Prežgankofobičnost

Za kosilo smo imeli prežganko. Prežganko! Takoj sem bruhnila v jok. Ne toliko zaradi mizernega stanja v mojem želodcu in ponorelega prebavnega sistema, kot pa zaradi same prežganke, slavne župe, ki mi je v davnih vrtčevskih in zgodnjeosnovnošolskih časih grenila kosila v kovinskih krožnikih in mi za celotno nadaljnje življenje pustila travmatične črve med mojimi brbončicami in v že tako občutljivem goltalniku (brbončice so z goltalnikom ključnega pomena pri uživanju hrane).

Prežganka je ogabna, prežganka je fuj z veliko začetnico in ne kuhaj mi je za kosilo - tudi če mi bo rešila presaditev mojega želodca in čeprav sem hvaležna, da nekdo kuha kosilo.

Sneg, zdravi zobje, zdrave dlesni in brez zobnega kamna, štirinajstdnevni počitek oziroma prosto življenje, prva ustvarjalna delavnica brez ročnih spretnosti vodje je za mano, pozitivna računica prihajajočega meseca in filmsko popoldne so popolnoma brez pomena, ker se nos, grlo, kašelj, zdaj pa še želodec, ne spravijo v svoje normalne okvire, ki bi mi omogočali živahno funkcioniranje v svetu! Kot da bi bilo imunski sistem tako težko postaviti nazaj v nevremensko pogojeno stanje, pha.

En siten (deževen?) koktejl brez dežni(č)ka.

Mix neprespanih misli, ki ustvarjalnosti ne pustijo pompa in zablokirajo že, ko se je potrebno domisliti le naslova neke delavnice, tako utrujenega organizma, da že ni več utrujen in želodca, ki mrmra, da je lačen, čeprav mu je že goltanec poslal paket dveh šestin pice, original kinderjajca, dveh fake knoppers napolitank in treh fake pringles rezin čipsa (v bistvu je to malo, želodcu ne paše prav veliko, ampak zakaj dafak mrmra?!), je beden.

Matematično: 2 kozarčka + 6 ur spanja z brutalnimi prekinitvami + 1 zmenek za prakso ob 9h + vsega skupaj 1 obrok hrane + 1 energy drink  + 1,5h srboritega tipkanja =  10 x počutje za na luno. 

V bistvu letim in sem visoko (ne kot pilot, ampak kot načvakana party žival), je pa bedno.

A četrti letnik zares postane samo še mešanje dreka?

Moja desna nosnica je še dihljiva, medtem ko se je leva že zaprla, prav tako levi slušni kanal, levo oko pa gleda še bolj utrujeno kot sicer. Z zmasiranimi stopali, ki se mi ne dogajajo pogosto, s šajtrgo ali samokolnico vozim vtise s predavanj preteklega meseca na kup. Ne ugotovim, ampak le potrdim: letos so vsebine predavanj postale  cela megla nad Sorškim poljem ob sedmih zjutraj (čeprav me vlak po tem koncu ne pelje več vsak dan in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstala pred sedmo uro zjutraj). Če so že profesorji tisti, ki se trudijo za segrevanje ozračja, smo jaz pa še nekaj tisti, ki se ne dvignemo v luft, ostajamo pa sključeni vsak v svoj stol in vsak s svojo kracaško umetnino na robu papirja.

Kot da smo slišali že vse (pa nismo), kot da smo skritizirali že vse (pa nismo) in kot da smo že našli rešitve za vse probleme današnje družbe, izobraževalnega sistema in strtih src (pa jih nismo). Obupali smo nad idejami, za uresničevanje katerih naj bi bil odgovoren naš študij, ambicioznost drugih nam gre celo v nos (tudi v tak nos, ki diha le napol, piše zgoraj), aktivnost je nekaj, kar se nam pač ne ljubi.

Naučili so nas tega, kar jim je bilo naročeno. Naučili so nas kritičnosti, pomagali so nam spoznati širino, pokazali so nam, da obstaja vesolje stališč in nas usposobili za zijanje skozi tuje okno. Kritičnost? Kje je zdaj? Povem ti: pojedla je lastnega roditelja, ga še oglodala, da je postala tako debela, da svojih udov ne zmore premakniti več. Njen novi lenobni značaj je kritičnost začel poenostavljati, pripeljal jo bo nazaj na začetek, ko bomo rekli, da je vse skupaj preveč ogromno, da bi karkoli sploh utegnili spremeniti. Tako kompleksno je, da je že enostavno! Optimizem našega področja se z vsako priložnostjo, da bi se zavzeli za spremembo, oddalji od pravega cilja izboljšave.

Razmišljanje je večkrat okej, če ga pustiš neinterpretiranega, ampak nikakor ne morem brez mojih opomb. Ki so:

Prvič: moj študij je še vedno simpatičen, mogoče postaja le dolgočasen - odgovornost je najbrž pri meni.

Drugič: moj študij ni brezpredmeten. Ima svoj point, spet pa smo naveličani premlevanja vedno istih tem.

Tretjič: nisem v čem depri podobnega. Razmišljam. Iščem začarane krogce.

zasnove brez realizacije

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.