Po praznikih ...

Je bliskalo in grmelo. Ne samo v mojih črevcih, kjer grmi vsak dan, ko je miza preobložena, ko je na mizi en kup nasičenih maščob in čistega glutena in pacljivega cukra in alkoholnih kozarcev, ko miza potem ponudi še, da se spravi v prtljažnik avtomobila, saj da je zložljiva, in tako oskrbi še neskromne dni med prazniki in po ... No, ampak tudi (pri bliskanju in grmenju smo) v atmosferi. V tej, kjer v zacetku januarja ni snega in je deset stopinj. Malenkostno povem, da že od oktobra v torbi preventivno nosim kapo, ki mi je do zdaj prav prišla ... Samo kot podritno ogrevalo, ko se je bilo treba usesti na LPP klopco, ki je kovinska in še poleti s potencialom, da volk ugrizne v rit.

Zdaj se trudim zbalansirat stanje v mojem telesu, danes z brutalno dieto, omiljeno joga vadbo in enim kratkim sprehodom. Pa s klikom na mapo "diploma" in pucanjem mačjega skreta, ki sicer ni moje delo, ampak se mora zdaj ob dveh sračkuljah ta dejavnost izvajati striktno vsak dan in brez počitnic.

Naivno ali pa ne - zares verjamem v saj po novem letu boljše bo.

Pred prazniki ...

Po petku trinajstem, ko bi morala dobiti nakazilo, še vedno nisem dobila celotnega zneska. Kričim nad šlamparijo računovodstva. Šlamparijo, ja!, ker moja smola tistega tedna je prešerno minila na soboto, ko sprevodnik ob gužvi na vlaku ni utegnil priti do mene pravi čas, tako da se je zgodil win-win, če sem že par dni prej zoprno plačala dvakratno vožnjo.

Po dokončni posvojitvi Djangota, ko je zdaj v predalu tudi njegov potni list, se samo še vsake toliko, ko zaide misel na potencialno že nujno selitev in ko v Jinxinih očeh zaznam prezir in pogled skozi mene, spopadam s strahom in vprašanji, a je bilo tega zares treba. Ja, je bilo tega zares treba - potem, ko se ponoči pridrenja na hrbet ves po traktorsko ropotajoč, je bilo tega zares treba.

Po dnevih pritiskov in čudnih bremen in po vikendu apatije je moralo priti tudi do tega, da sem dopoldne posvetila glasnemu hlipanju in objokavanju celotne situacije.  Nič prav decembrsko se ne počutim.

Po pogovoru, ko sem še zadnjič spustila en slap po licu navzdol, je bilo pa življenje lepše. Hvala za najbolj primerno razumevanje, ko sta se dva neodgovorjena klica res obrestovala.

Po avokadovem namazu, preprostem, s kapljico limone, ščepom soli in popra, pljunkom jogurta, da je še malo bolj puhasto in malo čilija, odprem to svojo nekaj na pol diplomo. In bom celo koristna in produktivna.

Pred zadnjimi letošnjimi prazniki pa ugotavljam, če je bilo letos sploh kaj napredka v tem mojem izgubljenem življenju ... No?

Smrkljarna d.o.o., proizvodnja sluzi

Smrkljarna v meni deluje le poleti.

Pozimi jo namreč znova pa znova prizadanejo naravne katastrofe kot so žlica medu vsako jutro, limonada vsako popoldne in čaj vsak večer. Pa zavarovan vrat z rutkami in šali pa obrambni mehanizem v obliki kape na ušesih. In topli škornji.

Poleti je pa tako, da takoj, ko se pojavi teh 30 stopinj ali več, Smrkljarna zazna ustrezne pogoje, kot so klima v kombinaciji z majčko, ki komaj kaj pokrije, klima na vlaku, klima na busu, klima v javnih prostorih, bezgov sirup s kockami ledu in brezbrižnostjo grla do svojega nesmrkljastega stanja, samo da se ohladi, hladen tuš tukaj, ledena reka tam. Idealno za proizvodnjo sluzkotov tam po sinusnih kanalih, ki zaprejo dotok svežega zraka skozi ušesa. Posledično se včasih v mehurju in sečnih kanalih odpre še hčerinska družba za masovno proizvodnjo urobakterij, samo da veš.

Smrkljarna bi lahko uredila izvozni sektor, če mene vprašaš. Koš, poln posmrkanih papirnatih robčkov, ni ravno ekološka nalepka, ki bi si jo ta fabrka lahko prislužila, če bi našla primernega odjemalca, ne vem, polža, če slučajno nima dovolj lastnega smrklja, po katerem se drsa skozi gozd. Stavit grem, da mora smrkelj že biti ena uporabna reč.

No, na srečo je tu nekaj, kar lahko poleti in česar ne moreš pozimi. Vitamine direktno lahko potrgaš z drevesa in jih brez posrednika po zobje zmelješ v sredstvo, ki bo pomagalo imunskemu sistemu, Smrkljarno pa spet zaprlo za nedoločen čas. Tudi to velja, da ti gajbico rdečih vitaminov dostavijo direktno z Goriških brd na dom. Čudovito!

Uh, da bi vsak dan lahko nabirala smrekove vršičke!

Preurbanizirana sem postala. 

Betonska stopala sem dobila! Taista stopala, ki so bila v mulčkastem in potem še v mulastem obdobju vajena vsakega razgibanega terena, in so se zdaj povsem asimilirala na ljubljanskem steriliziranem asfaltu, tupatam vseeno razritem zaradi mestnih korenin.   

Zato me vsak redek obisk gozda, gmajne!, posebej fascinira in navdahne in dotakne. "Kako diši!" hipnotizirano zamrmram, ko stopim ven iz po desetih letih že razmajane gobarske honde s pogonom na vse štiri ... "Em, po gmajni?" navajeno vpraša družba. Ja. Pozabila sem na ta čudovit vonj in - pa kaj - res me spravi v ekstazo, ko lahko učinkovito pozabim na frustrirajoče, še tako brezvezne špičke ...

kot je na primer tista o tem, ko je nekomu tako dolgčas v življenju (zdaj sem nesramna op.ivv. in hitro govorim op.ivv.2), da s tiho mašo zmaltretira tistega, ki mu nikakor ni tako dolgčas v življenju, da bi kaj takega rabil. Še vedno se malo kadi iz mene, še vedno z enim kopitom malo kopljem po pesku, a zgolj zaradi fenomena nerazčiščenosti. Za odnos mi s takim načinom pač hitro postane vseeno, sem se tekom svoje zgodovine že naučila delat selekcijo med pomembnimi. Pa v gmajno sem šla!

Kjer je meditativni klimi pomagalo tudi to, da sem telebnila z vsemi svojimi stopetinšestdesetimi centimetri in zdaj pa že devetiinštiridesetimi kilami. A na mehka gozdna tla, med grmičke bodočih modrih borovnic (harmonija ...), med ležerno premikajoče in spokojno plezajoče debele pisane pajke (panika!) in s samo enim zapičenim trnom v dlan (čarovnija.). O zmečkani zeleni pločevinki piva sem zavestno tiho, saj oklepaji ne bi prenesli besa, ki se ob takih človeških, tako zelo človeških!, packih pojavi v mojem centru za rast. Še obunkano koleno od petkovega telebadca čez železniške tire ni javknilo, zob  pa tako ali tako od prvega obiska zobostola nič več ne kljuva v uho, saj je bil hitro osvobojen paradontoznega gnojnega pritiska.

Diplomska kalvarija, vse bolj blesave inkontinenčne težave, foreveralone kosila, ki me čakajo za ta teden, ko najljubši fant (ne, ne, ni več fant, dec je!) opravlja svoj posao v inozemstvu, da ne govorim o sedmi romantični obletnici, ob kateri bom nazdravila z enim kozarcem brez šampanjca, a s hudimi štruklji z zares dobro domačo skuto, in v družbi kosmatulje, ki bo svoj ne-mar za moje samotništvo pokazala s prostaškim  izležavanjem na kavču, bodo - zaradi gmajne zdaj to bolj jasno vidim - pomenili čisto lušten teden!

Danes me je premlatil.

Mislim: "Danes" me je premlatil - danesdanes, današnji dan, danes kot 22. marec, danes, kjer mi v planerčku z rdečo utripa okence z "joga", "dvign ankete v stanovanju", "zalij zelene stvari" in "očesna ob pol enih" (večerna opravila so na ignoru op.i.).

Zadnjič mi je nečak z že osmimi (ali pa devetimi, saj ne vem) upihanimi svečkami na torti dejal, da nisem tečna - samo raztresena. In mulec s takimi, očitno psihoanalitično utemeljenimi, trditvami si zasluži pokal, če bi mu ga imela za izročit. Z raztresenostjo sem tako danes povzročila, da sem si na vadbi joge morala joga blazino izposoditi; da sem zelene stvari prepustila enotedenski suši; da je  moja oprava  za ven še naprej bundasta (spodaj so kratki rokavi, da sem bolj kul) in supergasta; da sem v roki imela telefon z baterijo, ki bo zdržala le za tisti nujni klic, če se bom usedla na napačen vlak ... Torej pozabila sem telefon, ključe stanovanja in joga blazino. S ponosom pa lahko povem, da sem se razumsko zjutraj spomnila na sončna očala, ki so moje vampirske zenice obvarovale pred žgočo svetlobo.

Brez telefona, brez ključev stanovanja, brez joga blazine (kar je bilo praktično v kombinaciji s pozabljenimi ključi - če bi blazino tovorila s sabo in ne imela ključev, kam bi štorasto rolico potem zabrisala?), s sončnimi očali in urbano sem se v zombi stilu vlekla čez Ljubljano do štirih popoldan ... Ko sem končno lahko podlegla utrujenosti (helov, dobrih šest uric spanca ob tempu preteklih dni je nič in nič spanca ob tempu preteklih dni me spremeni v nezainteresirano, sovražno, prazno in "sovražim veselo pogovarjajoče se ljudi" zombi babo, razširjene zenice pa te že tako zmatrajo, saj je zatiskanje oči pred svetom danes mučno težko), sem ubito prespala pozno popoldne ... Da bom s takim tempom sploh lahko nadaljevala.

Zakaj še vedno laufaš na suho, ko pa si že tako ves popljuvan od dežja?

Se že nekaj časa spravljam šinfat čez smartphone ... Omislila sem si enega prejšnji teden in tudi ta ni nič drugačen od ostalih - brihtnejši, da me živcira, in še bolj trmast, da bi si zaslužil eno srečanje z bližnjo steno sobe. Pa tako lep, da se take vrste letenju zvito izogne.

... A bom to prestavila na nikoli. Ker z današnjim dnem ostajam brez večerov, saj bom pridna kot mravljica, in brez dopoldnevov, saj bom drnjohala kot medved. Ali jeti iz Himalaje, ki ga prav zato še niso našli.

Tako strahotno je to dejstvo garanja od ponedeljka do sobote. Pa dejstvo, da v divjini nimam dovolj zmogljive mašince za te reči, in dejstvo, da bo treba zrihtat druge listke s TRR številko, če ne bom želela delat samo za državno blagajno.

Ampak normalni ljudje delajo vsak dan, ane? In če bom res tako mravljično pridna, bo tudi zmogljivejša mašinca kmalu obstala s kljukico na wishlistu, zadeva s TRR številko bo pa itak jasnejša, ko bom utegnila vtipkat (v svoj smartass smartphone) kontakt, ki bo povedal malo več o paktu med mano in državo. A-ane?

Ampak resno. Itak se na suhem ne boš posušil brez fena, dež te pa tudi nič kaj več ne bo namočil, če si že tako poln sod vode.

Še, še se razvajam, poneumljam in debelim.

V osamljenem petkovem večeru, s krofi in celo sezono Dexterja pred s cukrom namazanim nosom.

Pa paše. No, ne paše tako zelo, kolikor pa drži, da tako mora bit. Ker kot bitch/jamrajoča družba nisem med zelo priljubljenimi sospalci/sokuhalci/sostanovalci in niti sama nisem kaj preveč zainteresirana za karkoli - en prijazen mail puščam v čakanju že tri dni na primer. V bistvu sem še vedno v stanju, ko bi takoj bruhnila v jok, če bi se v nekaj malo bolj analitično poglobila. Kot v današnji trenutek, ko bi lahko polomljena obležala pod zadnjo gumo nekega terenca, ki me ni videl, ko sem ga obšla z zadnje strani, in naglo zapeljal rikverc, da je počohal moj noht na mezincu. Kar odvilo se mi je par scenarijev, a srečno prišla do tistih happypek krofov za en evro. Evo, še malo pa bom že osrečila mini ljudi na mojem obrazu, ki čakajo na povodenj ali nekaj, da bo njihovim namakalnim napravam za obdelovanje polj zalaufalo. Plac pod očmi je namreč drugi najrodovitnejši plac na mojem telesu, ha! (zašepetam: Mini ljudje pa so očem naše dimenzije žal nevidni, a obstajajo.)

Sestavljanje novega konstruktivnega načrta za moje življenje sem prestavila na nedeljo, realizacija bo sledila v ponedeljek. Do takrat se skrivam pod deko, z ventilom radiatorja, ki je na pet, jem krofe, nisem maškara, nisem še pospravila gore čistega perila in živim nek drug svet teh in teh junakov s teveekrana, ki ga nimam, imam pa laptop desetinčnika - še vedno. To vživljanje v druge mi od nekdaj dobro gre in sploh, ko sem na stopnji oblizovanja dna, je to prec zasvojljivo.

Ajde do nedelje, ko bom slovesno predstavila Načrt.

minus plus minus plus minus plus minus je plus

Ko pogledaš aktualni del Grey's Anatomy in zraven spiješ eno piksno piva ... Te še mobajl, ki se je utopil v z vodo poplavljeni torbici, medtem pa so nekateri deli odpovedali, ne moti. In ne moti te več, da si brez keša in še naprej v dolžniški krizi. Ne moti te več, da je treba domov pripeljati žival, čeprav nimaš avtomobila. Ne moti te več, da živiš v stanovanju mačkosovražnika. Ne moti te več, da se je včeraj izpit končal s še enim ogromnim failom. Ne moti te več nesposobnost reševanja izpitov. Ne moti te več, da si zabit in ne moti te več, da postajaš večni študent. Ne moti te več, da bo diploma ne-letos in ne moti te več, da boš še vnaprej tako zelo brez keša. 

Samo Grey's Anatomy in pir. Tista dva persena po mojem nista pomagala, ker v navodilih ne piše, da bi ti odpravljali otožnost.

Pavza s plaščevsko problematiko

Zdaj imam pa kjut rdeč bundast plašček! V taki barvi, v kakršni se na moji mizi važi mali netbuk in kakršna je (bila) ploščica s tipkami za predvajanje glasbe na mojem mobiju, ki bi ga bilo z vsakim novim dnevom nahajanja v moji bližini že krvavo potrebno zamenjat. To pa so tudi vse podobnosti, ki jih je do sedaj rdeča barva imela v zvezi z mojim obstajanjem ... Mogoče je v tem času še kakšen noht postal rdeče nalakiran,  kot okras me občasno za roko drži fant v rdeči majici s kratkimi rokavi, in ah!, najljubše krilo je tudi v rdeči barvi (pomaga pri preobrazbi v škotskega ženina ali v šestnajstletno britney spears). Sicer pa v moji walk in garderobni omari, ki je nimam, ne najdeš rdečih nitk ...

... Kar je dokaj v redu, ker rdeča (plašč) plus rdeča (kavbojke ... ) plus rdeča (čevlji??) ne bi ... No, ne bi šlo, a? Pa da bi v taki opravi sedela še za rdečim netbukom in govorila po mobiju z rdečo ploščico, ki se je že davno odlepila stran ... Začeli bi prodajati očala za zaščito pred rdečim žarčenjem, huh.

Ker pa imam garderobo polno roza in vijola odtenkov, ne bo problem. Teh pač zdaj ne bom več nosila, bodo pa na vrsto prišli sivi, črni in ... Zeleni, modri, rjavi, rumeni, no, okej, res nimam velike mavrične palete na obešalnikih. Ključno je, da je nov kjut rdeč bundast plašček skoraj zašit z mojo kožo, ko ga oblečem, umetna žival okoli ovratnika in na kapuci pa naredi svojo mehkobo in toplino (op. i. - tista druga črna živa žival jo je včeraj ob prihodu domov takoj ljubosumno zmrcarila, tako ju bom morala zapirati v ločene prostore), kakorkoli pa ta rdeča spet ni tako kričeča, da bi izgubljena postala neizgubljena - ta rdeča je lepa rdeča.

Stanje pavze je razglašeno, ker se bom kmalu (eh, drugo leto) spet podala na misijo iskanja "the one" povsodgre plašča med trgovinsko džunglo. In smešno nadležno je, ko imaš toliko dela s čim takim.

Spis o plaščevski problematiki

Brezkrušni dan ali picajebilapaizpolnozrnatemoke, ostalo pa jogurti, ričet z okusom po ričetu, grenki oreščki, potem pa še znosno dolg sprehod po s soncem obsijanih in od zime popeštanih travnih bilkah. Odvečne papirje sem zmetala v reciklažo, torbe, ki se mi sicer valjajo na netorbastih mestih, sem pospravila na dva metra višjo nadmorsko višino, preoblekla sem se v sveža domača oblačilca prijaznih materialov in ... Se počesala. Na severno stran mize sem postavila kup, ki bo moj "v dobrem in slabem" do sredine februarja, na južno stran pa kup, ki je bil z mano le na včerajšnji večer. Preračunala sem nekaj številk, še nekaj jih bom danes, potem pa po zaključku drevišnje čajanke lahko rečem, da je bil vikend pravi wellness po tednu padcev čez študijske in zdravstvene korenine.

V tem povratku v stanje brez utripajočih živcev v notranjosti, se zdaj hudujem samo nad plaščem - tistim idealnim in mojim. 

Z ravno pravo dolžino, da z neopetkanimi podplati in nogami, ki so 50:50 glede na trup, ne izpadem še večji  krajši Shorty. 

Z ravno pravo širino, da ne bom med mestnimi pohodi vriskala "Moj plašč je lahko balon!" in da bo bivanje pod podlogo vseeno narejeno po feng shui zakonitostih - dovolj udobno in zračno mora bit, ane. 

Lahko je črn. No, tako bi bilo najboljše, čeprav se vedno raje oziram za svetlejšimi odtenki plaščev, a ti mi povzročajo negotovost glede kombiniranja. 

Lahko ni črn. Za vsa pisana krilca, ki ne bi šla v korak z drugačnimi odtenki plašča, bi uporabila starega. Tega idealnega in mojega, ki se je to sezono fino razparal po notranji strani, da me nervirajo vse luknje, v katere se zatikam, ko se oblačim. Na zunaj je še okej.

Sploh nisem zahtevna. A ker imam pred očmi točno takega idealnega in mojega - z zadrgo malo v levo, da se uskladi z mojo nesimetrično naravo, s trakom okrog pasu, da doda poudarek bokom, ki sicer kot da ne obstajajo, z ogromnim ovratnikom, ki iz plašča naredi plašč z ogromnim ovratnikom (oh, wait, zdaj opisujem tega, ki sem ga pridno nosila zadnja štiri leta) - si sploh ne predstavljam, da mi bo jutri uspelo najti nekaj približnega. Če ga dobim, začnem s hudovanjem nad svojimi obšlesanimi semiš škornji.

Še vedno so samo trije, come on!

No, res je to, da mam Tam večji mir. Nepomita posoda se me ne dotakne, ker mati poskrbi zanjo. Sicer imava z mojim Tistim, s katerim spim, fino popedenano pri razdelitvi gospodinjskih opravil. On sesa, jaz pomivam posodo. On popravlja toaster, jaz rihtam mačku wc. On košaro z umazanim perilom pospravi v pralni stroj, jaz košaro s čistim perilom obesim na stojalo. Jaz pospravim posteljo, on sformatira moj računalnik in na novo naloži sistem ... Enkrat na mesec. Ne sprašuj, saj pravim, da imam nadčloveške sposobnosti glede uničevanja tehnologije. Seveda bom kliknila tudi na "Click me! I'm one big fat virus!", če mi bo kakšno takšno okence zautripalo na ekranu.

Zdaj, Tukaj, pa je tako ... Tisti baubau izpit je za mano, ne rabim miru, imam lahko na kupe nepomite posode, ki jo bom s toliko večjim veseljem zaradi nepritiska časa tudi pomila. In kuhala si bom svoja "forever alone" kosilca. Včeraj pomfri, ki ga zaradi packanja z oljem, nikoli ne naredim, zraven pa nasesekljano kokoš, utopljeno v smetanovi omaki. Danes koruzno župco, ki je bila namesto rumene bolj bledo sive barve, a še vedno odličnega okusa. Po mojstrsko sem rešila toplo vodo in ponovno vštekala bojler. Ki ni poslal vroče vode, dokler nisem po babje zgruntala, da pipo držim v desno in ne v levo, kjer je v resnici cahn, da bo ven pritekla rdeča barva. Hodila bi naokrog, če ne bi ...

V ponedeljek popoldan bo življenje bolj gotovo kot pa je zdaj (čeprav sem prejela en fejst planerček, ki je bolj resen, biznis in odrasel, kot pa je bil naiven lucky charm). Morda celo izvem, če sem številko tri prerisala v številko dve. 

Šalčji praznik v gamašah

Kaj jaz s cofasto rdečo kapo na glavi v svoji škratovski delavnici zrihtam osebi, ki je unisex in ki jo bežno poznam celo v manj kot polovici vseh možnosti (podčrtaj bežno!)? 

Kupim šalco, ker ta je zares unisex darilo, ker je zares praktično darilo in ker spada pod zares potrošni material (to dokazujejo tudi praske na blazinicah mojih prstov, ki so se v kožo včeraj vpraskale kot posledica  štorastega pomivanja triceratops skodelice - v bistvu zelo elegantno sem odtrgala ročaj in s tem izbrisala otroštvo bratu mojega najljubšega fanta ... orrr sth like that). Zraven v mini, da dol padeš kjut in za umret, flaško zlijem med, zvarim moj (moj! Ker po meni se potem meri večina populacije.) najljubši čaj s filtri, v vrečkico zapakiram kupček sladkorčkov v kockah in od čupačups firme izterjam eno liziko. Ne zgrešim. Veselje je na nivoju "Rad imam darila." in "Darila so okej."

Katero darilo potem izžrebam jaz od enega drugega cofastega rdečega kapca?

Šalco. In še eno šalco. Za kakav in za čaj. Pa še eno šalco nižje variante za piškote ali čokolino in še eno šalco nižje variante za čips ali bombone. Vse izdelano izpod rok prav tega drugega cofastega rdečega kapca! Anja Slapničar zadane. Veselje je na nivoju "Obožujem darila!" in "Darila so super!"

Prijetno, toplo in zelo fluffy je bilo tole petkovo popoldne. Pa potem vsi dnevi vnaprej. Mislim, da sem ponotranjila izmišljen božični smisel, ki ni nič religioznega, je pa veliko družinskega, družabnega in bližnjih čohajočega. S telečjo rulado, če hočeš. In z usb set darilom. Pa s šalcami, kašljajočim padcem v dvanajsturni spanec, a letos brez Grincha. Mobitel je bil na "Številka trenutno ni dosegljiva" predvsem zato, ker mi je crknila baterija in  ne, ker bi se želela izogniti ponavljajočim verzom o sreči in letečih jelenih, čeprav jih potem, ko sem mobi mašinco končno prižgala, niti ni bilo veliko. V torek pa pečem kruh z olivami in rožmarinom.

Dopišem ... Malo gneva.

... Da sem tisti moj sladičji podvig z orehi in gresom danes ponesrečila. Vsaj zdi se mi, ker je vse ful zbito skupaj. Takrat še nisem imela super multipraktika, pardon - paličnega mešalca. Paličnega mešalnika. Mikserja, fakof. Vsi hvalijo, ampak jim ne verjamem.

... Da sem ruknila tisti ena od tri izpit. Saj sem vedela, ampak se je bedno zazret v petkico med prijavami, ki se niti v elektronski indeks ne bo napisala. Moj briljantni načrt, ko še te zadnje kapljice naredim v prvem roku, se mi je posmehnil.

... Da sem tudi zadnjič pošteno zajebala krompirjeve cmoke, ker so bili surovi - tudi če so priplavali na površje v vreli vodi.Štirje so zdaj v zamrzovalniku. Ne vem, kaj naj naredim z njimi, predebeli so.

... Da me boli grlo. Zdaj mi pušča še nos.

Romantika po svoje in z novo zverino v kuhinjski omari

Harmonija tipkovničnih tap-tap-tap ritmov in nenadoma ...

Ona: A lahko še tvojo ruladico pojem?

On: Ne.

Tap-tap po tipkovnici se neprekinjeno nadaljuje, čez pol urce ...

Spet ona: Dragi, a mi naštimaš neki za jest? [ker sem boga in ker delam in ker sem okupirana s povštri, ki se bodo zrušili, če bom vstala s stola.]

Pa on: Lahko mojo ruladico poješ. [ker se mi ne ljubi prižigat toasterja in pedenat sendviča s kumarcami iz še zaprtega lonca]

Tele dni sem cela uvela rošca, skoraj podobna tistemu kaktusu, za katerega je bilo celo Ta puščavska klima Tega stanovanja in Te sobe presuha in je podlegel po nekajmesečnem životarjenju. Dan na nevrološki je potolažil moje bivanje, čeprav niso pogruntali nič, potem pa je le grlo povedalo s svojo bolečino-pekočino, da samo z imunskim sistemom ne štima. Pa z mehurjem, valjda. Vseeno sem se šla podružit ob kuhano vino, naslednji dan tudi ob mehiško kosilo, konstantnemu rajanju pod pisanimi lučkami v kuhinji pa bahanju z največjo in najlepšo in najbogatejšo okrašeno smreko v predsobi (tu je edina in si lahko nadene katerikoli naj-naziv, ane) se pa sploh ni za izognit.

Postala sem rejnica popolnoma čilega paličnega mešalnika. Ta pravega na elektriko. In še boljšega, ker ni plastičen, ampak kovinski. Za palačinke, da ne bom mase več mlatila z vilico in za beljak, da bo zares stepen v trdo agregatno stanje. Pa za razne župe, da se jim bo lahko reklo spasirane in kremne. Hurej, skoraj bolj sem ga vesela kot pa novih dormeo spominskih in pozabljivih povštrov! Tega drugega imam pod glavo sama - danes zjutraj sem že pozabila hopnit na jutranjo vadbo joge, čeprav dvomim, da bi v tem stanju lahko sproducirala kaj pozitivno energičnega v mojem organizmu. Jest pomaranče, jest limone, pit čaj, krast cimru med in nič na Metelkovo, tud v Cirkus jutri ne, čeprav sem firbčna, kako zelo cirkuško je zares tam? Nič pravit.

Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.

Pa je teden navdihovanja nad tem Krasnim novim svetom mimo. Zdaj bo čas za resnejše zadeve - za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija ali pa za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali vame z vsake strani učnega materiala.

Ali pa za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija IN za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali (po mačje in kot da imaš občutek, da bodo vate izpljunili svoj sapnik s požiralnikom vred, op.izg.) vame z vsake strani učnega materiala? Ker sem vseeno raje čakala in pričakala kjut ikea mizico v beli barvi, ki bo pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash študijsko sobo (moje latentne vsebine imajo sicer v beležki, da bo mizica v bistvu pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash družabni prostor za druženje ob novih kozarcih za vino). Ne gre drugače.

Ampak pohod proti sončnim žarkom?! Za deset dni bom odložila plašč, čeprav mi tale vklop meglenk vsak dan znova ne povzroča posebnih težav ali kakšnih razpoloženjskih negativizmov, nesigurnosti ali depresij. Pa za deset dni bom zanemarila že malo obšlesane škornje, za katere (zaenkrat precej pasivno) iščem družbo, debele žabe, hude rute in ostale zimske elemente, zaradi katerih Novembra ne vidim kot hladnega in brezdušnega. Precej udoben je. In sproščen in topel. S filmskim poljubom preden dec na koline gre.

Kakorkoli, jutri me ob kuhanju nedeljske južne za enega (forever alone goveji šnicelj v naravni omakci s pirejem iz dveh malih krompirjev) čaka prvi del pakiranja, ki bo zares zajelo le ta nujne potrebščine kot so trojne gate, trojne štumfe, ena majčka z dolgimi pa ena s kratkimi rokavi. Drugi del pakiranja bo v ponedeljek, ko bom vse žavbice morala stisnit v manj kot stomililitrske flaškice, da me na letališču ne bodo začopatili kot occupy wtc gangsta mafijozota ... Mja, kot da sem tako samodestruktivna, ha? Nisem - pa čeprav me rajzefiber še ni dregnil.

Za suh in hladen luft

Na četrtek sem sedela ob Lublanci in požgalo mi je ramena. V petek zjutraj je lastnik stanovanja klical, če bi bilo že potrebno prižgati centralno kurjavo. Pa še nismo odšraufali radiatorjev, a popoldne nas je zazeblo. Z mrzlimi podplati in tresočim hrbtom zdaj živim že nekaj dni, z dekco deliričnega vzorca sem se že sešila skupaj, a kljub temu si ne nataknem uggic (upoštevajoč tudi dejstvo, da jih nimam) in ne oblečem plašča. Mogoče mislim, da je neumno, hkrati sem pa danes po opravkih (peš) šofirala le v tanki bombažni jakni in supergah ... In že uhuhuh dolgo se nisem počutila tako poživljajoče lahkotno.

S polic pobiram še zadnje poletne kose.

Spet po dolgem času sem stopila na vlak, tokrat vsa obilna od pravkar na hitrco zaužitega kebaba. Sem malo pred tem celo pot do železniške razmišljala, a bi raje en McPomfri, ki ga sanjam že cel teden, a raje kebab, kjer dobim več junka za manj keša. Ampak s tistim za McPultom mi ne bo treba klepetat o vremenu pa o tem, v kateri konec Slovenije se nameravam iztirit, s tistim za kebabPultom bom pa morala spregovorit teh par stavkov, ob katerih se bom spraševala, če me tipček sploh razume. Ker jaz ga ne. Vseeno me je nos potem odpeljal h kebabu pa še jufko sem dobila za 97 centov vreden študentski bon. Zraven pa še čokoladno rolado in kozarec merkatorjeve kole, ki sem ga vseeno z veseljem spila, ker je bil hladen.

Po računalniškem kolapsu (in potem še mojem babjepsihičnem) sem po mojem končno spravila v red namizje, pomembno poimenovane mapice, programe, zaznamke (in sebe), le s certifikati še nisem ustvarila premirja. Sicer pa oktobra začnem z neko kul delovno terapijo, približno vem, kako rezervirat termin v toplicah, saj sem zmanipulirala starševko, da bo le preživela z mano vsaj en teden, na netu nameravam izbrskat, kdaj se začne prva ura joge v tem semestru (nek božjasten občutek imam, da se je ta prva ura joge začela že s septembrom, zato spletne strani sploh odpret ne upam) innn ... To so bolj ali manj vsi plani za moj oktober.

(tukaj se nadaljuje prejšnja trditev, ki sem jo sicer zaključila, a je nisem) 
- poleg iskanja novega brloga, luknje, gnezda v divjini ali iskanja novih poznanih sodivjakov sodivježev (izraz sem ukradla pri prevajalcu g.r.r.martina), na katere bi se lahko računalo v primeru izgube ključa, predvsem pa bi se jih izrabilo za zbiranje kovancev v žakelj, ki ga lastnik tiste kvadrature vsakomesečno vzame iz naših tac. Čeprav le za en mesec naprej, me taka vizija pomirja, a z zavedanjem, kako lažnjivo me odvrača od tistih malo večjih planov, ki udarjajo v ozadju in ki bi zares potešili moj umetno (umetno!! Vse družbeno je umetno!) povzročen vzgib k normalnemu poteku neke kariere.

Samo pol ure sem se vozila in vseeno sem pogledala del neumne serije, se zraven smehljala ob debatah 17-letne mladine, kako da držijo boga za jajca, hodijo v ambasado, na elektroniko in ritem mladosti, v topa pa ne, ker tam da jih pa res ne spustijo noter, si pa ful želijo, ker so tam sami bogataši (huh), fino prebavila kebab in si ob pogledu na odsev v okenski šipi rekla, da sem lepa. Včasih jih pogrešam. Te vlakovne trenutke, ki jih imam rada zase.

Ene kamilce pa bo.

Pa še petnajst poslanih esemesov, da si popredalčkaš misli.

In babji plan za ponedeljek.

Dokončno namontiranje življenjsko potrebnih programov v (še) brezdušni računalniški sistem, predvsem je tu pomemben µTorrent, ki pomaga pri doziranju neumnih serij v moj čudoviti um.

Pogled na z zadovoljstvom obsijano kepo dlake na postelji.

In trije sončni žarki skozi okno.

Palačinke za zajtrk!

... S temi ukrepi bi se moralo izločanje nevemkatere strupene snovi v meni zbalansirati, me pripraviti tudi do tega, da si našamponiram lasovje in da v nebo pogledam razčrnjeno. Tako bo dan lep.

Težko se bo navaditi na štumfe.

Pa saj ne vem, če je tisto včerajšnje zlitje s kavčem res bilo posledica preveč s slanino posute pice, morda pomarančne torte, ki sem jo imela za zajtrk, ali pa je za vsem tičala ta grozovita sprememba vremena. Samo sprememba vremena je strašna. To, da je zdaj pogled skozi okno morbiden, da je ritual balkončkanja (to se usedeš na klopco, se nagneš čez ograjo, se zazreš v travo in kaj rečeš) zdaj obvezen z jopico in da moram v trgovino v kavbojkah, je čisto okej. Štumfi so tisti, ki jih sovražim, ker nogo z željo po svobodi zapirajo v bombažno tkanino, a tudi to gre skozi zatem, ko ti pritisk v glavi tako pade, da ne moreš ali nimaš volje drugega kot spat, gledat epizodo na epizodo neumne serije in čakat, kdaj bo slabost pripeljala do tiste stopnje, da se boš lahko zares olajšal in izbruhal ves gnev, ki ga trenutno gojiš do življenja. Gnev! Spet beseda, ki se vse prevečkrat znajde na jeziku.

Fant je včeraj rojstni dan imel - vse najboljše, fant - in zato je torta toliko na meniju, Jinx pa sploh ne šepa več, čeprav bo še tri tedne imela v taci žebelj, da ji skupaj drži kosti. Nimam pojma, kaj naj naredim z nekaterimi ljudmi in nimam pojma, kje bom spala naslednji mesec. Rezervirat bi si morala štirinajstdnevno mehurčkanje, osebnostno bi se morala spraviti v red, ker sem trenutno cela zmeda ... Pa ni nič od mene. Potrebujem en bolj definiran plan od tega, da moram februarja naredit še tri izpite, ker zdaj se mi niti v knjižnico ne ljubi vrnit knjige.

Glavno je nekaj: če sem začela poletje po irsko s koncertom Flogging Mollyjev, sem ga tudi zaključila po irsko - s petkovim koncertom skupine The Dubliners. Za razliko od divjanja v juniju, je bil tokratni koncert zasanjan, na momente malo bolj energičen, predvsem pa veliko bolj pisan različnih generacij (na primer babic pred odrom, ki so mladini svetovale, naj se raje usedejo, ker zelo nestabilno izgledajo) in skoraj tri ure je trajal. S prostorom za dihanje in manevrskim prostorom, če me je slučajno zaneslo. S štengo, da sem se usedla in z mojimi posebnimi gibi, za katere se mi dozdeva, da bi bili res lahko klasični irski, haha. Bradati starčki na odru so bili vredni (pa še bodo!) obiska.

Hiša duhov

Nov napredek moje eksistence v tej dimenziji: iz stanovanja duhov sem svojo rit - pa naj ji je bilo prav ali ne - morala presesti v hišo duhov, kjer sem krivuljo porabe električne energije tokrat poslala v višave staršem. Pa ne le zaradi celotedenskega večernega prižiga vseh luči v prostorih mojega gibanja. Tudi zaradi dobrot, ki sem jih za potrebe mojih goltalnih mašinc morala zapreti v kuhinjski krematorij, ha!

Iz lojalnosti do članov familije, ki so si zasluženo privoščili zadnje vodno-dopustniške užitke, sem v oskrbo vzela najbolj plašnega mačkona celega vesolja, ki se ob nevihtah skrije pod tepih, čez miren dan pa pod moj povšter. Pogumno sem se spoprijela z ostalimi you-know-who neplašnimi prebivalci te ogromne hiše in zdaj bom s ponosom priznala, da me niti en dan ni bilo panično strah, rože niso prišle preč, paradajz (pazi!) v spodnjem predalu hladilnika je pošel, pod vplivom miru sem uspela stipkat 17 strani seminarske naloge iz izrecno angleških virov (kar si zasluži več kot eno kopel z jordansko mrtvomorsko soljo) in pod vplivom prazne kuhinje uspela začarati mnogo surovega v užitno za prebavila.

Ob vsem tem mi je srečno ostalo še nekaj dolgih ur za prebiranje lepo razumljive skripte za jutrišnji izpit, pri čemer pa obljubljam, da je tole zadnja objava na temo raznih pošasti, ki ždijo le v mojem podstrešju. In na filmskih trakovih. In na papirju trdo vezanih knjig. In zmaji in bitje, ki ga sestavlja roj žužkov, in sluzasti surovi beljaki, ki se spreminjajo v žrelo brez dna, in mrliči, ki čakajo pod posteljo, da zaspiš, da oni lahko vstanejo, in ... Največji absurd je, da imam na omari nalepljeno okostnjakovo roko, ki se ponoči sveti. Nah, saj sem res neprištevna.