Epsko o bioloških odpadkih

Trapasto gordol. Za boljšega človeka se imam, odkar skrbim, da tudi najbolj nagravžni odpadki padejo v ta najbolj nagravžno kanto. Že kot mula sem bila res ekološko ozaveščena in sem skrbela, da so plastenke šle v plastenkoš, steklenice v steklenični zbiralnik, papir pa v ta moder škatlast kontejner. Izmed vseh pošastnih, čarovniških in pajčevinastih risank me je najbolj psihirala tista okoljevarstvena o našem ubogem planetu, ki umira zaradi smeti, zato sem postala zbirateljica vrečk. Da bi te le dobile večkratno življenjsko uporabnost in da ne bi dušile planeta, ampak vsaj samo mojo sobo, sem najbrž menila. Ob takem eko tempu sem se emocionalno navezala še na kup drugih reči, ki bi potencialno vsaj prah nabirale, če že ne bo služile višjemu cilju. Na srečo sem to hrčkasto lastnost že odpravila s tistim posebnim pristopom s fengshui elementi in soočenjem s tem, da sveta pač ne morem rešiti, zbiranje vrečk pa sem vseeno obdržala v svojem normalnem refleksu. In ko so vladarji uvedli še razne pisane kante v zakon, so me res razvedrili ... Razen z rjavo kanto, ki sem se ji zavestno in načrtno izogibala s ščipalko na nosu in s fuj-prezirajočimi očmi.

Par tednov nazaj me je usekala ta namišljena lopata, da ni prav, da se "mešani" (izraz sem pospravila v narekovaje, ker je tako nedefinirano smešen) odpadki tako hitro polnijo in pravzaprav sestojijo iz 90-ih procentov razgradljivih smetk, če lahko teh 90 procentov postane koristnih in predelanih. Pa kako najbolj enostavno in najmanj smrdeče in najmanj gnilo in zdrizasto to porihtam? Z za en evro kupljenimi desetimi papirnatimi vrečkami zihr ne. Ker so tako velike, da se v enem dnevu ne napolnijo, po dveh dneh pa so že čisto prepojene s posmrtno tekočino (in posmrtnim smradom!) obgriženih japčkov, olupkov bučk, smrkljastih lupin kurjih jajc (kar mimogredno sodi v najogabnejšo kategorijo katerihkoli sort naravne proizvodnje v Izgubljenem hladilniku), izžetih čajnih filtrov in kavastih zocov.

Rešitev je seveda v vsakodnevnem odnašanju bio odpadkov, da se zjutraj izogneš vsaj smrdljivi kuhinji, če te že zaradi vlažnega vremena pričaka iz odtoka smrdljiva kopalnica. Papirnate vrečke, tiste, ki jih špar zastonj tala in tiste od moke in tiste iz lekarne za lekadole, so super za enodnevno dozo razgradljivih odpadkov, ki jih proizvedeta dva bivajoča v gospodinjstvu (ali eden, ker.). Če ni vrečke, zafilam eno umazano kastrolo in jo zvečer odnesem dolgor. Katarzično je, res!

Zelenostlinski naraščaj!

Ha, čisto tako povem - odkar mi je crknila prejšnja familija Peteršilj in nakar sem upala, da tiste frišne bilke, ki so na pogorišču na novo zrasle, prav zares pomenijo novo peteršiljasto dinastijo, za kar se je izkazalo, da gre za navaden nekoristen plevel, ki je izkoristil moje ljubeče podarjene kaplje, da se je še bolj okrepil ... Sem tegelc dala nazaj mami v reklamacijo, ki mi je na novo obnovila zemljo in jo obogatila z drugo familijo Peteršilj, ki nima krvne povezave s ta jalovo prejšnjo. Ta novi je tako visoko že zrasel, da bi rabil opornico, če bi hotel pokonci stati.

Bazilika je tudi kar po štukih začela gradit svoje mesnate liste, zdaj pa upam, da dobijo družbo. Ekstra kjut posodico sem namreč našla med embalažo - z luknjami spodaj! 

(ja ja, od lumpi češnjevih paradižnikov je, no)

Zelena revolucijaaa!

Čas za spremembe. Zeleni apdejt:

• Drobnjak bo zdaj zdaj prišel preč, čeprav se je prej ves čas bohotno važil ...

• Peteršilj pa je bogsigavedikje pobral toliko zelene življenjske moči, da je v enem delu tegelca na frišno in v vsej svoji bejbi nežni švohcenosti pokukal ven!

•  Samo bazilika raste logično in kot naj bi bilo prav (to je, da si najprej majhen, potem pa velik in debel). Počasi dobiva vedno večje in vedno bolj mesnate liste, ki še niso zreli za v kotel, imajo pa vsekakor najboljši potencial, da jih tu pa tam na tla vrže mačja rit, ki se želi preriniti čim bližje golobom na drugi strani šipe.

Ni za zamerit neostrih fotk, tako slika moj blesavi (lep pa neumen) samsung. Zato ne povečuj slik.

Iztrebljenje družine Peteršilj

Nič nisem kriva! Očitno Peteršiljčkom klima ni bila po godu ali pa so od osramočenosti pred Drobnjakovo bohotnostjo na sestanku krajevne skupnosti Zelenostlinsko naselje sporazumno pristali na samoiztrebitev. Dala sem vse od sebe, da bi to preprečila, ovele lističe pocufala, da bi zeleni imeli zdravo okolje, zalivala sem jih, s tegelcom lovila sončne žarke, a brez učinka. Tegelc družine Peteršilj je opustošen.

Nekaj so se začeli kregat tam v zeleni soseski ...

Ha, preden začne familija Drobnjak postajat izrazito rumene barve in klorofil spreminjat v zlato (očitno), in preden se začne familija Peteršilj še malo bolj nagibat čez rob tegelca, kot da bi se porodila neka skupinska samomorilska nagnenja, moram v register ponosno zabeležit naslednje fotogradivo.

Predvidevam, da je za še ne očitno napako kriva nenadna osojna lega ob server-kišti na eni strani in  z zvočnikom na drugi. Teden nazaj sem morala začasno njihova domovnja preseliti v malo bolj neprijazno okolje, ker so Vsiljivci morali menjati okna Ljudem in okenska polica tako ni bila zelenovarna. Ker sem se potem spozabila pri svojem zelenostlinskem interesu, sem familije še nekaj časa prepustila v tem neonesnaženem okolju ... In upam, da nisem povzročila rastlinocida. Zdaj so nazaj pod soncem in pliz, pliz, naj začnejo bit fejst nazaj!

Krajevna skupnost Zelenostlinsko naselje

Tole je Marjetica (ali pa Trobentica?), ki je po dveh tednih prišla preč, potem ko mi jo je najljubši fant prinesel desetega marca.

Takole pa se je razbohotil Drobnjak, Peteršilj pa je še v plenicah. Ampak menda tako mora bit.

Odnosa jaz - roža tako še vedno ni, za odnos jaz - zelenje pa lahko že zažlobudram, da obstaja.

Zdaj že skoraj družini Peteršilj in Drobnjak sta jo do sedaj lepo odnesli brez nikotinskih poškodb zaradi cigaretnih ogorkov, obsedeno preverjanje vlažnosti njunega zemljišča je bilo le sedem dni (in vseeno je Drobnjak familija uspela totalno zažurat!), Jinx niti pomisli ne, da bi se lotila hranjenja s klorofilom ali brskanja po zemlji, saj je preveč zaposlena s kašljanjem na golobe, vrabce in ostale krilate pojave, ki naredijo prelet čez balkon, temperature pa se v tem mesecu tudi niso ravno spuščale pod nulo, da bi bil ogrožen termostat v tegelcih.

Ker sem si - kljub ostareli in razočarani MarjeticiTrobentici - z Drobnjakom in Peteršiljem, ki živita bujno in polno življenje, prigarala zeleno zaupanje, sta se na okensko polico - ampak na notranjo stran - vrasla še dva tegelca bazilike. Ta je še v predpleničastem obdobju, a upam, da bo kmalu pokazala, da bo nekoč zrela za v lonec ... Za k lazanjasti masi ...  Za v čemaž-korenčkovo juhco ... Za na pečen krompirček ... Za na mojo fokačo ... Za na mančmelov in za na tiramisu pa ne.

Ena sosedska fotka

Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo ... In se samomorilsko vrgla čez balkon.

Danes sem vseeno dobila novo priliko - da se izkažem in da zdrobim "People never change" namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh ... Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo - pričakujem - zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in ... Umreta.

Če mi je uspelo v odnosu jaz - kvašeno testo zgraditi eno ljubečo "this is my lil bebe" in potem "this is my big bebe" navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz - zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz - roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.

Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?