petek, 25. december 2009

Polnočni Avatar.

Mimo vseh kablov, ki potujejo po ceveh, sem porinila svojo lobanjo skozi zid in se priklopila k 3D željnim gledalcem, ki so se na predbožični večer spakirali v avto z rezervacijo ta pravih stolov v ikspendu - z nekaj zavedanja, da bom ob koncu filma ob vseh evforičnih komentarjih o ful norih tri.dé učinkih precej slabe volje...

Komentarji na koncu so bili potem sicer taki, da "saj niti ni bilo toliko in takega tri.de efekta", ampak moja slaba volja je bila vseeno konkretna. Globinsko dojemanje, vsi vemo, ni moja vrlina (haha), film pa sem vseeno doživela na popolnoma zadovoljiv način. Ker pa vem, da bi vseeno lahko navidezno laufala po džungli in letela z zmajastimi ptiči in s tem bila na ravni vseh 3D-videčih brez dodatne uporabe posebnega domišljijskega centra, sem pa po predstavi lahko upravičeno pihala od jeze. Pomoje.

Pravljica. Koncept zgodbe na nek način spominja na tistega od Battle for Terra, sem pogruntala hitro, in osupljivo je bilo požirati fantazijo vseh gibov, prikazanih na platnu. Lep svet je Pandora. Lep tip je Jake. Lep film je Avatar.