ponedeljek, 19. september 2011

Težko se bo navaditi na štumfe.

Pa saj ne vem, če je tisto včerajšnje zlitje s kavčem res bilo posledica preveč s slanino posute pice, morda pomarančne torte, ki sem jo imela za zajtrk, ali pa je za vsem tičala ta grozovita sprememba vremena. Samo sprememba vremena je strašna. To, da je zdaj pogled skozi okno morbiden, da je ritual balkončkanja (to se usedeš na klopco, se nagneš čez ograjo, se zazreš v travo in kaj rečeš) zdaj obvezen z jopico in da moram v trgovino v kavbojkah, je čisto okej. Štumfi so tisti, ki jih sovražim, ker nogo z željo po svobodi zapirajo v bombažno tkanino, a tudi to gre skozi zatem, ko ti pritisk v glavi tako pade, da ne moreš ali nimaš volje drugega kot spat, gledat epizodo na epizodo neumne serije in čakat, kdaj bo slabost pripeljala do tiste stopnje, da se boš lahko zares olajšal in izbruhal ves gnev, ki ga trenutno gojiš do življenja. Gnev! Spet beseda, ki se vse prevečkrat znajde na jeziku.

Fant je včeraj rojstni dan imel - vse najboljše, fant - in zato je torta toliko na meniju, Jinx pa sploh ne šepa več, čeprav bo še tri tedne imela v taci žebelj, da ji skupaj drži kosti. Nimam pojma, kaj naj naredim z nekaterimi ljudmi in nimam pojma, kje bom spala naslednji mesec. Rezervirat bi si morala štirinajstdnevno mehurčkanje, osebnostno bi se morala spraviti v red, ker sem trenutno cela zmeda ... Pa ni nič od mene. Potrebujem en bolj definiran plan od tega, da moram februarja naredit še tri izpite, ker zdaj se mi niti v knjižnico ne ljubi vrnit knjige.

Glavno je nekaj: če sem začela poletje po irsko s koncertom Flogging Mollyjev, sem ga tudi zaključila po irsko - s petkovim koncertom skupine The Dubliners. Za razliko od divjanja v juniju, je bil tokratni koncert zasanjan, na momente malo bolj energičen, predvsem pa veliko bolj pisan različnih generacij (na primer babic pred odrom, ki so mladini svetovale, naj se raje usedejo, ker zelo nestabilno izgledajo) in skoraj tri ure je trajal. S prostorom za dihanje in manevrskim prostorom, če me je slučajno zaneslo. S štengo, da sem se usedla in z mojimi posebnimi gibi, za katere se mi dozdeva, da bi bili res lahko klasični irski, haha. Bradati starčki na odru so bili vredni (pa še bodo!) obiska.


5 komentarjev:

Sasha pravi ...

"z mojimi posebnimi gibi, za katere se mi dozdeva, da bi bili res lahko klasični irski, haha"
Lol, ne vem kak si nej tole točn predstavljam, ampak mi je že smešno.:)

Izgubljena. pravi ...

Pudarek je na "se mi dozdeva" :D

Če si predstavljaš punce, ki plešejo "po irsko", plešejo predvsem njihove noge, zgornji del je pa pri miru. No, pri meni je obratno :D ... In smešno!

Škratek pravi ...

Irci menda niso smel plesat in potem so se navadl plesat samo z nogami, zgornji del telesa (ki se je videl čez okna pubov) pa je bil pr miru. Smešna štorja.
In sploh ne bom o tem kako sem zelena zarad tega ker me ni blo na koncertu in ste vsi ostali bli! :)

V bistvu ti ni tko hudo, samo jesen prihaja pa mal jamraš, a ne? A ne?

Če sem prov razumela tiste kamilice - hitro se pocajtaj za tisto dolgoobljubljeno kavo. Oktobra, a ne? :)

Izgubljena. pravi ...

Ha! Dobra fora, so se znašli :))

Res je, jesen prihaja pa mal jamram - sovražim te prehode, zmer zapadem v eno ID krizo, gh.

Kamilce so ble bolj za eno CALM DOWN varianto, nč bat - so takoj pomagale :) - sem že zdej pripravljena na to dolgoobljubljeno kavo, oktobra bom pa tud! Zdej sem absolventka, aveš. In mam ful časa! :D

Škratek pravi ...

No, pol pa enkrat oktobra, ko bomo že začel capljat po faksu povabim. :)