Jaz kot Etna

Etna kot nick, ki me spremlja že od časa ircanja, Etna kot nick, ki se je zasidral v moj msn naslov in Etna kot nick na vsaki strani, ki zahteva "you must sign up". Zakaj Etna? Vedno mi je bilo všeč ime kot Ime, nikoli pa nisem našla razloga, zakaj je tako Moj. Pa sem to le doumela.

Etna kot bruhajoči vulkan. Čustev. S katastrofalnimi posledicami. Takimi, kot jih je zmožen povzročit le nekontroliran vulkan. Torej Etna kot bruhanje solz, Etna kot bruhanje trapastih, s čustvi nabitih, izjav in Etna kot sredstvo za destrukcijo določenega Odnosa.

Katastrofa. Katastrofa Jaz in vse Tisto, kar sledi izbruhu. Katastrofa za mojo že tako razvrano psihično (ne)stabilnost, katastrofa za moje razloge Obstoja, Katastrofa za mojo končno najdeno Motivacijo in katastrofa za moje poskušanje vzpostaviti normalen kontakt s Stvarmi, kot so miza, stol in računalnik - torej katastrofa za približno normalno funkcioniranje v Svetu.

Razlaga za ta gromozanski Izbruh se nahaja v tisti že tako obrabljeni frazi o kopičenju negativnih čustev. V jezi, kateri nisem pustila, da pride ven - pa čeprav so bili vsi špikljaji le malenkostni. Nisem jim posvečala posebne pozornosti, navzven sem kazala zadovoljen videz in pravzaprav, če dobro pomislim, sem dejansko bila zadovoljna. In zakaj nisem še danes? Ker sem pozitivno upala, da danes (četrtek) bo pa vse super in luštno, ker bom naredila tako in tako - pa čeprav sem ta moj načrt jemala z rezervo. Očitno se mi ni uresničil in očitno ga nisem jemala z dovolj veliko mero rezerve. Tako sem Jaz, samoimenovana Etna, kot majhen, razvajen otrok izbruhnila v jok in v velik vrtinec nesmiselnih izjav. Po vrhu vsega sem se skorajda že brutalno jasno zavedala svojega blebetanja in tuljenja v telefon(!). Namesto, da bi v trenutku utihnila, sem se raje na veliko začela opravičevat za svoj nevrotičen izpad in tako izpadla še bolj histerično, kot sem že.

Razlag bi lahko naštela še nekaj, vendar bom ostala pri tej, ker niti ne želim iskat izgovorov za mojo trenutno Mentalno Patološkost.

Tako. Etna se je sedaj pomirila, vendar pod sabo pustila eno opustošeno deželo. Nekaj časa (urico ali dve :)) bo pokrajina potrebovala, da si opomore in na novo sezida, kar je potrebno, da je sezidano - da bo lepše kot prej.