I have to do that.

Follow my blog with Bloglovin

Bitch! - Yes, Master.

Pozdrav soncu ... am, dežju.

Saj res živim v pravljici - imam popolnega princa z 59 sivimi konji, moje kočije so oštevilčene s številkami tja do 25, parni vlak mi na podeželje vozi vsake pol ure, ob mojem prestolu s črno-belim sedežem in petimi kolesci me čuvata dve črni mačji pumi, za katere predstavljam foodfairy, živim pa v graščini, dovolj veliki s svojimi 42,5 kvadrati, da bivam in kuham in pucam po svoje. V goste (e s ta zategnjeno črtico gor) vabim in dobivam same eminentne ljudi z dobrim srcem, (tudi dvornonorčevskim) smislom za humor, ljubeznivim nasmehom in udobnim objemom, uživam v vseh pojedinah, ki jih pripravljam, nato pa nonšalantno do zrna graha pod jogijem lahko prespim dopoldne.

Ja. Potem grem na sprehod mimo travnika po makadamu in se po celih desetih minutah hoje (in z dvema vmesnima postankoma, od katerih je eden tudi deset minut dolg) povoženo priklatim domov, v to svojo graščino, se po štengah odvlečem v tretji štuk in na svojem prestolu odsedim eno uro, da pridem k sebi. S to zoprno črno boleznijo s tisočerimi obrazi in nepredvidljivimi nameni, ki jo je bilo treba sprejet vase - z odprtimi rokami in nogami in možgani - da se je možno vsakodnevno spopadat z njo, jo pomirjat z norišničnimi kostumi, jo filat z baldrijanovimi kapljicami in zapirat v oblazinjene prostore. Za sprijaznit se z njo ali za obupat nad njo? Ne.

Ni pravljice brez dobrega in zla, brez čarobne vejice in mečev, brez zajčkov in volkov, brez samorogov in trolov, brez lepih dobrih vil in bradavičastih čarovnic. Imajo pa vse po vrsti srečen konec, fin nauk in dober naslov.

Po praznikih ...

Je bliskalo in grmelo. Ne samo v mojih črevcih, kjer grmi vsak dan, ko je miza preobložena, ko je na mizi en kup nasičenih maščob in čistega glutena in pacljivega cukra in alkoholnih kozarcev, ko miza potem ponudi še, da se spravi v prtljažnik avtomobila, saj da je zložljiva, in tako oskrbi še neskromne dni med prazniki in po ... No, ampak tudi (pri bliskanju in grmenju smo) v atmosferi. V tej, kjer v zacetku januarja ni snega in je deset stopinj. Malenkostno povem, da že od oktobra v torbi preventivno nosim kapo, ki mi je do zdaj prav prišla ... Samo kot podritno ogrevalo, ko se je bilo treba usesti na LPP klopco, ki je kovinska in še poleti s potencialom, da volk ugrizne v rit.

Zdaj se trudim zbalansirat stanje v mojem telesu, danes z brutalno dieto, omiljeno joga vadbo in enim kratkim sprehodom. Pa s klikom na mapo "diploma" in pucanjem mačjega skreta, ki sicer ni moje delo, ampak se mora zdaj ob dveh sračkuljah ta dejavnost izvajati striktno vsak dan in brez počitnic.

Naivno ali pa ne - zares verjamem v saj po novem letu boljše bo.

Sarme tudi na drugega januarja!

Upam, da sem vse naredila prav. V leto 2014 sem vstopila v rdečih gatah, ker da prinašajo ne denar, ampak več denarja kot v preteklem letu - to pa je kakorkoli dobro, ker ga je bilo v letu nulatrinajst komaj za sproti. Naoljčkala sem se po celem telesu, da koža ne bo spet tako suha celo leto, in si za vrat zlila par konkretnih špricev edinega parfuma, ki ga imam, da bo dišalo okrog mene še v pomlad pa v poletje pa naprej. Toliko od mojih mini silvestrskih obredov, dokler se vsa pozornost spontano ni preusmerila v družbo, ki se je potem zbasala v ta mali najemniški bivalnik, ki kapacitete za več kot dvanajst niti ne bi zmogel. Bilo nas je enajst in to samih dobrih in toplih in veselih in iskrenih nasmehov, tistih, ki so ob ognjemetih in silvestrskih golažih in alkoholih z mano že četrto ali peto leto, pa tistih, ki so bili ob tej priliki polupčkani prvič pa si pridobili verjetnost za eno tako luštno praznovanje še naslednjič.

Slika 1: rdeča fotka
Fotografija je nastala spontano na znanem kraju, v znanem času in z znanimi ljudmi ter slučajno popolnoma sovpada z barvo mojih in njegovih gat.
Fotografinja je umetnica.
Fotoaparat je leča umetničine mobimašince.

Naslednji dan sem se zbudila s še nikoli tako močnim glavobolom in šampanjsko slabostjo. Šampanjcu se z veseljem odpovedujem, medtem ko se svoji štorasti naravi, tudi čarodejski želji, da bi mi uspelo kdaj pa kdaj zatajiti korak in brez njega speljati pot brez strahovitega padca, kljub miselnemu prizadevanju, očitno še ne. Stanovanje je bilo naslednji dan nadpovprečno čedno, nobenih s čistilom na debelo premazanih tal, nobene bruhice po parketu, nobenih črepinj nikjer in nobenih flekov po steni. Zelo dobro se spomnim, da tokrat ni bilo obiska policajev s pozivom po umiritvi divjanja, tudi sosedje za naslednje dni ne morem reči, da so gledali. Civilizirano smo speljali tale žur, se debelo najedli pa normalno nazdravljali. Ne, ne, tole sploh ni opisovanje kar enega druženja, ampak opisovanje primera za tisto prvo točko iz prejšnjega zapisa - ne obdaruj toliko z materialom, kot s svojo prisotnostjo. Tole je bil pač dober uvod k izpolnjevanju tega napotka za lepši svet!

Novoletne zaobljube? Preživeti 2014 ... In to kolikor se da spodobno.

P.S.: Ampak sarm pa res ne jem.