aklimatizacija

tokrat pomeni padec v realnost, pomeni ponovno borbo za obstoj, pomeni pretepanje z ostalimi ribami, racami in pošastmi v morju in pomeni, da moram:

• v naslednjem tednu opravit še en izpit. Ta je ustni in zato je baubau. Strah me je neposrednih soočenj z bitji, ki imajo v svojem nazivu prof. pa čeprav je v tokratnem primeru gospa pravo sonce. Še vedno bom zmešana, nervozna in prešvicana, še vedno se mi bo tresla dlan, ampak upam na najboljše.
• začeti z uvajanjem v delo. Delo je luštno, je enostavno, je idealno in sanjsko, ampak začetek mi je še vedno neznan pa vem, da bo tudi počasen in neumen.
• se pokazati prijateljem ob rdeči nalepki na kozarčku in klepetu. Da se me dotaknejo, da začutijo mojo auro, se naduhajo mojih feromonov, naužijejo mojega cvetnega sija in se naposlušajo mojega žametno piskajočega glasu.
• z mačje nedolžnim, a na skrivaj hinavskim pogledom zazijati v starše. Vse za to, da mi izjemoma v bančni račun zapičijo manjšo finančno injekcijo - ravno tolikšno, da splezam iz minusa. To je urgentno.
• popazit na našo novo malo kosmato domačo žival, ko bodo njeni uradni lastniki odšli na morje. Veselje zame, mačji wc puca mati.
• se začet brigat za prakso. V kosteh že čutim, kako se bom tja do februarja še skregala s Časom in kako z Datumi ne bom znala sklenit kompromisa. Samo deset delovnih dni potrebujem.
• pa če sem že pri kompromisih in datumih... Se moram odločit, katere oktoberske dni bom žrtvovala za Telo, Sprostitev, Mehurčke in Masaže. V naslednjih dneh pokličem in rezerviram.

Predvsem moram domov, da pojem še vse zadnje breskve. Čudovite so. Glavna in ta velika računalnik mašina pa je končno sestavljena nazaj. Proces aklimatizacije mi nikoli ne uspe brezstresno, če ne zapišem vseh have-to-do-korakov.