nedelja, 26. julij 2009

Revolucija: zelenjavarska

Kje? Neznano območje pod mojo kožo, znotraj mojih kosti ali tam nekje okrog notranjih organov vse od juga proti severu.
Kdaj?? Se dogaja že vse od začetka tega poletja, se je dogajalo skozi zimo in se je že začelo prejšnje in še prejšnje poletje - zelo počasi.
Kaj??? Jaz, zaprisežena antizelenjavarka, bom dobila oranžno polt, zelene prste in rumene oči in postala bom hodeča solata z jezikom-kumarico in ušeski-korenčki.
"Znanstvena fantastika," bi rekla Jaz before. "Eek!??," sem govorila v času bombandiranja starega sistema. "Vau," pravim Jaz after.
Stari sistem je odpravljen. Javno razglašam, da se v procesu bivanja na tej zemeljski površini pomikam korak naprej! Živel liberalizem in moje telo po novem uživa tudi zelenjavo! Nisem več le sadjarka, mesarka, pekovka (pekarica?) in slaščičarka, ampak sem tudi uradno zelenjavarka. Jem zelenjavo, zelenjava je kul, trditve v smislu "ne maram zelenjave" in "zelenjava so živa bitja, boli jih, ko jih hrustam... Žive," so absolutno v vseh kontekstih prepovedane... Razen!
Razen v naslednjih štirih primerih:
  • (1) V primerih, kjer bi bila zelenjava kuhana, pečena, pohana (pohane bučke sicer dobijo posebno dovlilnico obstoja na seznamu "ne maram") - uživanje o d p a d e. Ni namreč humano, humano je le, ko gre za čebulo, česen, papriko, koruzo. Pa kakšne zelenjavne župe, kjer je zelenjavno zakamuflirano.
  • (2) Da bi bil v ali med zelenjavo vsiljen paradajz (je enako paradižnik za netolerantneže nemških popačenk). Paradajz namreč ni zelenjava! Tudi sadež ni. Paradajz je bitje iz vesolja! Zato ga jemo le kot predelanega in zmešanega s tustranskimi Zelenjavami, Sadeži, Mesom, Začimbami - da le izgubi svoj kozmični priokus. Potrebno ga je ozemljiti.
  • (3) Primer brokolija. Brokoli smrdi in zato ga ne jemo. Aaampak spet - če je nadnaravno speštan in dodan k drugim začimbam (ono k njim in ne začimbe k onemu), uspe še biti prebavljiv (piše spodaj).
  • (4) Ko se nahajamo v okolju, ki je prepričano, da še vedno ne ješ zelenjave pa te je prej 20 let posiljevalo, češ "zdrava je" - no, vsekakor v takem okolju ne želimo pokazati, da smo podlegli, ne želimo, da smo izdali svoj ponos, ne želimo, da bi poslušali takšne in podobne "končno jo je srečala pamet" pa čeprav bi marsikoga s tem priznanjem razveselili. Trma je neumna! Ostanimo neumni.
Novospremenjeni in uradno sprejet Zakon upošteva in dovoljuje najrazličnejše spremembe v prihodnosti. Je namreč odprt za vse, še posebej je vesel, če je to v skladu s prvotnim in glavnim ciljem napredka - to je napredek!
Prebavljivost je potrebna še posebej v predelu ustne votline in marsikatera Zelenjava, ki je najprej začela ugajat spodnjemu delu prebavil, zdaj ugaja tudi zgornjemu, najbolj izbirčnemu prebavnemu delu.
Zelenavca ni in zihr ne bo ratala alfa al pa omega mojih prehranskih navad! Je samo za zraven, je samo bajdvej in je še zmer samo zelenava. V zadnjem času zlo rada govorim in poročam o vseh svojih doživetjih s prehrano - je res.

četrtek, 23. julij 2009

Smerokaz "napačna smer"

Danes je sigurno zapis, da bom orng težka.
Bil je danes dan, ko sem končno našla svoje nove japanke (so japonke?) za na travnik z dodatno funkcijo, ki omogoča skok na vlak in hiter obisk milerja na primer. Z dvema evroma in pol sem jih plačala in jim že dala nalepko, da jih drugo leto izgubim v rockotoškem blatu. Ja! Odličen nakup.
Bil je danes dan, ko sem še posebej podlegla stresu, ki sem ga povzročila sama sebi. Že zaradi tega, ker znam, dodatno pa še zaradi tega, ker mi paše, da ustvarim paniko na čisto vseh področjih - tudi tistih, ki še ne obstajajo. Vse od tega, da od nove šefice prejmem prvi mail, do tega, da v vrtu zaman iščem malo kosmatuhinjo (mimogrede jo nato najdem v sobi igrajočo se z malim velikonočnim piščancem) pa še do tega, da si nekako v glavi seštrikam misel, da me nihče v tej umazani dimenziji ne podpira... Res sem mojstrica.
Bil je danes dan, ko sem se potem posebej smilila sama sebi, si povzročila neznosen glavobol in pustila smrkelj na povštru, ker robcev ni bilo dovolj. Bila sem tako sama, a v družbi. Bila ne bi tako sama, če ne bi znala napačno štrikat misli.
Bil je danes dan, ko nisem spoznala ničesar novega. Ko sem prišla do tistega zoprnega smerokaza, ki sem ga tja v križišče zapičila sama, sem se raje osramočeno obrnila, dala njim prav, poslušno odstopicljala nazaj - nazaj, kjer bom poiskala novo stezo, karseda nestresno, nezaletavo, nezašvicano in zabavno. Drugo pač ni zdravo.

torek, 21. julij 2009

osvajam ritem

Spet sem ugledala veliko. Mi ni treba več zijat v malo desetinčno, ker je s popravljeno kišto prišel nazaj k slavi tudi z žužljivo krvjo zapacana devetnajstinčnica.
Materialistka sem. Absolutna. V soboto sem vzporedno s svojim prvim žegnom Ikee nakradla za pest tistih malih svinčnikov - ne naenkrat, ampak na vsakem obešalniku sem v torbico entuziastično vrgla po enega. Kupila sem tudi pleteno košarico za šaro, ki je do trenutka, ko sem zabuljila vanjo, nisem potrebovala. Po novem posedujem tudi kozarček za svečke, čeprav ne spadam ravno med kurilce voska, in sem ponosna lastnica čudnih copatastih roza copat in paketa dvesto slamic, da bom lahko lažje srkala limonado. Nova namizna svetilka, katere nakup sem planirala šele jeseni, ko bom imela za to sredstva pa tudi že ponosno stoji in dviguje svojo glavo brez žarnice visoko nad mano.
Finančno sem še bolj zapufana. Neprijetno. Bojim se, da preveč uživam tam ob reki, v družbi sproščenega, neobremenjenega, ležernega, poletnega in z zapečenim kremenateljcom od dveh, ki smo ju pravkar spoznali. Preveč lepo je zvečer ob flaši vodke, ob Maksu, ki me šavsne, ko ga počoham (ne čoham več!) pa kasneje ob iskanju najsvetlejše zvezde in drnjohanju na kopalničnem tepihu. Rit na prepihu, lubenica pa moja prva kebab pica... Prečarobno je - zato moram ob koncu dneva obvezno postati tečna. Baba zoprna.
Nekaj lahkega na windows media playerju za lahko noč.

četrtek, 16. julij 2009

Iz sobe nejezna k zverinici delat ob pivu.

Po sobi, moji sobi, nisem zares pospravila že od vrnitve s Portugalske, ko so mi starši povijolili polovico sten v sobi (druga polovica na vijoljenje čaka in bo čakala še veliko časa - to vem). Obljubim, da bo jutri moj prvi migljaj v sončno dopoldne tak, da presortiram vse za reciklažo nakopičene stvari v škatli pod stolom in jih presortirane odnesem do ekološke točke tam na klancu. Peš. Ker je preblizu.
Sploh nisem jezna, ker sem danes kupila dva žetona za mestni avtobus kar tako. Nisem jezna, ker sem šla na faks kar tako pa tudi nisem jezna, ker sem tam čakala dve uri kar tako. Nisem jezna, ker nisem prišla na vrsto in ko sem prišla na vrsto, sem izvedela, naj le pridem raje devetega devetega. Kar tako in nejezna sem. Piše tudi v horoskopu.
Mala zver se mi smili, potem je zabavna, na koncu sitna. Mala Zver je zares majhna. Ponoči je osamljena, čez dan je tudi. Ker me ni doma. Sicer je divja ta mala Miš, v riti ima skoraj baterije, splezala je že na moj elcede zaslon in obstala na vrhu dobrih pet sekund. Splezala je na rojstnodnevnega slona in se skupaj z njim tudi vrgla v enometerski prepad. Po stanovanju lovi muho, zunaj pa napade vsak kamen, list, vejico in se zaveda, da ima omejeno območje gibanja. Pridna je. Mala strahopetnica, scrkljana važička, praskljiva divjakinja.
Pri delu se še vedno uvajam in ne izgleda več tako grozno zapleteno, kot je na to kazalo na začetku. Še veliko zadev na tem področju bo potrebno uredit, najbrž se bo za kaj treba tudi presekirat... Že zaradi moje narave se s sekirico po glavi sekam tudi za trenutno pomanjkanje ejev. V očijev obraz si še nisem upala zamežikat z atkovapunčka pogledom.
Ta dobrih sedem procentov polno pivo, ki sem ga prinesla s Poljske, je menda zelo dobro.

nedelja, 12. julij 2009

aklimatizacija

tokrat pomeni padec v realnost, pomeni ponovno borbo za obstoj, pomeni pretepanje z ostalimi ribami, racami in pošastmi v morju in pomeni, da moram:
  • v naslednjem tednu opravit še en izpit. Ta je ustni in zato je baubau. Strah me je neposrednih soočenj z bitji, ki imajo v svojem nazivu prof. pa čeprav je v tokratnem primeru gospa pravo sonce. Še vedno bom zmešana, nervozna in prešvicana, še vedno se mi bo tresla dlan, ampak upam na najboljše.
  • začeti z uvajanjem v delo. Delo je luštno, je enostavno, je idealno in sanjsko, ampak začetek mi je še vedno neznan pa vem, da bo tudi počasen in neumen.
  • se pokazati prijateljem ob rdeči nalepki na kozarčku in klepetu. Da se me dotaknejo, da začutijo mojo auro, se naduhajo mojih feromonov, naužijejo mojega cvetnega sija in se naposlušajo mojega žametno piskajočega glasu.
  • z mačje nedolžnim, a na skrivaj hinavskim pogledom zazijati v starše. Vse za to, da mi izjemoma v bančni račun zapičijo manjšo finančno injekcijo - ravno tolikšno, da splezam iz minusa. To je urgentno.
  • popazit na našo novo malo kosmato domačo žival, ko bodo njeni uradni lastniki odšli na morje. Veselje zame, mačji wc puca mati.
  • se začet brigat za prakso. V kosteh že čutim, kako se bom tja do februarja še skregala s Časom in kako z Datumi ne bom znala sklenit kompromisa. Samo deset delovnih dni potrebujem.
  • pa če sem že pri kompromisih in datumih... Se moram odločit, katere oktoberske dni bom žrtvovala za Telo, Sprostitev, Mehurčke in Masaže. V naslednjih dneh pokličem in rezerviram.
Predvsem moram domov, da pojem še vse zadnje breskve. Čudovite so. Glavna in ta velika računalnik mašina pa je končno sestavljena nazaj. Proces aklimatizacije mi nikoli ne uspe brezstresno, če ne zapišem vseh have-to-do-korakov.

četrtek, 09. julij 2009

Iz Raja na Sever po Heineken zapestnico.

O Blatu, o Rajanju in o Dreku in o Kapljah deževnih bi najbrž največ povedala le fotografija. Predaleč nazaj je, da bi lahko strastno pisala pod vtisi glasbe, vsesplošnega dogajanja in rega-rega-kvak prepevanja žab, ki so tokrat svojo svatbo imele v mlaki rockotoški. Zapestnica v črni barvi z belimi mehurčki in rdečim napisom ni postala rjave barve, pač pa so to postali bulerji, kavbojke in najbrž tudi moj izgubljen oranžen velur iz sedmega razreda osnovne šole.
Dovolj.
Bila sem in bila sem na poti proti Severu tvoje-moje celine. Takoj naslednji dan ali pa čez dva. Bila sem na poti, na cesti, ki je bila dolga 18ur in približno 1900 km. Z nekaj postanki po bencinskih črpalkah, z nekaj pretegi kosti in z nekaj na pol pozdravi soncu. Sicer sem spala. Bila sem in bila na Open'er Festivalu, kjer sem dobila novo zapestnico, zapestnico zelene barve. Med sto tisoči ljudi se nisem izgubila - ne prvi in ne četrti dan, ko se je na štantih dalo kupiti le še Heineken. Vode pač ne.
Gdynia. Tu je bil Moby, tu so bili Kings of Leon, Arctic Monkeys, Pendulum, Faith No More, Placebo, Prodigy. Madness so zamudili letalo. Tu je bila Duffy in Lily Allen. Obe smo zamudili mi.
Sopot. Plaža taka kot na peščenem tropskem otočju, kjer ni palm, ampak so smreke. Čudovito! Tu smo imeli kamp s krvavimi tamponi v košaricah ženskih tušev. Fuj.
Gdansk. Diši mi po Rusiji, čeprav ne vem kako diši ta. Tu so opečnate zgradbe. Visoke, stare, trenutno se ne spomnim česa lepšega.
Gremo proti Jugu. Za Varšavo ni časa, čas je za Auschwitz in še prej za Birkenau ob šestih zjutraj. Se strinjam, da je vse skupaj strašljivo (strašljivo!). Brez črnega humorja ne bi prišli skozi in Mauthausen enkrat pred leti je na meni pustil veliko več nočnih mor.
Čas je še za Krakow in sprehod ob Visli. Poljaki so čudni, sem že omenila? Se pa uspemo sporazumeti v poljsko-slovenski jezikovni navezi in s hrvaškimi vložki uspe še bolje. Poljaki so čudni. Strmijo vate. Na koncertu te prosijo, če se lahko umiriš. Čudni so, saj pravim. Največji čudak od vseh je bil tisti v kampu, ki je naokrog hodil le v gatah.
Čez Slovaško, kjer je še poceni bencin, čez Avstrijo in v Maribor. Spat. Saj ne da sem tudi celotno pot domov prespala. Na zadnjem sedežu, naslonjena na okno. Vem, čudežna deklica sem.
Ah, pa ja... Kot sem obljubila - štirinajst dni sva dihala isti zrak. Grugru!