Še štiri večerje, štirideset preplavanih dolžin bazena, tristopetdeset strani zadnjega dela Twilight sage (nja, še vedno padem noter, zraven ugotavljam o popularnih samomorilskih težnjah, zavijam z očmi nad izmišljeno prepoved o seksu pred poroko in berem naprej ...), še deset litrov popite vode, samo še tri masaže (ob katerih sicer kričim, ker boli, in ne uživam, ker masaža ni enako božanje) in še nekaj obupanih esemesov, ki na glas hrepenijo po po-moje-svobodnem življenju ...
Potem grem nazaj v zverinjak. K mali mišji zverinici, veliki zverini z medvedjim objemom, k skupini vedno lačnih zveri - manj po znanju, več po hrani - in k mnogim drugim na dveh nogah hodečim zverinam, ki se bodo vame zaletavale na prehodih za pešce, se z mano borile za proste stole na premetavajočih mestnih avtobusih, me grdo gledale izza šalterjev raznih pomembnih in še bolj nepomembnih institucij, k zverinam, ki zares kažejo zobe in niso prijazne.
Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih.
Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih.
po-moje-svobodno življenje je tisto, ki ima zajtrk šele ob pol dvanajstih in nima dveh toplih obrokov na dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar