petek, 30. april 2010

V divjini: prvi mesec

Po manj kot mesecu sem:
  • razbijalka lončkov za zobatkalice,
  • uporabnica skret papirja, vrednega skorajšnjih petih evrov,
  • naporna  cimra z nadsposobnostjo še intenzivnejšega doživljanja čustev,
  • praskalka omare,
  • uničevalka žaluzij in štorasta odpiralka starodobnih oken,
  • začetnica pri uporabi mikrovalovne pečke,
  • nakupovalka z družinsko dimenzijo nakupovalnega vozička,
  • srečna.
Krožnikov s kovinskim robom se v mikrovalovno ne daje in ne govorim iz lastnih izkušenj.
Z jogijsko blazino mi je uspelo spraskati tako lepo in veliko in mogočno omaro z drsnimi vrati.
S čustvi pa je tako, da vsak prijeten dražljaj doživim s huronsko čohljajočim občutkom sreče, vsak negativno nastrojen špikljaj pa me podere, s svojo lopato mi izkoplje grob brez dna, zraven mene položi še nekaj črvov, nato me zasuje z zemljo. Zares pretirano je.

Že patetično nerodna sem in spet čakam na svoj viteški oklep, ko se bom narejeni škodi - ta trenutno spada pod strogo negativne špikljaje - le nasmehnila. Pri mikrovalovki imam nekaj bonusa za par pečkastih eksplozij "po nesreči", ker sem šele zdaj postala četrtinska lastnica ene, v dom moje matere pa le-ta nikoli ni dobila vabila, ker je pač med nezdravimi produkti sodobne tehnologije - zato sem uporabnica začetnica in neizkušena.

Opravili smo naš prvi družinski velenakup, napolnili hladilnik, zamrzovalnik in špajzo, pojedli smo družinsko večerjo, skuhali družinski golaž za danes ("To daj v tretjo osebo ednine!" je rekel Glas), jutri prirejamo piknik in z družinskim mislim na kjut smešno ravnanje naše skupince.

Seveda berem o tem, kako nove balerinke niso priporočljive za daljše špancirje po mestu, ampak vseeno spadam med neumneže, ki se učijo na svojih napakah in ne med brihtneže, ki se varno učijo na napakah drugih.

sobota, 24. april 2010

Drobnjakovi sendviči so nazaj.

Before - after:
Predtem moraš zažgati ponev med peko palačink (pravzaprav na kuhalni plošči iz nič ustvariti ogenj), da izgubiš vero in zaupanje vase in to posplošiš še na ostala področja, potem pa je tvoja samopodoba spet na spodobni stopnji, ko celotno familijo oskrbiš s sendviči.


Poznavalca pošlješ na vrt, ker se ne spomniš točno, na katerem koncu rastejo šopki drobnjaka, zmuštraš tuno iz konzerve, kečap in curry sta obvezna, šnitke sirčka pa so super, če jih narežejo že v štacuni. Paradajzarjem se lahko vmes narezini še paradajz, čeprav tega dejanja ne bom razumela nikoli. Paradajz namreč v mojem slovarju zelenjave ali hrane ne obstaja, paradajz je bitje iz izmišljenega planeta in tako paradajza ne morem uvrstiti v nobeno klasifikacijo živil, ki niso strupene. Smrt paradajzu, kečap naj živi. Paradižnikova mezga tudi.


V bistvu sem poslikala vse rože, ki štrlijo iz vrtnih gredic, poslikala sem vse cvetoče vejice hruške, češnje in breskve in poudarjam, da še vedno menim, da cvetke spadajo med najdolgočasnejše motive slik. Dodajam pa, da s svojo enostavnostjo pomirjajo ubogo dušo, ki prebira o procesih socializacije v (ponovno!) rexovem stolu na terasi, in lepe so. Začela sem se učit in se mi zdi, da bi to lahko označila za ponos dneva?

petek, 16. april 2010

Kaj ti bo polnilec za telefon, če nimaš telefona?

Vsaj knjigi sta ob meni - za zapis recenzije, ki je mogoče edina smiselna vaja pri tem predmetu, in za učenje o temeljih socialne psihologije, kar je sicer neposredno precej neuporabno za moje področje, je bilo pa fino dobiti en strukturiran vpogled v splošne življenjske problematike. Vse skupaj se zaključuje, do konca meseca imam zares namen dokončati ustvarjanje seminarjenja, da se petega maja na škisovi napijem in se poslovim od nestresnega življenja preteklih mesecev. Potem bodo izpiti. In polemiziranje med mojimi osebnostmi, kdaj, kaj in kako o učenju.

V avtu, ki me je pripeljal domov in se odpeljal še strožje v Gorenjsko (v ja! - vztrajam), je ostalo sredstvo za komuniciranje z ostalimi lastniki teh enakih sredstev. Obeta se mi prijazen vikend brez izpostavljenosti sevanju

petek, 09. april 2010

Pod svobodnobljanskim soncem naslednjič.

Je luštno, je zaljubljeno, je sončno, je zabavno, je hranljivo, je koristno, je zaposleno, je žgečkljivo, je družabno, je toplo in je prijetno. Pa je tudi srbečljivo, švicljivo, kašljajoče, pohrkavajoče in nešedomače. Predvsem je pa zmešano in izgubljeno, darjasto ali vađajnasto.

Ni napeto, ni sitno, ni sovražno, ni črno, ni dolgočasno, ni razmetano, ni utrujeno, ni bolano, ni prenaglas, ni prečisto, ni zajedljivo, ni prisiljeno. Ni nezmešano in ni neizgubljeno, ni nedarjasto ali nevađajnasto.

Ne zgrešim samo pravih vhodnih vrat, zgrešim tudi izstopno postajo lokalnega avtobusa in se podam po puščavi v napačno smer od siceršnjega cilja. Hodim tako dolgo, da pridem do meni prve znane točke in se sesedem od utrujenosti, obupa in samoironije - na tem področju postajam še posebej zabavna in to je vsekakor bolj frajersko, kot pa če bi izgubila razsodnost in bi sredi ničesar vsem mimohrumečim avtomobilom ponudila primer napada histerije na meter štiriinšestdeset centimetrov racionalnega človeka s sončnimi očali, ruzakom na rami in blazino za jogo v roki.

Potem tavam po hišah s hrano. Nisem lačna pa je vseeno treba nekaj kupit za baso jedu - baso srou proces in to mi - začudena sem - predstavlja enega večjih (pravzaprav največjega izmed vseh!) problemov samostojnega bivanja na začasnem naslovu. Vse se pokvari, vse je v prevelikih količinah, nič mi še ne paše, vsaka pašteta ima bavbavaste oči. Nimam še razvite prehranjevalne (prehrambene?) vizije. Težko se je že dopoldan odločiti, kaj bom jedla za večerjo.

Vem, navadila se bom. Zdaj pa mi paše, da bom za dva dni odložila te življenjske skrbi in svojo popkovino spet priključila nazaj na Hladilnik s stalnim naslovom. 

torek, 06. april 2010

V divjini: prvi dan

Samo omenila bi, da sem ob svojem drugem pohodu proti našim novim petinsedemdesetim kvadratom, ko še nisem imela svojih ključev, zgrešila prava vrata in pokljukala na sosedina. Ker so bila zaklenjena, sem še pozvonila in preden sem se v znoju sramu zbrihtala in z občutkom "rada bi se pogreznila v tla" ali "izpuhtela bi v zrak" stuhtala, da je bila tole napačna poteza, je soseda že vsa prestrašena stala na vratih in buljila vame kot da se z levo roko ne držim za torbo, ampak za hudo dobro nabrušeno koso. Ja!

Upam, da je toliko stara, da ji bo senilnost pomagala pozabiti na ta dogodek in na moj sicer nadvse lušten obrazek, ki ga ona zdaj vidi le kot fris huliganske smrklje.

Bila sem v družbi predrage študijske kolegice, kateri sem se želela za en mjčken pobahat.

četrtek, 01. april 2010

Najin čisto prvi grelnik vode!

To, zaradi česar so si ptiči skoraj razglasili svoja čivkajoča grlca in zaradi česar se njihovi ključki zadnjih par dni še posebej niso zaprli, se je danes uradno potrdilo. 

Z današnjim dnem torej postanem cimra, znam si skuhati kosilo, pucam skret, kupujem žajfo in pomaranče, smeti nosim v kontejner. Kar sem imela od opravil še danes zjutraj zreducirano na samo moj brlog, imam od popoldneva naprej razširjeno na dvoinpolsobno stanovanje.

Foter je strt, ampak počasi postaja zgovoren (z obljubo, da ga pokličem vsak dan in obiščem vsak vikend). Mati je zaskrbljena in že od vsega začetka polna vprašanj in hipotetičnih postavk - tudi o tem, da verjetno tega letnika ne bom naredila, da se bom prepustila drogam (Come on! I'm almost 23!) pa o tem, da je to seveda čudovita priložnost za moj osebnostni razvoj, ampak jo skrbi, da bom ob morebitnem prihodu nazaj v njeno gnezdo spet nazadovala (ker se to namreč vedno zgodi?). Stvar je uspela napihniti, kot to zna vsaka mama medvedka, ki pojé vsakogar, ki želi le počohljati njenega mladiča. Dala mi je dve čajni šalci z žlicama in pokrovom (zgoraj desno) in grelnik vode, ki jih je prejela za vestno zbiranje črtnih kod čajev 1001 cvet

Poleg tega, da sem od današnjega popoldneva odgovorna, samostojna, nerazvajena, redoljubna, tolerantna in sanjska sostanovalka (lepa, nekonfliktna, ustrežljiva, kopalnice ne zasedem za več kot pol ure, še nočne pohode na lulanje sem omejila z enim čarobnim sprejem pa tako naprej), sem od današnjega popoldneva tudi neizmerno poskočna, "komaj čakam" vriskajoča, sanjajoča v luftu in z nenehnim, že malo psihofriki, nasmeškom na obrazu. Potem sem pa na drugi strani tudi realno na parketu z nekaj vprašajčki v stripovskem oblačku, ki se oblačka iznad moje lobanje... 

A bo res šlo? A bo moja babja zoprnija prenaporna? A bom našla svoj zic (= sedež) in svoj kot, ki bo samo moj? A se bom udomačila pa uspela pomarkirat svoje vogale? A bo desetinčnica zadostila potrebam po fejzbuku, blogih in seminarskih, ki k sreči nimajo več kitajskih razsežnosti?

Zraven prepričanja, da nič ne more iti narobe, na drugi strani strahovi obstajajo. K sreči selitev v dvoje ne bo popolna selitev v dvoje, ampak bo selitev v troje, kar resnost selitve luštno, prijetno in študentsko zagotovo omili. Počakam še par dni, preden grem tja s kufrom!