Tole bereš hitro in mrmrajoče. Odebeljeni tisk zakričiš na glas in zraven po zlogih butaš s pestjo ob mizo.
V nekem trenutku večno hinavskega nedeljskega popoldneva - razložim kasneje - me spreleti žalost. Žalost, ki je značilna za poželjivo razpoloženje, ki ne bo kar kmalu dobilo tega, kar si želi. Štorasta žalost, za katero je razlog v meni in v moji butasti nesposobnosti organizirati neki dogodek - foršur. Zavistna žalost, ki ob prebiranju dogodivščin drugih šele začuti to pomanjkanje, na katerega bom, se tolažim, takoj pozabila jutri dopoldan, ko se bom podila za brezveznimi listi, s katerimi bom lahko dvignila zdravila in ko bom lovila proste minute, ki naj bi jih namenila učenju (minute morajo vključevati še primeren rok za psihično pripravo, nekaj pavz med brutalnim napadom možganov z informacijami in vsaj en telefonski pogovor, v katerem bom lahko vsaj približno izjamrala svojo dušo). Nedelja je prav zato tako dvolična, ker dovoli, da prespiš celotno dopoldne, popoldne ti omogoča, da prihodnost dneva uvidiš kot še zelo dolgo, z veliko priložnostmi za glodanje izpitnih drv iz študijske drvarnice, na koncu dneva te čakajo izjemno patetični izidi referenduma, ki te v družbi kolegice vzpodbudijo k resnemu premisleku o selitvi iz države, potem pa še slovenijaimatalent, zaradi katerega običajno ni nujno, da se prilepim pred telezijalo, ampak tokrat - do zadnjih premikov kazalcev dneva je namreč res še daleč - je to življenjskega pomena.
Zdaj se umiriš, odpreš okno, da v prostor spustiš svež nočni zrak. Sledeče prebereš kot prebereš konec pravljice za lahko noč. Ko prebereš do konca, zapreš bloggerjev zavihek in na to objavo ne pomisliš nikoli več.
Večer izzveni. Brez znanja, z očmi, ki bolijo od zrenja v nič, s trebuhom, polnim palačink in svežih gozdnih jagod, s priročnikom, ki korak za korakom vodi k spoznavanju joge za sprostitev, zdravje in dobro počutje, z minimalnim strahom zaradi podcenjevanja dveh izpitov tega tedna innn ... Mah, klinc. Srečna sem, zaljubljena sem, v pričakovanju dobrot jutrišnjega dne, saj je danes na meniju le še kontracepcijska tabletka, in želim si, da bi maček čim prej dobil frišen pesek za v svoj sračkalnik.
Tega dne mi ne bi bilo potrebno poškodovanega vreči v akvarij s piranhami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar