ponedeljek, 20. junij 2011

Tokrat pa četica pisanih skodelic.

Najprej sem na mizo, kjer še ni bila postavljena porcija tradicionalnih kruhkov, dobila nadljubko škatlico z malenkost božično mašnico in z minimalistično notranjo vsebino. Ob kateri sem bila menda razočarana (pa nisem bila!) pa punci pravita, da se mi je izrisalo na obrazu (pa se mi ni!), saj bi bili tudi sami razočarani, če bi po dolgoletnem napovedovanju, da nekoč za rojstni dan dobita stol, v roke prejeli le obesek s prvo črko svojega imena, ki sem ga sama mnogo let po rojstvu sovražila. Dokler nisem malo zrasla. Še vedno trdim, da je škatlica sama po sebi tako čudovita in za pojest, da je bilo tisto na mojem obrazu očaranost in ne razočaranje. Tudi obesek je presežek.


Potem smo se nabajsale z dobrotami, ki so nam na mizo bile dane, navidezno potolažili  sta me s tem (navidezno, ker potolažiti nista imeli nič), da me stol še vedno čaka, dobila pa naj bi ga šele doma. Tik pred vhodnimi vrati domače bajte sem raztrgala ovijalni papir - čeprav mi ga je vedno škoda - ogromnega paketa, dvignila pokrov in začela z odvijanjem sestavnih delov stola ... Ti so se izkazali za barvno paleto (čisto po naključju za enako kot lani) šestih pikastih skodelic. menda zato, ker v stanovanju v divjini nimam lastnih skodelic, ki bi bile ponotranjene v moje sebstvo. Čudovito in zajokala sem drugače kot že mnogokrat!


Vmes je plavala še bodoča skodelica za moje jogurt-kosmiči dopoldanske obroke ...


... Kot zadnji pa se je dvignil nekaj manj kot 30-centimetrski hranilnik piškotov. Do roba napolnjen s piškoti!


Seveda se spet hvalim neskončnemu Vesolju, a kateri pošastek se ne bi, če bi imel take prijatelje, ki poleg večne moralne podpore, tako potrebnega gossip čveka, tudi resnih življenjskih debat in brez obsojanja, vsako leto lepše presenetijo za dan, ki naj človeku ne bi smel pomeniti tako ogromno. Ampak zdaj vem, zakaj ta dan vseeno pomeni nekaj - ne zato, ker bi s svojim rojstvom svetu prinesla novo luč in ne, ker bi si želela škatel s pentljo, ki bi zadovoljevale moj materialni jaz, ampak zato, ker me ti dve babi s trudom naredita tako posebno, tako zaželjeno in pomembno. Vesolje, lahko počiš še enkrat, če se ti zdi, da pretiravam z glukozo.

sobota, 18. junij 2011

V lice sem dobila batino.

Potem pa še pritisk prešvicane majice. Fuj!

Pa ne zaradi morebitnega izzivanja, jezikanja ali kreganja. Ampak zaradi razposajenosti, poskočnosti in divjanja, ki ga je povzročil Flogging Molly band, irska punk-rock zasedba iz Los Angelesa, ki je že po defaultu zaradi keltskih ritmov sinonim za energično mahanje z glavo in opletanje z vsemi okončinami, ki jih človeški trup premore. Žarišče ljudi, ki ob melodijah in nažiganju izgubijo glavo in čutijo le udaren ropot in samoumevno premikajoče telo, je seveda tik pod odrom. Če se prerineš tja, že z namenom tvegaš, da prejmeš nežlehten komolec med rebra in padec med noge množice pa še par objemov s prešvicanimi nagci in tole batino v lice, ki si je prislužila cel naslov objave. Nisem bila jezna, le malo slabe volje sem bila, ta je pa že z naslednjim komadom izpuhtela. Ne moreš verjet, da taka glasba uspe tako pozitivno vplivati - tudi na to, da imaš takoj naslednji dan izpit, ki je grd trn v peti dodiplomskega študija, pozabiš. Izzveni bolečina, samo zaljubljen si še. Kinošiškarska dvorana je bila srečna, zabavna, komunikacijsko pa na zelo istem nivoju.

Flogging Molly dovolijo sproščen čvek tudi po koncu koncerta, delijo podpise, se sprehajajo po dvorani in se slikajo z ljudmi. Še taksi jim ukradeš pa se pritoževanje ne bo slišalo - mogoče zaradi tega, ker zapreš za sabo vrata ali pa zaradi noro naglas zašraufanega Nothing Else Matters komada.

torek, 14. junij 2011

Učno in gastronomsko napredujem!

Takega čudodelstva knjižničnega ozračja pa nisem pričakovala. Logično mi je bilo, da potem, ko se z zapiski in knjigo transportiram ven iz tega za učenje nevzpodbudnega mehurčka, lahko konkretno uspem pri ugrizu v nikakor zabavno, neokusno, srhljivo nezanimivo in že samo po sebi odbijajoče učno gradivo, zaradi katerega sem se v preteklih več kot 365-ih dneh od izpita odjavila vsaj štirikrat (nov sistem visa, ki zdaj že nekaj časa dovoljuje odjavo en dan pred izpitom pri tem športu odjavljanja posebej pomaga). Vsekakor pa si nisem zamislila, da bom brez odhoda na stranišče, brez požirka vode, brez junk-hrustanja crunchy futra in le z nekaj tipkanji po mobilni mašinci za mizo in na stolu med ostalimi prešerno učljivimi faks-mutanti (mutanti so netipično pridni študenti) obstala dve uri in poglobljeno študirala bolj ali manj smiselna dejstva, ki sem se jih lotevala nekaj mesecev, zdaj pa mi za druženje z njimi ostajajo le še trije dnevi. Optimistično si lažem, kako bom do petka resnično brihtna v piflarski del uma!

Po glodanju vseeno nehranljivega materiala sem kljub supermočem knjižnične klime postala lačna. Že dan prej se je naredilo plan današnjega kosila. Pokuhan, tik pred rokom, pršut se je ekološko spremenil v pršutno jušno osnovo, zato se je danes z manjšo količino mleka zlil čez instant pire krompir (instant, ker se je mudilo). Instant pire krompirju se je dodalo še nekaj koščkov pečene šunke, kar je potem prijazno napolnilo praznino, ki so jo paradižniki krvavo doživeli med izrezovanjem sredice. Na vrhu se je sir čez list bazilike razlezel potem, ko je nekaj minut na tej rdeče-bež skulpturi ždel v pečici.


Hrana, ob kateri bi angelci preč prišli, ker nimajo ritk, ampak za človeka, ki je še vedno v fazi adaptacije paradižnika v prehranjevalno piramido, nikakor ni bilo smrtonostno. V bistvu je delovalo obratno, brbončice so žvrgolele ob vsakem paketku, ki ga je vilica poslala v ustno votlino, v kombinaciji s paradižnikovo omako, ki je nastala iz nesrečnih paradižnikovih sredic in nekaterih začimb, pa je prišlo do kulinaričnega orgazma in nadvitalnega počutja po tem za soparen pritisk narejenem obroku.

ponedeljek, 13. junij 2011

štiriindvajset

Začela sem dan prej s samomorilskim napovedovanjem, kako bo moja nedelja šla med gozdne palčke, jurčke in marele, ki je bil posledica mnogih bitk v glavi, kjer je ena vojska zasedala teorijo brezveznosti rojstnega dne, druga vojska je poveličevala pomembnost le-tega, tretja, četrta in šestnajsta vojska pa so ti dve vojski želeli z enim možganskoceličnim kompromisom postaviti na trdno lobanjino kost, kjer bi uvideli nesmisel takega vojskovanja, ki prinese samo novo "Le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle" situacijo.

Solzni slap sem želela preprečiti z makeupom (aaand it didn't work), ob zavedanju svoje neumne drame pa sem se počutila slabše, kot pa da bi si kako drugače uničila ta dan. Scenarij sem želela razcefrati tako, da ne bi nikoli obstajal, ohranila sem samo še didaskalijo, ki pravi, da zaspim, se zjutraj zbudim in vsenajboljšnji poljub dobim. Potem bo nadaljevanje potekalo samo od sebe. In je! Najprej perutkasto na ponyju do fotoantičnih Križank gledat foto dinozavre, potem pa dobit ananasovo torto in košaro češenj v hladilnik, medtem ko sem "Bližje sonca in modrega neba" na Nebotičnik prvič odpeljala mamo, najljubši foter pa je na višini popil svoje drago malo pivo. Kljub ne tako oddaljenemu kosilu z dunajcem, ki sem si ga po dolgem času zaželela, sem dobila še harambaša čevap. Zvečer sem šla na pravi dejt, kjer sem takoj ob ugrezu v kinostol uspela prevrnit 3,2 evra metrske kokice in zacahnat romantičen večer v dvoje z vsaj enim štorastim incidentom - v mojem slogu.

Učila se nisem nič, čeprav to ni tako zelo prav. Scenarija za tak moj dan pa ne bi uspela spisat niti v Aličini čudežni deželi - bil je presežek, dobro, da sem še pred jutrom kliknila na "reset". Zdaj grem na izpit.

nedelja, 05. junij 2011

za en lonček gozdnih jagod

Tole bereš hitro in mrmrajoče. Odebeljeni tisk zakričiš na glas in zraven po zlogih butaš s pestjo ob mizo.

V nekem trenutku večno hinavskega nedeljskega popoldneva - razložim kasneje - me spreleti žalost. Žalost, ki je značilna za poželjivo razpoloženje, ki ne bo kar kmalu dobilo tega, kar si želi. Štorasta žalost, za katero je razlog v meni in v moji butasti nesposobnosti organizirati neki dogodek - foršur. Zavistna žalost, ki ob prebiranju dogodivščin drugih šele začuti to pomanjkanje, na katerega bom, se tolažim, takoj pozabila jutri dopoldan, ko se bom podila za brezveznimi listi, s katerimi bom lahko dvignila zdravila in ko bom lovila proste minute, ki naj bi jih namenila učenju (minute morajo vključevati še primeren rok za psihično pripravo, nekaj pavz med brutalnim napadom možganov z informacijami in vsaj en telefonski pogovor, v katerem bom lahko vsaj približno izjamrala svojo dušo). Nedelja je prav zato tako dvolična, ker dovoli, da prespiš celotno dopoldne, popoldne ti omogoča,  da prihodnost dneva uvidiš kot še zelo dolgo, z veliko priložnostmi za glodanje izpitnih drv iz študijske drvarnice, na koncu dneva te čakajo izjemno patetični izidi referenduma, ki te v družbi kolegice vzpodbudijo k resnemu premisleku o selitvi iz države, potem pa še slovenijaimatalent, zaradi katerega običajno ni nujno, da se prilepim pred telezijalo, ampak tokrat - do zadnjih premikov kazalcev dneva je namreč res še daleč - je to življenjskega pomena.

Zdaj se umiriš, odpreš okno, da v prostor spustiš svež nočni zrak. Sledeče prebereš kot prebereš konec pravljice za lahko noč. Ko prebereš do konca, zapreš bloggerjev zavihek in na to objavo ne pomisliš nikoli več.

Večer izzveni. Brez znanja, z očmi, ki bolijo od zrenja v nič, s trebuhom, polnim palačink in svežih gozdnih jagod, s priročnikom, ki korak za korakom vodi k spoznavanju joge za sprostitev, zdravje in dobro počutje, z minimalnim strahom zaradi podcenjevanja dveh izpitov tega tedna innn ... Mah, klinc. Srečna sem, zaljubljena sem, v pričakovanju dobrot jutrišnjega dne, saj je danes na meniju le še kontracepcijska tabletka, in želim si, da bi maček čim prej dobil  frišen pesek za v svoj sračkalnik.

Tega dne mi ne bi bilo potrebno poškodovanega vreči v akvarij s piranhami.

sobota, 04. junij 2011

Cvetka današnjega soparnega predvolilnega popoldneva je:

MIMOIDOČI: Delati bi mogli, no. Bistvo vsega je, ker neče narod delat.
NOVINAR: Mislite, da oni delajo manj kot drugi?
MIMOIDOČI: Jah, verjetno, no.
(v prispevku oddaje 24 ur)

"Mimoidoči" je tisti, ki je šel mimo Parade ponosa, "oni" pa so geji. Gospod je ven uspel butnit nekaj precej neumnega, celo tako neumnega, da sem ob današnjem volilnem molku zares pozabila na vse neumne argumente pretekle antipropagande jutrišnjemu pokojninskemu zakonu ... Ki so me sicer zares jezili.