sreda, 31. marec 2010

Juste un baiser


Še ena ljubka pozornost, zaradi katere bi bilo grešno razmišljati o razhodu s tem človekom. Vonj bi težko transformirala v priponko, da bi ga lahko zavonjalo še Vesolje, je pa približno tak, kakršen je tale tepih na slonu. Nežno-zaljubljeno-slonji mogoče? Danes me marela ne moti.



Izhaja iz mesta Nepoznamimena, je francosko in je mesto parfumov. O tem, kaj ta moment pojejo siničke nad in pod mojim oknom, pa verjetno povem jutri, ko bo njihovo čivkarjenje še uradno potrjeno. Vriskam in nagajivo pomenljivo sem mežiknila z desnim očesom!

petek, 26. marec 2010

Spomladanski zavojček Treh.

Spomladanska utrujenost.
Včeraj popoldne. Kar zmanjkalo za dve uri. Kljub temu, da sem cel dan preždela v brezdelju - pardon - sproščanju pred trenutno top nadaljevanko (pravzaprav govorim o množini). Omenjeno sproščanje poteka tudi danes, vendar ob predpostavki, da me danes čaka nekaj tazaresnega dela, ki do utrujenosti pač nima tolerance.

Spomladansko čiščenje.
Samo zgornji desni kot omare. Vendar bo najbrž počakalo do poletja, ker mi trenutno stanje na vrtljivem stolu predstavlja naporni maksimum. Zlobna energija po feng shuiju se bo tam gor (in v še vedno pokvarjenem tiskalniku!) tako nabirala še nekaj mesecev. Sicer pa so moje stvari konstantno na svojem pravem mestu. Redoljub sem.

Spomladansko hormonjenje.
Pa še kako. Ker gledam filme z dobrimi tipi (hm? zadnja trditev ni nujno objektivna); ker sem očarana nad štiriinštiridesetletnimi pedavatelji; ker me - preprosto povedano - obdaja en balonček pregrešnih fantazij. Že to, da to govorim ob tako odkritem obličju, ki se je namerno in nenamerno pokazal širnemu e-vesolju tekom let, pove veliko o tem spomladanskem divjanju v meni. Pa saj je moj status na fejzbuku "in a relationship with"?! Nah, v tem času to dejstvo ne pomaga.

Ob zavojčku treh spomladanskih se sprašujem, če obstaja še četrti (in peti in šesti?) in sicer:

Spomladansko hranjenje.
Ki je absolutno vezano na nenehen vpogled v hladilnik, na čekiranje, katerih bonov v žepku za bone primanjkuje in kje vse bom jedla naslednji teden. Vključuje tudi šestkrat na uro odpiranje predala za kruh, kar sicer z zavedanjem želim omejiti zaradi bajskastega efekta, ki ga prevelika količina ogljikovih hidratov v zadnjem času povzroča v meni. ==> "Bajskast efekt" ne pomeni "biti debel", ampak "počutiti se živega z velikim trebuhom in zapacanimi žilami".

Ne. Retorično odgovarjam, da četrti spomladanski fenomen ne obstaja. Četrti je prisoten bolj ali manj vse dni v letu, zato nima pravice do spomladanskosti. Ne postajam odvisnica od hrane, ampak postajam odvisnica od misli o hrani. V kakšni meri je to lahko patološko? Najbrž v taki, da je omenjena odvisnost. Ah.

sreda, 24. marec 2010

Vreme ne pogojuje razpoloženja.

Saj je ponedeljek, ane? Vstanem, izberem turkizno, poženem se v sonce in ne v plašču. Smejim se, potem se nagajivo smejim, na koncu pa že od napora vsega dneva, pohajanja, pogovorov in misli mišice smejalke skoraj ne zmorejo več. Ponedeljek je moj najljubši dan.

Lahkotnost ne pomeni, da je pisno izražanje nazaj doma. Da spontanost in načrtovanje lahko hodita vštric, čeprav se ob taki hoji tudi ljudje vedno zaletavamo drug v drugega pa pomeni, da le razmišljam v pozitivno smer. Spoznavam veliko. Tudi to, komu ljudje najbolj verjamejo, in to, kaj ni ravno primerno, da izrečeš v krogu sedmih ljudi, ki stojijo na poslovilnem cigaretu. Še to, da ni nujno, da je butast film brez sporočila za odnose med ljudmi, pa to, da v prihodnjem tednu enkrat obiščem Tisoč in en dar štacuno, da si končno izberem eno luštno prenosno posodo.

Pa vem, da ni ponedeljek. Moj tedenski kompas ga spet malo serje. Tudi v sredo je dan lahko čudovit. Sončno žarčenje je le dodaten element, ki počohlja čvek na klopci pred faksom.

sobota, 20. marec 2010

I, I get that feeling

Naslov objave si zapoješ tako:


Ker se zbudiš pa vidiš, da ni tako kot si želiš. In razmišljaš naprej pa vidiš, da ne bo tako kot si želiš. No future, there is no past.

Ker je svetel pogled malo manj svetel in samozavestnega nastopa sploh ni nikjer več. No colors to rearrange.

Ker obstaja in raste dvom in grdi datumi so še bolj blizu.

Ker je bodoči cimer ponovno v tujini. When we're apart, I get the teaching that I can't be without you.

Ker bom še ta komad slišala v živo na točki poletnega roadtripa.

Pa kaj, če sem že spet med neutemeljenimi depresivčki. Zvončkov ne bom šla nabirat.

petek, 19. marec 2010

Lažji so brutalni cilji.

A bom zmogla? - Do konca zime ponucat obe že dve leti stari kremi za roke? Eno, prav tako dve leti, sem k sreči zabrisala stran ob začetku letošnjega pritiska minusa na že tako izsušeno kožo ročnih hrbtišč. Hribčki, po katerih šteješ, kateri mesec ima 31 dni pa kateri ne, so najbolj ogrožen del hrbtne strani roke (to je obratno od dlani, štekaš?). Pravzaprav dvomim, da mi bo uspelo, čeprav bi bil že skrajni čas, da bi bili tubi že pri koncu. Skoraj vedno raje uporabim ročne kremice za roke drugih članov mojega kroga ljudi, ker vedno lepše dišijo od moje žavbe številka ena in od moje žavbe številka dve. Kot sosed, ki ima zmeraj lepše pa večje jagode na vrtu kot mi.

Ker če mi ne uspe, ne bom razočarana.

torek, 16. marec 2010

Ko zaigraš vse žetone...

Vsake toliko me še vedno špikne. Sicer pa je za popolno uravnoteženje mojega bivanja v tej vsesplošni Blaznosti danes poskrbela Tanja. Moja in naša Tanja, glasna Tanja, ki sicer najraje diha v svojem balončku abstraktnega. Tanja umetnica, Tanja, usmerjena v prihodnost, ki bo rešila svet, odpravila monetarni sistem, hkrati pa je ne bo brigalo za nikogar. Ljubka Tanja. 





... Lahko še vedno vzameš kredit!

ponedeljek, 15. marec 2010

Bolezen dinozavrskih razsežnosti.

Tak poraz, da se počutim kot dinozavrov drek.

Simptomi:
  • melanholija,
  • nezmožnost tipkanja dvopičja v kombinaciji z zaklepajem (to je smajli),
  • nezainteresiranost za načrtovanje,
  • občutek težkega gibanja skozi zračne molekule, 
  • pesimizem,
  • prepričanje, da si lahko upravičeno zoprn,
  • "saj bo" ali "saj bo šlo naslednjič" ali "ne sekiraj se" postanejo ušesu najbolj sovražni izrazi,
  • tolažba drugih doseže obraten  občutek in sicer še večji obup,
  • vdanost v usodo. 

Predviden čas okrevanja:
  • en teden.
Vzrok:
  • je znan.
  • Ko dobiš prst v rit potem, ko si od vsega začetka sicer prepričan, da tokrat bo pa le uspelo.

četrtek, 11. marec 2010

Moje ime za danes je Kup nesreče.

Oh, kaj bi dala, da brbončic ne bi matral firbec in tistega grenkega obupa, ki sploh ni bil pripravljen na pravilen način, sploh poskusila ne bi - sem premišljevala v razburkani postelji, kjer je okrog mene butalo valovje in mi povzročalo morsko bolezen.

Tisti cepec, s katerim sva se mimogrede zaletela z rameni pa zagotovo ne bo spoznal svoje deklice na klišejski filmski način. (osvežitev: jaz se zaletim vate, ti se zaletiš vame, knjige padejo po tleh in najini roki se dotakneta, ko želiva s tal pobrati isto knjigo. "Jaz sem Špela," rečem v zadregi in ti ponudiš roko pa rečeš "Jaz sem pa Janez. Si za kavo?")

Zdaj sem relativna. Če me je v zadnjih štiriindvajsetih urah obsedla cela paleta čustev (zares mislim c-e-l-a), ljubkost turške restavracije in menda ne ravno ta pravi sendvič od žmavca soseda pa od brata prjatla. Sovražim, če mi bankomat ne more izročiti desetih evrov, ampak izpljune dvajsetaka. Občutno preveč zapravim.

Še vedno začnejo solzevodi puščat zaradi občutljivosti in prizadetosti, ker ne morem verjet, kako je človek lahko taka pošast do naključnega v eni sekundi časa. Neznanec! Jaz pa sem prijazna punca. Z rahlim odklonom tu pa tam sicer.

torek, 09. marec 2010

Čez dve uri sem našla svoj šal.

Stvar, ki se konstantno dogaja znotraj moje eksistence in sploh neče stran: vedno (vedno!), ko stopim ven iz avta in v trenutku, ko se dotaknem vrat, da bi jih zaprla, me zruka elektrika (ni važno, če to v resnici nosi drugo poimenovanje - vsi vemo, kaj nadležnega mislim).

Danes približno štirikrat. Štirikrat sem tudi zatulila zraven, ampak mislim, da me ni nihče slišal.

Potrebujem zdravilo! Ali pa bom nehala za sabo zapirat avtomobilska vrata.

Stvar, ki se vrti okrog naslova pa je sledeča: tako sem bila vesela, ko sem končno zagrabila (pred enim letom in od mami) naštrikan šal vijoličaste barve, ki se je zaradi moje malomarnosti znašel na tleh predavalnice in nekaj ur poteptan iskal vrat svoje pozabljive, večkrat zmešane, lastnice. Jup, svoje volnene, plastične, gumijaste, ____ (sem vpiši material po želji) stvore vedno poimenujem, jim dam spol in jim dam osebnost. They are not animals!

ponedeljek, 08. marec 2010

Polon'ca z dvema pikama.

To je ona. Niso krivi radioaktivni delci v zraku, ampak je kriva njena preobčutljivost v embrionalnem obdobju oziroma v obdobju plavutkanja po trebuhu mašine za plastične hranilnike, ki jo je bila prisiljena pofarbati na rumeno.


Zdaj je debela in čaka, da jo en dan - jaz, posvojiteljica hendikepiranih industrijskih produktov - odnesem na banko, da opravimo tisto klistiranje, ki ga tako nujno potrebuje. Potem bo spet suhica, jaz pa bom skrbela, da se punca lepo poredi nazaj. 

i get weak in the knees


Pa ne zato, ker me spominja na tisti trip v poletju, ampak ker sem po dveh torticah pa pol pa še po eni kremšniti pa pol in po nadpolnomastnih obrokih vikenda ...

Prisežem, zrela sem za koline, a da me slučajno kdo ne priporoči k strokovnjaku za ljudi z brutalno miselnostjo, ki moli nos v prehranjevalnomotenjsko skrajnost, lahko samo omenim, da "hecamse".

... v žgečkljivo romantičnem razpoloženju z dnevom zase spet tukaj. Kar opisuje (dan zase namreč):
  • Mehko lasovje brez prhljajske srbečice in s silikonsko koničasto dišavo. Nadizkušnja.
  • Popiljeno pa na novo pobarvano nohtovje. Kar takoj v mojo že pol leta izbrano barvo.
  • Prisotno ni nikakršno vbučovbijajoče listanje člankov (prevedeno kot: ena ura branja enega odstavka, ker je koncentracija tako na dnu, da je potrebno eno poved prebrati triindvajsetkrat preden ugotovim, kaj mi avtor pravzaprav sporoča - slednji sporoča nič. Sledi naslednja ura branja naslednjega zelomalovrstičnega odstavka) - razen zaradi lastnega navdušenja.
  • Brez tipkanja seminarskih nalog, od katerih sta dve naročeni za naslednji teden - razen zaradi lastnega navdušenja!
  • Gospodinje. Tiste razočarane. 6.17. Še vedno skorajšnji top vseh serij.
  • S čudovitimi spomini na preteklost vikenda in z navdušujočimi ambicijami na prihodnost naslednjih mesecev. Oh, da bi vsaj naredila petkovo ustvarjanje!
  • Premišljevanje o tem, kako bo spet bedno, da bo v sredo spet vse belo, če pa bi morali trava, trobentice in zvončki rasti, se mi zdi potrata časa.
Wanda Jackson: Funnel of Love
(ja, res si želim, da slišiš in najdeš svojo simpatijo do komada)

četrtek, 04. marec 2010

Ni o javnih straniščih, ki so tako smotana.

No, tukaj je še en hakeljc jutranjega prebujanja pred enajsto: nikoli nisem toliko pri volji, da bi poiskala očala, ki sem jih pred spanjem najbrž malomarno odložila... Na belo poličko takoj nad povštrom. Tako sem prisiljena na pet do sedemcentimetrsko prebiranje apdejtov na top5 straneh, ki potem v laufanju in refrešanju ostanejo večino dneva. Če sem doma in če imam naslednji dan izpit.

Preden se podam v mrzlično iskanje očal bele poličkaste omare nad povštrom je nujno potreben jutranji ritual zobnega ščetkanja ali zobatkanja, izbor primerno vitalnih komadov iz winampove knjižnice (vitalnost je relativna in vitalen komad ni nujno splošno družbeno sprejemljiv) in obvezen sitno-zaspan in z glasom i'm probably dead pogovor z vsaj enim nekdojem po telefonu (čigar naloga je, da mi navede vsaj en razlog, da preživim dan pa čeprav tega ne reče na glas) ali nesmiseln web chat brez pozdrava in s podobnim jamranjem ali esemes, ki pravi, da sem lepa s krmežljavim obrazkom pa z lasmi, postavljenimi v luft pa da ni važno, če imam strupen slinast zadah (priznam, kaj takega  nisem dobila na telefon nikoli in tudi danes se to ni prikazalo na ekrančku).

Ura je dve minuti čez enajst, roke mi še od včeraj dišijo po curryju (čudovit vonj!), pomaranča je razmesarjena, zdaj pa najbrž prestava k obredu Jutra. Če sem že doma in če imam naslednji dan izpit.

torek, 02. marec 2010

Razum vs. Ženska brezpametna narava

Razum je moškega spola. Razum je ponavadi zdrav, je ponavadi tudi širokih obzorij, živi na morju, ki mu daje občutek svobode. Razum pozna posledice določenih dejanj, ker se je poučil o tem iz knjig, iz lastnih izkušenj in še bolj iz izkušenj drugih. Razum razmišlja, pretehta več možnosti in preden odreagira, skoraj še enkrat naredi plus-minus analizo, da lahko s svojim mirnim in pametnim glasom utemeljeno argumentira vsak svoj "za" in "proti".

Ženska brezpametna narava skoraj vse lastnosti skriva v svojem nazivu. Je ženska, je brezpametna in je narava (doh). Čustvo je tisto, ki je drog s smerokazi sredi križišča? Čustvo je tisto, ki sploh ni več drog s smerokazi sredi križišča, ampak je samo en smerokaz in sploh ni nujno, da je postavljen na križišču. Ne nudi izbire, samo narekuje eksplozijo - ne glede na posledice. Ne glede na to, koliko mrtvih bo na koncu povzročilo tisto Short Message System sporočilo, ki je bilo natipkano pod vplivom Čustva.

Tokratni izid tekme razuma proti ženski brezpametni naravi je ena nič za razum!