štiriindvajset

Začela sem dan prej s samomorilskim napovedovanjem, kako bo moja nedelja šla med gozdne palčke, jurčke in marele, ki je bil posledica mnogih bitk v glavi, kjer je ena vojska zasedala teorijo brezveznosti rojstnega dne, druga vojska je poveličevala pomembnost le-tega, tretja, četrta in šestnajsta vojska pa so ti dve vojski želeli z enim možganskoceličnim kompromisom postaviti na trdno lobanjino kost, kjer bi uvideli nesmisel takega vojskovanja, ki prinese samo novo "Le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle" situacijo.

Solzni slap sem želela preprečiti z makeupom (aaand it didn't work), ob zavedanju svoje neumne drame pa sem se počutila slabše, kot pa da bi si kako drugače uničila ta dan. Scenarij sem želela razcefrati tako, da ne bi nikoli obstajal, ohranila sem samo še didaskalijo, ki pravi, da zaspim, se zjutraj zbudim in vsenajboljšnji poljub dobim. Potem bo nadaljevanje potekalo samo od sebe. In je! Najprej perutkasto na ponyju do fotoantičnih Križank gledat foto dinozavre, potem pa dobit ananasovo torto in košaro češenj v hladilnik, medtem ko sem "Bližje sonca in modrega neba" na Nebotičnik prvič odpeljala mamo, najljubši foter pa je na višini popil svoje drago malo pivo. Kljub ne tako oddaljenemu kosilu z dunajcem, ki sem si ga po dolgem času zaželela, sem dobila še harambaša čevap. Zvečer sem šla na pravi dejt, kjer sem takoj ob ugrezu v kinostol uspela prevrnit 3,2 evra metrske kokice in zacahnat romantičen večer v dvoje z vsaj enim štorastim incidentom - v mojem slogu.

Učila se nisem nič, čeprav to ni tako zelo prav. Scenarija za tak moj dan pa ne bi uspela spisat niti v Aličini čudežni deželi - bil je presežek, dobro, da sem še pred jutrom kliknila na "reset". Zdaj grem na izpit.