velik pristaš alkohola (ne, tudi v fazi negacije nisem!). Časi le-tega, ko se je pilo zato, da si bil kul, so že nekaj let mrtvi, tako da si dandanes privoščim le pirček ali dva. Ali tri. Štiri? In ne zato, da bi bila kul. Malo zaradi okusa, malo pa zaradi zanimivega učinka na mojo zgovornost. Eh, screw me.

In medtem, ko Katjuša opozarja vse voznike, ki se trenutno zadržujejo na cesti, naj bodo pozorni na zelene male stvore, ki prežijo na raznorazna kolesa, da bodo le skočili pod le-ta ali celo - če ti vozniki nimajo strehe nad glavo - hop v naročje; mi je Tina vzvišeno zabrusila, da mi ne bo nikoli več pomagala pri prijateljevanju z Excelom, če se ji ne bom javno zahvalila za pomoč. Torej - Tina, ju ar d best. Ju ar maj lov end ju kent imeđin hau tenkful aj em for jor help.

Kaj pa bom jaz Danes?

  • Poskušala se bom upreti vremenu in njegovemu vplivu, vase bom zlila ogromno količino vitaminov in se lotila vaj za statistiko, knjige za zgodovino in nekaj snovi za andragogiko. Jupi.
  • Uživala bom ob dejstvu, da počasi že dobivam luštno obliko svoje Riti (tu bom izključila videz lastne potlačenosti).
  • Spet se bom nažirala z mančmelovim, katerega vonj moja Roditeljica že širi po stanovanju (mami*mw:P).
  • Pustila bom kocinam, da se bodo nasršenile ob zvokih električne kitare (mmm - včeraj ponovno podoživela nekaj trenutkov iz moje mladosti:D).
  • Na računalniku bom izklopila ekran. Upam, da bo delovalo pri mojem prepričevanju sebe, da se učim.
  • Sem že povedala, da do zadnjih dni junija prekinem stike s civilizacijo? Prisežem, da danes začnem.
  • Samo Bom.

četrtek, 15. maj 2008

Človek brez Morale

Oseba brez odgovornosti do drugega? Kdo je ta človek brez Morale?
  1. Čisto vsak, ki si drzne svoj prežvečeni zvečilni gumi nalimat na ZGORNJO stran klopi. Čisto vsak, ki brezbrižno pripopa zvečilni, da se bo le nanj z vso debelo ritjo vsedla nič hudega sluteča Darja.
  2. Matic, ki me je dva tedna prepričeval, da mi je že naročil parfum, nakar v tistem velikem paketu o tem ni bilo ne duha ne sluha. Duh in sluh je bil le o zvočnikih. Hvala Matic! Ljubko*.
  3. David, ki prebere zametek moje nove objave in me na tak način tudi osramoti. Le kdo za vraga si želi, da nekdo ošvrkne še nedokončano delo? Pravzaprav... Še ne začeto. Grrr.
  4. Voznik trole, ki povzroči, da sem neznanega moškega prijela za rit. Zares je bilo po nesreči in prav pretresena sem bila, ko sem dojela svoje zlo dejanje.
  5. Andre, ki me sprašuje preproste zadeve, čeprav bi moral že vedeti, da moj center za tuje jezike zakrni vedno, ko mora biti najbolj aktiven. Primer: "where's Matic?" -"ammmmmmm..." (živčno opletam z rokami) -"just concentrate" (pri sebi zavijam z očmi, zagotovo dobivam živordečebarvna lička in pojma nimam kakšen je izraz za študentske boneee) -"štacuna" (ja, to bo bolj enostavno... Am ne, ne ve kaj to pomeni, čeprav naj bi bilo to nemškega izvora?) -"they are going to shop... Shopping!" (okej? Wtf? Razumel je že, ampak od kdaj je tole slovnično pravilno???). Bah. Pa saj sem se že navajena sramotit. Zakaj se sploh še sekiram?
  6. Katjuša.
S slednjo sem uspela izvesti celo intervju, iz katerega sem izvedela smisel življenja brez Morale. In ta je? Predvsem Lepši!
Katjuša pravi:
pač poskrbim za svoje udobje
In iz tega udobnega položaja gleda svet, ki... Propada? Ne. Gleda predvsem kako Darja grabi za rit neznance, gleda kako se ji na rit prilepi zvečilni gumi, ki se neznano kako razširi še na jakno in na spodnji del hlač, gleda kako se ji ljudje posmehujejo, ko preberejo nekaj vrstic novega Izgubljenega Posta, ki niti niso imele namena biti objavljene, gleda kako se sramoti pred neslovensko govorečimi ljudmi in kako jim po vrhu vsega še laže (tudi Jaz brez morale???), gleda kako svoji materi razlaga, da naj pričakuje en mini paketek s parfumom, mati pa ji odgovori, da ni bilo nobenega mini paketka, ampak je prišel "le" en gigantski paket, v katerem so po vsej verjetnosti... Zvočniki. (Hvala Matic.)
Vsekakor so tukaj tudi Drsna vrata. Niso Človek, vendar so vseeno brez Morale. Strašno se jih bojim. Še ena mojih fobij očitno... Zakaj brez Morale? Preklete se zaprejo vedno takrat, ko bi se sicer morale odpreti. In vedno takrat, ko si želi Darja vstopiti skoznje. Tukaj je še bolero. Bolero, ki mora biti bel, z dolgimi rokavi in brez vrvic. Pa ga ni, čeprav je vedno bil. Ko si ga Sabina zaželi, jih kar naenkrat ni nikjer več (celo Jaz sem se morala trudit in brskat po vseh štacunah, čeprav sem se zaradi groznih podtrebušnih bolečin komajda premikala). Brez morale so bile tiste ankete, ki sva jih z Nino razpošiljali na vse konce in sva jih morali še analizirati. Toliko kolikor mi je požrl živcev Excel pa tudi še ne... (oh, ko sem ga dojela niti ni bilo več tako grozno - but still!)
Torej. Morala? Ne več.
Danes je najina druga obletnica. Gru gru. 15. 5. - lep datum:). Najini načrti so bili sicer preprosti: čofotanje v Atlantisu in Iron Man. Pa je padla le skromnejša uresničitev le-teh: Iron Man (skrajno romantičen film:D) in zvočniki (to se zgodi, če imaš fanta, ki mu je dober zvok na top10 lestvici za preživetje potrebnih stvari:P). Nama časovno ni zneslo. Atlantis pade drugič. Po izpitih in po Rock Otočcu:D. Ob tej priložnosti bi najbrž morala spisat objavo, posvečeno le Nama. Pa je ne bom. Ve, da ga imam najraje na svetu. Ve, da ga sovražim, kadar je nepotrpežljiv in kadar znori, če ne najdem stikala za luč. Ve, da ga ljubim, ker je tako zelo odkrit, da mi pove, da mi moj najljubši pulover ne paše. Ve, da ga obožujem, čeprav bi ga zaradi njegovega sarkazma včasih prav pošteno razmesarila. Ve, da bi zanj naredila vse, kljub dejstvu, da vem, da on zame ne bi (lol). Ve, da je njegova trebušna mišica najlepša, čeprav to sploh ni mišica. Ve, da mi njegov Ego popolnoma ustreza, čeprav si zaradi tega od časa do časa izpulim nekaj šopov las, ampak! Drugačnega si sploh ne bi želela. Ve, da ga bom pustila enkrat do oktobra, ampak samo iz razloga, ker ga bom preveč pogrešala, če bo šel na Azore. Ve, da se hecam:P. Ve, da so sms.i za lahko noč obvezni, čeprav ga ob štirih ponoči, ko gre spat, nikoli ne preberem. Ve, da spadam med bolj ali manj sitne ljudi, vendar ve, da mora to sprejet, kajti ve tudi, da sem idealna punca zanj - nobena druga namreć ne bi zmogla prenašat Njegove zoprnije (pomnožiš PMS, polno luno, slabo vreme, občutek, ko padeš na izpitu s številko 10 na 523). Ve, da ta trenutek pretiravam. Ve, da ga močno spoštujem, ker tolerira, da zaradi mene ponoči skoraj ne spi in ker tolerira moje nočne šprinte od sobe do wc.ja. Ve, da sem nora nanj. Ve, da ga ljubim. Ve, da ga obožujem (vse to je brez "čeprav":)). Ve, da je moj Jež, moj Čipmank, moj Boy, jaz pa sem njegov... Bučman.
Jaz pa vem, da naslednji komad ni med njegovimi priljubljenimi, vendar je pa med mojimi... Na teh zvočnikih se še bolj super sliši:P.
All of my Love to you, gru gru!

petek, 09. maj 2008

"Ne čakaj na maj"

Ta zlovešči Maj me s svojim časom že veselo muči. Učna agonija, katera – logično – ne prinaša nobenega pravega rezultata, je že v ospredju mojih možganov (hja, sploh ob taki pestri ponudbi javnih prireditev, ZAČENŠI s sredino Škisovo tržnico.). Umirilo se je vsaj tisto "moram biti prisotna" povsod naenkrat v radiju ene ure z avtomobilom (ker sem še vedno tisto revše brez izpita za avto, sem končno zaključila tudi s prilagajanjem vsem šoferjem in prevoznim igračam). Tako nisem več tisti mali Živček, ki ne dobi dovoljšnje doze svojega Doma, svoje Sobe in svojega Miru. Ta mesec bo tako torej samo Moj, brez obveznosti do drugih in s samo obveznostmi DO SEBE (kar je pa verjetno še hujše, kaj?). »Ne čakaj na maj«, menda geslo FF-tutorjev, se me očitno ni prijelo. Obljubim, da se me bo drugo leto. Tokrat pa mi torej ne preostane nič drugega, kot da se prav zares butnem v knjige. In kaj še čakam? Namesto brezpredmetnega jamranja bi se stvari morala že lotiti! Tako pa še naprej izvajam moje vse bolj samoumevno poslanstvo na Zemlji - ustvarjam Nič.

That's it.

torek, 06. maj 2008

Pa še Ladies Night!

Tokratna lokacija tega našega tradicionalnega dogodka? Idilično wanna-be-prekmursko naselje, ki leži malo levodesnoinnaprej od brniškega letališča. Da, to je nič drugega kot Tinino zatočišče pred velemestnim vrvežem - pusta ravnina, v ozadju gričevje, ki se imenuje Krvavec, vožnja po cestah je skrajno nezanimiva in enolična... Pa ne rečem, da tudi to ni lepo:).

Ponovno so bile vzpostavljene izredne razmere, kajti Deteljica ni bila popolna. Mojca, izdajalka, se je šla, namesto, da bi živela v iluziji skupaj z nami, parit na morje (in btw - Katjuši je kot spominek prinesla... Kamen. Brez oblike menda. Navaden kamen:D. Legenda:P). Pa smo morale poiskat nek približen nadomestek (začasni afkors) in za to nalogo določile... Gejšo. Srčkanost le-te je (skoraj!) prekosila srčkanost Mojce. Gejšina Anja (še ena izdajalka:P) si je privoščila dopust, da se reče - tako, da je bila Gejša res čisto naša.

Isn't she cute???

Ne, debate se niso razvijale v smeri "Punceee? Katero depilacijsko kremo uporabljate?", temveč o vseh splošnih svetovnih intelektualnih temah, kot to, da so Smrkci pedofili (ta Tinin nepremišljen izustek je povzročil buren diskurz o tem zakaj so Smrkci pravzaprav modri), kot to, da je pomfri ena redkih jedi, pri katerih gremo "do konca" (ga je preveč škoda, da ga ne bi vsega pogoltnile), to, da so nekateri slovenski slavni osebki, kar lepo raščeni (nikogar ne bi posebej izpostavljala, da Damjan ne bi bil preveč užaljen) in glavna, najbolj presenetljiva tematika - mali blontni bejbiji z velikimi okami. Ja, nekoč pa že... :)

Kako je moral biti Horton dolgočasen, da sta Tina in Katjuša mrknili že po pol urice predvajanja? Ni bil dolgočasen. Meni osebno nadvse lušten in zabaven in ravno prav kratek. Animacija prav prijetno osupljiva.

Em, deklici moji. Nisem prišla na to podeželje z namenom, da bi prespala noč? Pa sem ju zbudila. Lepo potiho, po hinavsko. In na tak način tudi načela nov pogovor, kateremu pa do začetka čivkanja ptičkov ni bilo konca.

Sprehod po travniku naslednji dan, špagetki s tuno, Ultimate Gift (James je krasen) in zadovoljstvo s preteklo čvek-nočjo pa sploh ni potrebno več opisovat. Jasno je eno - tale naša srečanja so eden pomembnejših delov v našem življenju! (Jaz pa sem poet.:D)

sobota, 03. maj 2008

Vietnamski pujs in Ladies Night III.

Po nekaj btw-prepričevanjih sem ga končno le prijela za vrat in odvlekla v živalski vrt. Nahodila sva se. Prekleto nahodila. Moja organizatorska žilica je spregledala dejstvo, da trole do zoo-ja vozijo le od... Maja naprej! Torej sva se v živalski vrt podala tri dni pred prvim majem in brez avtomobila. Brihtno Darja. Ker moja pamet ni vedela niti katero je najbližje postajališče, sva se od centra do tja odpravila kar peš. Uspelo nama je kljub mojim švohotnim nožnim zmogljivostim, kljub njegovemu jamranju nad mojo superorganizacijo in nesigurnostjo v pravilnost najine smeri. Uspelo nama je tudi peturno poskakovanje po živalskem vrtu. Uspelo je predvsem njemu - kljub mojemu vreščanju ob pogledu na puhaste male zverinice, kljub mojemu zgražanju nad neprivlačnostjo lesnih ščurkov (v bistvu niti nisem nobenega videla), kljub mojemu navdušenju nad vietnamskimi pujski (moja žlahta menda?) in sploh-ne-razočaranju nad tem, da ne vidiva risa. Uspelo mu je kljub mojemu vztrajanju, da morava nujno it pogledat dolgočasne gamse, uspelo mu je kljub mojemu petnajstminutnemu nepremičnemu zretju v Gango, kljub mojemu vzdihovanju ob vragolijah morskega leva, in kljub mojemu vpitju "slikaj meee" ob vsakemu kipcu živalice, ki je bila postavljena na razpotju. Kako grozno pametovala sem o tem, da sem vesela, da sem končno prišla do zoo-ja (čeprav poznam vse potke - ok, vsaj mislila sem tako - že na pamet) in da vem, da je tudi on poln vzhičenosti, vendar to le skriva pod njegovim mačo-oklepom in da si mora priznat, da je vse tole prav lušten in malo drugačen sprehod. Njegove reakcije na moje blebetanje? "Tih bod'":). Pa sem utihnila... Za nekaj sekund:D - tako kot bom tudi takoj zdaj:):

In nagradno vprašanje se glasi: Who's the winner? Žival, ki odgovori pravilno, dobi... Nič drugega kot... Vietnamskega prašička seveda!

oink

VS.

---

vs.

---

vs.

---

Zame je zmagovalec vsekakor tale (desetdnevni?) pšanc:

Ko sem se odločila, da sem dobila svojo dozo sladkorja ob pogledu na vse tiste uboge cukre, sva odpujsala nazaj proti njegovemu stanovanju (z MOJIM instinktom sva tudi odkrila skoraj najbližje avtobusno postajališče:P), kjer sva brez besed mrknila za tri ure, zamudila vlak in...

- TO BE CONTINUED -

[photo by Matic]

[razen Njegove. Brez skrbi, da sem požela milijon kritik na mojo fototalentiranost]