četrtek, 31. december 2009

(skoraj) Lažnjivo obljubljam:

Tokrat so nasveti nacentrirani na moj ego, ker pa stvar javno objavljam, dovolim krajo. Izposojo. Karkoli že. Pravzaprav mi bo v čast!

Še vedno bom jedla ob enajst triinpetdeset zvečer in ob enih in petnajst minut zjutraj.

Še bolj pridno kot letos in lani in predlani si bom umivala zobe, da se bom še lepše smejala kot letos in lani in predlani in se še bolj držala začarane filozofije Nasmeha.

Strenirala bom mehur, da mi pusti tistih obveznih osem ur spanja brez nadležnega občutka polnosti v spodnjem delu trebuha. V letu nula deset čisto zares!

Preden se bom spokala v posteljo, bom vedno postavila vse igrače nazaj na svoje mesto.

Gladke noge bodo prisotne nenehno (novost brijočega obreda: čudaška bejbi žavba iz nečesa podobnega ognjiču, samo, da diši, blagodejno vpliva na porezano kožo v primeru naglice in še ne uporabljenih britvic).

Prežvečila bom še malo več zelenjave pa sadja, Ker deluje očiščevalno in ker je prijetno za prebavo.

Iztisnjena pomaranča ostane na jutranjem meniju,

razgibavanje (vsaj en minimalen pozdrav soncu) in sprehod (vsaj enkrat gor pa dol po ulici) pa vsak dan!

Jutra bom imela rada, če le ne bodo meglena

in v knjižnico ne bom več zamujala s knjigami. Tole zadnjič je bilo zadnjič.

Vsem želim čisto lep in še en začetek leta. Februar naj bo še lepši, marca so itak zvončki, aprila bo pa tudi lepo, ker zaradi podnebnih sprememb ne pada več samo aprila dež. Maj bo sončen, junija bomo skupaj pridno opravljali izpite, potem bodo počitnice. Pa potem že naslednje novo leto, ko bom že spet sitnarila s tistim o Nasmehu. Bah in vse lepo!

Letos ne pošiljam novoletnih sporočil z željami. Telefon sem že ugasnila.

ponedeljek, 28. december 2009

Malo manj izgubljena.

Stvari so šle za astronavtski korak naprej (saj veš - lebdenje v luftu pa potem se počasi pa komaj dotakneš tal in spet odfrčiš na višino enega metra). Zrasla sem, čeprav meter kaže še vedno skromnih 164 in debela sem še bolj, ampak tudi tehtnica sika nekaj o tem, da je moja teža še kritično pod ITM-jem. Bolj zdrava sem, ker sem pogruntala hakeljce mojega organizma pa lepša tudi, ker se lasje tudi po šestih mesecih neobiska frizerja ne cefrajo in ne cepijo. Tošelj je kar prijetno nabreklega počutja - mu običajno več ne zmanjka evrokovančkov, niti bonov s pretečenim datumom veljavnosti za poštena študentska kosilca ne. Pa čeprav veliko jem, samo na faksu in okrog sem malo manj (po zadnjih izračunih sem ga v letošnjem študijskem letu obiskovala le štiri tedne).

Sicer pa pišem "Potegnem črto tega leta", če to še ni jasno.

Bila sem pridna, videla precejšen del naše celine, noge sem namakala v portugalskem Atlantiku, se z avtom vozila do poljskega severa pa  čez nekaj mesecev še do nizozemske rdeče četrti. Osebnih uspehov je bilo ogromno - od zmage nad svojo pretirano in že samodestruktivno smrkljivostjo do uspešno opravljene andragoške prakse, ki mi je v tako malo časa razširila velika miselna obzorja in mi za par milimetrov zmanjšala določen strah pred ljudmi, delno sem celo odpravila jecljajočo zmedenost in negotovost v komunikaciji. Par fantastičnih oseb sem srečala v tem letu, ene kontra.od.fantastične sem se znebila in slednje štejem za skoraj kolektiven ponos leta nula devet. Bolj prepričana vase vidim, da zmorem, planer je še vedno obvezna oprema. Kakšen delež imata pri sreči navadna in podcenjena pozitivna misel in svetel pogled, čeprav skozi umazano šipo, sem si znala dokazat vedno večkrat, prizori iz 24ur me bodo pa v jok verjetno spravljali še naprej.

Hu kers.

Načrti za naslednji teden (to bo že nula deset namreč) so grozljivi, ampak se jih veselim. Prav tako načrtov za dva meseca vnaprej ... in o načrtih za poletje (z izjemo ponovne rockotoške usranije) se mi še ne sanja (po zanimivih naključjih sem dobila kar dve neprenosljivi akreditaciji) pa vseeno komaj čakam, ker bo super. Res, odkrila sem občutek samozadostnosti in tistih norih amsterdamskih tartufov sploh ne morem pozabit.

Leto Dva Tisoč Devet je bilo uspešno leto.

nedelja, 27. december 2009

Relax People! (kričim)

Dragi Človek, se strinjam s tabo, da smo postali celo mravljišče, ki ga bo vsak čas pohodila ena ogromna mamutova šapa in nas zravnala z zemljo, še posebej se strinjam, da je nataliteta celotne zemeljske populacije podivjala in da to povzroča takšne pa drugačne strahove in nestrpnosti pa podnebne spremembe znajo tudi precej grozljivo voditi v katastrofo...

Pa vseeno dragi Človek - Tudi, če te je celotno otroštvo posiljeval sosed blizu osemdesetih let z bradavicami na kurcu pa čeprav so te vrstniki zaradi debelosti obmetavali z raznoraznimi žaljivkami in potem, ko si šel skozi obdobje motenj hranjenja in postal ves lep in visok pa te je srednješolska prijateljica vseeno zavrnila pri fuku, tista naslednja, v katero si se brezsmtrno zaljubil, pa je uporabila lejm ekskjuz "oprosti han, ampak nisem pripravljena na resno zvezo" in četudi si ga potem fasal od svojih narkomanskih kolegov, ker jim nisi hotel posoditi tistih 50 evrov, ki jih pač nisi imel, v službo pa te tudi nihče ni želel vzeti, ker si nepraktičen ali neizobražen, ni nobena stvar tako dober izgovor, da vržeš petardo med ljudi, bomba je pa še posebej blesava varianta.

Dragi Človek, morilsko tendenco raje izrabi na sebi. Bo bolj koristno pa še pravično bi bilo. Samomorilski junaki so izgovorov upravičeni.

Damn, sploh se ne želim več spraševat o problemu takih primerov pa me še vedno matrajo, ker mimogrede o tem čebljajo na vsaki faking radijski frekvenci. Grem k Minutam za kmetovalce, tako kot predragi moj foter nadaljuje obsedenost s kupovanjem modelčkov za piškote.
A je cajt, da si naštimam Twitter?

petek, 25. december 2009

V ekstremnih pogojih...

Na Rogli je bilo pa takole, tropičje*.
Nedelja:
Ne odrineva dopoldan, ampak šele ob treh popoldan, zato v hotel prideva ravno prav - na večerjo. Ker sva lačna pa še bolj idealno je, ker se greva lahko pocartat z vročim zrakom v prazno savno. Ležerno od vseh naporov dneva greva samo še spat.

Ponedeljek:
Tistih napovedanih minus dvajset se na soncu pač ne čuti, ampak v nenadni pooblačitvi otrpnejo prsti v čisto novih v glavnem neizoliranih rokavicah (damn you intersport!), vidljivost se zmanjša na "ne vidim več nobenih kucljev, ampak samo še belo" in na "pomotoma bom prečkala progo, kjer sidra prevažajo smučarje na vrh hriba", nos zmrzne, ustnice so že brez ustnic, "sunila mu bom podkapo pa še podrokavice" in "bejžva nazaj v hotel!". Nekaj rund s pingpongom v krogu in petimi igralci s pošvedranimi loparji.

Torek:
Dež. Celziji v plusu, ampak veter pa tak, da je bilo očitno, da ga je gospa Vetrova pošteno razkurila, ker so hodniki začeli tuliti, okna zavijati, vrata pa tudi niso bila pri miru. Že skozi šipo se ni videla prva smreka in Nos se ni želel pomoliti ven za noben denar ali sendvič, s svojo konico je štrlel samo v štirinajst remi kart in s prekladanjem src pa križev pa karov pa pikov ni sprožil nobenih navdihujočih potez. Eno mogoče.


Sreda:
Pol metra snega, kolikor ga je bilo ob prihodu na asfaltu, se niti v plundro (je enako sluzjivo peskasta snov drekljive barve, ki leži na cesti ali bivši sneg) ni spremenilo, ampak je enostavno postalo voda. Smreke so bile ponovno zelene, mi pa ob devetih, takoj po zajtrku, kjer so bili tokrat užitni le strupeni sokovi (?), že na poti proti domu.



S tridnevno smučarsko karto sem se smučkala le dve uri. Spala sem več, kot se za že tako lepo mladenko spodobi, brezveznih in nedojemljivih fotk pa je tudi nastalo par tisoč - ker sem se naučila namerno afnat pred objektivom.

*zaradi opozorila, da pretiravam s pikami po tri.

Polnočni Avatar.

Mimo vseh kablov, ki potujejo po ceveh, sem porinila svojo lobanjo skozi zid in se priklopila k 3D željnim gledalcem, ki so se na predbožični večer spakirali v avto z rezervacijo ta pravih stolov v ikspendu - z nekaj zavedanja, da bom ob koncu filma ob vseh evforičnih komentarjih o ful norih tri.dé učinkih precej slabe volje...

Komentarji na koncu so bili potem sicer taki, da "saj niti ni bilo toliko in takega tri.de efekta", ampak moja slaba volja je bila vseeno konkretna. Globinsko dojemanje, vsi vemo, ni moja vrlina (haha), film pa sem vseeno doživela na popolnoma zadovoljiv način. Ker pa vem, da bi vseeno lahko navidezno laufala po džungli in letela z zmajastimi ptiči in s tem bila na ravni vseh 3D-videčih brez dodatne uporabe posebnega domišljijskega centra, sem pa po predstavi lahko upravičeno pihala od jeze. Pomoje.

Pravljica. Koncept zgodbe na nek način spominja na tistega od Battle for Terra, sem pogruntala hitro, in osupljivo je bilo požirati fantazijo vseh gibov, prikazanih na platnu. Lep svet je Pandora. Lep tip je Jake. Lep film je Avatar.

petek, 18. december 2009

Postavila sem smreko.

Zelo poskočne volje sem bila in ker mora generalno čiščenje sobe vedno prinesti določeno dekorativno spremembo, sem tisto revno ščetinasto malo smrečico, še ne 25 centimetrov v višino, zvezala z Rdečo Mašno (ne podlegam lila-srebrnim trendom letošnjega smrekovja) in postavila na pomembno visoko mesto v moji sobi. Visečnost na njenih neumrljivih zelenih vejah so si prislužili naslednji, ki so v naši družinski škatli za praznično okrasje, že od dinozavrov. Pa srebrne koraude.

Rdeča Bunka. Ogromna. Ta glavna od vseh bunk!



Veliki Debeli Božiček in Drobni Debeli Božiček. Veliki mi je bil vedno ljubši, ker je v boju za mojo ljubezen vedno premlatil Drobnega. Decembra sta namreč pridno nadomeščala vlogo Kavbojcev in Indijancev.



Punčko. Niti rdeče rute nima, da bi bila kot Rdeča Kapica barvno usklajena z ostalimi, vendar je ljubka. Glinena in zelo majhna. In prestrašeno gleda.



Sicer Hudiček, ampak zame je še vedno gospod Zajec. Premlaten od obeh Božičkov in še vedno živi. Spoštujem ga in zdaj smo vsi prijatelji. Pa vseeno... Zajec? A je...? Noge ima tudi.




Danes gledam Cloudy With A Chance of Meatballs, prvih sedem minut me je že očaralo, jutri spim in se redim, od nedelje do srede pa bom nekje med vrhom in podnom belih strmin. Da veste.

sreda, 16. december 2009

Predlagam medvedji referendum!

Če je že tako, da se v politiki ne znajo več pomeniti ne o arbitražnih sporazumih, niti o družinskih zakonikih in bi najraje vse predali odločitvam ljudstva, kar je sicer všečno, da ima populacija laikov tako pomembno vlogo pri šofiranju države, ampak prepogosti referendumi prav lepo pokažejo na cincljavost in neodločnost vlade, kar pač ne nudi nekega občutka varnosti, predlagam, da k vprašanjem, ki jih bodo zastavljali nam, zdravim kmečkim brihtnežem, dodajo še naslednje vprašanje s "čitljivo obkroži da ali ne (či-tlji-vo)":

Ali se strinjate, da bi sledeča situacija postala zavezujoča dolžnost vsakega državljana Republike Slovenije, dežele z važnim Triglavom, usranim Piranskim zalivom, s človeško ribico in bivšim Panonskim morjem - v času, ko bela kristalizirana voda pada z neba, ko snežaki z ali brez oranžnega nosu stojijo na vsakem dvorišču hiše, ki nekaj velja, ko so lesene sanke za po klancu dol edino in osnovno prevozno sredstvo vaških mulcev in ko velikim in odraslim mojstrom poledica na cesti onemogoča več kot 40 kilometrov na uro (vsaj tako se zdi, čeprav utegne cestišče biti povsem suho)?

Ne več sledeča situacija pravi:
Goltam mandarine in iščem recepte za vse, kar je cimetovega. Piškot, ki je med moje zobe zašel danes, je bil samo eden in hočem še. Zimsko spanje v pravem pomenu besede se zdi popolnoma izvedljivo, brlog privlačnih oblik kovtra, povštra in jogija se zdi smiselna nadomestitev temne luknje sredi gozda. Kuhan alkohol me letos sploh ne obsede, čudna novost letošnje zime pa je v čaju z medom in limono - v tej kombinaciji tole nikoli ni šlo skozi moj želodec. Topleje je kot poletna savna na plaži.

Odstopanje glede pitja alkohola z raznimi začimbnimi mešanicami je še sprejemljivo.

Kolk bi blo fino dobit plačo. Tukaj na cipsu sem pa že osmi dan in še vedno sem nadnavdušena nad smislom delovanja le-tega. S kihanjem pa smrkanjem za zdaj še nisem prestrašila ljudi in zanimivo - Vampire Diaries se mi zdi bedarija. Zanimivo zato, ker še vedno kar gledam pa vseeno najbrž še nisem izničila romantičnih čustev do teh stvorov. Mimogrede - a se mora vedno, ko Damon zasadi čekane v človeško telo, slišati kot da bi pravkar podrl eno deblo? Pravzaprav je vse tole en ogromen tok zavesti.

torek, 15. december 2009

štiriintrideset-krat-kih

Bili naj bi enobesedni odgovori in ne maramo pravil.

1. Where is your phone? Črni nehlačni žepek.
2. Your hair? Naravni in lepši.
3. Your Mom? Šestintrideset starejša od mene.
4. Your Dad? Tri starejši od mami.
5. Your favorite meal? Darja-toustsendvič: tuna, koruza, kečap, kisla kumara, sir.
6. Your last dream? Verjetno spet kakšna naci-vsebina s pridihom zombijevskih mutacij.
7. What do you like to drink? Čaj. Cedevita. Kakav. Kokta. Granny's Finest.
8. Your dream? Ne nad oblaki.
9. In what room are you? Nisem sama.
10. Your hobby? Joga ne bo šlo, internetni brsk tudi ne, friends, grey's anatomy, gossip girl sploh ne. Nimam hobija. Ne vem, kaj je hobi.
11. What are you afraid of? Odpadkov. Plastike.(*)
12. Last travel? Nizozemska.
13. Where were you last night? Mehkoba postelje z obiski veceja.
14. Something you are not? Popolna sem, lepa sem, pametna sem, dvojčica sem. Nisem močerad.
15. Muffins? Borovničevi. Poleti 010.
16. Wishlist? Januar.
17. Where did you grow up? Tretji kamen od sonca.
18. Last thing you did? Jedla. Itak.
19. What are you wearing? Cunje.
20. Your television? Po ta novem povezana z računalnikom.
21. Your pet(s)? Vsi pod zemljo.
22. Your friends? Iskreni. Pravi. Malo.
23. Your life? Z evforičnimi vrhunci, tragičnimi iskanji nafte, mirnimi plovbami na nadmorski višini Nič.
24. Your temper? Izgubljen. Doh.
25. Do you miss someone? Ne. V zadnjem času sem samozadostna.
26. Your car? Javni avtobusi.
27. Something you don’t bring with you? Papirnate robčke pa žvečilne gume.
28. Your favorite shop? Neopredeljena.
29. Your favorite color? Frjolčna, rumena, turkizna, rdeča, črna, roza, zelena, oranžna, modra.
30. Last time you laughed? Zdaj - zanalašč!
31. Last time you cried? V petek. Ne ga srat.
32. Your best friend? Več.
33. A place where you can go again and again? Dom.
34. Facebook? Nadležen.
35. Favorite place to eat? Veliko in Petminut. Jes, ajm a sendvič-person.

Kot uničevalka vseh verižnih zadev: Reši naj se, kdor se more! Mene je Polly zahaklala in vemo, da enobesednih odgovorov nisem sposobna pa vemo, da sem odgovore zminimalizirala, kolikor se le da.
(*) Strah me je tudi drsnih avtomatskih vrat, strah tudi tega, da se računalnik odloči biti žleht ravno v času mojega dela in bojim se gledat Paranormal Activity, ker me je že sam trailer spremenil v zajca.

ponedeljek, 14. december 2009

Tebi pa pajkice.

novo igračo v roki in za katero nisem vedela, da jo potrebujem, dokler je nisem prejela kot izjemno uporabno darilo, snemam pa začivkam: "Dej mi reč, da nej navodila preberem!". Ubogljivo, naveličano zaradi neizprosnosti umetnega očesca, ki bulji vanj, in brezbrižno med pospravljanjem posode v pomivalni stroj darilodajalec izpljune: "Preberi navodila." Ko se je odločil za nakup, je moral sprejeti tveganje, da bo vsak moj odgovor na tak (brezsmiseln) ukaz odrezav in žgečkljivo navihan "Ne-ne-bom."

Raje nesistematično šaltam in tipkam, po neznanem naključju včasih tudi pokvarim, a vsekakor je pri tehničnih novostih bolj zanimivo in zabavno (in poučno!) uporabljati metodo reševanja problemov, ki se pametno imenuje "metoda poskusov in napak".

Hvala ti za to decembrsko (ali božično ali novoletno) darilo v obliki male, lahke in očarljive fotografske spogledljivke, ki te je oprostila vseh obdarovanj v letu 2010! Zlate barve si tudi, ker si mojo računalniško mašino začaral v bolj zmogljivo (čeprav tudi tega v svoji zavesti nisem potrebovala) in še bolj se svetiš, ker si za petnajst trenutkov postal moja kozmetičarka.

In zlobni premi govor mi še vedno povzroča nejasnosti.


sreda, 02. december 2009

seksidan

Pa še to sva šla le na kuhano vino, ki je ostalo kislega okusa kljub trem vrečkam cukra pa potem peš do železniške. Z vrečko čipsa, kot sem obljubila, in takega, kot sem želela. Lučk, geometrijskih likov in gigantskih spermijev še ni bilo decembrsko sijočih in eden od brezdomcev je za nama zavpil, naj se drživa drug drugega in da je to najlepše, kar lahko ostane - čeprav nisva kupila Kraljev ulice.

Zadnji trije ali osem poljubov pred odhodom njegovega vlaka so dišali po cheesburgerju za en evro pa me žgečkajo še sedaj in tisto, da je na ntf-ju več prijetnih za oči in moškega spola kot na ff-ju še bolj drži.

nedelja, 29. november 2009

Nadrealno je. Marsovsko.

Da tako zadovoljna s svojim življenjem že nisem bila... Ah, ne.
Da tako dolgo obdobje znam biti zadovoljna sama s sabo... Tako, ja.

Da tako dolgo obdobje znam biti zadovoljna s svojim življenjem, je povzročilo to, da sem postala cel babji nadutež, napihnjenka, ki bi pojedla sebe, če to ne bi izpadlo preveč krvavo. Tako se z ogromnimi skodelami gostega čokolešnika, ki ga običajno jem le eno krajše obdobje v letu pa še to vedno bolj redkega, crkljam že kar nekaj dni zapored in tako sem tudi nad vsebino garderobne omare navdušena že kar nekaj t.e.d.n.o.v zapored. Osreči me vsak outfit, ki ga zlijem s svojim telesom (še pošvedran podplat škornjev me ne moti tako zelo) in da ne govorim o samo treh lakih, ko jih nanesem na svoje nohtovje... V štacune me ne žene čisto nobena pohujšljiva potreba, ki bi vpila "Zapravljaj!" in jaz bi zapravljala. Vse imam, kar potrebujem in sebe potrebujem najbolj - to pa imam. Iz svoje globine bi lahko črpala zrak, ki ga potrebujem za dihanje!

Vse skupaj se sliši tako važno, kaj? Pa saj se baham. Baham se s svojim popolnim življenjem, ki je popolno kljub nekaj filmsko-grozilnim esemesom, ki skoraj sporočajo obljubo, da me v bližnji prihodnosti čaka še ena na gobec. Baham se, čeprav bo na silvestrski večer čudno, ker imam v poznem večeru in tik pred polnočjo še nekaj dela in da o veselju nad splošno datumsko natlačenostjo v decembru, katere bi se običajno ustrašila in dobila smrkljiv cmok v grlo, ne govorim.

Sem prepričana, da razloge za takšno nadsamozavest zagotavlja fizično in umsko miganje (tudi računanje ob pol dveh ponoči, koliko časa še, če je pred njim 25 kilometrov in vozi s 130 na uro), ki se je tega miganja navadila in ne zna več stati pri miru. Imam še vedno čas - za razmišljanje o tem, kje in kaj mi gre narobe pa tega časa ne posvečam več toliko temu (sinočnjega živčnega zloma zaradi jebajoče tehnologije pač ne štejem). In - če ni čipsa, so pa zlate kroglice.

torek, 24. november 2009

O škatli cedejev in vreči medvedov.

Pred časom sem spraznila najvišjo polico moje poličkaste omare (je enako brez predalov in vrat), kjer so vsa zadnja leta vladali cede ploščki in kasete - slednje le zaradi svojih barvnih oblekic, ki dokazujejo, da sem bila v aktualnih časih kasetofonov celo ustvarjalna. Tudi cede ploščki so svojo uporabnost zaključili  že nekaj let nazaj s prihodom empetri stvorov, a svojo vladavino in neuporabno posedanje so nadaljevali do prebliska v moji glavi, ki jih je pospravil v škatlo.





Takoj sem se počutila za milimeter bolj očiščeno in še sedaj občutim strašno zadovoljstvo, ko pogledam na pleteno ikeino košaro s šaro, ki sem in tja kroži vsakodnevno (denarnica in staf), lonček iz bambusa za kulije (včasih so ven štrlele tri lesene rože - do prve destruktivne dobe mojih nečakov), namizni koledar (rdeč in pokončen je) in atlas iz časa med prvo in drugo svetovno vojno (kul je že zaradi svojega masivnega in starinskega videza).

Danes me je med telefonskim pogovorom s prijateljem zadel še en preblisk - do konca pogovora so bili v ogromni darilni vreči, v kateri me je za osemnajsti rojstni dan čakala davinčijeva šifra in povšter s kravo, ljubko zapakirani vsi plišasti medvedi, zajci, psi in sove z glavnim Rumenčkom Boksijem na vrhu.



Jasno je, da se je katarza ponovila - na čisto spodnji polici omare zdaj ni več ne pliša, niti kolajn fucbalskih uspehov ata Bogdana, ampak samo še Solzice, Kekec, Pika Nogavička, osem ostalih knjig iste zbirke in torba za leptop.

Še vedno pa me suva najogromnejši problem. Ki ga vztrajno prelagam pod stol in na vrh garderobne omare. Kam s cedeji, ki so bili moja puberteta? Kam z medvedi, ki so bili moje otroštvo? Nimam srca, da bi vse skupaj zabrisala stran, čeprav na skrivaj upam, da "pod stol" in "na vrh garderobne omare" predstavljata prikladno vmesno fazo, kjer bom izgubila stik z navezanostjo na te reči s tem, da dobim še dvakrat po en preblisk, ko za mehkužno stran moje duše res ne bo časa. Ponos do sedaj je prisoten že zaradi delnega uresničenja Prahastega in Šarnega cilja.

ponedeljek, 23. november 2009

Joga in MS.

Verjetno bom komu kmalu povzročila željo po tem, da potrga vse kocine z mojega telesa, ker ga tako živciram s hvaljenjem vaditeljice joge, s katero se na uri in pol srečujem vsak teden. Med drugim prav zaradi nje in udobno domačega vzdušja v tej skupini, ki sem si ga ustvarila v treh letih, bojkotiram štiri semestre telovadbe, ki bi jih morala opraviti v sklopu študijskih obveznosti. Zato:
  • ker si zaradi mojega zdravstvenega stanja ne morem izbrati odbojke,
  • ker bi me fitnes spremenil v nekaj spužvi podobnega - še posebej, če bi me takoj čakalo še par ur predavanj,
  • ker se mi med bolj neumnimi stvarmi vesolja zdi to, da bi na jogo hodila več kot 30 km stran od doma, če jo imam lahko od doma stran le 10 km,
  • ker mi tista njihova vaditeljica joge zihr ne bi do konca januarja posodila naslednje knjige.


Vsekakor - zadevo sem že pridno prelistala, obljubila sem, da jo bom tudi prebrala, ampak se tukaj spet nekako pojavi tisti sindrom prekladanja knjige s tiskalnika na polico, s police na mizo, z mize pod posteljo, izpod postelje nazaj na mizo z "danes pa res začnem z vnetim študiranjem"... Pha. Najhuje je, da sem mislila, da se ta sindrom pojavi le pri zadevi študijskega gradiva pa očitno živim v krepki zmoti. No, časa imam do konca januarja, lahko optimistično upam, da jo dejansko predelam do takrat, ker me mimogrede precej zanima... In bomo videli. Zraven si lahko postavim še prednovoletno novembrsko obljubo, da zdaj pa res začnem z enajstimi pozdravi soncu vsako jutro pa z desetimi minutami držanja nog v luft. Haha.

Še vedno skrbno vzdržujem svoj lenobni karakter, ni kaj.

Nadalni - Nadaljni - Nadaljnji

"do nadalnega ne bomo več sitni"
"nadaljni ukrepi bodo manj sitni"
"kar se tiče nadaljnjih raziskav v tej smeri..."
Beseda nadalni, ki je v sskj-u pravzaprav zapisana kot nadaljnji, jaz pa sem jo v večnosti svojega tipkarskega šihta zapisovala kot nadaljni, mi je povzročila še največ preglavic od čisto vseh obstoječih slovničarskih hakeljcev. Mikrosoftov Word z vgrajenim jezikom slovenščine jo je vedno znova podčrtoval, ljudje so jo vedno večkrat izgovarjali, jaz pa sem se še pogosteje lovila v dilemičnem vrtincu "j"-jev.

Kamnito prepričana sem bila, da pišem prav in se kljuvajoče spraševala o verodostojnosti sskj-bukve pa sem se odločila raziskat stvar (čudno je, da šele po toliko časa) - nemogoča bi bila namreč tako množična uporaba besede, ki v Shrambi slovenskih knjižnih besed uradno ne bi obstajala. Končno sem oplemenitila svoje znanje slovenščine s pobrskom po uradni zbirki, kar je pomenilo, da mi je postopek plemenitenja prinesel ugotovitev, da sem bila v delovnih zapisih vsakokrat izredno pridna pri zatajitvi enega "j"-ja besede nadaljni. Takoj sem si zamislila, kako bo to dilemično (všeč mi je slednja uradno-ne-obstaja-beseda, ker me spominja na diaboličnost in diabetičnost in vse kar se začne z "di-" se sliši tako prijetno važno strokovno) razpoloženje izginilo in kako srečen bo naročnik, ker mu rdeče ne bo butalo v oči in kako jaz, ker bom vedela, da na tistem w-papirju (razen pod lastnimi imeni etc.) ni ničesar ekstremno motečega...

Torej, zamislila sem si, kako bo izginilo... In je izginilo! Duševni mir se je naselil vame, počutim se za štengco višja in bolj brihtna in zdaj komaj čakam na vse tiste ljudi, ki besedo nadaljnji izgovarjajo enacelapetkrat na stavek.

sreda, 18. november 2009

Nogometnost in plastičnost oken.

Fucbala mi sploh ni treba gledat oziroma namensko spremljat, ker po jakosti "huronskosti" krikov iz sosednje sobe itak vem za skoraj vsak položaj posameznih igralcev... Špasno je bilo prej opazovati, kako je uoča počasi vstal, bil čisto tiho in s še vedno z nepremičnim pogledom v ekran naredil korak in prestop malo bolj levo in se nato počasi tiho usedel nazaj v svoj fotelj.

Ne spremljam teh stvari. Preveč sem razočarana, če ne gre prav, zato skušam na čim bolj nevtralen način pokazati svoje nezanimanje o rezultatu, na skrivaj se pesimistično prepričam o minus ena proti dva za osovraženo stran, da se pripravim na morebiten poraz (tako se zavarujem!) in med časom tekme...

... Analiziram jakost "huronskosti" krikov iz sosednje sobe, da izvem skoraj vsak položaj posameznih igralcev. "Skoraj" je tu pač zaradi nestoprocentne prepričanosti v moje sodbe in v resnici sem vseeno vsa na trnih in komaj čakam ugoden izid.

Kaj to pove o meni? Ne skrbi. Je retorično.

Sicer pa sem (se) danes:
  • vozila v avtu, ki ima namesto običajne steklene šipe ob sovoznikovem sedežu moderno šipo iz plastične folije.
  • vozila v avtu s šipo iz plastične folije po avtocesti in prav nič ni prepihalo ušesk!
  • vozila v avtu s šipo iz plastične folije in prepevala Hudo mravljico, Moj kuža in tako naprej, ker pač radia nismo imeli.
Hudič naj ga vzame - tistega, ki zbija avtomobilska okenca in krade avtoradije iz avtomobilov, parkiranem na pokopališkem parkirplacu!
Hudič naj jo vzame - tisto stvar, ki je ne znam in ne morem in ne-da-se-mi-več kontrolirat in uravnavat.
Hudič naj me vzame - mene seveda, ker mi moja moč uhaja iz rok in tako rada bi vse skupaj pustila pri miru. In bom.

Edit ob 22:49: Priznam, da sem zadnjih deset minut drugega polčasa vsa trda presedela pred televizorjem in žrla arašide kot da bi bili pringelsi. Sem rekla, da to ni zdravo zame!

ponedeljek, 16. november 2009

Posesivna Budilka lahko vzame najljubši komad.

In ga pojé.

Včeraj sem - namesto, da bi se posvetila bolščanju očesa v zapise strokovnjakov, ki služijo kot gradivo za jutrišnji kolokvij - izbirala novo glasbeno podlago Budilke. Te zoprne nehvaležne sitnobe s funkcijo Dremeža, ki jo pri svojem nadležnem "cingljanju" zadrži za zlobno kratkih deset minut.

Glavno pravilo: Za zvok Budilke nikoli ne naštimaj svoje najljubše pesmi!

Le-to sem sama (pa dobro - ni bila najljubša, ker najljubše skoraj nimam, je bila pa ena izmed ljubših) nastavila tri leta nazaj v naivnem prepričanju, da naj me le zbuja optimističen in poskočen komad s pravo vsebino za nov dan. Govorim o Status Quo in Rockin' All Over The World (pojutubaj sam). Poudarek tukaj bi dala trditvi v oklepajih nekaj vrstic bolj gor... Ta je namreč zapisana v pretekliku: ni BILA najljubša - je BILA pa ena izmed ljubših. Torej, pesem je s svojim "here we are, here we are and here we go" in "well gidy up and gidy up and get away" in (OH MY!) "and I like it, i like it, I like it, I li-li-like it" in tako naprej prav vsako jutro iz mene iztisnila grozljivo nemaren AGH! in tresk po mobitelu in za ubijat sposoben pogled in odvlek nog do kopalnice.

Mesec dni nazaj sem končno prestavila komad na Dido in Let's Do The Things We Normally Do v mišljenju, da me tako nežna melodija, tako nežen glas in tako nežno besedilo ne bo razdražilo že takoj navsezgodaj... Priznam, da sem komaj čakala na prvo jutro, da zaslišim svežo Budilkino osebnost in... Yeah, right. Ni trajalo prav dolgo, da sem zvok (še posebej čisto začetni) zagnusila svojim ušesnim stremencem, kladivcem in nakovalcem.

Včeraj sem tako očitno ponovno obsodila enega svojih bolj všečnih komadov na potencial, da ga za dušo ne poslušam nikoli več. Metallicin For Whom The Bell Tolls v prvih dveh minutah pa še nekaj vsaj z besedilom ni moteč, tako da določene besedne zveze niso ogrožene, če že začetni špil utegne pristati na neposlušljivi listi. Bomo videli.

Sicer pa - a razen čisto običajnega piskanja (in seveda pesmi, ki jih ne maramo že samih po sebi) res ni druge poti, da bi do Budilke morda gojil vsaj nevtralne občutke, ki ti ne otežujejo življenjskega funkcioniranja, ampak samo ostaneš na liniji jutranje namrgodenosti? Mja... Vem, da sem s tem "razen"stavkom pravkar predstavila celi dve rešitvi mojega problema...


petek, 13. november 2009

Varčevalni nasvet zame.

O nastanku vesolja, o podnebnih spremembah, o posvojitvah otrok istospolnim partnerjem, o težkih karakterjih naše okolice, o modernih družbenih razmerah. Pa o aktualnih političnih vprašanjih, o trapcu Humarju v Himalaji, zgrešenem šolskem sistemu - o vsem imamo mnenje. Ni bitja, ni kamna, ni zračne molekule, ki je ne bi obdelali, prežvečili pa naredili zanimive. Ponedeljki, torki, srede in četrtki, dajvujček in punto izmenično na poti proti Megli in potem še na poti iz Megle v Temo sicer. Pogovori so izredno aktivni, iščemo rešitve, jih najdemo! Pa čeprav samo rečemo, da rešitve ni. Bolj smo utrujeni in siti vsega - bolj gremo v eksplozivnost in ekstremnost izjav.

Ko sem začela jamrat o tem, da kljub temu, da na mesec zdaj dobim podvojeno vsoto evrov glede na nekaj mesecev nazaj pa se vseeno na koncu meseca znajdem v rdečih številkah, smo se vsi strinjali, da je to pač neko normalno prekletstvo človekove narave or something. In tukaj se je oglasil eMov nasvet, kako privarčevati - vsak mesec, ko dobiš plačo, pojdi na banko, dvigni EN bankovec za STO evrov in ga doma daj v štumf. Lahko kuverto, če si bolj fine sorte. Sto evrov v enem bankovcu ravno zaradi tega, ker nihče ni tako neumen, da bi s stotimi evri šel nafilat Urbano, ker tisti terminali denarja pač ne vračajo. Pet bankovcev za dvajset evrov ne velja. V štirih mesecih se v tvojem štumfu nahaja 400 evrov in naj mi nekdo, ki na mesec ne zasluži 1800 evrov, reče, da je to malo!

To eM-metodo varčevanja začnem uporabljat z januarjem. Ali februarjem. Pač sem trenutno spet pretirano zapufana.

torek, 10. november 2009

Roadtrip to Amsterdam.




Tu-tu-tu po cesti mimo Minkna, mimo Frankfurta in mimo Kölna pa čez mejo v to najliberalnejšo evropsko deželo s postankom in trikrat naokrog po očarljivem malem mestu čudnega imena in naprej, kjer so zajci, kjer je zelena rastlina povsem običajna, kjer so prostitutke samostojne podjetnice in kjer je tramvaj za eno uro dva evra šestdeset, pivo v lokalu za skromnih sedem evrov, moški pisuarji pa so postavljeni čisto mimogrede po ulici, da fantje slučajno ne bi lulali po zidovih slikovitih ulic. So kolesa, veliko koles je, najogromnejše število koles s prijaznimi ljudmi, ki za tvojim avtom tečejo s tvojo izgubljeno denarnico v roki in ti prijazno vrnejo tudi fotoaparat, če ga nekje pozabiš.


Anne Frank House nisem videla od znotraj, a vseeno je na moji sedemletni fotomašinci nekaj slik, ki so bile vzete na povsem nelegalen način - kot da je tam v Amsterdamu lahko kaj nelegalnega, huh? Ah, seveda - tudi tu imajo v veljavi antitobačni zakon, tako da v Coffee Shopih brez pravega prezračevalnega sistema v kombinaciji z marihuano lahko zmečkaš samo hišne nadomestke tobaka. Zadušila in kašljajoče davila sem se ob vsakem simboličnem dimčku, ki sem ga potegnila vase - kljub moji nekadilski naravi je bilo to pač nujno potrebno.

Ljudje govorijo angleško. Vsi ljudje govorijo angleško. Angleško se pogovarjajo celo med sabo. Kaos, ki ga vidiš z vrha, deluje stresno in hitroživeče, ampak daje občutek, da je vse tako srečno, ljubko in lahkotno. Vožnje z avtomobilom po mestu absolutno ne priporočam, v sklopu celotnega roadtripa pa sem (jaz kot čudno bitje?) najdlje izražala navdušenje nad nemškimi bencinskimi Shell stranišči, ki so sicer plačljivi, a za petdeset centov vredni tudi samo tistih nekaj kapljic, ki sem jih na vsakem postanku spustila v školjko. Všeč mi je bilo samopucanje straniščne dile!

Ves načrt ni bil uresničen, niso bili uresničeni mlini na veter in Utrecht tudi ne. Nismo okusili sushi restavracije (ali katerekoli druge kuhinje, ki se je ponujala na vsakem vogalu), Wok to Walk je bil vreden svojega denarja, Burger King in KFC, ki tradicionalno morata biti poizkušena v vsakem evropskem mestu pa sta bila pod povprečjem.


Naša gurmanska izkušnja je doživela vrhunec neumnosti v sobotni noči, ko smo namesto mashrooms, ki so prepovedane od 1.decembra lani, pogoltnili nekaj gramov truffles, ki smo jih dobili v enem od Smart Shopov. Brez obsojanja prosim! - in okus je ogaben... z zanimivo trajajočim učinkom samozadovoljstva (to sem poimenovala kot samozadostnost brez potreb po čemerkoli, čeprav je bilo jaffapiškotkanje kar naenkrat kot osupljivo potovanje k perverziji), ljubezni (rada sem ga imela še bolj, kot je mogoče in sebe sem imela najraje in on je bil zares lep in jaz sem bila v ogledalu še lepša) in srečnosti (res neskončna blaženost z veseljem do življenja in zavedanjem, da imam). Res, od norih gob se menda razlikujejo le po ogabnosti, luknja v zakonu pa dovoljuje legalno prodajo s tem, da "nori" tartufi rastejo pod zemljo in to niso gobe.



Torture Museum za sedem in Sex Museum za tri evre sta bila kot muzeja. Nič nad in nič pod pričakovanji pa čeprav to morda pomeni, da nimam meril. Nisem mahnjena na kupovanje daril za druge, skoraj ne maram spominkastih nakupov. Rekla sem, da kupim le nekaj v navalu trenutnega navdiha. To pomeni, da za naključnega izberem naključno in za njegovo kožo čim bolj napisano. Ne kupim vsem in ne kupim kar nekaj, šalce pa še posebej ne - tako sem izklesala svoje novo pravilo. Mati je dobila štiri čebulice tulipanov, ki jih je pravkar zasadila v gredo pri dvorišču, pet mojih od najljubših pa bodo ob prvem srečanju dobili trapasto ljubko malenkost.



Domov sem prišla zdrava (glede na stanje trupla, v katerem sem odšla), Nizozemska (oh in ta kamp z malimi pisanimi hišicami in dokaj čistimi tuši!) mi je bila pa všeč.

nedelja, 01. november 2009

Praznično seveda.


Nisem stala na nobenem grobu, nobene sveče nisem šla prižgat - še v bučo ne. Pajka sem držala v rokah, to je res, bil je plastičen, ampak še to pod vplivom nekaj kapljic hidroksilne skupine (-OH) vezane na ogljikov atom v alkilni ali substituirani alkilni skupini.

Vrteče sem se zbudila v novo čudovito nedeljo, lačna sem bila, čakala na tunin (na koncu netunin) sendvič v lokalu in se nad avtocesto s spačenim zobastim nasmehom nastavljala sedemdesetdvestosigma objektivu.

Prišla domov brez ključev in se zavila v deko na terasi,  čakajoča na dobre ljudi, ki bodo izvedeli, da obstajam. Pridejo in premražena sirota si zaslužim vroč tuš pa vroč čaj.

Tako rada sem ignorirala ta "prazničen" (v narekovajih ja!) vikend pa ga vseeno hinavsko izkoristila. Super je.

Photo: Matic

sobota, 31. oktober 2009

Absurd tedna. Meseca, življenja?

Trenutno sem vse to...

  • Jaz, ki študira, ki nabira seminarske datume, ki se boji študijske prakse.
  • Jaz, ki dela in služi.
  • Jaz, ki vedno bolj srečno okuša čarobnost ljubezni.
  • Jaz, po uspešnem babjem večeru, po preigranem Cluedo-ju in po presmrkani Avstraliji.
  • Jaz, ki bo dobila novo uro.
  • Jaz, ki nima več predsodkov glede (neangelskih) kril okoli riti.
  • Jaz, ki gre s koncem tedna na roadtrip proti Dalečstran.
Ob tem naj ne bi bilo časa za občutek nekoristnosti pa vendar se vsak večer pod kovter zakopljem z občutkom slabe vesti. Srečna si, a nezadovoljna sama s seboj. Absurdno?

V sklopu nenapisanih družbenih pogojev za brezskrbno življenje imam vse in tudi veselim se, ampak zakljuva te in kljuva v tebi karnekaj. Absurdno.

Vem, kaj krivim pa vem tudi, da ko bo to minilo, se bo pojavilo nekaj novega. Zakaj ti nikoli ne gre "take it easy" način? Bilo bi manj absurdno.

sobota, 24. oktober 2009

Ne ravno lep, a še vedno brihten!

Da je moje duševno počutje ta teden v ravnovesju, mi pomaga naslednje hendikepirana Plastika s prav tako hendikepirano Baterijo...



Vidi se, da je to Plastično bitje na baterijo dalo že ogromno skozi - vse od strašnih pubertetniških živčnih zlomov, ki vključujejo metanje komunikacijskih sredstev v tla, v zid in pod posteljo, pa do obdobij, ko je lastnici enostavno samo vse letelo iz rok in do izrednih trenutkov, ko je lastnica želela iz Plastike izviti Baterijo zaradi menjave sim kartice pa ni šlo drugače kot pa da se masivnost Plastike ponovno sreča s silo. Da sem ugotovila, da obstaja mirnejša pot ločitve Baterije od Plastike, je trajalo dve leti, ampak takrat sem že prešaltala na Modernejši telefon...

Kaj danes in ta teden počnem s tem Pošvedranim zmazkom tipk (mimogrede - selotejp je nujno potreben za delovanje le-teh)? Moje Še modernejše sredstvo, ki je modernejše od Modernejšega telefona, je žal izgubilo svoje napajanje z energijo. Klinično je trenutno mrtvo - k sreči ga zbudim danes, ko pridem do primernega kablovja, Hendikepiranec pa se bo vrnil nazaj v predal in počakal na naslednje krizne razmere. Kljub svoji zunanji iznakaženosti namreč še vedno dela tako kot je prav in v tla ga iz spoštovanja ne mečem več.

sreda, 21. oktober 2009

Tako hitro?

Že zato, ker komaj čakam mehko, udobno, toplo pa seveda brundajoče sožitje - lahko tudi preprosto združenje v veličini kozmusa - s svojo Posteljo. Tudi zato, ker zamujam z novimi epizodami najljubših serij, ki se šopirijo s svojimi torrenti na spletu in se gumbka download še ni utegnil dotakniti klik. Pa zato, ker se še vedno neorientirano zaletavam na prehodu za pešce in me ljudje še vedno ustrahujejo s svojo količino na mestnih avtubusih in povsod.

Kako sem vedela! Po treh dneh risanja brezsmiselnih rožic na papir, kjer bi morali sicer s svojim obstajanjem začeti vestno zapisani fakti, ujeti s frekvence predavatelja, in po dveh nočeh ne-tkanja mirnih sanj, pač pa sestavljanja pravih scenarijev horror filmov z zgodovinsko, zombijevsko in hkrati futuristično tematiko, torej po treh dneh in po dveh nočeh... Sem entuziazem nad mojim neuradnim začetkom novega študijskega leta izgubila zelo hitro. Sem entuziazem nad kombinacijo študija in dela izgubila zelo hitro. Sem entuziazem nad plani v novembru in decembru izgubila zelo hitro. Bom entuziazem nad novo zbirko kulijev (bivši so mi pocrkali kar en za drugim) izgubila zelo hitro.

Zasedena sem precej (psihično verjetno samo zaradi atletsko hitečih številk) in na nek način skoraj olajšana postanem, da sem njega uspela preseliti v vzhodno polovico es-i. Zanimivo, da se bom naslednji teden pritoževala tudi nad tem.

nedelja, 18. oktober 2009

Njihovo žarčenje iz oči lahko ugledam tudi ponoči!

Precej sem slabovidna in zato mi, dokler se zakonodaja ne spremeni, tudi ne dovolijo opravljati izpita za avto. Vsekakor je s tem sklepom statistika umrlih na slovenskih cestah mnogo manjša - prepričana sem, da je z mojo pomočjo tako preživelo marsikatero mlado, ¨kolesarjevo in živalje življenje. Kljub morebitni spremembi zakona, volan vseeno najbrž nikoli ne bo občutil mojih mehkih dlani - predvsem zato, ker sem brihtna in nesebična punca, ki na prometnem področju vase ne zaupa že kot peška (ženska oblika pešca?). Na vrata prtljažnika tako ni potrebno lepiti nalepke "Pozor, voznik z desnim mrtvim kotom za volanom!", prav tako pa tudi očetu in ostalim bližnjim nesrečnežem nad 18 in z mašino nikoli ne postane dolgčas, ker v prostem času pač lahko prevzamejo vlogo mojega osebnega taksista - jim ne zamerim.

Precej sem slabovidna kot sem rekla... Ampak malo trupelce na osmih nožicah vidim tudi brez očal! Še malo pa jih bom sposobna zavohati tudi, ko mi bo to bitjece želelo eno od svojih nožic med spanjem pomoliti med zobovje - če lahko omenim tisto izpeto znanstveno teorijo, da vsako leto med spanjem pojemo 10 pajkov...

Mrcine lezejo noter, ker jih zunaj zebe.

četrtek, 15. oktober 2009

Še 0 dni. ali "hani-ajmhoum"

  • Pridem domov,
  • počakam, da Stvari začnejo z obmetavanjem že tako 'zgubljene duše s količino svojih obveznosti, dolžnosti in urnih omejitev - vključno z datumsko DD:MM:YY-postavitvijo številk,
  • upam, da sem v dveh tednih dobila dovolj debel obrambni obroč okoli sebe - in še upam, da bo 10 špičk vitamina B12 iz ritnega maščevja na ta obroč namestilo še ravno prav veliko število bazuk in ostalega orožnega materiala, ki se bo brez mojega nepotrebnega tuhtanja samo od sebe aktiviralo in ubilo (ubilo!) potencialnega Stresorja, ki me bo želel vsaj obliznit s svojo nadstresno auro,
  • se mi že vrti od vse norosti, ki me čaka. Saj je svet še vedno vsaj malo prijazen?
  • 19-inčna slika je po predolgem buljenju v 10-inčno zares ogromna, v bajti imamo najverjetneje samo povprečne sibirske temperature, pošvedrani rjavi gležnarji pa že čakajo, da jih obujem.
V novembru grem vseeno v Amsterdam.

ponedeljek, 12. oktober 2009

Še 3 dni.

Čakam med listjem v parku s knjigo v roki in ko pride, objamem in poljubim, kar je moje. V sobi 220 takoj zatem dobim vse, kar smem in smeva, v ušesne mečke dobim še uhane sardinske s koralno bunkico na sredini. Modre barve, ker pravi, da imam veliko takega v garderobi. Med žvečenjem ananasa opišem svoje pohujšljive misli o prijaznem, luštnem, mladem in maserju. Skoraj mi vrže želodec ven, ker se tako smejim ob načinu svojega nedolžnega priznavanja in pogledu na njegove hudomušno šokirano zategnjene obrazne mišice. Obožujem te!
Finsko izbereva najprej, po desetih minutah moja prešvicana stegna, joški in obraz izberejo ležalnike v predprostoru, nekaj zatem pa ponovno puščava svoj znoj v savnastih bunkerjih - tokrat na turški način. Sproščeno je, rada ga imam in to ni porno-film.
Razočarana nad življenjem ugotovim, da sem si pomotoma zmočila lase, lahkotno me potunkaš in se smejiš mojemu hlastanju za zrakom in davljenju z vodo. Nekavalirsko, ampak res je smešno. Te vrste pogovori v djakuziju so moji najljubši - tako črno beli so, tako sentimentalno žensko obarvani z moje strani in tako šovinistično moško izprani s tvoje, da je razmerje ravno pravo. Govoriva o najini (ne)prihodnosti, hipotetično zastavljenih "če"-stavkov sploh ne zmanjka in ti greš levo, jaz grem desno in mi trije smo najboljši par (jaz, ti in midva).
Kljuva me, ker ne dovolim, da prespiš tukaj, še bolj sem jezna nase, ker svoji egoistični in fovšljivi naravi dovolim, da pokvari razpoloženje v kavarni, ob fotografijah, torticah in čajih. Ljubosumna sem, zavidam, slab človek sem, ker spet padem pod vpliv mišljenja drugih. Povem, da zavidam. Spet se najdem v precepu tistega, čemur daje družba prav, in tistega, čemur sama dajem prav. Torej, kaj je prav? Hudičeva vprašanja, ki nimajo odgovora, ne bi smela obstajati. Potolaži, ko z roko pokaže primerjavo, koliko mu dajem.
Poslovim se v odprtem dvigalu. Bil je lep dan. Lepa nedelja in ljubim ga. Še sedaj se smehljam in skozi celotno besedilo se nisem odločila, ali naj bo "on" ali boš kar "ti". Jebiga?

četrtek, 08. oktober 2009

Še 7 dni.

Če sem že dva topliška zapisa začela v narekovajih takšnih pa drugačnih bistroumnosti, bom pa še tega, tretjega.
Enkrat pri kosilu...
Mati: "Čudno prehranjevalne navade imaš."
Njena ljubeča hči: "Res je."
... Ko sem namesto sklede župe pred sabo postavila krožnik z dvema torticama in melono.
Naslednjič pri večerji...
Mati: "Pa obvezno čisto malo pusti na krožniku!"
Njena potrpežljiva hči: "Itak."
... Ko sem zaključevala z goltanjem štefkine pečenke in pire krompirja. Na krožniku sem pustila ravno za en grižljaj.
Naj opozorim: obe njeni pripombi sta povsem sarkastični v pozitivnem smislu brez anoreksičnih namigov ali drugih skritih sporočil. Dejstvo je pač takšno, da obrok kosila in večerje tukaj vedno pričnem s kosom peciva, tortice, pudinga in kosom melone, nato šele pogoltam župo (to govejo predjed) in že na pol potešena počakam na glavno jed. Sladice kot posladka ne sprejemam, sprejemam pa mogoče sadni jogurt ali pač nič. Prazen krožnik pa že po naravi redko oddam na pot proti pomivalcu. Se mi zdi namreč vljudno, da kuharju, kelnarjem in sojedcem ne pokažem svoje popolne požrešnosti. Slednje me je našuntal že bratranec pri mojih rosnih osmih letih...*
Moje prehranjevalne navade iz svojih tipičnih norm sicer skačejo že takoj zjutraj... Pri zajtrku. Zajtrka namreč v mojem običajnem vsakodnevju ne poznamo, sploh ne že ob taki nečloveški uri kot je osem a.m. (šele okoli opoldneva se običajno pokaže prva zobovnata potreba po žvečenju hrane, ampak to lahko poimenujemo tudi "kosilo", a?). Da ne govorim o tem, da je meso na jedilniku dvakrat dnevno in da bom ob prihodu domov najbrž postala vegiperson (da bi tukaj naročila sadni krožnik za večerjo, sem verjetno preveč škrta - vem, da bi dobila samo goro zelenih hrušk pa dve meloni, ki bi jo pa tako ali tako cuzala že za predjed).
Ne norčujem se iz hrane.
*realna zgodba za tem je najbrž taka, da preprosto nikoli ne morem zbasat vsega vase, ker - priznajmo - moja želodčna kapaciteta pač ne zmore.

ponedeljek, 05. oktober 2009

Še 10 dni.

"Se boš mal' pogovorila sama s sabo..." je rekla Tina v podpornem smislu sej-bo-fletn!.
"Mhm," sem prikimala. Pa si zraven predstavljala scenarij produkcije še nekaj dodatnih osebnosti. Kot da jih tistih 367 že ne bi bilo dovolj...
Obvezno pa moram omenit, da so v zadnjem času precej tiho. Nenavadno. Kar je dobro. Pozornosti sami sebi (in vsem njim) ne posvečam več toliko. Obratno je namreč vodilo na skrajno emocionalno raven - na raven, kjer začnejo čustva šuštrat ljubi mir, na raven, kjer je samopomilovanje glavna vrlina in kjer um brez meglenk tava v prav posebni megli. Kar pač ni dobro.
To drugo se pokaže kot posledica dela Malih Picajzlastih Celičnih Možganskih Stvorov, ki zaradi svojega predolgega bivanja na Zavodu za zaposlovanje, pričnejo z nenadzorovano samozaposlitvijo, sem pa spada:
  • tehtanje teh in teh in tistih možnosti, najbolj optimalnih za udobje lajfa,
  • samoanaliza v vseh detajlih lobanjskega prostora,
  • postavljanje raznoraznih znanstvenofantastičnih teorij o pravilnosti dihanja v zemeljski atmosferi,
  • izmišljevanje fikcij ljubezni, življenja, podkrepljenih s splošno romantično vsebino, ki vlada že od pamtiveka naprej,
  • še trenutno najbolj stabilne stvari spremeniti v vredne skeptičnosti in...
  • okrepitev prepričanja, da je vse drugo bolj prijetno in normalno kot pa moje delovanje v odnosih.
  • posvetitev večje pozornosti tistemu, česar nimam in zanemarjanje tega, kar imam.
Skratka - Ne, pogovarjanje s sabo ne bo ustrezno v prevelikih količinah.

petek, 02. oktober 2009

Še 13 dni.

"Masažo stopal vam pa čez 20let napišem!"
"Oookej, hvala!"
... In sem šla s kartončkom terapij, zadovoljna, da me v naslednjih dneh čaka par kilometrov s sobnim kolesom, jutranja telovadba, par masaž celotnega telesa in dvakrat shiatsu.
Še bolj zadovoljno sem kasneje spoznala, da dejansko so namontirali wireless po celotnem hotelu in jaz zdaj prisegam, da se bom vseeno delala kot da ga ni, Ker ni zdravo. Samo za najnujnejše, pet minut na dan bo uporabljen! Ko mi bo hudo težko in že samo zaradi dejstva, ker živim v informacijski dobi in sem v prostem času pač zasvojenka z medmreženjem... Pa še ogromno dela bi me čakalo, ko bi prišla domov, tako pa sproti pucam mailov inbox in sproti listam po mojih tako ljubih so-blog-zapisih.
Sicer pa z odštevanjem dni nisem tako zoprna (še).

torek, 29. september 2009

Grem nafilat Health.

Grebatorstvo za mehurčke je lahko predvsem koristen šport.

Trak za uhlje za primer viharjev, trenirka za jutranjo telovadbo, kopalke absolutno v vseh treh bojnih barvah (temnejša rdeča za napad, svetlejša rdeča za osvojitev in temno rjava za brezbrižno valjanje po masažnih šobah).

"brezbrižno" lahko bereš na tri načine:

  • kot: "Vseeno mi je za stare mame z išijasom!",
  • kot: "Če sem mlada, še ne pomeni, da sem zdrava!"
  • kot: "V duši sem slab - od tega predvsem egoističen - človek, ki nima smisla za sočutje."
  • kot: "Se ti ne zdi, da bi bila zdaj raje na faksu kot pa tukaj, če ne bi bilo zares potrebno?"
  • kot: "Tukaj nisem z materjo, ampak je ona z mano!"

Weeds, Dexter in Friends po sezonah, še nekaj izgubljenih delov Samanthe Who?, aktualne epizode Dr.Housa, Desperate Housewives, Gossip Girl, One Tree Hill, The Beautiful Life, Grey's Anatomy, ta tretji del knjižnega Twighlighta v angleščini (to samodejno vključuje še slovar angleško - slovenskega jezika), Digitalna trdnjava v slovenščini pa še po trenutnem navdihu oropana knjižnica.

Za kontra dolgčasu. Bo dovolj.

Aceton, pilice za nohte in lak v modri, rdeči in nevtralno rožnati, šampon, balzam, čičkovo olje, lasovni silikon, lasovna krtača. Pa zobna krtačka. Britvice proti dlakam in brezalkoholno mleko za telo.

Za samozadovoljstvo in samozavest.

Oranžnega velurja ne bo in izgube le-tega še nisem prebolela, japank, takih v celotnem kosu, tudi ni, kopalni plašč! S prekratkimi rokavi in od tretjega razreda osnovne šole (khm) sicer. So mi takrat kupili tako velikega, "da bo še za naslednje leto"...

Kopalni plašč za asimilacijo med vojsko ostalih hotelskih plaščarjev.

V upanju, da so mogoče v enem letu zrihtali wireless po sobah (v kar še vedno dvomim glede na starostno strukturo gostov) in v upanju, da me predčasno naženejo domov (come on... 14 dni?! Ni življa na tem svetu, ki bi zdržal v toplicah več kot en teden, če mu ni treba!) pa še v upanju, da zaradi recesije niso začeli šparat na maserjih (najčudovitejši del rehabilitacije), začnem v kovček pakirat vse, za kar sem prepričana, da bom takoj, ko pridem tja, začela pogrešat. Tja pridem v četrtek.

Pa dobro... Vem, da bo koristno, vem, da smrt zaradi dolgčasa ne obstaja, vem tudi, da bom čez 14 dni lepša in še bolj zdrava. Nekatere stare mame so celo prijazne.

petek, 25. september 2009

Tudi ponižno sprašujem...

Svetohlinsko zaupam v to, da niso samo kozarci tisti, ki prinašajo srečo, ko jih razbijemo. Moji razbitki se večinoma namreč ne tičejo dragocenih kozarcev iz kristala (sklepam, da dražja razbitina prinese več kot sedem let?), temveč sem mojstrica na področju razbijanja nakita, fotografskih objektivov (hvala čarodeju, da še nisem povzročila notranjih poškodb), brezžičnih mišk, butnem tudi prenosni računalnik, če je potrebno, v osnovni šoli sem s pomočjo bff razbila steklena šolska vrata, na novoletni zabavi razbijem še neodprto flašo vina... Ogledala pa menda spadajo v negativno sfero in razbitje pomeni nesrečo tudi do sedem let (to spet najverjetneje variira glede na dragocenost), tako da se takih izzivov usode raje ne lotevam in ogledalje puščam pri miru.
Zdaj me zanima čisto javnomnenjsko... Ali v kategorijo "KOT RAZBITINA PRINAŠAM SEDEM LET SREČE" (ali devet let ali pač manj) spada tudi nenamerno razbitje keramičnega metuljčka, ki sem ga dve leti nazaj dobila od glavnega kelnarja topliškega hotela?
Dopuščam tudi možnost, da je vse skupaj larifari, da so pojmi v moji glavi za nekaj milimetrov zmedeni in da razbijanje vsega pravzaprav v ljudskem izročilu prinaša nesrečo (celih devet let!), ampak...
... Samo obesiti sem ga želela nazaj na steno.
Metuljčkast Izdelek: Lončarstvo Bahor

torek, 22. september 2009

Nekdo bi moral nehati živeti v preteklosti.

V nekem trenutku sem že pomislila, da bi potrebovala zgodovinarja, ki bi analiziral vzroke za stanje, kakršno je sedaj, potem pa še odvetnika, ki bi malo bolj sistematsko predstavil moj zagovor (samozagovor je bil namreč bolj v smislu kure brez glave). Cela vest me je zapekla, ker sem bila že skoraj prepričana v to, da sem slab človek. Pa sem hladno in elegantno začela z razlago, da enostavno nimam več želje po druženju - ne zaradi nje, ne zaradi tebe, ampak zaradi sebe. Ne delam nič narobe, samo naprej grem in hodim - že nekaj časa. Preteklost je bila dobra v svojem času, zdaj pa je življenje čisto moje in sem sama center svojega sveta. Ne poznaš me več, sama si rekla tako... In všeč mi je.
Ob koncu pogovora, ko sem predlagala samo še novoletna voščila, sem dobila čestitko od zunaj. Pa še eno čestitko in še nekaj teh. Za mojo odločnost in vera v moj prav se je povrnila. Občutila sem le obžalovanje, da je sedaj ostala še brez nekoga. Solze me niso prepričale.
Matr sem jezna!
Seveda sem pa sedaj še malo boljša oseba - apdejtana sem na način, da sem odstranila staro verzijo enega od programov. Ah, ne... Kliknila sem apdejt takoj, ko sem odstranila virus. Večji prostor je okoli mene, štrika okoli moje glave ni več pa tudi v imeniku imam zdaj že prišparano mesto za neko novo številko. Ta njena me ne bo več klicala.
Matr, da sem zadovoljna!

četrtek, 17. september 2009

Smokitajm!

V polnočnem času mišje-ptičjih netopirjev, letečih čarovnic s koščenimi prsti, žareče fluorescentnih rumenih žabje-mačjih oči, strašljivih senc oskubljenih dreves, predvsem pa nevidno-neresničnih baubavov in ostalih ponoči prebujenih zveri me zadane... Smokitajm. Smokitajm ali želja po mašenju žil - lenobno, brezbrižno bašem v svoj človeški gobček smok za smokom, potem prikupno zatlačim v zobato luknjo pet njih hkrati in vseeno mi je za vse morebitne strdke, ki mi bodo čez n-let zaustavili srce.
Jutri bom sicer ugotovila, da pretiravam. S svojim temaškim užitkarstvom in črnimi vedeževalskimi sposobnostmi, ampak ne s smokci. Danes (ah, že včeraj je) sem se ponovno pustila, da sem pokazala svojo neprevidno štorljivost in doživela bočni tresk na hodniku z neznanim buldožerjem. Kdo je bil skoraj na tleh, vemo.
Všeč mi je deževno!

ponedeljek, 14. september 2009

Predčasno darilčkanje je za en drek.

Z očmi zavijam tako močno, da bom kmalu tako izurila mišice, da bom z njimi znala zavijat tudi na drugi, notranji strani očesnega zrkla.
Seveda bi se verjetno prec zadušila, če ne bi ven izpljunila koščka ideje za rojstnodnevno darilo. V petek ga ima, ta rojsni dan, dejansko pa že štirinajst dni v svojem vratnem izrastku iščem za izvirnimi, praktičnimi in neizpetimi idejami za darilo. Golfžogica v luknjici in presenečenje sta dodatna dejavnika, ki bi ego počohljala še meni kot darilodajalki (vem, da obstaja lepši slovenski izraz za to, ampak mi ni simpatičen, ker me spominja na krvodajalsko akcijo), ki pozna potrebe in želje svojih najdražjih in se v poskusu zadovoljitve le-teh potrudi z dušo, telesom, umom in srcem...
Haha. Ou jes, v tek po štacunah se ravno ne podam, v dušo, um in srce se pa že tako pretirano spuščam, da je rezultat, ki ga dobim ob tem, samo še stres. Pridem na idejo, je ne zadržim zase, jo izblebetam in po premisleku skupaj ugotoviva, da 40 minut v kopeli nisva sposobna zdržat (iz domače kopeli se običajno spokava že po max. petnajstih minutah mehurčkanja). Spet se prepustim vrtincu mrzličnega diagnosticiranja idej, z vprašanji moram biti že prekleto sitna... Ampak klik! Rad kuha, vem, da nečesa nima, vem, da si to želi, vem, da bo vesel, ker skoraj potrebuje... Skratka, poglavitno je to, da tega nima. V navalu navdušenja izkričim, da sem dobila idejo, kar se seveda izkaže za napako. Nezmožna obrambe pred drezanjem vame in izpraševanjem prikimam, ko me vpraša, če gre za vok.
Ja, za vok gre, ja. Za ta vok, v katerem si danes skuhal kosilo... Za vok, ki je v tvojih šapah pristal kot predčasno rojstnodnevno darilo od mene, kot darilodajalke, ki je nesposobna sproducirati (pozitivno) presenečenje za nekoga. Po vrhu vsega pa moraš še z mano v trgovino, da vzameva pravega. Res nisem sanjska darilodajalka. Neučakana sem tako s podajanjem informacij kot s konkretnimi dejanji ali pa zgrešim - kot sem nekaj let nazaj s kozarcem feferonov.
Obupni materialisti gor ali dol. Vsak je vesel pravega darila, ki je dano na pravi način! Tole letošnje rojstnodnevno obdarovanje je spet popolnoma mimo. ... In spet smo tukaj, ko si prebijam svoj betični okvir, kako bi najbolj učinkovito v petek popravila ta vtis. Sporočim!
Torej se nadaljuje...

četrtek, 10. september 2009

Živčljivo...

Nekaj med jezo, olajšanjem, sitnobo in vdanostjo v usodo je tole... Večerno moje počutje. Absolutno mi gre pa na živce vse - razen tuna-feta-paprika kombinacije - vse! Bolj stvari in dejstva, kot pa ljudje. Do ljudi sem precej tolerantna, ker so tudi oni tolerantni do mene. Me poslušajo, vzpodbujajo in podpirajo. Nihče ne napada, napadajo me stvari in dejstva. Tipkovnica, odrevenelost v okončinah in darila. Delo tudi. Utrujenost in neizvirnost. Dvomi še posebej.
Kljub temu, da sem danes pa za ziher naredila še en letnik in kljub temu, da mi je bil cupcake s Pražakove simpatičen, čeprav ne toliko za ceno dveh evrov. Kljub temu, da sem celo dopoldne z živčno zamegljenim razumom pretepala najljubšo sošolko in naslednji najljubši sošolki vrnila skripto v ne prav zdravem stanju, še naslednja najljubša sošolka pa se je od mene - sreča zanjo - ločila v celotnem kosu. Res imam veliko najljubših sošolk.
Na živce mi gre. Fotografije prejšnjega tedna, čeprav lepe, poštni inbox in dnevno planiranje. Košček neznanočesa med zobmi. Krivo zobovje imam in to ravno toliko, da se mi zadnje čase vse pogosteje nahaja tam nekaj. Ne, sama sebi pa ne grem na živce.
Ker si ne grem na živce, bom narcisoidno, skrajno samovšečno in laskajoče sama sebi objavila fotografijo. Fotografiji. Prvo zaradi srčkastega ptiča, drugo zaradi hrbta. Kljub temu, da mi gredo fotografije prejšnjega tedna, čeprav lepe, blazno na živce. Pozirala sem, cunj'ce so od Eme, potisk majčk je poglaviten. Fotografirala sta še Matic in Polona. Saj pravim - zdaj me je polno in tudi sito že celotno medmrežje, seveda se hvalim in greh bi bil, če se v Vesolje ne bi prilepilo nekaj takega, lepega, čeprav živčljivega...
Photo by Matic Verbančič
Clothes by Ema Salčinovič

petek, 04. september 2009

Z novim planerčkom za novo študijsko leto...

Zdaj potrebujem le še sredin pogovor o izobraževanju odraslih neandertalcev, Rimljanov, vitezov in trgovcev v profesoričinem kabinetu, testiranje indeksa, rezervacijo toplic in petnajst dni vsakodnevnih voženj s sobnim kolesom, nekaj masaž celotnega telesa in jutranje telovadbe, potrebujem še čisto novo torbo ali športno jopico pa tudi nov pleten pulover (in kavbojke in dolgorokavčnice in žabice in šale in zapestnice), umite lase in velik fascikel, kamor bom uskladiščila lanskoletne zapiske. Novo stojalo za joške (ali dva) bi tudi še potrebovala, potem pa brezskrbno, vitalno, ambiciozno, sproščeno in navdušeno lahko zastopicljam v drugo polovico uživanja uporabnih in neuporabnih informacij na poti do moje diplomirane učenosti. Lahko se spet prepustim vedno živahnim kavastim pogovorom v čakanju na novo predavanje in še bolj razigrano razpoloženim druženjem v čisto sprednjih sedežih vlaka na poti domov (jutranja druženja... Pač še niso druženja, so pa s svojim čarom).
Tako. Neizmerno veselega počutja sem danes. In že včeraj... Čisto v nasprotju s preteklim tednom, ko nisem vedela, če bi bilo bruhanje boljše od jokanja.

nedelja, 30. avgust 2009

Revolucija: blogovzdevčna

Kje? V Vesolju. Lahko tudi v mojem spletnem Vesolju, Blog-Vesolju.
Kdaj?? Včeraj v popoldnevu.
Kaj??? Vađajnasto sem se transformirala v Izgubljeno. Točno tako, kot je prav in točno tako, kot bi moralo biti že ob Velikem Poku in prvem vesoljnem zapisu daleč nazaj.
Zakaj? Ker sem ravno v ihti še zadnjih dni pred strašljivo pomembnim izpitom (v očeh se že vrti, v rokah se že trese in v grlu cmokotvori) in me seveda moti ogromno stvari. Preveč stvari. Vse stvari! Tudi vzdevčnost pisca tega bloga. Vađajna? Oh, prosim. Prerasli smo jo. Že ob zaključku izobraževanja na sekundarni stopnji šolskega sistema - naj ostane tam, naj nas zabava s svojim vulgarnim imenom v zaključnem obdobju telesnega preobrazja in potem naj bo mir. Napaka je sploh bila, da smo jo spustili na univerzo in v izgubljenost Vesolja, skoraj me je že sram. S tem se strinjamo vsi.
Seveda se zavedam, da vzdevek Izgubljena. ni tako melodičen, predolg je, preobičajen in dolgočasen. Ko se bom počutila za trenutek bolj najdeno, ga ne bom spremenila, do ponovne blogovzdevčne revolucije bo prišlo šele, ko mi bo vzdevek šel po domače povedano na namišljen klinček, ki štrli iz mednožja (poudarjeno na namišljen) ali ko se bom spomnila nečesa bolj za uho prijetnega in hkrati mojega (priznajmo pač, da me Izgubljena. vseeno zelo dobro ponazarja). Je pa zabavno, ni kaj. Se še nisem navajena kot nevađajne.
xoxo Izgubljena.
P.S.: polonap, ki me je nekoč medvrstično ozmerjala z luliko ni povzročila te revolucije - sem o tem razmišljala že zelo dolgo dolgo.

sreda, 26. avgust 2009

In moj najljubši je!

Racionalno sem sklenila, da je Inglourious Basterds (po domače Neslavne barabe) postal moj najljubši film. Do sedaj še nisem imela svojega najljubšega filma, imela sem nekaj dobrih filmov, nekaj povprečnih filmov, nekaj osupljivih filmov, nekaj neumnih (haha - Hangover!), lepih, jokavih filmov, predvsem so mi bili filmi vsak na svoj način gledljivi (tudi Valley Girl zaradi ogromnega nosu Nicolasa Cagea).
Inglourious Basterds bo od včeraj naprej moj najljubši - pa četudi le do naslednjega... Do Igorja mogoče.
Najljubši je zato, ker sem prvič posedela ob tako polni dvorani, kjer so gledljivci morali sedeti tudi v prvi vrsti - bilo je šumeče, ni kaj. Najljubši je zato, ker sem zbrala pogum za načrtovano brezbrižen ogled, kljub pričakovanju krvavega, krutega in izguboapetitnega. Če že nikoli nisem imela najljubšega, sem vedno vedela, da ne maram naci-žanrsko obarvanih filmov, ki me sicer fascinirajo, ampak skoraj vedno napeljejo k bruhajočemu razpoloženju. Najljubši je zato, ker mi je kljub hard core tematiki držal ustnice v trapasto nedefiniranem položaju (presenečeno smejočem), zobovje pa se je nenehno svetlikalo v soju filmskega platna. Zadovoljno sem odstopicljala iz dvorane s prazno škatlo kokic, ki naj bi jo vrnila nazaj h kokičarjem. Tjuška tenkju.
Saj pravim... Do Igorja. Ki mi ga bo prikazalo moje osebno pikslasto ekranje in za katerega sem šele pred dnevi izvedela, da obstaja in da nosi potencialno zabavnost. Vsekakor bo sprostilo ob buljenju in študiranju letnic uresničitev in neuresničitev, sprememb in nesprememb teh in teh osnovno in srednješolskih zakonov in osnutkov zakonov v zgodovini našega od nekdaj bednega naroda. Sovražim prvi september.