sobota, 24. september 2011

S polic pobiram še zadnje poletne kose.

Spet po dolgem času sem stopila na vlak, tokrat vsa obilna od pravkar na hitrco zaužitega kebaba. Sem malo pred tem celo pot do železniške razmišljala, a bi raje en McPomfri, ki ga sanjam že cel teden, a raje kebab, kjer dobim več junka za manj keša. Ampak s tistim za McPultom mi ne bo treba klepetat o vremenu pa o tem, v kateri konec Slovenije se nameravam iztirit, s tistim za kebabPultom bom pa morala spregovorit teh par stavkov, ob katerih se bom spraševala, če me tipček sploh razume. Ker jaz ga ne. Vseeno me je nos potem odpeljal h kebabu pa še jufko sem dobila za 97 centov vreden študentski bon. Zraven pa še čokoladno rolado in kozarec merkatorjeve kole, ki sem ga vseeno z veseljem spila, ker je bil hladen.

Po računalniškem kolapsu (in potem še mojem babjepsihičnem) sem po mojem končno spravila v red namizje, pomembno poimenovane mapice, programe, zaznamke (in sebe), le s certifikati še nisem ustvarila premirja. Sicer pa oktobra začnem z neko kul delovno terapijo, približno vem, kako rezervirat termin v toplicah, saj sem zmanipulirala starševko, da bo le preživela z mano vsaj en teden, na netu nameravam izbrskat, kdaj se začne prva ura joge v tem semestru (nek božjasten občutek imam, da se je ta prva ura joge začela že s septembrom, zato spletne strani sploh odpret ne upam) innn ... To so bolj ali manj vsi plani za moj oktober.

(tukaj se nadaljuje prejšnja trditev, ki sem jo sicer zaključila, a je nisem
- poleg iskanja novega brloga, luknje, gnezda v divjini ali iskanja novih poznanih sodivjakov sodivježev (izraz sem ukradla pri prevajalcu g.r.r.martina), na katere bi se lahko računalo v primeru izgube ključa, predvsem pa bi se jih izrabilo za zbiranje kovancev v žakelj, ki ga lastnik tiste kvadrature vsakomesečno vzame iz naših tac. Čeprav le za en mesec naprej, me taka vizija pomirja, a z zavedanjem, kako lažnjivo me odvrača od tistih malo večjih planov, ki udarjajo v ozadju in ki bi zares potešili moj umetno (umetno!! Vse družbeno je umetno!) povzročen vzgib k normalnemu poteku neke kariere.

Samo pol ure sem se vozila in vseeno sem pogledala del neumne serije, se zraven smehljala ob debatah 17-letne mladine, kako da držijo boga za jajca, hodijo v ambasado, na elektroniko in ritem mladosti, v topa pa ne, ker tam da jih pa res ne spustijo noter, si pa ful želijo, ker so tam sami bogataši (huh), fino prebavila kebab in si ob pogledu na odsev v okenski šipi rekla, da sem lepa. Včasih jih pogrešam. Te vlakovne trenutke, ki jih imam rada zase.

6 komentarjev:

Jana Troha pravi ...

S POLIC JIH POBIRAŠ ŽE ZLO DOUG DARJA. dejmo dejmo! čop čop! :D

Izgubljena. pravi ...

ZAKAJ TISKAŠ? :D

Se vidmo dons, boš vidla čop! :))

Jana Troha pravi ...

TISKAM CAUSE IT0S IMPORTANT! :)))

Izgubljena. pravi ...

oke', oke' :))

Sasha pravi ...

Sem tut šla zadnjič po dolgem času na vlak in gledla serije na laptopu - in prvič se mi je zgodilo, da sem se odpeljala eno postajo predaleč (tak notr pa dla v HIMYM). :D In potem sem jedla kebab, ko je že glih bil na železniški, medtem ko sem nebogljeno čakala, da me pride oči iskat.

Glede stanovanja pa...matr so draga!Js se morm zdej izselit iz študenta, ampak upam, da bom lahk našla pot, da še vseen ostanem.:>

Izgubljena. pravi ...

Ja, drago je. Težko je nekaj optimalnega najst (da bi blo hkrati še kul stanovanje). Midva se vedno bolj nagibava k temu, da prestaviva iskanje za par mesecev, ko bo malo več ponudbe kot pa zdaj v oktobru. :)

HIMYM pa kebab pa zmeri pašeta! :D