nedelja, 27. oktober 2013

Modrosti brez sončne kreme in brez denarnice

Ne, ne, sončne kreme res ne rabim, čeprav se tako poznega oktobra osupljivo s termometra važi finih 24 stopinj, z neba pa brezoblačni sončni žarki, bi pa prav prišla denarnica ... Z mojo osebno pa zdravstveno kartico, ki ju poleg šparplus, mercatorpika, dm (najnovejše kartice zvestobe op.i.), precej prazne bančne in vseh ostalih kartic v svojem vijoličnem trebuhu poseduje moja staranova (ker mi je večno hvaljena in gigantska in čudovita crknila) denarnica ... Bi mi prav prišla, če sem že na rihebu preko, sicer posredno, zdravstvenega zavarovanja.

Da saj bom tukaj še celih štirinajst dni, mi jo bodo že pravi čas dostavili preko pošte, in tako lahko mirno koristim terapije in modrujem ...

Modrujem o allstarkah, ki so  načeloma in objektivno gledano grda stvar. So zares klovnaste s tisto belo kapico na koncu čevlja, še posebej, če so roza in z umetnimi biserčki ob straneh ... Zaradi svoje kultnosti pa so lepe. Kjut. Še posebej, če so roza in z umenimi biserčki ob straneh. Udobne so in povsod pašejo in posebej za tak vroč in brezbundast konec oktobra.

Modrujem o strahu pred njimi in o pomilovanju teh ljudi z vidnimi hendikepi. Da se ti smili? Da so ubogi? Da jih je težko gledat in da je to potrebno videti, da se s tem zaveš, kako ultrasuperkul je tvoje življenje? Ne, ne glej tako. Glej ga kot človeka, ki se smeji, ki potrebuje kozarec, a ga ne bo dobil, ker sokove tankajo samo za zajtrk, glej ga kot nekoga z drugačnim življenskim stilom, ker vsak ga danes živi po svoje, je moderno ... In ne pumpaj si svojega jaza na tak parazitski način. Z usmiljenjem ... Pa daj, no!

Modrujem o tem, kako cenim tale relaks, zdaj, ko sem že malo starejša (ljudje se mi smejijo, ko rečem to, ker mi ne verjamejo, da sem starejša kot pred sedmimi leti ... Wait ... Nekineštima.). Uživam vsak moment malega mučenja, tudi ko namakam noge v vodi z elektriko (meni se to res grozno sliši) in tudi ko mi pokajo kosti na masažni mizi, ker maser ne dojame, da imam bolj razmerje: koža-nič-kost, kot pa razmerje: koža-špeh-kost (ja, hvalim se, da sem v osnovnišoli pri testiranju vedno imela najmanjšo kožno gubo OF THEM ALL). Uživam, ko šibam na fitnes. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na telovadbo. Pa nazaj v peti štuk. uživam, ko šibam plavat. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na sprehod. Pa nazaj v peti štuk. Pa na večerjo, zajtrk, kosilo ... Pa nazaj v peti štuk. Ja, tega petega štuka je veliko.

In še vedno sovražim ogromne avstrijske ate in mame s svojim drenjanjem v dvigalu, ko se peljejo od številka 1 do številke 2, in vse, ki ne odzdravijo, ko jih pozdravim. Tukaj ni nobenega modrovanja. 

Iščem in potem tudi najdem rešitve. Odklop pomirja in ti nazaj sestavlja življenje, aveš.

sreda, 9. oktober 2013

Veličina ni v tem, da nikoli ne padeš, temveč da se po padcu vedno znova pobereš

In to je to.

Ali pa ne. Ali pa se grozno sliši tale konfucijanski moto, ko pomislim, da enkrat pa ne bom imela take pijanske sreče kot sem jo v tem še ne tednu trezna imela dvakrat. Pa malo sem že naveličana. Pa smotana.

Saj grem novim poznavanjem naproti, saj bom v supergo nazaj namontirala opornico, saj bom še bolj in krat sto skoncentrirana pri hoji, pri vseh obratih in pri nadaljnjih akcijah, saj bom zavestno spremljala še bolj in krat sto vsak moj korak, ampak (ne beri, če nisi nad osemnajst) pičkumaterjebem!_%#895!_#)(%/ kozarcu. In pločniku. In grbinam na prehodih za pešce. In koreninam pod asfaltom.

ponedeljek, 7. oktober 2013

Kadar se mi smola nalima na prst ...

Torej takrat, ko telebadnem sredi križišča in ko mi pokvarjen muškatni orešček pokvari ambicije za izdelavo bodoče-hudih krompirjevih njokov.

Takrat v ihtavo-zaprepadeno-obupanem afektu poblaznelo kličem po seznamu telefonskega imenika.
1. najljubšega fanta, ki je celodnevno prezaposlen, čeprav brezposeln, s svojimi biznis in enormno pomembnimi dogajanji, ki ne vključujejo tega, kako je maček najbrž požrl čebelo in ne vključujejo podatka, da imava po včeraj razbiti skodelici zdaj kar novo in kdo se je nenajavljen prikazal pred protivlomnimi vrati, ni šans, da bi ga posebej zanimalo..
2. roditelja, ki se ob vseh varuška-dolžnostih in gobarskih podvigih res ne moreta naslikati na mojem domofonu, ko mi zmanjka lekadolov ali peteršilja in paradižnikov, ki nepričakovano (abejžno) nehajo rasti v mojem hladilniku ravno takrat, ko so najbolj ključni in potrebni za kosilo.
3. prijatelja. ... Ki ima sicer velikokrat čas in potrpljenje za moje neverjetne boje z mlini na veter, tudi tolažilne in pomirjujoče odgovore ima v svoji špajzi, a je po tistem, ko spet z ušesom prekinem klic na pa-tako-sem-se-mu-izogibala touch ekranu, običajno še huje.

Če slučajno v pravem trenutku doumem, da s paničnimi, nepremišljenimi in impulzivnimi klici ne ogrožam le sebe, pač pa tudi tiste na oni strani linke (z živci, s časom in potrpljenjem in kaj pa, če ravno jaha konja na štirih gumah?) in se lotim učinkovitega spopada s stresom, ki bi ga moral znati prakticirati vsak - ta vključuje le tri počasne in dolge vdihe in izdihe pred naslednjo akcijo - pojem topel sendvič s sirom. 

Pojem topel sendvič z glutenom in nadevom iz nasičenih maščob. 

Pozabim na svojo dietno in pokajočo po šivih zaradi zdravja prehrano (yeah right, s tem meglenim vidom zadnji mesec res cvetim!). Če mi projekt z junk sirtoastno obsesijo slučajno ne uspe, z velikimi tiskanimi črkami spišem celotno scufano nesrečo v okence nekoč tako poimenovanega lezboshowa, s tem ne ogrozim nikogar, saj moji babi lahko poignorirata zapisano - tako smo zmenjene - pa je tudi bolje. Sendvič plus grozoviti veliki tisk sta zmagovalna.

Danes sem bila posebej velika. Potem ko sem pojedla ta odrešilni sendvič, sem z malimi tiskanimi črkami samo na kratko pojamrala, zgolj opisala dogodek. Potem sem amo enkrat vdihnila in enkrat izdihnila in sem že umirjeno, čeprav s slonjim srcem, ker to se mi vedno zdi eno zoprno in nesmiselno dejanje, zmetala zmečkan krompir s pokvarjenim in ogabnim muškatnim oreščkom stran. In skuhala novo rundo. Pa pojedla skledo radiča in zelene solate, da sem pomagala sendviču čim prej priti skozi organizem. Brez večjega obžalovanja in objokavanja in poudarjanja, da kaj bi bilo, če ... Ne bi. "Če"-jev v preteklosti ni, je vedno govorila zmajevska učiteljca zgodovine v osnovni šoli in takrat je res nisem razumela, kaj s tem misli.