sobota, 24. september 2016

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 2. del: pozdrav, jesen!

Gre sicer za neprekinjeno nadaljevanje prejšnje  objave, a zaradi zasanjane harmonije začetnega dela teksta ob povratku z dopusta in zaradi zagrenjenga in temperamentnega zaključevanja istega teksta, bi bil preskok za namišljenega bralca prehud. Zato klikam na povsem nov bel list moje blogerske knjige.

Običajno zakrpam rane, ki si jih pridelam ob padcu nazaj v realnost, s krušnopekovskimi podvigi oziroma podvigi, ki vsebujejo vsaj moko, vodo in pečico. Kaj tako grdega, kot ta teden, me s pekača še ni uspelo pogledati ... Še dodatno izgubim zaupanje v svoje avtonomno odraslo življenje, instagramski hashtag #bakingcheersmeup dobi povsem nove razsežnosti. Take, da bi v sami jezi tisto naoljeno skropucalo v obliki falusa s polžkovo hišico zabrisala v neločevalni zabojnik s plehom vred. 

Na začetku tedna sem si obljubila, da si do petka rešim življenje ... Rešila sem si osnovno zdravstveno zavarovanje, to ja, rešila sem si rehabilitacijo v novembru, to ja, rešila sem si oči z obiskom očesne klinike in nedeljsko popoldne šestnajstega oktobra, ko grem na cirkuški spektakel, ki je v bistvu moje darilo ne-meni ... Vmes sem izgubila malo svojega živčnega zena, ki sem si ga pridobila čez poletje, ko so mi tri trole pred Tivolijem zaprle vrata pred nosom. Zaradi tedna mobilnosti, so rekli. Teden nemobilnosti zame, absolutno!! Skoraj zajokala sem na postaji, ko sem z vampirsko razširjeno zenico po soncu prehodila malo več, kot sem si zastavila, in utrujeno iskala vsaj prostor, da bi se usedla. Pa so na vseh klopcah zganjali lumparije srednješolci, fantje v skinnykah, v več kot povsem oprijetih kavbojkah, odrezanih na sedmih osminah, da so jim kosmati gležnji gledali ven. Kakšna moda!, si rečem ... Ah, saj kocin niti nimajo, ugotovim malo zatem, ko na skrivaj snapchatnem zgražanja polno fotografijo superg, moškega ali fantovskega gležnja in odrezanih in za centimeter zavihanih hlač. Punce, vse z dolgimi svetlorjavimi lasmi se držijo bolj zase, njihova moda je kjut. Prijazno mi tudi povejo, na kateri troli sem, ko končno stopim kar na eno, samo da se odpeljem s tistega kraja.

Ne zaradi tega, pač pa zaradi skupka vseh ostalih nedejanj, ki jih nisem izpolnila na mojem tedenskem, mesečnem, letnočasovnem to-do seznamu, sem zaključila, da moje življenje niti približno še ni rešeno. Čakal me je minimalni zlom, ko nisem znala razložit, kaj točno me tare. Luzer sem!, je kričalo v meni. Nikoli nisem marala septembrov, nikoli začetkov jeseni, čeprav mi kot letni čas skoraj od vseh najbolj leži. Se poistovetim z njo, z mirnostjo in spokojnostjo, ki jo prinaša. Samo, da začetka ne bi imela v septembru ... September kot mesec je okej, če imaš urejen status. Res sem uživala v malo hladnejših dnevih, ko sem bila na varnem. Zdaj pa nisem. Nekaj moram naredit, da bom  vsaj malo zazihrana z nečim. Malo vem, kaj moram, a ker se bojim ... No, zato mi je tako težko uredit in obkljukat ta moj to-do seznam. Čeprav je tudi veliko finih reči na njem zapisanih.

Vznemirljivo življenje brezposelnika, 1. del: Povratek z dopusta

Vznemirljivo? In dopust? Zaradi vsesplošne skepse, ki se je da čutiti v tem drugem vprašanju, odpiram novo rubriko o življenju brezposelnika. Vznemirljivo predvsem zato, ker je najbrž vsako življenje vznemirljivo, ne glede na to, ali cel dan preždiš za neumnimi serijami, ker ne upaš priklikat do zaposlitvenih portalov, ne glede na to, da cel dan preždiš klikajoč po zaposlitvenih portalih, ko si to dejanje že upaš, in ne glede na to, da cel dan preždiš med kupi po dopustu opranih ali pred dopustom razmetanih cunj.

Dopust. Kako si le-tega sploh privoščiš kot brezposelnik, ne vem. A recimo, da ti rata, kako lahko sploh imenuješ dopust z dopustom, če je že to tvoje (sicer vznemirljivo) življenje en sam dopust? A recimo, da rabiš oddih tudi od tega večnega prisilnega dopusta, rabiš spremembo okolja, rabiš spočit oči, ki so že malo utrujene od tega kvazi frilenserskega buljenja v svet ... Rabiš zbudit in natrenirat tiste mišice, ki so na tem ravnem terenu v copatih pozabljene, zakrnele.

Pa solni piling naredi kožo tako čisto, gladko, nežno, brez napak, nezapečeno ... Ne, to naredi nastavljanje senčnim elementom. Kdaj me je morje tako vzljubilo? Domov se vračam okrepljena, stabilna, kot bi bolezen izginila, kot da ne bi nikoli rabila pohodnih palic za preboj do kamnitih skritih plažnih kotičkov vročih s turisti in mediternskim rastjem zaraščenih otokov.

Dopust si vzamem tudi v septembru. Sva naredila nepremišljeno potezo, da greva tako daleč? Tako pozno? Tako sama? V deželo, prav čudovito brez otroških krikov, v čas, prav miren brez pločevinastih kolon, s praznimi cestami in trajekti, v okolje, prav prezračeno in čisto brez sosedov ... Samo tvoj tabor, samo tvoj poni, samo tvoje stranišče. In daljše noči. Temnejši in bleščeče pozlačen ten kože, obarvan z bolj šibkimi septembrskimi žarki, ko začnejo s svojo pripeko šele popoldne, pa še takrat čisto nič preveč, že po enem tednu bledi. Človeški olupek se regenerira hitreje, ampak moja podopustniška depresija ... Traja dlje.

sreda, 1. junij 2016

Iskalka v klasičnem smislu.

Nazaj v temni sobici. S porisanimi zavesani in komarnikovimi rešetkami je še temnejša, čeprav že tako stoji na popoldanski senčni strani in vremensko zunanji svet ni prav posebej svetel. A tudi, če bi bil - za toliko ekranov in računalniško zver je bolj primerna ta malo mračna in vampirska atmosfera s podzemnojamsko konstantno klimo.

Danes postajam aktivna iskalka zaposlitve, se odločim. Se odločim najbrž že petindvajsetič, pa vendar sem danes eno stopničko bližje. Bližje čemu? Zaposlitvi ali dejanskemu stmoglavljenju v apatijo, ko bodo vloge, prošnje in ponudbe ostale neodgovorjene, postajale bodo brezdušne, robotske, nekreativne, umetne ... Moj um pa bo z vsako prazno poslano pošto bolj zategoval štrik okrog svojega vratu.
To je bilo vprašanje.

Mogoče je tudi zato toliko časa trajalo, da se opogumim, prebolim svoj strah, se pripravim na zavrnitve, čeprav z zavedanjem, da bom zares izklesano hrbtenico dobila šele po toliko in toliko bičih, ki bodo v mojo kožo vrisovali enako število "Ne"-jev. Izkušeni pravijo, da ne bo tako, da bo nastopilo tisto iz prejšnjega odstavka, ta obupano in realno soočenje s turobno situacijo novodobnega trga delovne sile. A res? Ker jaz sem iz dobe apatije pravkar prilezla in četudi se spremenim v proizvodni tekoči trak, bom vseeno nekaj počela, na svoj način bom produktivna, lahko bom rekla, da iščem in vzrajam, ne da "še delam na iskanju službe". Pa pizdila se bom lahko zares. Komaj čakam!

Vsekakor, povem pokorno s sramežljivo zategnjenim pogledom v tla, bo boljše, če se temu zadnjemu izognem in scenarij raje nadaljujem s čimprejšnjo in tapravo zaposlitvijo. Sem sposobna, sem strokovna, znam in se znam pripeljati do znanja. Vem, da nič ne vem, je jasno kot beli dan, če uporabim malo frazeoloških spretnosti. Znam pisati in to dobro, znam brati, mogoče malo bolj leno. Če ustrelim Strah, ki ga ima najbrž vsak, ki se podaja v neznano, in ugonobim vso to Negotovost, ki skače okrog Strahu, potem sem jaz Tista, ki lahko vodi, ki je glasna in pametna, ki privede do rešitve in izdelka.
Pravkar sem se avtosugestivno napihnila s tem, da sem poosebila Strah, Negotovost in Tisto.

četrtek, 26. maj 2016

Za večerjo bodo tortilje ... Brez sira, ker ga ni.

In brez bele salse, ker ni niti jogurta, porabit je pa treba vse tiste čakajoče zapuščene stvari v hladilniku, da se ne odločijo v sebi zarediti plesni, se zagniti ali preteči svoj maraton čez rok. Pa gremo, dan MS kuharice potem poteka takole.

Umivanje zob, jutranja (a res? - ura je že enajst) joga-telovadba, za zajtrk ukradem dve marelici, ki sta zrasli na pultu pri spodnjih stanovalcih. Treba je na sprehod, čudovit dan je! Kot je čudovito prihajanje nazaj k sebi in zaresen zajtrk malo kasneje. Dobim solato, še zemljasto in ker prst ni dobra za zobe, se usedem na balkonski stolček k malim nadobudnim paradajzovim drevescem in začnem s tem dolgotrajnim trebljenjem spomladanske solate, v kateri ni več kaj veliko spomladanskega. Danes bodo tortilje, se spomnim ful dobrega kosila in večerje in kosila in večerje še za naslednji dan. Tortilje z nečim, pa naj bo to burrito, kesadilja, čimičanga, enčilada, fahita, razlik med njimi tudi po klikanju po wikipediji ne absorbiram. Nimam sira, imam pa svežo solato.

Pospravim kuhinjo od mojega polnočnega brskanja po omaricah, pospravim posodo iz pomivalca, pobrišem mizo letečih mačjih dlak in morebitnih šapastih tac kosmatih prebivalcev stanovanja. Še prej naštudiram svoje bodoče premike na youtube filmčku, ki vedno znova motivira s "takooo na izi načinom priprave tortilj, ki so boljše od kupljenih, celo tako zelo boljše,  da jih nikoli več ne bomo kupili". Temu sem že tolikokrat nasedla, da zdaj zavestno tega ne verjamem več. Doma narejene tortilje so res praktično le voda in moka in res jih le fino razvaljaš in vržeš na ponev, ampak niso na izi! Pokurijo ogromno energije za težko stoječega homo sapiensa in ogromno živcev ob neravnem polaganju tankega (a nikoli tako tankega kot je tanek trgovinski) testa na ponev. Potem se mehurčki ponavadi zažgejo, ker je ponev na visoki in ne na srednji temperaturi, tako da okus domačih tortilj nikakor ni boljši od kupljeno-tortiljastega. Z velikim zanosom jih naslednjič, ko bodo v akciji, par paketkov z vsemi strupenimi E-ji vred vržem v nakupovalni voziček, ponovno spoznam. Da niso lepo okrogle, to sem že sprejela in tako sem jih v vseh njihovih nepravilnih oblikah že prav poosebila.

Youtube chef pove, kaj počni, ko počiva testo. Tudi ti počivaj. Niti ne pomislim, kako prav ima, samo usedem se. Še prej pospravim nered in se pripravim na nov kaos v kuhinji čez dvajset minut. Od mize do ponve pridno znosim vseh osem tortilj, ko opravim, grem počivat. Vrnem se, da spet pospravim in še enkrat se vrnem, da ostanek pire krompirja od včeraj spremenim v krompirjeve polpete, ki jih spečem v pečici. Spet pospravljam, spet počivam. Ne vem, kam gre čas takole, ampak ura je že šest. Spravim se k nakoščkavanju in naseckavanju zelenjave, čebulo spet vržem v ročni sekljalnik čebule, ki so se ga vsi želeli znebiti, potem ko so ga kupili v Lidlu za pet evrov in je zares namenjen le sekljaštvu čebul (tega sekljalnika najbrž ne uporablja nihče na svetu in še moj prvi čebulosekljalec v človeški izvedbi se čudi, kako prav mi ta kuhinjski pripomoček pride, sicer jokajoči hejterki rezanja čebule)

Je že res, da mi mogoče uspe nadpovprečno zasvinjat kuhinjo, ko se nečesa lotim, napram drugim uporabnikom, ampak se pa tudi česeleda (tko mehiško se sliši) sproti pospravljam za sabo in vzdržujem red (in delovni prostor, ker gre seveda za kuhinjo z malo delovne površine - vsaka kuhinja ima malo delovne površine). Če dobim opazovalca z zavijajočimi očmi, ker na primer, da je moka povsod - na mojem nosu, v mojem nosu, na tleh, na stropu), tem zavijajočim očem zabrusim, a bodo one pospravljale za mano ali jaz.

Ko dan že prehaja na spalni program, jaz zaključujem z zlaganjem vsebine na tortilje. Filing je ... Filing, občutek mislim. Utrujen, malo jezen, kam kompletno je šel čas, je šla moč - v ta en tortiljasti zavitek, ki ga bom pojedla v roku petih minut, ker zdaj sem pa že res lačna? Okej, in v še sedem naslednjih, ki jih bom postregla mojemu mučeniku, ker ima za sabo druge sorte stresen teden, ali ki jih bova pojedla jutri in pojutrišnjem ... No, se mi zazdi, da je hkrati filing res zadovoljujoč, ker ženem naprej svojo mašinerijo, ker vzbudim nekaj pocejanih slin na snapchatu, kjer produkti absolutno izgledajo boljše kot so v resnici, ker je grižljaj komplet tvojega, v katerem točno veš, kaj je notri in se zdi takoj malo bolj zdravo.

Vse to se bere skoraj tako naporno kot je v resnici bilo! Res gre za nenehno izmeno glancanja in počivanja, res gre za prehitevanje kazalčevih stotink v tekmi z mojimi premiki, zasuki, koraki. Toliko reči imam na spisku! Toliko alinej pod "kaj moram" in "kaj bi", da nervozno na koncu dneva ne naredim nič, ne obkljukam ničesar. Razen tortilj z nadevom. Spodobnega kosila ali večerje.

nedelja, 15. maj 2016

Delovni naslov: Dons mava 10

Takrat so bili večeri še topli, v kratkih rokavih sem ga s sprintanim paketom nekih papirjev čakala pred bivšo trgovino. Printe je bilo namreč blazno pomembno oddat pred začetkom izpitovanja prvega letnika faksa, njemu pa je verjetno spet crknil printer. Zdaj pa, v času očitne ledene dobe, zafršlusana v velur, na ta petnajstomajski dan ne obujam spomina, ker /osladna bom/ mi ga ni treba, saj je ta spomin postal vsakdan (povem razpočeno ponosna z rahlim paradižnikovim odtenkom v licih)

Ljubeč, dolgočasen, prepirljiv, spravljiv, strasten, čohljajoč. Družaben, mulokuhajoč, jezen, takozelojezen!, sproščen, prcajoč. Gurmanski, seksi, zajeban, nežen in mimobežen. Humoren in resen in resen s polno humorja. Tak je ta najin desetletni vsakdan. Nikoli sovražen, nikoli ponižujoč, nikoli varajoč, nikoli škodepovzročujoč ... Vse ostalo pa. Printalna mašina je že nekaj časa skupna, pridno tiktaka in je ta točno ta, ki je na tisti dan z začetka najinega romantičnejšega dela zgodbe zagnjavila s štrajkom.

Skozi strašljive viharje sva se podajala, vedno v iskanju harmonije in ravnotežja, ker sva se zmenila, da naj bo vsaj ta najin odnos ena mirna reč v najinih življenjih. Po nekaj letih sva tudi že prišla na raven, ko se nisva kaj preveč obremenjevala z najinimi preveč človeškimi platmi, čeprav ta baba, kakršna je, na podlagi hormonov še vedno zapade v vudu-magične seanse transformacije mišk v slone, dec pa, kakršen je, še vedno brez padala skače v temačna brezna, iz katerih ga ne boš izbezal, če se odloči, da bo skrit in tiho. S sistemom oblazinjenih sob že malo veva, kako ravnat v takšnih situacijah, še vedno pa je nemogoče mislit, da je ta drugemu vseeno in enostavno živet takrat. Si obkljuvava kak živec, obarvava las na sivo, izpuliva par kocin, ampak dokler se vse zaraste in obraste nazaj, ni panike.

Hkrati za seboj vedno več dreka tovoriva in se še vedno vsakič znova učiva, kako razpolagat s tem tovorom, kako razpolagat s tako količino tovora, kam ga skladiščit, kdaj ga vseeno prodat z vso nižjo ali višjo uporabno vrednostjo in kdaj zabasat z njim kakšno luknjo, skozi katero pušča potencialno uničujoča in še bolj strupena snov. Strategija, ki jo uporabljava pri najinem plezanju navzgor, rasti in gonji skozi spremembe, nima izraza, nima besede, nima opisa, samo je in s popolnim zavedanjem, da bo pa enkrat v določenem kraju in času lahko povsem napačna. V takem odnosu ni pravil, je pa pomembna ena stvar: približno ista vizija prihodnosti in če včasih vizija vključuje samo pojem "kdo", nikakor pa ne "kje" in "kako", je dovolj, tako misliva.

Verjetno se je v najini skupni karieri pojavilo veliko več ovir kot v karieri nekega običajnega para. "Verjetno" pravim zato, ker ni, da bi to zvezo poveličevala in precenjevala. Samo veliko več racionalizma, pretehtanih in premišljenih korakov je potrebovala že od vsega začetka. Nekaj časa sva kljubovala in si privoščila avantur, kakršnih si jih vsak par, nekaj časa sva potem analizirala, a je stvar izvedljiva ali ni - vendar kot par. Zdaj ugotavljava, ugotavljam, da marsičesa ne bova mogla doživeti skupaj, v dvojini, kar pa ni razlog, da bi se pri izkustvih omejevala. S kompromisi se bo dalo rešit kozo in volk bo nafutran z drugimi sortami čevapov in če bo to kazalo in opredeljevalo slikovit odnos, ki si ga dva predstavnika različnih hormonskih ravnovesij že tako predstavljata, je to totalna win-win situacija.

Obožujem ga. V vsej svoji pikrosti, ki jo ima do življenja, v grenko-sladkem odnosu, ki ga ima do sveta, do moje lepote, do globalnih razprtij, do najinih in moje mačke. Obožujem ga v vsem iskrenem humorju, ki ga ekspresira preko svojega neprefinjenega smeha, v vseh njegovih enciklopedičnih zmogljivostih, ker pozna odgovor na vsako vprašanje, v vseh njegovih futurističnih filozofijah, ki jih napoveduje. Vredno je držat za roko človeka, ki ga držiš tudi, kadar si skregan z njim. Tega človeka, ki bo celo noč pazil na tvojo eko mercatorjevo vrečko, v kateri si je na žur prinesel pivo. Ki ne mara romantike, a te celo noč drži v objemu, da komaj dihaš. Včasih je tako prekleto zajedljiv, ampak menda samo, ker dobro hoče. Ker hoče, da oživim, ker hoče, da si naberem moči in kondicije, ker hoče, da ozdravim. Ker hoče, da se osamosvojim. Takrat ga sovražim. 

In to je moje ljubezensko pismo.

četrtek, 14. april 2016

Izbezana iz mehurčka

Pravzaprav ne. "Izbezana" je preveč lepa, preveč rahla oblika za poseg, ko nekoga na silo vržeš iz milnega objema roza atmosfere, ki se zablešči v spomladanskem žarku, ko zapluje nad cvetočimi češnjami. 

"Izbezana" je mravljica iz luknjice med tlakovci, a potem bo neuničena vseeno še našla pot do svojega (za moje dojemanje ogabnega) mravljišča, moj mehurček je bil pa abstraktno rečeno sesut v prah. Razstreljen. Odpihnjen na konec neskončnega vesolja. Spečen in pojeden!

Lebdeča nad razdejanjem in z grmenjem za sabo spoznam. Kako prav ima ta črn namrščen oblak!

Neorientirano lovim nek nov, ampak star smisel, pozabljen smisel. Sploh trdna tla pod nogami, hlastam za neko novo in neznano obliko kisika, iščem vsaj travne bilke, da se jih lahko oprimem ... Pa so se v vetru vse tako nesigurno majale sem in tja, da ni bilo nobenega zavetja niti tam pri njih. Tako majhna sem.

Pa sem začela plavat. V viharju. Pa sem začela kontrolirat vetrove. Pa sem začela pridobivat motivacijo za šivanje jadra. Pa sem našla čoln in se usedla vanj. Drvim naprej, ne prepričujem nikogar, sama sem. Rabim samo en pristan. In nič več ne čakam.

torek, 15. marec 2016

Potopisno poročilo izpod ekvatorja bom kar preskočila

Mesec kasneje flipflopke še vedno ležijo na tleh v kopalnici, še dišijo po tropih in tega še ne morem izmit. Pesek, ki sva ga ukradla sejšelskim plažam, ga nabasala v prazen isostar lonec in ga pretihotapila skozi šlampast otoški security check, pa se še vedno (prekuhan in osušen) duši v ziplock vrečki - ves nedefiniran, kje bo njegova prihodnja pozicija, saj v deželi, ki ji kraljujejo črni mački in njihov nagon po vrtnarjenju, kot taka struktura zagotovo spada med bolj ogrožene vrste. Ista usoda je doletela koralni greben, ki prav tako še nima identifikacije z gorenjsko geografijo.

En liter taka-maka ruma izpod ekvatorja in kila datljev iz puščave so pod slovenskim dehidriranim podnebjem, neradodarnim z D vitaminom, s težko apnenčastimi padavinami in vodovjem, izginili, še preden sva prebolela podopustniško depresijo. Še preden so lasje spet postali suha roževina, še preden je koža spet postala luskasta in umirajoča. Še preden se je v zavednem in nezavednem stanju umirilo vrtenje filmov o ... Kičastih barvah, mogočnih palmah z morilskimi plodovi, mini luštnih palmah, ogromnih kokosih, razsekanih in malo nagnitih kokosih, pa o švicajočih nosovih, kolonialističnih klobukih, belih velikih ladjah, pisanih malih supih, črnih dinozavrastih granitih ... O rdečih ptičih, letečih lisicah, oklepnih gigantkah, lion fishih, vojaških hitrih ribicah ob pomolu, zgodnjih zajtrkih, poznih kokosovih elektrolitskih tekočinah, precenjenih kosilih, predragem Seybrew-ju. 

Še malo čutim to bolečino, ki sem jo prejela ob trku dveh glav, ki sta romantično želeli tekmovat z valovi. Če močno pritisnem na lično kost, še zamolklo zaboli! Okusim slano toplo vodo, začutim nežen in ravno prav pod prsti ugrezajoč pesek, pocmokam navidezni suši z lososom, ki je pravkar prišel iz zamzovalnika. In suši s tuno, ki je pravkar priplavala iz Indijskega oceana. Potem se peljem s starim, preveč hitrim busom skozi džunglo, čez hribovje, na drugo stran, doživim pravi lunapark. Vidim bedo domačinov, vidim gigantsko želvo, vidim pokopališče med palmami, vidim prestižni rezort in palačo šejka na vrhu celine. 

Tretje strani sveta tudi ne pozabim. Strani sveta, kjer dolgočasne zlate ali peščene atmosfere z ogromnimi belimi naftožerskimi zverinami jahajo beli bivši beduini po desetpasovnicah. Z drago kavo pod najvišjo zgradbo na svetu pospremim spomin na to mesto, v katerem arhitektura tekmuje med sabo, katera bo bolj štrlela v nebo, katera bo bolj zavita in inovativna, katera bo bolj kričala sporočilo bogatih in zdolgočasenih v tistem neskončnem pesku.

Kičaste, zanimive in tako prijetne slike odklopa in širjenja obzorij počasi, a vztrajno zamenjajo slike realnosti, sivega ozračja, dolgih hodnikov, navijanja vijakov, vnašanja podatkov v excell, prestavljanja žebljičkov, reševanja psiholoških testov, razglabljanj in ugotavljanj o svojih željah, ciljih, realnih povezovanj med mojimi sposobnostmi in izvedljivimi možnostmi. Najino vesolje se za kanec postavi na glavo, zamenja gravitacijo (zdaj nimam pojma, kaj govorim) že takoj po vrnitvi s potovanja. Ne obžalujem, da dan ne bo več isti dnevu pred njo - pred podekvatorsko zadnjehipno izvedeno avanturo. Pozabim, da sva imela za tisti košček planeta izjemno slabo vreme, v katerem sva potem videla same pozitivne reči.

Veliko sem naštevala, vseeno je to najboljši način za sprostitev tolikšne količine bežečih in preskakujočih misli. Veliko sem se ponavljala, kar je ob tolikšni količini bežečih in preskakujočih misli pomembno za en malo manjši smisel. Misli sem sprostila in naredila prostor za nove, pomembnejše, imam občutek, da se jih bo hitro nakopičilo za nov tovorni vlak. Vlak?

sreda, 10. februar 2016

Se začne moj YOLO moment.

Namesto ohranjanja zdravja se odločim za potovanje tja, kjer veter meče pesek v obraz, in potem tja, kjer si lahko umijem ta peščeni obraz. Med slane valove drugega najmanjšega oceana. Vržem telefon v morje, v čudovit razgled z razglednice, da bo regeneracija mojih celic popolna in še boljša kot doma, kot v toplicah. 

Uidem temu zimskemu mrzlo-toplemu vremenu, ko daš na glavo kapo, ko greš ven, ker zazebe, a jo kmalu pospraviš v žep nezafršlusanega plaščka, ker malo zašvicaš pod njo. Pospešit si grem krvni obtok v vedno ledene podplate. Pokneippat, ampak z daljšimi intervali.

Še naprej raje ostajam skeptik, ej, tokrat povsem zaradi morebitnega pretrdega padca na realna tla! Dokler me ne zagrabi tesnoba, ko bom plula nad globoko neznano modrino, takrat bom šele vedela, da gre zares. 

četrtek, 4. februar 2016

Kako je pult udaril po moji skepsi

In tako udrihajoč ni bil prvič. To, da mi je že vnaprej ratalo, da sem postala uničevalka motivacije še osebi, ki je več kot zagnana za uresničevanje novih idej in sprememb ... Spremembe! Oh, tako me strašijo. Taka rada sem utečena v svoji rutini in dolgočasna z vsemi skoraj enakimi začetki dneva, ki se lahko razlikujejo le v horizontali - pač, da ni smuti, ampak da je narezano sadje z oreščki in javorjevim sirupom. Ali pa da je sojino mleko z ovsenimi kosmiči, cimetom in javorjevim sirupom. Ali pa da je limonasta voda z ingverjem in cimetom. Sadje je lahko priložnostnot, je pa nujno, da je in z eno superfood sestavino v kombinaciji. Grilled Cheese večer, moja obsesija, mora biti vsake toliko. Pa vidiš vzorec. Vsa udobna v svojem kokonu pa če je ta kokon podirajoč in zatohlih vonjav. Ker sprememba pa hoče to uredit, to razbit in na novo postavit, če je treba.

Ampak potem sem pa čudežno zadovoljna! Skoraj vedno in če nisem, že nekako adaptiram svoj bivalni ritem v novo škatlico in tudi to skoraj vedno ovijem v lep zavijalni papir. In vseeno sem takoj drvela na upravno enoto po nov potni list. Malo me je sicer skrbelo, ker nisem doplačala trinajstih evrov za prioritetno naročilo, ampak po izkustvu prazne vrste in tega letnega časa me ni smelo kaj skrbet. Potni list je vseeno prispel v treh dneh, o tem, kako hitro in ali sploh bo igral svojo vlogo, pa niti omenim ne, da ne zđinksam vsega. Pult je čudovito izpadel, moj najljubši sospalec in računalniški serviser je postal tudi moj najljubši mizar in postavljalec kuhinj.

Če mi je že tako udobno in toplo v tem mojem kokonu, na momente zasovražim to svojo udobnost. Tako močno jo zasovražim, da se ne bi udarila s pultom samo po skepsi, ampak po moji pasivni buči in kokonu! Ker se udobnost hitro izenači s pasivnostjo in pasivna na področju iskanja ta prave službe, od katere bom imela tudi družbeno koristen občutek, čeprav ni nujno, da bom delala v korist družbe, in en kanec več samostojnosti, sem že predolgo. In pasivna na področju mojega projekta, Projekta 2015, ki bo konkreten element pri delu v korist družbe. Tako pasivna sem, da sem huje pasivna od tega kreativnega pisanja, ki ga izvajam v tem koščku Vesolja. Potem že veš. Ampak se še naprej tolažim s čakanjem in to ne s čakanjem, da bo služba našla mene, ampak s čakanjem na program, ki obstaja in še kako računam nanj, da mi bo pomagal najti name čakajočega bodočega šefa. Če ne, se bom z lepim zavijalnim papirjem, tistim, ki sem ga prej omenjala, obrisala pod nosom.

Nek ce-ve mi je pa le uspelo spisat. Samo še za spimpat je in bo odličen.

četrtek, 14. januar 2016

Z jajci nad qiuche!

Moji poskusi peke pit oziroma vsega, kar ima pitasto ali krhko testo, običajno pristanejo v smeteh, v košu za smeti ali kanti konkretneje. Enkrat je bila to jabolčna pita, ki se je razletela po tleh zaradi preprostega štorastega momenta, potem je bil faliran optimizem v obliki pite z maskarpone-borovničevim nadevom, a takrat nisem imela pojma, da se maskarpone brez jajc sam po sebi pač ne peče, sem znorela in je stvar direktno s pekača in še na peki papirju naredila svoj salt med mešane odpadke. Potem, čez leto ali dve (vmesnih uspešnih classy jabolčnih pit in mini pitic v pekaču za mafine, ki so uspeli, čeprav je bil povsod en "ampak" ne štejem) je bila češnjeva pita, ker sem morala porabit zamrznjene zaloge češenj pred selitvijo, ampak se je na žuru nihče ni pritaknil ... Zadnji, precej nasilen preboj na področje pitopekarstva, ki se je izkazal za zaresno rinitev glave skozi zid, sem želela izvesti z mojim prvim kišem, pravzaprav slano pito, ker je bilo poletje, poleti pa nisem prav rada jajčna. Bila je slana pita z bučkami. In bila je zažgana slana pita z bučkami.

Pa ne, vse te pite niso spoznale kante zato, ker bi tako rada stran metala hrano, v bistvu se mi to zdi prav podel odnos. Opravičim se ji, če slučajno pride do tega, da pač zadeva res ni privlačna za oko in želodec. In opravičim se vsem lačnim trebuščkom, ki bi se jim to dejanje zdelo zločinsko. In opravičim se tudi mačkoma, ker jima ne dovolim, da bi kaj takega požrla, čeprav bi najbrž ona dva to z največjim veseljem. Običajno skuham toliko kot pozobam, ali toliko, da lahko potem še nekaj zamrznem, ali toliko, da se ravno še pomatram, da pojem do konca nepotreben repete in potem nekaj časa živim na robu zelo nevarnega človeka bombe. In si obljubim, da te jedi ne pripravim več v tem svojem stoletju.

Danes sem se pa spet začutila za kanec pitopokovsko. Sploh po ogromnih količinah božičnih piškotov, nasploh kvašenih test, če se že igram samozadostnega kruhopeka in sem nora na pice, da o izigrani vlogi dobrot iz listnatih zvaljkov ne govorim. Porabiti je bilo treba artičokine srčke, ki me maltretirajo že s svojo dolgo prisotnostjo na polici ... Kiš bo! Saj je enostavno, sem rekla ... Kot že tolikokrat poprej. Tokrat bom najprej povprašala za mnenje mojo najljubšo pitopekovko, totalno sprofesijonalizirano v tem fohu. Kaj za mnenje - za postopek! Z vsemi detajli in morebitnimi cakami, ki bi me uspele zdrmat tekom ustvarjanja. Uf ... Jajca daš v testo? S ščepom pecilnega? Nisem ljubiteljica jajc v testu, razen če se gremo torte, in nisem ljubiteljica pecilnega, ker ga hitro lahko začutiš. Okej, mogoče sem ga pa prav s tem srala pri vseh bivših falirancih. Popolnoma sem razumela vso enostavnost recepta za testo, pa tudi nadev mi je bil takoj jasen - minimalno dve jajci, je rekla. Ločiš rumenjak in malo speniš beljak, da ne bo tako zbito. Zraven vržeš, kar češ, tudi moje artičoke, samo da prej vse čim bolj zdehidriraš.

Vse je šlo gladko. Cviknila sem pri ugotovitvi o okisanih artičokah pa me je mimogredni klicatelj ozavestil, da se jih da samo sprat pod tekočo vodo. Ker se je kislina še slutila, sem za vsak slučaj odmrznila še slanino, da ne bom na koncu primorana celega kiša sama pojest.

Da si zapomnim ta ultimativni recept moje zdaj še bolj najljubšejše pitopekovke, ga zabeležim v Vesolje.
250 g moke, 150 g masla, 1 jajce, žlička pecilnega pa pol deci vode, ker očitno jajce ni bilo veliko.

V nadev je šlo vse po moje s predpostavko o vsaj dveh jajcih:
tri jajca s kremnim sirom, ker je odprt stal v hladilniku tri tedne, nariban edam sir, ker gre ta povsod in je moj "must have", popražene pol čebulce, česen, pet artičokinih srčkov, slanina, da bo atraktivno še za pujsojede, potem pa še  kozji sir z gorgonzolo, ker je kot sam in surov ogaben za jest (govori nora ljubiteljica sirov), in par rezin pancete, ker so bile tudi že čez rok verjetno.

Prosim se, da se vrnem k tej objavi naslednjič, ko me bo spet prijelo. Naslednjič, če ne bo ta kiš v tisti kategoriji jedi, kjer ga bo za en kos preveč, da bi se obdržal v tem stoletju mojega bivanja. Sicer že samozavestno računam, kako bom ukradla tisto eno jajce iz testa in najbrž spet pristala na osmoljenem teritoriju pit, ampak zdaj bom za ziher vedela, kaj sem ušpičila.

Tole je bilo odlično!

ponedeljek, 11. januar 2016

1. 1. 2016

Uvod

Dolgujem ti, ti Njeno Vesolje z Izgubljeno v Vesolju! Eno pravo revizorsko analizo podatkov preteklega in sramežljivo. a preudarno prevaganje načrtov za prihajajoče ali že tekoče leto. 

Podatki

Hvalim se, kako sem v decembru pojedla več mesa kot v celem letu in kako sem v zadnjih dneh pojedla več mesa kot v celem decembru! Na mizi so bili divji pujski, srnice, jelenčki, gamsi v različnih oblikah in predelavah, se hvalim naprej. A svojo presnovo v dva-šestnajst zopet postavljam v zelenojedno dimenzijo. Takoj, ko zaključim s tem prehladom, ki naju je oba spremenil v kihajoči zverini, ki se po stanovanju z enega ležišča na drugega prekladata vsak s svojo rolico stranišnega papirja. In takoj, ko poidejo zaloge gigantskega ričeta, v katerega sem po karnivorsko razrezala dve klobasi.

Tudi o mojih pohodih, ki sem jih opravljala v drugi polovici decembra, Izgubljena v prvi polovici januarja niti sanjala ni. Takrat je ona skeptično obdelovala wordove dokumente z naslovom Projekt 2013 ali Diploma.doc in se vprašujoče smehljala, ko je začela pisat zahvalo. Takrat se je ona še priklapljala na novo kemijo, ki ji je omogočila počasno, a očitno šaltanje v peto prestavo, Tudi že diplomirana in v svoje veliko osemdeset in nekaj kvadratno stanovanje preseljena marčevska Izgubljena si dobre urice hoje po gozdnih potkah vsak dan ni predstavljala. Je pa le pridno telovadila in sopihala na rehabilitacijskem inštitutu in na novo usvajala korake, ki jih je potem v tej drugi polovici decembra vseeno že davno pozabila ... A zmogla!

Vmes sva delno postala še amsterdamska, kar dva para sta se šla poroke, a poletje je bilo najino. Z ugotovitvami, da festivalsko rajanje ni več to, kar je bilo, da nas zdaj dež in blato hudo motijo in da bi v resnici radi le sami grilali brez nadležnežev. Prvo tipično tauhanje izropanega priobalnega hvarskega podvodja po več kot desetletju je naredilo lep spomin. Stanovanje je ta čas vedno bolj postajalo prepojeno z najinim kisikom, odnosi z roditelji so malo pridobili na temperju in postali bolj eksplozivni, a je kul. Mačjedlaka sta zelo zadovoljna, midva pa tudi, ker je med spalnico in dnevno dvoje vrat in imava ponoči mir.

Jesen je bila spet rehabilitacijska in družabna z novimi obrazi, ki so me kolikor toliko vzeli medse, bila je tudi irska z intenzivnimi tremi dnevi na zelenem in mokrem, pa nekaj črnih dni potem na koncu ... Na koncu te jeseni tja do zimskega solsticija.

Analiza

Nič kaj posebnega tole bivše leto, razen tega, da so me prvi trije meseci determinirali za vse naprej! Novo zdravljenje, nov brlog in zaključek Projekta 2013. Posebnih čistk pri sebi ni bilo potrebno delati, ker sem vedela, kdo sem: brezposelna in še bolj izgubljena. Sicer sem poskušala razmišljati čim bolj enostavno. Pri umestitvi sebe v kontekst drugih ljudi sem samozavestna in ne ugotavljam več nobenih revolucij, pri umestitvi sebe v kontekst življenja, mojega življenja, sem postala pa malo bolj zmedena. Sama na sebi nimam kaj za dogradit, ker sem popolna v svojih nepopolnostih tako kot vsi ostali, kakorkoli čizi se to že sliši, imam pa veliko za dogradit v smislu koristnosti, produktivnosti in samih dolžnosti, ki jih imam do družbe, te ogromne spreminjajoče se spužve. Pa če zdaj ta druga trditev pretepa predhodnjo, tako ali tako je vse zmedeno.

Predlogi

Projekt 2015 poimenujem projekt, ki je zrasel iz Projekta 2013, da še nekaj sebe, svoje nepopolne popolnosti, prilimam v ta svet. Pa da se potem ali prej še zares nekje zaposlim - na tisti način, ko bom vsak mesec imela plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na ta prav odrasli način.

in Zaključek

Leto dva šestnajst preživi dobro. Čihapuhaj na alternativnih virih energije, glej sončno in z odprtimi očmi, jej zeleno in lahkotno. Migaj svoje korenine, smej se in bodi obdan z ljudmi, ki cenijo tvoj obstoj. Za detajle si preberi moja lanskoletna navodila za leto dva petnajst, ki jih prav nič ne bi spreminjala. Samo pozno pišem to novoletno objavo, ker sem lena v preskokih med nevroni in še ne bi zaživela v letos. Še malo bi se rada povaljala v lanskih pojedinah, tv showih in podkovtrastih stiskanjih. Pogledala bi še deveti del Harryja Potterja, če bi obstajal. Samo še malo.