kompleksna bruhica nenavadnih simptomov

Moji procesi aklimatizacije se ne spreminjajo. Prvi dan ostajam depresivna, bašem se z junkom, buljim v zgodbe fiktivnih oseb, da pozabim na svojo. Malo uredim reči, v vsakem prostoru vzpostavljam svoj režim nazaj, markiram po kotih s svojimi feromoni, da se ve, da je ta glavna baba doma in da ta glavna baba začuti nazaj svoj dom, Predensam teren, da vidim, če je še vedno vse enako trdo in z istimi ovirami. Potem odzombikorakam po opravkih, odkljukam fampyro, Sonjo in vesoljsko postajo na koledarju, delujem robotsko, nikoli prav preveč pri stvari. Četrti dan sesam, drgnem, prestavljam tisti dve rastlini, ki ju še imam, si oddahnem, da je tretja tako ogromna, da je ne morem. Potem spečem nekaj krušnega. 

Če odmislim nočno seanso tresočih notranjih organov in vrtečih možganov z nemirnimi očmi, globoko dihanje in silovito razbijanje srca - ne zaradi zaljubljenosti, sem okej. Več teh seans, tudi čez dan, je bilo, sumim, da zgoraj omenjena fampyra nekaj dela. Bilanca letošnjega mehurčkanja je na eni strani bolj skromna, ker sem bolj malo plavala, telovadila in se sprehajala, sem se pa več družila. Če popredalčkam letošnjih štirinajst dni v tri kategorije, ki sem jih nastavila zadnjič, dodala sem še četrto, je stvar stala takole:

Novih stikov: ogromno. Še Boruta bi znala pogrešit, če ne bi pretiraval s svojimi creepy serbusovskimi povabili na čaj. Zadnji večer sem spoznala celoten gang petega štuka, eno taužentrožo sem si izborila, ko sem razjasnila, da sem že dolgo polnoletna. Izven emesovskega okolja sem enemu spletnemu nickname-u in fb profilni fotki prilepila še obraz z vso mimiko in kretnjami (čeprav bi si tega morala ohranit še iz enega daljnega večera ob jelly vodka shotih) ter spoznala še njeno potomstvo, kar me je prav prijetno obogatilo - to je ta nek višji level spoznavanja ljudi preko www-jev in afen, ki jih ni za podcenjevat.

Vreme: sončila sem se samo pod lučko, ki se gre polikromatsko fototerapijo. Sicer je deževalo.

Dosežki: ozdravila sem si prehlad v štirih dneh, S pomočjo zgornjih umetnih žarkov je moj nos postal predihan v dveh dneh. Prebrala sem novih dvajset ali trideset strani Goebbelsovega tajnega dnevnika, ki nesramno navezuje tematiko na aktualno dogajanje in straši, kako hitro se lahko scenarij ponovi in kako se človeštvo na podlagi zgodovine lahko ne nauči ničesar. Za sladico sem si pogledala dve sezoni političnih spletk in človeške brezbrižnosti.

Zanimivosti: shujšala sem od pol do ene kile, čeprav sem jedla veliko in velikokrat, s sabo sem si prinesla škatlo mojih ovsenih piškotov, malo prismojenih na spodnji strani, ker sem vedela, da bom eno uro pred večerjo tresoče lačna. Še celo vrečko čipsa sem šla iskat na spodnji avtomat. Za en prst veliko vrečko sem dala evro dvajset. Odlična odločitev je bila, da sem s sabo vzela kuhalnik vode in par škatel čaja.

Vrnila sem se v zelo hejterski svet. Skrajno razočarana sem nad sodržavljani. Eni tupijo o ograjah, drugi o Evropi brez meja, na koncu so krivi Hrvati. Nobeno mnenje ni pravo, vsi so pametni s svojim, eni spet ksenofobni, drugi nestrpni do nestrpnežev. Spet sem na strani objektivnosti, da je med črno in belo vsaj še petdeset odtenkov sive (to uporabim zato, ker je moderno) in to je vse, kar sploh še povem na to temo. Čeprav so moji senzorji za provokacije ali resnično omejene sklepe, prazne marnje, večinoma že apatični, občasno še vedno znorim. Seveda tudi jaz verjetno poznam samo odstotek, morda napačen odstotek, poznam pa svojo odprto glavo z zgodovinskim vpogledom in s krasnim občutkom za soljudi. Predvsem imam široke joške, o katerih košarica B nič ne pove!

Najprej pa plačam svoj simobil.

Velikokrat rada omenim tovarno smrklja, če ta dobro obratuje.

Odprla sem prvo Smrkljarno v tej sezoni. Smrklja imam za odvoz, hotelske rolice papirja ga komaj zmorejo popivnat. Vrata Smrkljarne so že rahlo načeta, poškodovana, vsaka nova obramba s skret-papirnatimi natrganci proti smrklju je težavnejša. Poškodbe zaradi nenehnega maltretiranja Smrkljarninega vhoda blažim s ta modrim blistexom, ker mi paše njegov močan vonj, da sploh kaj od vonjav lahko pošljem v Žganc-landijo. Veliko spim. 

Sicer je vse pod nadzorom: operilske kaplje se tankajo v nos, kadar se v Smrkljarni nagnete preveč sluzi, lekadolski bomboni gredo v goltalnik takoj, ko oslabljenost, telesna temperatura v kombinaciji s počasnim trkanjem v glavi  opozarjajo na destrukcijo celotnega organizma. Med, limona, ananasi. melone in pomaranče pa v boj vstopijo takoj zjutraj ob zajtrku ... Za zajtrk. Kjer so ukinili luštne mini marmeladice in viki kreme in jih nadomestili z velikimi lonci, ki jih hotelski gostje ne morejo odnesti sebi za popoldansko malico, svojemu skrivnemu obiskovalcu ali domov. Paštetk sploh ni več!

In sem bolje. V pomoč je vskočila še posebna svetloba neke čudežne luči, ki greje obraz in nos in sinuse tudi. Cel prejšnji teden po deset minut preživet pod sevanjem le-te ni očitno pomagalo pri preventivi, ki bi pomagala ignorirat veter, ki je s svojim ledenim vrtinčenjem lovil od savne razgreto telo zunaj na bazenu. Zdrava kmečka pamet se mi je šele po treh minutah poguma in finosti vklopila, ampak po treh minutah je bilo že prepozno. Grozen grlobol in potem vsa ta nesoglasja v Smrkljarni, da se ji je utrgalo, so bila pričakovana.

Potem je tukaj še deževje. Najprej teden pripravljanja na dežnike, potem en teden, ko me s suhimi lasmi ne bi spravil v zunanji del velike banje, če bi jo sploh koristila v tem drugem tednu. In potem je tukaj Borut, zaradi katerega se raje skrivam v sobi, na katero trka Kevin Spacey s Frankovim plaščem pod roko. Zadnje sem res elegantno napisala, če veš, kaj se je zgodilo v šestem delu prve sezone, in če slediš mojemu na novo privatnemu instagramskemu profilu, ki ga čaka samomor. Ker je eno leto pripovedovanja zgodbe tam gor dovolj.

Tako dela moj čistilni servis ...

Po drugi strani sem pa tudi en tak živc, ej ... Vse moram imeti čisto in spolirano, kar se odnosov tiče. Pa čeprav s čistili nisem ravno krav skup pasla in se praktično ne ujamemo, če gre za kakšno trše odstranjevanje flekov. Te namreč znam hitro spregledat in ne pošpricat, moj umivalnik v kopalnici je zato velikokrat poln enih las (ne enih, mojih!), ki so zame pač del dekoracije in so zliti z belo banjasto površino. Poleg tega je moj pogled načeloma nekristalen, pred očmi nenehno plujejo neke motnje, težko izostrim karkoli v daljavi, praktično živim v enem zapacanem mehurčku! Zelo težko pa prebrodim fazo med tičem pa mišem, stanjem med zares trdno vezjo in šlampastim dregljajem.

Živc pravim, da sem, ker lahko ne spim zaradi nepoglihanosti komunikacije, ki naj bi bila za določen nivo odnosa značilna. Ti nivoji se razlikujejo že od štarta, nihče ni enak drugemu, vsako prijateljstvo, vsaka korelacija je unikatna in vsaka zase. Če je odnos "po naravi" intenziven in se kar naenkrat ohladi, bom že zalaufala svoj laboratorij in z mikroskopsko metodo preučila vse detajle, poskušala vklopit še teleskop, na stvar pogledati od daleč in še ne bom končala. Mlela bom, dokler ne pridem do sebi všečnega zaključka. To lahko traja mesece, leta. Z obratnim procesom - od zelo povšrnega do intenzivnejšega odnosa - nimam težav. Obstaja še tretji in četrti in peti in dvaindvajseti nivo, bistvo, ki me draži pa je v spremembah. 

Spremembe? A spet! Se sprijaznim, vklopim svoj obrambni mehanizem, okrog sebe nalulam škaf tekočine, postavim dvižni most za vsak slučaj (še vedno rada ostanem dostopna), zameditiram, postanem samozadostna, prepričam se, da sem emancipated and independent woman (v angleščini se to res odločno sliši), zafuram svojo resnico naprej, v kateri naj bi živela srečno do konca svojih dni. Ko ugasne še tisti zadnji mali plamenček, ki me je po malem ves ta čas vseeno žgal, lahko šele trezno razmislim in 

a) poskušam enkrat za vselej dezinficirat, ali 

b) pustim, kot je, saj smo odrasli, kaj. 

Odrasli s svojimi vlogami, problemi, odrasli, ki živimo življenje, da ga čim hitreje preživimo, kot je prav, se vmes kaj še srečamo, se iskreno ali manj iskreno pomenimo, in umremo. Zakaj pa ne? Opcije "b" bi se najbrž morala malo bolj posluževat, ker je uspešnejša - za mojo psiho in za svet. Ker ko se "vmes kaj srečamo" je vedno fin dogodek, brez zamer običajno in pri meni s povsem tapravim nasmehom, nobene fige ne držim z jezikom zadaj za zobmi. 

Pri nadaljevanju tega nekega odnosa, ki se je vmes tako silovito spremenil, da sem travmirala in zaradi tega spekla tono novih kruhov in ponesrečenih pit (res se mi vse pite ponesrečijo - povem naslednjič), sem samo malo bolj previdna, manj navezana, še bolj direktna, pri nenadaljevanju tega odnosa sem pa pač le na "pač" in se ga spominjam z vsem žlahtnim v svojem srcu. Tako!

Živc sem pa še vedno, ni kaj. Prikriti živc.

In že sedim za polno mizo

No, pa se družim. Saj nisem želela nič na silo, tudi osamljene obroke (dve kosili, en zajtrk in ena večerja) sem shendlala do te mere, da se mi je že prav fajn zdelo, kako mi je vseeno, če nihče ne sedi nasproti mene. Lahko žvečim na glas, cmokam v ritmu harmonike s tako imenovanega slovenskega večera, ki se v hotelu zgodi vsak četrtek, lahko ližem sladoled z žličke in ga izpljunem nazaj nanjo pa potem ta ledeni izpljunek še enkrat poližem, čeprav je menda to nedopustno in ogabno! Slednje počnem, sicer zobna sklenina kriči, ne vem, kdaj se mi je ta navada usedla med zobe in jezik. 

Vseeno sem potihem računala na eno nesamotno kavo tam do konca tedna in povabilo se je samo od sebe naredilo. Navidez neobupano sem na dušek spila svoj ekstra sladkan espresso (ne vem, te kave iz kavarniških kavomatov so mi ogabne brez mleka, ker pa mleko, kot že znano, v črevcih dela prepih, sojinega pa tu nimajo na voljo, se moram sprijaznit s ta črnim neturškim kafejem), na hitro  in prisrčno pokomentirala vreme in trenutno slabo zaposlovalno politiko mladih, in zadovoljno odšla na naslednjo terapijo. Infiltrirana sem! Družba je hecna, ljudje so zanimivi, še se bomo videli. In pozdravljali z najbolj domačim "živjo", kar se mi zdi prva točka pomembnosti.

Tole me je samodejno vodilo  naprej, v dvigalu sem čvekala z neznanci, drugi roza kartončkarji so me kar pozdravljali, kot bi me poznali, ne morem reči, da sem vcvetela, ker cvetela sem že prej - z dvignjeno glavo in brez sodobnega zombijevskega položaja (hoja z buljenjem v smartfon), da opredelim - je pa dejanski občutek male pripadnosti pognal nekaj še samozavestnejšega v meni. Če sem dan ali dva nazaj jamrala svoji lanskoletni roza kartončkasti kolegici, kako da jo pogrešam, sem danes brez pomisleka pisala še moji tako rekoč najstarejši prijateljici (ne, ni stara, štart prijateljstva pa), s katero že nekaj let ni prišlo do apdejta o najinih življenjih. 

Zanimivo pri tem je dognanje, kako sem v preteklih mesecih, polletju, živela v neki izolaciji, ko sem se izrecno držala že znanih kril, ni se mi pa ljubilo (nisem upala?) drezati v nova gnezda ali na novo zmrcvariti kako staro, skoraj pozabljeno. Zdaj pa sem lopute kar odprla, bremz nimam vklopljenih. Ne, ne bodo se dogajale revolucije, ne bom kar naenkrat postala oblegana in komaj dihajoča hlastala za osamljenim zrakom, bom pa malo predla in ko mi bo dolgčas, mi ne bo grozno dolgčas, ampak prijetno in toplo dolgčas, if you know what I mean.

Dragi moji trije zvesti bralci!

Na blogu se obetajo zlati časi. Moje življenje je trenutno zelo osamljeno, počutim se zelo izobčeno in žalostno. Z današnjim dnem sem začela uživati tako imenovana "forever alone" kosila in večerje v upanju, da spoznam kakega sebi podobnega humanoida.- enako izgubljenega, kar se proste mize in pribora tiče, podobno tresočega ob prenašanju skodelice z juhico do točno te ne več proste mize, prav tako introvertiranega, a hkrati zelo željnega družbe in čvekanja. Pa da obnovim kakšno staro vez, tudi ne bi bilo škode. Ampak teh ni ali pa se jih s svojim fenomenom neprepoznavanja obrazov ne spomnim.

Danes sem se jezno najedla krompirjevih kroketov, ker sem se morala tako brezvezno boriti za jušno žlico. Celo popoldne mi je bilo slabo, zvečer pa sem v eni od ogrevalnih kantic samopostrežnega bara našla oboževani šmorn.

Novih stikov: nič.
Vreme: z dežnimi kapljicami namočene šipe in ozadje nemojega novega badass telefona.
Dosežki: ena masaža hrbta, deset minut relaksacijske masažne mize, ker so mi prestavili uro za super čudežno lučko, deset minut lučke in kisikov dobrodejen sprej, pol ure telovadbe z leseno palico (oboroženi telovadci smo spominjali na "le vkup, le vkup uboga gmajna" prizor), šest dolžin notranjega petindvajsetmetrskega bazena, ki me je izčrpal za znoret in uspeh pri montiranju podnapisov za serijo House of Cards serijo v programu Kodi. Da ne pozabim na klic moje drage prijateljice, lanskoletne in predlanskoletne sotrpinke, za katerega upam, da se kmalu brez zadržkov še ponovi.

V pajkicah od jutra do večera

Zmahano sobo, sem rekla, da imam. Ja, ampak imam pa tudi badass ruter, da imam lasten wi-fi, ki mi hudo dobro lovi, povsem zahvaljujoč mojemu najljubšemu geeku, ki mu je internetno udobje prva prioriteta na seznamu življenjskih potrebščin. Pa lcd televizijo in nov telefon so naštimali. Postelja pa škripa, jogiji so trdi in že fino preležani, vrata tuš kabine so zjebana, v omari smrdi po moškem parfumu starega človeka (ali pa je to tisto močno čistilo, ki ga sobarice vsakodnevno razlivajo po hotelskih preprogah). Veliko opisujem sobe zadnje čase ...

Danes je prvi dan, ko mi ni bilo treba že ob sedmih zjutraj svetit spodaj v čakanju na prvo terapijo. Prvi in edini dan bo tole. Je pa tako, da itak dol padem že ob 22-h, kar je povsem novo za moj bioritem. Spoznavam ljudi, družim se in ugotavljam, kako različni tipi sogovornikov obstajajo. Od perfektnih, ki ti dajo besedo in te poslušajo, sprašujejo in tudi sami veliko povejo, do bolj šlampastih, ko samo govorijo in govorijo, ko se komunikacijski tok obrne, pa dobiš občutek, kot da jih ne zanima, kaj imaš pa ti o tem za povedat. Tri litre tekočine, praviš, da moraš spit na dan? In sladek sadni čaj, da si skuhaš pa to potem piješ čez dan? Prav, kar pij tako naprej, niti razlagat se mi ne ljubi, da to ne šteje kot nekaj pozitivnega za telo.

Potem imam nekaj težav z vikanjem in tikanjem mojih kolegic in redkih kolegov. Ugotavljam, da sem še vedno med mlajšimi, hkrati sem pa že prava starina, če štejem leta diagnoze. No, ne spet toliko, ampak že spadam v skupino, kjer mi težko kdo kaj novega pove, me nauči in zabrihtuje o sprejemanju in soočanju z boleznijo. Čeprav je vedno fino na novo spoznavati, kako nisi sam v tem sranju, kako je skoraj pri vseh tako, da se bližnji, sploh partnerji, trudijo razumeti, a vseeno ne bodo nikoli razumeli, kaj v resnici pomeni ta utrujenost in bodo kot običajno še naprej reagirali kot netolerantni priganjavčki (prav luštno je, kako jih imamo vseeno rade in se prav nasmejimo ob tem). Večinoma se samo strinjamo med sabo, zgodi pa se, da sama kaj pametnega povem ostalim. "Ti pa si kar mlada," me vpraša še ena mlada z roza kartončkom v dvigalu. "Niti ne, se ne počutim več!" In povem svoja leta. Malo zmaje z glavo in potrdi svojo domnevo - "Si, si." Pa res sem iz te površne številkaste perspektive, a kako domača sem že v tem okolju in kako poznana mi je ta rehabilitacija - že osmo leto jo izvajam - pač nisem, v tem smislu sem starejša od mnogih drugih. Zato jih rada vse že kar tikam, saj mi rečejo, naj jih, takoj ko omenim prvi "vi" ... Vseeno mi je pa kar čudno, potem ko na glas nekaj let starejši gospe rečem "ti", nerodno mi je, kot da bi jo užalila in bi se ji v isti sapi rada opravičila. Pa je najbrž ne gane, se pa jaz neprijetno počutim - moja rešitev od zdaj naprej bo, da se izogibam vsem "vi" in "ti" oblikam, čeprav bo ob taki poplavi čveka to že prav virtuozna izvedba pogovora.

Zelo jezna in razočarana kritika

Precej zmahano sobo imam. Tako kot je zmahano dogajanje v buči. Tam med mielinskimi procesi v možgancih, ki me spravljajo v stanje razočaranja in hude jeze nad nevrologi na urgentnem oddelku te naše nove nevrološke klinike. The fuck, seveda je kriv mehur, saj je vedno kriv s svojim nadstandardnim gostovanjem bakterij, ki v petinpluszvezdnični oskrbi malo preveč dobro skrbijo za svoje spolno življenje in ohranjanje svoje vrste na tem planetu ... V tem mehurju. The fuck, seveda je kriv, ampak tako odličen gostitelj je vedno, tudi ko sem nevrološko popolnoma na nogah. Bom pa že vedela jaz, ki sem že sedemindvajset let, od tega že skoraj deset let odgovorna in v pravnem smislu zrela za upravljanje s svojim telesom. Saj naj bi ga že spoznala ob vseh raznovrstnih bolnišničnih izkušnjah.

Dokazovanje belim enotam, da bi telo rabilo nekaj kemije, ki niso antibiotiki, je vseeno precej težko. V tem primeru vseeno oni, tam v urgentni ambulanti, ki jim je preveč, da bi stopili s svojega piedestala, ko gre za bolnika, ki jim je odveč, da bi prosili za mnenje tistega, ki malo več ve o tem določenem primeru, pozna zgodovino in z lahkoto lahko primerja in določi, kdaj gre za poslabšanje, pošljejo domov z "najprej pozdravi mehur" ... Ta madafakin mehur, ki je tisto kulturo bakterij že vzel za svoj habitat in je to v bistvu povsem normalna in zdrava, če potem lahko to rečem, slika zanj.

Ne, saj je vse okej, bom čopala te oranžnoroza tablete na dvanajst ur vseh deset dni, se zraven matrala z rehabilitacijo in koordinirala ravnotežje ali ravnotežila koordinacijo, hodila na sprehode, plavala in goltala klor, se masirala in galvanizirala ... Potem pa bom najbrž spet klicala in pristala v tisti isti ambulanti in ... Povedala, kako zelo razočarana in jezna sem kot pacientka in kot oseba, ki nima od včeraj postavljene diagnoze. The fuck.

Samo nočitev z zajtrkom bi!

Po enem tednu sem že kar pasivno začela koristit ta ... Oddih? Ne. Oddih je takrat, ko si oddahneš za par dni od vsakodnevnih bomb in žebljev. Tole je že dihanje na svojem, dihanje v drugem kraju, v drugem obdobju, z drugačnim tempom. Tole je že cela nova rutina, ki jo imam rada ali pa ne.  Ki jo imam rada, ker je vseeno komplet drugačna, in ki je nimam rada, ker je po parih dneh že v skrajnost dolgočasna. S hrano vred.

Sem imela v interesu, da domov  odidem z novo mero samozavesti ... Pa bom odšla z novo mero trebušnega obsega. In z njim še bolj na trdo treščila v realnost, v tisto, kjer sem izgubljena, ampak s ciljnim planetom - kar je še slabše kot pa brezciljno tavanje, saj v tem primeru ravno o poti do tja nimam pojma.  Poleg tega nesrečnega dejstva sem postala tudi sociopat. In neprijazen človek. Robot. Če sem se v prvem tednu trudila s pozdravljanjem, polnim nasmeškov, ko sem stopila v in izstopila iz dvigala, ko sem srečevala ljudi po hodnikih in stopniščih pa v čakalnicah in na sprehodih, sem zdaj v drugem tednu čisto izžeta, saj sem le redkega od pozdravov dobila nazaj. Tako izžeto gledam v tla, ko sem v dvigalu, v krožnik, če sem v jedilnici, v kapučino, če sem zunaj na klopci, v mobitel, ko nimam drugega. Nič več pokončno v oči. Nedovzetna sem za nova poznanstva, MS kolegov je tako v tem obdobju malo. Ljudje mi gredo na živce, avstrijske riti, o katerih sem že govorila, so se po tednu, ko je hotel kipel od količine preklinjajočih  malih mulcev, vrnili. Lahko bi že v začetku razvrstila prioritete, se mi zdi.

Najbrž je krivo tudi vreme, čeprav naj to načeloma ne bi vplivalo na moje razpoloženje. Ob teh mojih (travmatičnih) (pošastprebujajočih) (enoinistih) mehurčkih bi pa znalo udarit po meni z vsemi svojimi kapljami, a? 

Modrosti brez sončne kreme in brez denarnice

Ne, ne, sončne kreme res ne rabim, čeprav se tako poznega oktobra osupljivo s termometra važi finih 24 stopinj, z neba pa brezoblačni sončni žarki, bi pa prav prišla denarnica ... Z mojo osebno pa zdravstveno kartico, ki ju poleg šparplus, mercatorpika, dm (najnovejše kartice zvestobe op.i.), precej prazne bančne in vseh ostalih kartic v svojem vijoličnem trebuhu poseduje moja staranova (ker mi je večno hvaljena in gigantska in čudovita crknila) denarnica ... Bi mi prav prišla, če sem že na rihebu preko, sicer posredno, zdravstvenega zavarovanja.

Da saj bom tukaj še celih štirinajst dni, mi jo bodo že pravi čas dostavili preko pošte, in tako lahko mirno koristim terapije in modrujem ...

Modrujem o allstarkah, ki so  načeloma in objektivno gledano grda stvar. So zares klovnaste s tisto belo kapico na koncu čevlja, še posebej, če so roza in z umetnimi biserčki ob straneh ... Zaradi svoje kultnosti pa so lepe. Kjut. Še posebej, če so roza in z umenimi biserčki ob straneh. Udobne so in povsod pašejo in posebej za tak vroč in brezbundast konec oktobra.

Modrujem o strahu pred njimi in o pomilovanju teh ljudi z vidnimi hendikepi. Da se ti smili? Da so ubogi? Da jih je težko gledat in da je to potrebno videti, da se s tem zaveš, kako ultrasuperkul je tvoje življenje? Ne, ne glej tako. Glej ga kot človeka, ki se smeji, ki potrebuje kozarec, a ga ne bo dobil, ker sokove tankajo samo za zajtrk, glej ga kot nekoga z drugačnim življenskim stilom, ker vsak ga danes živi po svoje, je moderno ... In ne pumpaj si svojega jaza na tak parazitski način. Z usmiljenjem ... Pa daj, no!

Modrujem o tem, kako cenim tale relaks, zdaj, ko sem že malo starejša (ljudje se mi smejijo, ko rečem to, ker mi ne verjamejo, da sem starejša kot pred sedmimi leti ... Wait ... Nekineštima.). Uživam vsak moment malega mučenja, tudi ko namakam noge v vodi z elektriko (meni se to res grozno sliši) in tudi ko mi pokajo kosti na masažni mizi, ker maser ne dojame, da imam bolj razmerje: koža-nič-kost, kot pa razmerje: koža-špeh-kost (ja, hvalim se, da sem v osnovnišoli pri testiranju vedno imela najmanjšo kožno gubo OF THEM ALL). Uživam, ko šibam na fitnes. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na telovadbo. Pa nazaj v peti štuk. uživam, ko šibam plavat. Pa nazaj v peti štuk. Uživam, ko šibam na sprehod. Pa nazaj v peti štuk. Pa na večerjo, zajtrk, kosilo ... Pa nazaj v peti štuk. Ja, tega petega štuka je veliko.

In še vedno sovražim ogromne avstrijske ate in mame s svojim drenjanjem v dvigalu, ko se peljejo od številka 1 do številke 2, in vse, ki ne odzdravijo, ko jih pozdravim. Tukaj ni nobenega modrovanja. 

Iščem in potem tudi najdem rešitve. Odklop pomirja in ti nazaj sestavlja življenje, aveš.

Zajtrk jem tri ure.

Saj je prav, da utihnem takrat, ko sem tako slabe volje, da že samo s svojo eksistenco lahko uslabovoljim vsa trupla v radiju mojih najdaljših kinestetičnih lovk (t.j. od enega centimetra ponoči, ko sem z ritjo zlepljena s svojim delilcem postelje do tridesetih in več kilometrov, kjer se nahajajo ostali moji pomembni drugi). Je prav, da utihnem, ker bi bilo sicer res preveč negativnih vibracij na polju okrog mene. 

Potem je prišel pa en lep konec tedna z enim lepim odvozom Mene in vse teže moje duše v en lep kraj med gorami, ki zaradi svoje nadpovprečne svežine ni postal nič preveč onesnažen z mojimi odpadki. Cela obnova bi to bila, če bi tam ostala še kak dan ali teden ali mesec dlje, ker ta betonskost mesta je pričela, čudno, s svojim znanim utesnjevanjem - čeprav sem še do pred kratkim frajarila, da kaj takega pri meni ne bo mogoče. Ali pa je res le nemotiviranost (kar pomeni, da Načrt ni zažarel tako močno, kot bi moral) s svojimi ugrizi že naredila toliko škode, da si želim celo pobega ven iz dimenzije?

Ne, ne, ni samomorilsko, čeprav se sliši tako. Res bi našla le tisti zagon, ki bi bil potreben do petnajstega prihajajočega meseca, no. Knjižnica ni več tako prepojena z učnim elanom, kuhinje pa počasi postajam sita, ker zahteva tisto večno glancanje in pospravljanje za mojimi eksplozijami moke, drobtin in čebule. Naj me današnjih napovedanih skoraj 20 celzijev napumpa z nečim, pliz.

Šla sem po eno kapo. Domov prinesla štiri.

Pa nisem kaparica. Lani sem se morala prisiliti v nakup baretke, ki mi je za silo pokrila ušesa, na začetku letošnje sezone, ko sem postala že njena odvisnica, pa sem jo izgubila. Milemu januarju sem se vsakodnevno zahvaljevala, a ko je napočil minusdesetstopinjski udar, potem pa še nekajdneven oddih v hišici z dvema električnima pečkama in kaloriferčkom v kopalnici, z ločenima vhodoma v kopalnico in kuhinjo, s čudovitim pogledom v depresivno naravo brez mesta na obzorju, z mega jinxom, ki je že zjutraj pred vrati tulil, da hoče na toplo (in da hoče hrano, povem poznavalsko, saj se že prištevam k tolmačem mačkonščine), in z nenehnim vrenjem vode v kotlu za čaj na kuhalni ploščadi ... Sem morala že nujno skočit po eno pokrivalo ...

... Po eno pokrivalo modrega odtenka.

V harmonični dvojini so trije dnevi prehitro odtiktakali kazalce na uri in prehitro prečrtali okvirčke na koledarju. Damn, celo uživala sem v žuljenju učila (sori, tak izraz moj avtor uporablja za učno gradivo), da pa je bil poglobljeno-bralni menu malo bolj gurmanski, sem se ob večeru manj matrala pri spopadu kraljev, kjer sem že po nekaj straneh bila jaz tista, ki je padla dol. S prestola, če hočeš.

... Po eno pokrivalo v črni s srebrnimi nitkami.

Ponoči je bilo toplo, dokler me mehur ni (ljubosumno?!) potegnil iz udobnega zažličkanega objema in me poslal boso na toaletne ploščice. Namesto komarjev so po sobi romantično rojile pikapolonice, na podstrešju so špilali polhi, na soboto pa so priropotali kurenti in ... Khm, orači? Gugl pravi, da so to "obhodna šega haloškega fašenka. Skupino oračev sestavljajo kujeki, baba, koranti, pokač, rusa in muzikant" (seme). Zaklenila bi se, če bi imela ključ, tako sem se le prestrašeno zaprla v sobo in ... Čakala, da me najljubši fant pride vprašat, če se skrivam. No, druščina se je seveda izkazala kot zelo prijazna, so pa svoje poslanstvo "čaubau zima" letos prikrojili in s sabo raje privlekli en oblak snežink.

... Po eno pokrivalo rjavkasto rumene s cofom na vrhu.

Po eni frišni reportaži s Komorov sva za na pot dobila še en frišen ananas s Komorov. Pa en šop svežih palčk vanilije s Komorov, par limet in kilo limon s Korčule. Komori so tam (to brihtno povem!) med Madagaskarjem in afriško obalo - raj bi bili, če bi bile plaže brez naplavljene plastike umazancev z ostalih celin (nas) in raj bo, če bo otok še naprej tako turistično neodkrit, kot je zdaj. Vožnja po tirih proti domu je bila bela.

... Po eno pokrivalo rdečega seštrika.

Za še bolj sproščen  zaključek (tako sproščen, da sem še na ponedeljek bila presproščena in sem celega nekoristno izkoristila, na bližajoči izpitni baubav pa kar pozabila) tega učno-praktično-diplomskega vikenda sva dočakala še The Umbilical Brothers.- Don't Explain v SiTi teatru. Kombinacija naštudiranih gibov z improviziranimi vložki in prisrčno komunikacijo s publiko je moje smejalne mišice držala v krču še potem, ko sem poskušala zaspat. Hahjjja, fino je bilo. Sem pa omenila, da nisem kaparica, ne? Zdaj sem.

zmešnjavca

To, da sem tik pred blagajno moje najbližje in najbolj redno obiskane trgovine (ki me vedno znova rešuje pred piemesovsko potrebo po konzumiranju xxl vreč junk futra) razbila flašo vina, ki mi je po vrhu tega, da sem z njim zasmradila celoten tisti špajzelj in dolgo vrsto za mano naredila še daljšo, sploh niso zaračunali,

in to, da sem naslednji dan v drugem malo bolj oddaljenem merkatorju do računa prišla z goro nepomembnih sestavin v najljubši vrečki iz blaga brez bančne kartice, kar me je pahnilo v to, da sem morala skočit domov pa spet nazaj, ampak predvsem zato, ker jim nisem želela pustit te najljubše vrečke iz blaga in soka rdeče pomaranče (ta je ne zaradi mene že pristal na kupu za embalažo?!*) ob predpostavki, da so lpp linije bile zapisane pod sobotni urnik**,

je bil vrhunec zmešanih dejanj v tem tednu Osebe (gugl translejt: izgubljene v vesolju), ki bo morala nujno vpeljat preverjanje, če glava še stoji na peclju trupa, če bo želela nekoč v grob odnesti tudi lobanjo.

Verjetno je bil kriv vikend romantičnih potnih kapljic v savnah osupljivega wellness centra. 

Ali pa rojstnodnevno praznovanje/nažiranje na mrtvih dan (mjaumjau :*), ko bi sicer morali jesti čevape in hamburgerje na Žalah. 

Ali pa zadovoljstvo, da sem se končno oskrbela z mesečno urbano in študentskimi boni za novo študijsko leto (in zdaj čoham boga po jajcih?).

Ali pa sem na splošno vzela ta satelitski padec nazaj na Zemljo (sateliti so zdaj ful aktualni) premalo zares pa me ta druga sila tepe po glavi, da bom dojela, da življenje niso mehurčki. V atmosferi je veliko več bomb in zlobnih mini metkov.

Sem bila pa na jogi zelo pohvaljena, kar dokazuje tisto najbolj pozitivno posledico dvotedenskega aktivnega oddiha, ki se mu pravi riheb. Tudi ikea je bila uspešno prehopsana, končno imava temne zavese za ponoči in ogromne lonce za shranjevanje makaronov in riža in kosmičev. Še mizica za pet evrov nama manjka pa kozarci za vino tudi ne bi bili švoh. Pa da ne pozabim, da sem si prvič v življenju sama zapičila iglico v trebuh! Za konec se vseeno sprašujem: A bi bil ta teden lahko malo bolj prizemljen, resen in ... Novembrski? Rdeči desetinčnik, bodi popravljen.

---

DROBNI TISK:

*resnično postanem zver, ko si skiciram en zajtrk za naslednji dan, a zjutraj obupano spoznam, da je cel sok popit s strani nelastnikov soka, ki se jim ni zdelo potrebno niti vprašati za srk, kaj šele za cel liter

**je enako "vozim na 20 minut in če me zamudiš, imej vsaj snack, da bo hitreje minilo"

Adejno. Masaža ob osmih zjutraj?!

Debate o vremenu niso več tiste debate, s katerimi prebiješ led v procesu spoznavanja z novimi ljudmi. To so zdaj debate o brezposelnosti, zaposljivosti, propadanju firm, da se je dandanes težko redno upokojiti in da je prihodnost mladih pod velikim vprašanjem. Vsi se strinjamo - kot pri soncu in čudovitosti oktobra.

Vseeno pa moj bodoči poklic postaja vse perspektivnejši in je menda trenutno na lestvici bolj iskanih v državi. Če ni to brutalnost!

Uvod z novimi kopalkami zelo majhnega modrca in dvema paroma superg

Znanstveno sem se lotila problema. Če bi kaj bolj pridno sodelovala pri urah metodologije in če bi se že lotila pisanja diplome (to bi me prisililo v podrobnejši potunk v pravila) pa če bi imela ob sebi zeleno knjigco, ki jo moram naštudirat do januarja, bi stvar opredelila bolj metodološko in brihtno, tako pa bom opis svoje raziskave podala bolj ... Plehko in nestrokovno. Po domače. Po šalabajzersko.

Raziskovalno vprašanje: Ali se bo mehurčkanje preteklih let v čem razlikovalo od letošnjega mehurčkanja? 

Raziskovalna hipoteza: Mehurčkanje preteklih let se v ničemer ne razlikuje od letošnjega mehurčkanja,

Najprej je bilo potrebno preučiti historični vidik ("historični" zato, da bi se vsaj kaj zajebano slišalo v tej objavi!). Podatkov za prvo leto mehurčkanja, ki se je zgodilo v juniju leta 2007, nisem našla. Leta 2008 sem prešaltala na oktober, ki me je z jesenskimi odtenki v tej grapi osvojil za vsa leta naprej.

Leta 2008 še nisem bila moderna.  Pravzaprav sem bila dolgočasna, če sem v mobi beležko tipkala ... Mehurčkaste zapise? Mehurčkaste zapise. Opisujem tudi šok ob prihodu domov - ki je predvsem razumljiv, če niti internetnega kabla nisem imela vštekanega v rit..

Grem in greva.
Mehurčkasti Zapisi
Here Comes Gravity

Naslednje leto, leto 2009 kaže zavihek na desni strani bloga, je bilo že malo bolj živahno  Mala rdeča komp mašinca je bila že ob meni, prav tako megabajti epizod raznih serij in oči niso počivale. Odštevala sem dneve, kar je precej patetično ... A se najverjetneje do danes s tem delom migajočega oddiha ni kaj dosti spremenilo.

Grem nafilat Health
Še 13 dni
Še 10 dni
Še 7 dni
Še 3 dni
Še 0 dni ali "hani-ajmhoum"

Lani sem kričala. Potem sem bila še potrebna, še prej pa ekstremno utesnjena v rutino groznih (hmf?) stvari kot so miganje, prehranjevanje in spanje.

Izginotje letos ne pride v poštev

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim
Mantra: "Nazaj v zverinjak!"
Make love or have sex?

Kako bo letos? Namesto sage Somrak, za katero mi prebavila ne dopuščajo več, da jo preberem do konca, se bom potrudila (niti ne potrudila, ker bi zadevo najraje pogoltnila na eks) s Pesmijo ledu in ognja - z drugim delom knjige (ki ga po malem berem že od avgusta), ker sem prvega absorbirala s serijo. Sicer pa zaenkrat, prvi dan mehurčkanja je, sem okej. Lansko trditev "Izginotje letos ne pride v poštev." bi še enkrat zapisala v glavo objave, a ne želim bit še v naslovih objav ponavljanka ... Če bom že v vsebini. Ali pa ne! Vem, kako kul bom potem, ko se vrnem. S čisto novo baterijo, ki ne bo fejk baterija, pripeljana s Kitajske, ampak bo originalna z garancijo. Sicer pa sem si zapovedala, da bom vse skupaj jemala kot res pozitivno izkušnjo in uživala v vsakodnevnem pedalkanju sobnega kolesa. In masažah tudi, no ...

Make love or have sex?

Na glas je včasih besede slišat čisto drugače, kot jih poslušaš, če le tiho razmišljaš o njih, ane? Zanimiva je preprostost, ki jo spoznaš, ko se z nekom o tem - pa čeprav je skoraj neznanec - pogovoriš.

Sem zelo tipična družboslovka, nakar si ti naravoslovec, še bolj tipičen. Jaz sem estrogen, ti testosteron in jaz gledam na problem iz nešteto različnih vidikov. Ti pa samo iz enega. Jaz kompliciram pri analizah, razlagah, argumentih, pri enostavnih odgovorih, zate je rešitev jasna, takoj vidna, le ena. Medtem ko nekaj tebi čisto samoumevnega zafecljam v neizmerno veliko število vozljičkov, ti primeš štrikec in vsi vozlji postanejo samo navidezni. Jaz sem divergentno, ti pa konvergentno in spet se mi zdi taka površna in hitra posplošitev nepravilna in zločinska, kot da te označim, da nisi ustvarjalen. Seveda si, ampak na tvojem področju, ki se ne tiče reševanja problemov, ki po tvojem ne obstajajo.

Zakompliciram, ti poenostaviš. Se prilagodim, tebi je vseeno. Zato sva za skupaj in zares je fino.

Mantra: "Nazaj v zverinjak!"

Še štiri večerje, štirideset preplavanih dolžin bazena, tristopetdeset strani zadnjega dela Twilight sage (nja, še vedno padem noter, zraven ugotavljam o popularnih samomorilskih težnjah, zavijam z očmi nad izmišljeno prepoved o seksu pred poroko in berem naprej ...), še deset litrov popite vode, samo še tri masaže (ob katerih sicer kričim, ker boli, in ne uživam, ker masaža ni enako božanje) in še nekaj obupanih esemesov, ki na glas hrepenijo po po-moje-svobodnem življenju ...

Potem grem nazaj v zverinjak. K mali mišji zverinici, veliki zverini z medvedjim objemom, k skupini vedno lačnih zveri - manj po znanju, več po hrani - in k mnogim drugim na dveh nogah hodečim zverinam, ki se bodo vame zaletavale na prehodih za pešce, se z mano borile za proste stole na premetavajočih mestnih avtobusih, me grdo gledale izza šalterjev raznih pomembnih in še bolj nepomembnih institucij, k zverinam, ki zares kažejo zobe in niso prijazne.

Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih. 

po-moje-svobodno življenje je tisto, ki ima zajtrk šele ob pol dvanajstih in nima dveh toplih obrokov na dan

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim.

Ni hakeljca v tem, da je dovgčas, hakeljc je v tem, da se take zdrave rutine vsak normalen človek naveliča (normalno je edino zdravo, ja?).  Uživam, seveda uživam, ker sem v karanteni pred zunanjimi pritiski in zvermi urbanega sveta (z izjemo hotelske receptorke, ki grize), po tihem pa mazohistično pogrešam vsakodnevne brzice, ki premetavajo človeško telo, kakor se le njim zazdi.

Urnik v turkizni barvi, ki se spremeni le ob vikendu, ko ne obstaja, je v podrobnostih tak:

7.30: brutalni skok iz postelje (to si prebereš kot: trikraten zamik budilke za deset minut, nato odvlek s pomočjo nevidne sile do kopalnice, šele na stranišču pa ugotovitev, da je pretok krvi zdaj usmerjen v vertikalo, ne več v horizontalo).

8.12: zajtrk (tudi ta je rutina: ob vsemogoči ponudbi na krožniku pristanejo štirje prepečenci, košček slanine in sira, šalca kakava in dvakrat kozarec pomarančnega soka).

9.30: telovadba in iskanje izgovorov, zakaj se mi popoldan ne ljubi na kavo, zakaj se mi popoldan ne ljubi na sprehod in zakaj se mi popoldan ne ljubi plavat (vse to se mi sicer ljubi, ampak ne v taki prijazni, a vsiljivi družbi).

10.05: ogled dveh delov Big Bang Theory.

10.50: kolesarjenje po dva krat dva metra velikem prostoru, naredim nekaj kilometrov, po petnajstih minutah imam dovolj, usedem se na stol. Poklepetam s sokolesarjem, če ga imam.

11.10: ogled dveh delov Big Bang Theory.

12.00: kratek sprehod po parku.

12.20: kosilo.

15.30: plavanje, petkrat gor in petkrat dol po navadnem bazenu, nato petnajst minut namakanja v vročem bazenu (v kar je všteto tudi prerivanje z debelimi in manj debelimi mamami na masažnih šobah).

16.30: ogled dveh delov Big Bang Theory. 

18.25: večerja.

19.00: opravek nekaj klicev, ki so pomembni za moj čustveni obstoj.

20.00: branje četrtega dela sage Somrak (Breaking Dawn) in zgražanje nad bedasto vsebino knjige. Možnosti, zakaj  so moja mnenja takšna, sta dve: a) postala sem zrela; b) vsebina knjige je postala (?) bedasta. Ker je prva možnost zelo vprašljiva in po mnenju mnogih nemogoča, gre najverjetneje odgovor k točki b. Ker pa je bila vsebina knjige moji duši zaradi vampirske narave na začetku neizpodbitni "vau", zdaj pa se mi od vse osladnosti ruši sladkorno ravnovesje v krvi, je vsebina zagotovo postala bedasta - vsaj v smislu pretiravanja. Ko je dovolj, je dovolj, ker pa se po novem skušam držati tega, da začeto dokončam, bom tole sago prebrala do konca. Ah, pravkar se je pojavila še ena teorija in sicer teorija mojega vednoumnega prijatelja, torej: c) moja angleščina je tako zelo slaba, da tričetrt knjige ne razumem, kar posledično prinese prebavljivost in to, da bom prebrala še celo četrto knjigo. Seveda se moj vase zaverovani jaz s tem ne strinja.

21.30: spat.

Ogled dveh delov Big Bang Theory pomeni tudi sočasno klikanje po medmrežju (kjer seveda, kot obljubljeno, opozarjam nase), pomeni pa tudi to, da bo epizod kmalu zmanjkalo. Na zalogi imam tako še:

- sezono Breaking Bad  

- šest sezon Sex And The City plus oba filma

- nove dele zadnje sezone Weeds

- Glee (da prešnofljam, kaj je ta pohvaljena reč)

- samo en del nove sezone One Tree Hill

- animiranček The Secret Of Kells

Materiala dovolj, shramba na mojem minitopu polna, polica, kjer me čaka še preostalih deset knjig je tako še pridno nedotaknjena. Ne dolgočasim se, uživam v brezdelju, pogovori z mano so super (še vedno me draži misel na vse moje izgubljene dežnike v enem dnevu), manjka pa mi določen pretres, ker je mirno življenje zares za umret (op.p.: pretres, ki ni v obliki človeka, ki mu ne zmanjka pohval in povabil na kavo).

Izginotje letos ne pride v poštev.

Ker sem v zadnjem času poosebila mačji praskalnik, je edino prav, da si vzamem pavzo od funkcije, ki jo nenamerno nudim mali podganji zverini. Res, na svojem telesu sploh ne najdem zaplate kože, ki ne bi bila popraskana! Še hrbet je pokrit z dolgo debelo krasto, a ta je bila povzročena po lastni pijani krivdi. 

Kakorkoli že, eno prvih velespoznanj, ki so me doletela ob otvoritvenem čofotanju v bazenu, se sliši (če bereš na glas) takole: z vsakim letom mojih dvotedenskih mehurčkanj vedno bolj postajam "stična"  (v stiku) s Svetom. Civilizacijo. Ljudmi. Lani sem vpeljala prenosni računalnik, navdušeno odkrila, da ima hotel brezžični internet, a sem se pri dostopu do mailboxov, facebooka, google readerja, forumov in ostalih portalov držala nazaj. Zares pridno držala nazaj. Letos ne nameravam prakticirati odrekanja internetnim bombončkom, ostala bom www-aktivna, poštnim nabiralnikom ne bom dovolila, da se zrušijo pod težo elektronskih pisem, spam sporočilca bom brisala sproti, sledila bom vsem pomembnim in nepomembnim statusom tako imenovanih prijateljev in stisnila "hide" pri vsakem, ki mi bo šel na živce. Svojega web-vedenja ne bom spreminjala, Svetu, Civilizaciji, Ljudem se bom kazala kot živeča in prisotna, le pobahala se bom na vsake toliko. Pobahala, da uživam? Ne, pobahala le zato, ker veliko ljudi zavida mojim prostim štirinajstim dnevom. Hahah. Težila bom s povišanim tempom blog objavljanja in kar se da brezbrižno povem, da mi je vseeno, če bo šlo za nekakovostno skovane, brezsmiselne in neanalizirane misli. Čeprav se mi, glede na ves prosti čas, ki ga imam, zdi, da bi bilo skoraj nemogoče, da ven butnem kaj nepremišljenega ...

V nadaljevanju se ne bom izognila komentarju na nesramen ton glasu, ki vedno znova prihaja iz receptorkinih ust.

V ekstremnih pogojih...

Na Rogli je bilo pa takole, tropičje*.

Nedelja:

Ne odrineva dopoldan, ampak šele ob treh popoldan, zato v hotel prideva ravno prav - na večerjo. Ker sva lačna pa še bolj idealno je, ker se greva lahko pocartat z vročim zrakom v prazno savno. Ležerno od vseh naporov dneva greva samo še spat.

Ponedeljek:

Tistih napovedanih minus dvajset se na soncu pač ne čuti, ampak v nenadni pooblačitvi otrpnejo prsti v čisto novih v glavnem neizoliranih rokavicah (damn you intersport!), vidljivost se zmanjša na "ne vidim več nobenih kucljev, ampak samo še belo" in na "pomotoma bom prečkala progo, kjer sidra prevažajo smučarje na vrh hriba", nos zmrzne, ustnice so že brez ustnic, "sunila mu bom podkapo pa še podrokavice" in "bejžva nazaj v hotel!". Nekaj rund s pingpongom v krogu in petimi igralci s pošvedranimi loparji.

Torek:

Dež. Celziji v plusu, ampak veter pa tak, da je bilo očitno, da ga je gospa Vetrova pošteno razkurila, ker so hodniki začeli tuliti, okna zavijati, vrata pa tudi niso bila pri miru. Že skozi šipo se ni videla prva smreka in Nos se ni želel pomoliti ven za noben denar ali sendvič, s svojo konico je štrlel samo v štirinajst remi kart in s prekladanjem src pa križev pa karov pa pikov ni sprožil nobenih navdihujočih potez. Eno mogoče.

Sreda:

Pol metra snega, kolikor ga je bilo ob prihodu na asfaltu, se niti v plundro (je enako sluzjivo peskasta snov drekljive barve, ki leži na cesti ali bivši sneg) ni spremenilo, ampak je enostavno postalo voda. Smreke so bile ponovno zelene, mi pa ob devetih, takoj po zajtrku, kjer so bili tokrat užitni le strupeni sokovi (?), že na poti proti domu.

S tridnevno smučarsko karto sem se smučkala le dve uri. Spala sem več, kot se za že tako lepo mladenko spodobi, brezveznih in nedojemljivih fotk pa je tudi nastalo par tisoč - ker sem se naučila namerno afnat pred objektivom.

*zaradi opozorila, da pretiravam s pikami po tri.

Še 0 dni. ali "hani-ajmhoum"

• Pridem domov,

• počakam, da Stvari začnejo z obmetavanjem že tako 'zgubljene duše s količino svojih obveznosti, dolžnosti in urnih omejitev - vključno z datumsko DD:MM:YY-postavitvijo številk,

• upam, da sem v dveh tednih dobila dovolj debel obrambni obroč okoli sebe - in še upam, da bo 10 špičk vitamina B12 iz ritnega maščevja na ta obroč namestilo še ravno prav veliko število bazuk in ostalega orožnega materiala, ki se bo brez mojega nepotrebnega tuhtanja samo od sebe aktiviralo in ubilo (ubilo!) potencialnega Stresorja, ki me bo želel vsaj obliznit s svojo nadstresno auro,

• se mi že vrti od vse norosti, ki me čaka. Saj je svet še vedno vsaj malo prijazen?

• 19-inčna slika je po predolgem buljenju v 10-inčno zares ogromna, v bajti imamo najverjetneje samo povprečne sibirske temperature, pošvedrani rjavi gležnarji pa že čakajo, da jih obujem.

V novembru grem vseeno v Amsterdam.