sreda, 26. maj 2010

znova, ponovno, spet, še enkrat - nenehno

Naših 75 kvadratov se uči. Po limonadi za dobro jutro, zajtrku masla s česnom in peteršiljem, po ledeni kavi in po plemenitem (plesnivem!) siru s smetano in njoki z naribanim ementalerjem, po jogurtu, koruznih kosmičih in po smokijih.

Strašno priden človek sem postala, ko sem nezavedno pogruntala, kakšen tempo učenja mi ne bo povzročal slabe vesti. Letos ne potrebujem Kokoši, da me bo s svojim perutninarskim očesom srepo nadzirala.


Sploh ne trpim, datumsko razporeditev sem že posvojila. Grozljivo bi bilo, če bi se mi vse skupaj porušilo. Všeč mi je, ker so tile dnevi namenjeni samo meni ali: učenje mi je skoraj udoben proces.

ponedeljek, 24. maj 2010

to be continued

Seveda sem ob prihodu v Stanovanje takoj našla študentsko. V bistvu sem jo cel vikend nosila s seboj - v torbici, v stranskem notranjem žepku je bila.

Vsevesoljna nagrada se mi torej odvzame. Škoda, ker je bilo kul imeti detektor za vsako morebitno izgubljeno stvar.

nedelja, 23. maj 2010

still lost ali: i'm still loosing things

Po fotoaparatu, katerega za pol leta sodobnejša, bolj siva in novejša različica ga je že nadomestila, bi vsak, ki ima v glavi nekaj soli, popra, cukra, še nekaj curryija in rdeče paprike v prahu, neizpodbitno vedel, da bom na svoje stvari začela gledati z ljubečim očesom, v katerem se skriva senca paranoje pred izgubo tega predmeta. Pa ni tako. Že sem na mizici lokala pozabila plastenko v trgovini kupljene vode, ki bi morala biti nenehno v torbici, in že dobim tudi prvo nagrado letošnjega natečaja za najbolj izgubljeno dete v vesolju

V globalno medplanetarnem jeziku: And the winner of The Most Lost Award is...

...taramtaram!

Lastnica novega Canona a490, njen domnevni izvor: planet Zemlja.


Stavnice o tem, kako dolgo bo v njeni lasti ostal mali canon, so že odprte na Neskončnosti galaktičnih strežnikov.

Če je jutri po čisto čudnem naključju ne najdem v Stanovanju, sem tokrat izgubila študentsko izkaznico. Omenim naj še, da nimam nobene dobre podlage za to, da bi izkaznica v Stanovanju zares bila, saj sem bila od obiska makdonalca, vrnitve v Stanovanje pa do ponovnega odhoda iz Stanovanja tam brez brskanja ali odpiranja denarnice, torbice ali... Uh! Spomnila sem se, da sem iz torbe zares nekaj vzela in pravkar sem dobila povrnjen potencial glede zaupanja vase in v svojo skrb, ki jo premorem do vseh svojih stvari! Morda ne dobim prve vsevesoljno izgubljene nagrade!

torek, 18. maj 2010

Pelerina, bulerji in Metallica

Fade to Black
Seveda smo zamudili. Dež je padal in bila sem na hrbtu.

Nothing Else Matters
Obvezen je bil. Stiskali smo se in se držali za joške.

One
Bojišče je bilo blatno, skoraj rockotoško. Na vrsto je prišlo lulanje.


S pravo metalno energijo. Koncert je bil prekratek. James bo še dolgo pel, Metallica bo še dolgo preigravala in koncert mojega življenja, v katerega sploh nikoli nisem verjela, je izpolnil pričakovanja.

četrtek, 13. maj 2010

Ustvarjalnost za oceno.

Ura še enajst ni bila, dve kavi pa sta bili že uspešno politi pod vplivom mojih nerodnih tac. Pa jo redko pijem. Ena je bila moja, druga je bila samo nesrečna in pozabljena in na napačnem placu. Prva je bila pred jutranjim izpitom, druga po njem, med izpitom pa mali listki s pisavo deset, lepo polepljeni in obstriženi, še lepše pomarkirani s toplimi barvami, plod zgodnjega ustvarjanja, niso prišli do izrabe svoje funkcije. Ne upam plonkat tudi v primeru, da profesor zatopljeno bere in še bolj zatopljeno kraca po svojih pomembnih materialih, ne upam niti, če je odkrito toleranten do prepisovanja in te vidi, ampak te ne vidi. Zato odgovore - in tudi danes sem jih - pišem po navdihu čim boljšega približka vsebine pravilnih odgovorov, ki si jih povsem vizualno predstavljam na kateri strani plonkpapirčka, v katerem kotu plonkpapirčka in s kakšno barvo plonkflomastra je ta zapisan.

Redko zaupam v svoje znanje, sreče običajno nimam, ampak za tisto osem (pa čeprav bi s temi malimi listki dobila deset) ali pa za tisto šest (pa čeprav bi s temi malimi listki dobila osem) vem, da je ta prava (doh, tole je spet en relativen izraz) povratna informacija za mojo intelektualno dimenzijo (haha). Sicer plonkanja ne obsojam.

Zvečer me čaka še en izpit. Mali listi s pisavo deset, tokrat produkt popoldanskega ustvarjanja, bodo z mano, a najverjetneje spet v torbi pred mano. Navdih, ne pozabi me.

petek, 07. maj 2010

Palačinka, pojej me!

Krasno, še en vikend brez telefona. Škisovo rajanje se je v sredo uspešno in blatno zaključilo, zdaj je prišel čas pretežnega bojevanja ambicioznih, prizadevnih in pridnih osebnosti s temno stranjo, ki je lenoba in ki je strah pred neuspehom in ki je nezaupanje vase in ki je obup in potem že vdanost v usodo brez prihodnosti. Kako naj ob tem skrbim še za ploskost trebuha, ki zdaj že zjutraj postaja trebuhast?

Aprilski nadobudni načrti, v katere sem zares verjela in bili so zares privlačno zastavljeni, so se iz dneva v dan vedno bolj kregali z mano. Sledil je propad datumov in posledično to ni naredilo nobene usluge moji vsesplošni izgubljenosti. Datumski zid je sicer ponovno zgrajen, spet imam občutek, kakršnega dobi Towely, kadar je zadet (z njegovim brisačkastim tonom na glas preberi I feel like I could conquer the world), ampak se mi zdi misel na učenje tako ogabno odbijajoča, da si že ustvarjam v mislih, kako bom zbila še ta zid in ga prestavila za še en teden naprej. Ah, in ta Pahor.

Ko jem, cmokam. Mogoče je to moteče za sočloveka, važno pa je, da to močno ponazarja moje zadovoljstvo ob grickanju grickalnega. Obljubim, da tega ne počnem pred neznanci oziroma tistimi, pri katerih ne smem biti nadležna. Včasih v ritmu cmokljanja tudi zamrmram, celo zapojem (glagol peti). Palačink je bilo pa zadnji mesec preveč. Še vedno prebolevam izgubo fotoaparata.

torek, 04. maj 2010

Spoštujem tiste, ki so na "ah, jebiga".

Ljudje se s sekiro po glavi tolčejo zaradi različnih stvari in z različno vnemo, intenzivnostjo in močjo. Jaz se tolčem z najbolj ostro sekirico že zaradi izgube pokrovčka za usb ključek ali pozabe kulija v predavalnici.

Zdaj pa sploh ne morem opisat razmerja med mojo lobanjsko kostjo in ogromno sekiro, s katero udriham po sebi tako kot še nikoli. V nedeljo sem izgubila svoj petmesečni fotoaparat, ki je kot darilo zavzel plac v kategoriji mojih nadpomembnih in nadpriljubljenih stvari.

Tiste, ki so na "ah, jebiga" gledam z odprtimi pa spoštljivimi očesci. Moj idol!