Metaučim se še naprej.

Še vedno beri le, če v sredo pišeš dvojni kolokvij iz AND Pedagoška psihologija I - 3 (še bolj pa ti, ki si se v spomladanskem roku prijavil na napačno zadevo).

Motivacija je najbrž beseda, ki jo v vseh učečih se kontekstih človek najpogosteje izreče, misli in tudi sliši, če se veliko druži s svojimi sotrpini. Seveda nisem izjema - o njej ogromno govorim, o njej ogromno mislim, o njej ogromno slišim, na čistem vrhu pa se o njej še ogromno učim. Lahko opišem svojo nemotiviranost ob učenju o motivaciji, torej o tem, da je učna motivacija skupen pojem za vse vrste motivacij v učni situaciji, kajti obsega vse pobude za učenje, ga usmerja, mu določa intenzivnost, trajanje pa še kakovost? Pha.  Pa bom, ker je koristno.

Enako kot obstajata notranji in zunanji svet, obstajata tudi notranja in zunanja motivacija. Bolj razmišljam, bolj ugotavljam, da pri meni notranja motivacija ne obstaja. Interes in užitek mi študij že prinaša, ob zunanji pobudi, katere strani  knjige si moram skenirat v svojo bučo, da mi znese za pozitivno oceno, pa morda iz nekega kljubovanja ne vidim smisla v tem, da bi  svojemu umu prizadejala napor. Želim razviti svoje sposobnosti, doseči želim nekaj, kar me zanima, ampak se pri samem učenju vse skupaj zalomi. Redko zapadem v stanje zanosa, bolje imenovanega "flow"-a, ko bi me dejavnost v zvezi s študijskim učenjem tako potegnila vase, da bi izgubila občutek za čas, utrujenost, hrano (oh, come on, nikoli!), ko bi bila pri tem svojem delu samoumevno uspešna, se ne bi obremenjevala z rezultatom, ko bi natanko vedela, kaj želim in bi vedela, kako dobro napredujem. Seveda bi to pomenilo (torej, če rečem, da "flow"-a v zadnjih štirih letih zares nikoli nisem doživela) precej žalostno situacijo innnnn ... Lagala sem. Če ne drugega, sem padla v statistiko in računalništvo, kjer bi brez "flow"-a težko karkoli naredila. Tudi pri vsesplošno zajebani zgodovini sem morala pozabiti na sedanjost. Ha!

Moji učni cilji so precej jasni - opravljeni seminarji, opravljeni izpiti, opravljeni letniki, diploma. Doh. So pa našteti cilji uvrščeni v kategorijo ciljev, ki so usmerjeni v dosežke ali storilnost. Druga kategorija, kjer cilji vodijo do bolj kakovostnega in vztrajnega učenja (in le zakaj bi bila jaz kdaj v uspešnejši skupini?), so cilji, usmerjeni v učenje ali v obvladovanje. Ne rečem, da se ti cilji v meni ne pojavijo nikoli, ker se pač morajo, če želim sploh karkoli razumeti, priznam pa, da so v končni fazi v prevladi vseeno cilji, ki so pogojeni s faking zunanjim vplivom. Počasi bom izjavila, da so tisti ljudje, ki se v šoli zares učijo le zaradi interesa in radovednosti - kljub omejujočemu šolskemu sistemu - pod kožo pravi zeleni alieni, ki obstajajo le na planetu Nikjer.

Nivo, ki ga želim alil pričakujem v določeni dejavnosti ali pri nekem predmetu (govorim o svoji ravni aspiracije), je včasih postavljen precej nizko, kar je že v štartu zgrešeno. Nekje sem že obljubila, da se ne bom več učila le za zadostno, ampak samo še za odlično oceno, ampak mi je kmalu po tistem (ob prvem težjem izpitu) postalo prav malo mar. To ni bilo odvisno od prejšnjih neuspehov pri točno tem predmetu, ne od sistema vrednot mojih sošolcev (damn, toliko sem pa ja že stara!), ampak najverjetneje od trajnejših osebnostnih značilnosti. Marentič Požarnikova tukaj navaja anksioznost - o, ja, včasih sem zares tesnobno razpoložena ob misli na neprijetnost, ki me šele čaka - ampak jaz poenostavljeno raje navedem lenobo. LENOBO! Zanimivo, da omembe le-te v že včeraj omenjenem učbeniku sploh nisem zasledila (ali pa sem morebitno omembo potuhnjeno spregledala).

Notranja in zunanja motivacija se absolutno prepletata, najbolj domače pa diši storilnostna motivacija, ki pomeni pričakovanje, da bomo našli zadovoljstvo v obvladanju zahtevanih dejavnosti. Pričakujem, pričakujem. Včasih zadovoljstvo celo najdem! Torej tudi jaz nisem popolnoma brez notranje motivacije (napisano s ponosom).

Če sem prepričana, da ne bom naredila izpita, ga zares ne bom. Drži kot pribito. Tako pravi tudi teorija pripisovanja, ki razlaga prepričanja o vzročnih povezavah in vpliv takih prepričanj na čustvovanje in nadaljnje ravnanje. Pri nas, smrtnikih, se pojavljata dva vzorca pripisovanja. Medtem, ko je eden prepričan v osebno kontrolo, je drugi prepričan, da je nemočen. Če ve, da na izid lahko vpliva sam, govorimo o notranjem lokusu kontrole, če pa verjame v to, da ga ta vesoljna krutost premetava po vesolju proti njegovi volji in hkrati pri tem premetavanju ne more narediti nič, da bi ga zaustavil, pa govorimo o zunanjem lokusu kontrole in naučeni nemoči. Lame ... Ampak jaz vedno slepo govorim, da je profesor kriv za izgubljen izpitni rok! Ker je in pika. Dahah.

Spet povzeto po: Barica Marentič Požarnik - Psihologija učenja in pouka

Metaučim se.

Bereš, če v sredo pišeš dvojni kolokvij iz AND Pedagoška psihologija I - 3.

Vse moje učne strategije stojijo na pravem mestu. Pri strategijah uspešnega branja se lepo ločim na  vse tri - uporabim predbralne strategije, kjer iščem vire (oziroma mi jih kolegialno pred nos prinesejo dragi sošolci), pri bralnih strategijah berem s popolnim razumevanjem, nenehno ugotavljam bistvo, ki je večkrat tako samoumevno, po branju pa poročam o prebranem - bolj ali manj uspešno s kracanjem po izpitnih polah. Držim se metode PV3P, kjer snov pregledam, potem vprašam ("Zakaj je to sploh potrebno znat?"), nato preberem (če mi že nihče ne odgovori), ponovim in spet ponovno pregledam, če v ponovitve slučajno ni zašla kakšna holivudska zgodba o superjunakih, ki pred neumnimi ljudmi rešijo izobraževalni sistem (!?). Specifične strategije, kot so podčrtovanje, robne oznake in izpisovanje (pozor, izpisovanje je koristno le ob izločanju nepomembnih podrobnosti in ob iskanju nadrejenih pojmov ali stavkov, ki nadomestijo podrejene) so del mojega prilaščanja pozitivnih ocen že od nekdaj. In nihče od bivših učiteljev me ni naučil tega - niti posredno, še manj pa neposredno.

Med predavanji kolikor toliko poslušam. Selektivno in pregledno zapisujem po razlagi, če mi to predavateljeva jasnost, razumljivost, čustvena zavzetost, njegova kongruentnost, brezpogojna naklonjenost, empatično razumevanje in sprejemanje učenca (haha, teh nekaj zadnjih brišem, so le lastnosti idelanega učitelja) sploh omogoča.

Rišem miselne vzorce in pojmovne mreže. Zelo rada. Pojmovne mreže v bistvu vklopim kar v sam miselni vzorec, da je videti bolj slikovito. Oblačke barvam, puščice občrtujem z močnejšimi barvami in lepo pišem. Ne držim se pravila, da je miselni vzorec zapisovanje ključnih besed v razvejano razporeditev (ki temelji na zakonitostih možganskega delovanja), pač pa ključne besede vedno zapišem v središče, podsistem pa ne predstavlja novih ključnih besed, ampak razlago, ker mi sama ključna beseda običajno ne prikliče asociacije, pač pa le zmeden "D fak?". Ne poenostavljam, ker mi potem itak ni nič jasno, utegnem pa v tem pretiravat, zato sem si tokrat posebej snov iz učbenika, ki je popoln zgled učbenika, prilagojenega učencu in spodbuja metamagenske aktivnosti (poglej, pišem izkustveno obarvani povzetek nekega poglavja prav iz tukaj!), uredila v en pisan zvezek, v torek pa bom zadevo zrisala še v manj pretiravajočo obliko.

Povzeto po: Barica Marentič Požarnik - Psihologija učenja in pouka

Naj te odpelje Bomb vlakec s 1100 vagoni

To je oglas.

Ne za alkohol, za dogodek!

V petek (ta petek) te lahko povozi, lahko pa se odpelješ z njim - z bomba vlakcem, ki bo čihapuhal male štamprle kozarčke v večje kozarce pred sabo. V prostoru, kjer cveti, bo vlak podrl svoj rekord v številu svojih vagonov, pot z njim pa bo predvsem zabavna.

Klik za podrobnosti.

Fotografija je s Facebooka.

Dva litra nista od muh!

Da naj bi vsak normalen človek popil (vsaj?!) toliko tekočine na dan, je jasno ob vseh zdravstvenih nasvetih, ki jih podarjajo cajtngi, mamce in dohtarji. Da sta dva litra v primerjavi s 776 milijoni nafte (pretresljivo ogromno), ki je to leto scurljala v Mehiški zaliv, samo kapljica, je tudi nespregledljivo dejstvo. Pomembna reč pa je, da ob vsej fizični neaktivnosti, ki se je poslužujem zadnje dni, sama komaj požlampam dva litra vode in če si ne bi za vsak dva deci nakracala stebrička in zrisala dveh ograjic, globoko dvomim, če bi v enem dnevu sploh prišla do enega litra. Pa čeprav ob prepričanju, da veliko pijem.

Zdaj dokazano res veliko pijem. Delo preteklih dni je na papir in mobifotko zakoličeno tukaj na desni. V ograjice niso vrisane šalčke kakava, tetrapaki probiotičnih jogurtov, krožnik juhe in kozarček kokte, samo čaj in voda predstavljata posamezno dilo. Strašen stranski učinek, ki je v bistvu zelo zaželen in celo zahtevan, je še povečan obisk straniščnih prostorov, kar bi bilo precej moteče v primeru mestnih opravkov, kjer javni wc sploh ne obstaja.

Pridna sem, ni kej.

Mali obupani ekolog.

Odkar je občina pred vsako hišo pripeljala plastično zeleno kanto z rumenim pokrovom, ki je namenjena embalaži, je moja mati naročila še rjavo kanto za biološke odpadke, zdaj čaka še enako veliko plastično kanto za mešane komunalne odpadke, ki bo nadomestila staro štorasto kovinsko. V ločevanju odpadkov je skoraj ugledala nov osebni smisel, čeprav je po mojem mnenju dovolj že tista vrednota, ki si jo pridobiš s tem pravim  odnosom do smeti. Se pa že nekaj časa sprašujem in tudi ugotavljam, kako je ločevanje postalo opravičilo za naše onesnaževanj in kako je "Lahko smetim, saj ločujem," vseeno postal nek tih zagovornik našega umazanega potrošniškega ravnanja.

Mjah, nič mi ni prav. Lahko omenim, da mi je bila v otroštvu ena izmed bolj strašnih risank, prav ne_spomnim_se_imena risanka o Planetu Zemlja, ki zboli zaradi smeti. Ločevanje s kasnejšo reciklažo je seveda trenutna rešitev, optimizem nas malih, manjšega kupovanja in uporabe embalaže pa se je tako ali tako težko lotiti, če na delikatesi dobiš več papirja kot salame. Pisano vrsto kant pred našo hišo pozdravljam in kar je najpomembnejše - zdaj je moja osebna proizvodnja kupčka plastike in papirja tako - namesto par sto korakov oziroma krajšega sprehoda po naselju - deležna le šestnajstih korakov po šestnajstih stopnicah do dvorišča.

Slovar za nevedneže: kanta je zabojnik za smeti.

čaka me brutalni ritem - I'm in the army now!

Moja prihodnost, torej naslednjih štirinajst dni, bo neprizanesljiva do vsega, kar je podobno prostemu mišljenju, počasnemu korakanju pod soncem in malomarnim zamahom z roko. Moja prihodnost, torej naslednjih štirinajst dni, bo ob smehu vedno očitajoče prhnila, ob izražanju ostalih čustev (žalost, skrb, obup) pa bo še posebej grozeče zabrundala. Moja prihodnost, torej naslednjih štirinajst dni, bo zahtevala zbranost, osredotočenost in disciplino delovanja možgančkov, še posebej organiziranost, na drugi strani pa fizično vitalnost, ker se zaveda sovpliva obeh teh dveh reči.

If you want to survive, get out of bed!

Zahvaljujoč zobatim bakterijam, ki so si v mojem malem mehurju ustvarile cel kompleks z lunaparkom in šoping centrom, se je moje poletno učenjaško popotovanje s planiranega enega sproščenega meseca skrčilo na dobrih štirinajst dni. Štirinajst dni pod pritiskom, absolutno. Če želim, da gre z izpiti tako, kot je prav, moram na mesto komandirja v moji buči postaviti enega orng avtoritativnega gospoda z močnim glasom pa neusmiljeno dušo, svojo popustljivo naravo pa bom za to obdobje vrgla s prestola.

Sergeant calls: "Stand up and fight!"

Seveda globoko čutim, da se bom ob takojšnji aktivaciji, v asketsko oblikovanem stolu, z litrom čaja in kilogramom hrane, s prošnjami za nadomeščanja v službenem kaselcu in z mobitelom, ki bo neutrudno cingljal z opomniki, tako podala v stanje polne zasedenosti, da bom na koncu opravila tako težaškost izpita kot zelene številke na bančnem računu. Ha! Ob tem verjamem v pozitivne učinke stresa.

Oh, oh, oh, You're in the army now.

črna becka med sladkarijami

Zdaj vem, zakaj je potrebno nabavljati tudi brezvezne sladkarije, kot so (na)politanke. 

Nihče jih ne mara, kar pa jim prinese ogromen plus - v težkih časih, ko s polic izginejo vsi tofifeji, milke pa ostalo čokoladje, iz hladilnika se odvalijo jajca, ki so za palačinke ključna, nedelja je in trgovine niso odprte, takrat ostanejo (na)politanke. Ob svojem trenutnem cukr_padu razpoloženju danes še teh nimam. Ker jih pač nihče ne mara.

Mogoče jih jutri kupim preventivno.

Še vedno spim z medvedom.

Miškin rep pomočim v namišljeno tinto in škrabajoče na papir sodobnega načina zapišem o tem, kako je deklič Večera, čeprav boječ se vsakega šundra v temnem ozadju, spoznalo Jutro.

Pa spet ne prezgodnji, ampak dopoldanski čas dneva postaja moj najljubši. Kot da je vsa pomečkanost jutra z zadahom v vrednosti Grahamovega števila bolj udobna od zlikanega večera z napackanimi vekami in dišečega po mačji nočno-vijolični luksuznosti? Da.

Nočna toaleta

Ker je začetek; ker sem očitno dobila novo optimistično dimenzijo v svoj um, ki vedno nekaj čaka; ker sem uživanje v deževnem slash sončnem dnevu uspela preusmeriti na uživanje brez "uh, kaj bi dala, da bi ..."; ker je naporna vleka žaluzij proti zgornjemu delu okna in potem šraufanje okenskih kljuk, da nos pomolim v svežino, lahko tako zelo vznemirljivo. Tako zelo...

Tako zelo, da se od izčrpanosti noči lahko vržem na preprogo kot mrtvec, dvignem nekaj medenic proti nebu, potem spijem kavo s strašnim učinkom na moj živčni sistem, preberem novice prespanih osmih ur, krmežljavo zatrepam v hladilnik in se odločim, da bo želodec na rižev vafelj s topljenim trikotnikom pripravljen šele čez dve uri. Jutra (po deseti uri?) so krasna!

Umazano lopatkanje po peskovniku.

Oksimoron ali bistroumni nesmisel je, da smo ljudje vsi po vrsti hrepeneči po svobodi, hkrati pa si življenja brez pravil, brez reda in voditelja nismo zmožni predstavljati.

Dedukcija ali sklepanje iz splošnega na posamezno je, da je človek Izgubljena. ali Nekdo, ki je izgubljen v tem vesolju, hrepeneča po neobremenjenem življenju brez polaganja računov, hkrati pa željna omejujočih odnosov, ki bodo kritično postavljali vprašanja "Kam?", "Kdaj?" in "Zakaj?".

Mazohizem zagotovljen ali kako?

Ah, ne, ne. Ne silim v nekaj, kar že preizkušeno ne obeta hoje po stopnicah gor oziroma kar že preizkušeno pomeni samo skok v prepad, pač pa samo na svoje momente dolgočasja pogrešim nekaj tako zelo destruktivnega. Potem za hip panično pomislim, da sem edini astronavt v celotnem Niču, zapadem lahko celo v nekajurno depresijo osamljenosti, ko bi v brezrazumskem stanju celo pomislila, da sem podobna lepi žrtvi, ki se naveže na svojega grdega ugrabitelja. Haha.

Hvala prstom na roki, ki pomagajo prešteti osebe mojega življenja, ki me ne bodo zapustile kar tako, nimajo namena po teptanju mene kot korakajočemu bitju naprej in ki bodo vseeno pripravljene sprejeti moje sporočilo brez glave pa repa in medvrstično izdaviti "Vse bo še okej". Kvaliteta je namreč pred kvantiteto - je družba že večkrat pogruntala.

Zadovoljna sem, samo razmišljam spet malo bolj na glas.