ponedeljek, 29. december 2014

Navodila za uporabo leta 2015

Kar me je s svojimi vzponi in padci in stagniranji naučilo leto 2014, bi bilo super transformirat v eno obliko priročnika, kako živet naslednje leto. Za bolj specifično od lanskih nasvetov za lepši svet gre, s podobnimi poudarki, a drugačno hierarhijo.

Jej dobro. Lahko se preizkusiš v eni bolj asketski dieti, da se potrdiš in vidiš, kako močna je lahko volja. Lahko postaneš jamski človek, podležeš paleolitskemu načinu prehranjevanja, lahko se odpoveš nasičenim maščobam (je enako vsem proizvodom živalskega izvora) ali ogljikovim hidratom, lahko se odpoveš nasičenim maščobam in ogljikovim hidratom, prešaltaš na presno, prešaltaš na oreščkasto, prešaltaš na kombučin čaj ... V imenu zdravja, novih duhovnih načel ali pa kar tako, iz dolgočasja ali trendovske težnje po spremembi življenjskega stila. Ampak ostani pri priboljških in "pregrehah" tu pa tam, jih potrebuješ za preživetje. Zapacaj se s čokolado tisto enkrat na mesec, zapacaj se s smokiji tisto drugič na mesec, pojej šnito pršuta, čeprav si ves vegetarijanski, naredi si kiš, čeprav ugotavljaš alergijo na jajca, privošči si šalco kakava zvečer, ko ni treba it nikamor več, ... pa čeprav te matra laktozna intoleranca. Raznolika prehrana je pomembna reč - kljub temu, da občasno zašofiraš v McDrive, se v splošnem izogibaj že pripravljenim lazanjam in instant juhicam. Gostoljubno odpri vrata praznega hladilnika takoj, ko se ti ponudijo pridelki z maminega vrta.

Stiskaj se in lupčkaj se. Ceni, kar imaš (samo, da je dobro), Trudi se, da obdržiš, kar imaš (če je dobro). Končaj tisto, kar te straši in ti jemlje energijo. Spontano se prepuščaj temu, da napleteš kaj novega in vrednega za obdržat. Male stvari so tiste, ki tvorijo celoto, čaj v dvojini, kozarec vina v množini, limonada ob najbolj barvitem zajtrku na sončnem balkonu v ednini. Zapomni si - zadovoljen ti - zadovoljni oni. Popolno je šele tisto, kar vključuje napake, dokler ti te ne škodujejo preveč - štumfi na tleh so okej, nespoštovanje tebe ni okej, takrat pa tudi štumfi na tleh niso okej. Prava mera vsega je ključ in prava mera smeha je v tem primeru lahko podana v popolnoma pretiravajočem smislu, saj ga nikoli ni dovolj. 

Jogiraj, sprehajaj se, poskrbi za zaloge D vitamina, meditiraj. Vsak dan. Če je poletje tako, kakršno je bilo letos ... Hm, obišči solarij? Če v kapsule ne verjamem.

Recikliraj, ločuj odpadke. Deluje očiščevalno, dobiš občutek, da nekaj delaš prav in da si urejen človek. Pa kaj, če potem oblast vse skupaj zabriše v isti zabojnik, in pa kaj, če oblast še ni investirala v mašino, ki bi sama ločevala odpadke. Ko greš taborit ali pa samo na izlet, pospravi za sabo, bodi človek, ki ima neke smiselne povezave vzpostavljene pod lobanjo, in ne bodi pujs. Za čike obstajajo pepelniki, za čigumije pa žabasti smetnjaki. In ni ga, ki bi se mu fajn zdelo, da je stopil na pasji drek. Zavračaj plastične vrečke na blagajnah trgovin in uporabljaj platnene ali tiste iz tvoje zbirke papirnatih škrnicljastih vrečk, nad katerimi se nekatere brihte (napisano s poševno!) zgražajo, kako hordersko s tem izpadeš.

Zanašaj se nase, ne na zeleno luč, ko greš čez semaforiziran prehod za pešce! Jana je na tak način kasirala pretres možganov in ogromno črno šljivo, v obliki srčka sicer, vseeno je preboleče, da bi se te lekcije na tak način naučili vsi. Če imaš MS, eno slepo oko in nosiš sloves kronično zmedenega in zaletavega bitja, se ne zanašaj nase. Bo kombinacija zelene luči z opazovanjem dejanj ljudi poleg tebe ter nekaj prisebnimi vdihi in izdihi, upajmo, tudi šlo skoz.

Nekaj navihane žlehtnobe, sarkazma in porogljivo črnega pogleda na svet ne škodi. S tem, da znaš uporabljat samoironijo, s tem, da znaš uporabljat hec kot vato, v katero lahko vse zlobne pripombe zaviješ. Vedno si lahko direkten, ne da bi te atmosfera sovražila, vedno lahko svojo in nekdojevo patetiko uporabiš za en dober vic ... Pa bo takoj vse grdo manj grdo in bo takoj nesreča malo bolj srečna. Je dobra taktika za to, da najdeš nekaj dobrega v slabem.

Ne boj se korakov naprej. Ne boj se korakov v neznano. Ne ustavljaj se predolgo, ne tlači cilja in procesa v podzavest, ne hodi prevečkrat nazaj, čeprav so koraki nazaj včasih koristni za nadaljevanje poti na drug pa bolj simpl način. Pojdi v spopad z zmajem, čisto po viteško lahko - na konju, z mečem v eni in ščitom v drugi roki. Če padeš v morje, zaplavaj. Če se spotakneš v prepad, spij redbul šalco kave z dvema žlicama cukra. Če te udari strela, se spremeni v akumulator. In vse to. Dejstvo je, da na en način že končaš s stvarjo - vedno so boljše "Oh, well ..." štorije kot pa "What if ...?" vprašanja. Tole drugo je že zamujena neznanka.

Naredi refleksijo, obžaluj, če česa nisi naredil prav. Opraviči se! Pa bo iskrenost dobila še svojo dodano vrednost (država lahko še na to davek potem uvede in bu-hu res hitro pridemo ven iz krize, če bi se tega držalo vsaj pol milijona naroda).

In kot čisto vsako leto: umivaj si zobe, da bo lep nasmeh, da bo tako lep, da ga bodo drugi občudovali in ti ga vračali, ker ga bodo želeli preseči. Ta tekmovalnost v ljudeh, saj veš, deluje tudi v krogu nasmeha ... Pa bo cel svet nasmejan - z uslužbenkami za šalterji na bankah vred.

No ... Pa nekaj več denarja, da bi te uslužbenke na bankah bile bolj obiskane, tudi ne bi škodilo. Poišči službo - pa srečno pri tem.

četrtek, 25. december 2014

Sir ni plemenit. Ni vse Instagram.

Sem pretiravala v svoji nesreči, logično. Večer je bil lušten, nepatetičen, nikakor osamljen, zabaven, ob tatarskem biftku, ki ga še vedno jem z zadržkom in enim čudnim ugodjem ob tem, ob francoski solati, ki je ne jem, in plemenitem siru ... Ne, sir ni plemenit, plesen je.

Grozno, kako se vedno tresem pred eno v glavi skreirano sliko, da se slučajno ta ne bi uresničila. Grozno, kako vedno težim k eni osebni perfekciji in skozi kakšne procese nervoze grem ob tem, ko je en korak čisto malo drugače izpeljan. Pa sicer nisem noben perfekcionist, vsaj tam ne, kjer bi bilo mogoče dobro, da bi bila.

Tudi dan je bil čudovit. Z obilno pojedino ob kričanju mini mularije, ki se je združilo samo še v en monoton pisk, z ene strani je vel hladen, malo napet, malo nezgovoren veter, ki se je ignorirano vrtinčil v taki topli, malo kaotični, a zadovoljni atmosferi. Pojedina se je transformirala v kratek sprehod po zadnjih žarkih sonca, ko se je dan že začel počasi daljšat, ta kratek sprehod pa v pivo in en planinski čaj po nekem drugačnem konceptu.

Pritiski sitnih mercatorjevih revij, objav z družabnih omrežij in mimobežnih hitrih želja, priznam, iz mene ustvarijo zmanipulirano bitje, čeprav se proti temu branim na vse pretege. Potem se pa kar izide ta družinski praznik, kakor je treba, da se izravnajo globalno izumljena načela z mojim mikrosvetom. Zahvaljujoč spontanosti, ki je sama v danem trenutku ne razumem, šele kasneje dojamem njeno uporabno vrednost, ki deluje brez elementa sekiranja ali mlatenja sebe in vseh z navidezno sekiro. Spontanost ni brezbrižnost!, bi si pa ja že morala zapomnit to razmerje.

Nič ni popolno, življenje ni Instagram. Je pa ta "nič" stvar perspektive, zadoščenja najbolj minimalnih, lahko povsem nenormalnih potreb duše ... Ki sploh ni tako religiozna reč.

sreda, 24. december 2014

Jezen cof z Božičkove kape

Vsako leto ista zgodba tega božičnega predvečera ... Sem tudi tokrat nesrečna! #sepredensejevecerzacel

Najprej - klasika - zaradi posiljevanja z letakov, plakatov, katalogov s slikami preobloženih miz in sfejkanih srečnih obrazov in promoviranja skoraj zlorabljanje besede "družina" (naj se še tukaj farški ljudje zgražajoče zamislijo, ne samo nad idejo dveh istospolno usmerjenih staršev, fakof!) na sto kvadratnih načinov, pa zaradi neštetih fotk daril, instagramskih posnetkov smrekc (ja, tudi moja ena) in lučk in medenjakov ...

Potem zaradi lastnega povzemanja in ponotranjanja kapitalističnega smisla tega praznika in o, kako pomembno je zdaj kar naenkrat, da ne bom na ta večer slučajno sama, da bom v krogu pravih ljudi in daleč od utrujajoče gužve v nakupovalnih centrih (ja, prav tam bi bila zdaj, da bi si navidez zakamuflirala tole praznino, ki jo trenutno čutim) ...

Pa zaradi najljubšega fanta, partnerja, sospalca, sopotnika, ne vem več, kako naj ga sploh kličem, če uradno naziva odnosa sinhrono ne nameravava nikoli potrdit, hkrati pa živiva v isti viziji skupne prihodnosti in skupnega staranja, ki mu poenostavljeno rečeno zares dol maha ob vsej tej praznični noriji ... Pa ja, saj tudi meni!! 

Ampak na koncu se je treba odločit za vseeno en lušten večer, neosamljen in nepatetičen. Ne, ne, nisem zagrenjena, grinchevo najstniško zagrenjenost sem že davno prerasla, samo vseeno je tako naporno koordinirat pritiske družbe, umetno skreiranost toplega vzdušja, lastno zadovoljstvo ... In kakšno darilo mogoče? Ne bo daril! Še to, kako bom odplačala sobotno kazen za napačno parkiranje (ali žrtev spremenjenega parkirnega režima v centru ob sobotah), nimam pojma.

Ne vem točno, kaj me moti, najbrž to moje podrejanje drugi obliki uresničevanja nekega cilja, ker bo malo drugače, malo bolj ovinkasto pa z malo več vpletenimi? Kar vem, vem, da sama nečem bit danes - pa če je to zaradi svetlobnega onesnaževanja z raznoraznimi lučkastimi okrasitvami, ali pa zato, ker sem slučaaajno zvečer prosta, kar se dela tiče. Juhej, prost večer imam!

torek, 16. december 2014

bulšitizmi

Pijem metin čaj z listki šentjanževke in v resnici je to kar močna stvar. Sem dosegla svoj zen, da lahko normalno nadaljujem z delom. To slavno drugo branje me je konkretno mahnilo v lice, je čisto oteklo in rdeče, potresava mi v rokah, ko tako z zanosom pišem še vse zadnje diplomske stihe, bruhajoč občutek me daje v prsnem košu tam med mojimi trenutno upadlimi joški.

Zavijam z očmi, ko nizam te že osnovnošolske stavke, ki se v besedilu trenutno dvaindevetdesetih strani ponavljajo še desetič. Srčna aritmija se pojavi ob vseh mimobežnih mislih - hitreje deluje srčna zaklopka, ko pomislim, pa saj ima zadeva smisel! Pa saj bo šlo skoz, bo šlo ... Izpolnila sem bistvo naslova, popravila opombe in se bolj osredotočila na to moje andragoško področje. In upočasni se pretakanje krvi, dobim ozebline v že tako premražene okončine, ko pomislim, kakšno sranje mečem na papir, kakšno neskladje obstaja med odstavki, kolikokrat je prekinjena rdeča nit oziroma koliko preveč jih je! Da bom samo jaz razumela, kaj sem želela povedat, saj se v moji glavi vse lepo povezuje. Res je, da sem od Projekta 2013 pa do zdaj že skrajno izgubila objektiven pogled pa da mi mora itak nekdo drug sodit ... Nekdo jutri.

Res je, ko pravijo, da je največji problem kvalitativne raziskave nestandardiziranost, kar za Izgubljeno v Vesolju poenostavljeno pomeni še eno dodatno iskanje same sebe v tem. Ha, lahko bi vedela!

torek, 09. december 2014

Mačje počitnice

Poleg prask po rokah in scufanega puloverja sem si za spomin shranila še noro na novo pogrešanje teh dveh mojih črnih dlakastih kep, ki z obeh strani ponoči oklestita spečega Človeka in ga v smislu totalne simbioze grejeta.

Mačke so inteligentna bitja, ko se gre za njihovo preživetje v stanovanju. So lovke in za razliko od zunanjih bolj divjih sorodnih zverinic namesto miši lovijo človeško hrano ... Kot so skleda s chilli con carne-jem, ki jo pustiš pred računalnikom, ker moraš nujno na stranišče. In kot so tudi vafljeva masa, ki teče čez vafljev pekač, ker je masa na primer preredka. So pomočnice, ko delaš testo za pizzo in če slučajno kaj pade na tla, pospravijo namesto tebe. Naučijo se odpirat vrata, naučijo se odpirat vrata omaric, naučijo se odstranit zatič, ki jim preprečuje odpirat vrata omaric - ker notri je že pečena pizza s sardelicami in sirom na vrhu. Ko Človek meni, da je dal stvar na varen plac.


Mačke imajo raznovrstne karakterje. To niso samo mačke, to so Jinx pa Django, Jimmy in Haš. Jinx ne pleza po mačjem praskalnem stebru, Jinx ne zna uporabljat krempljev, zato je nujno potrebno striženje in na to Jinx ne gleda kot na degradacijo. Je zamerljivka, ampak tudi odpusti in ko odpusti, je popolnoma tvoja in še sama je posesivka. Django je še mlad pa hiperaktiven. Če ne dobi dovolj pozornosti od Človeka, teži ostalim trem in se ne ozira na njihovo pritoževanje z renčanjem. Je dušica, ki te takoj čustveno okupira, skoraj nič žlehtnega ni v njem, samo otroško igrivost in nagajivost zaznaš. Jimmy je alfa samec, vodja svojega tropa in rešitelj svojega tropa. Hkrati je hitro užaljen in zelo občutljiv, hkrati pa močan in lep in stabilen. Ne vem točno, kaj je krinka pri tem. Haš je izkušena, v bistvu najbolj izgrajena mačka, kar se tiče karakterja. Sploh je lovka in se zna soočat z zunanjim svetom, ve, kje je njen dom, nikoli ni izgubljena. Pa prijazna je in zaspi pod umetnim soncem v sedečem položaju.

Mačke so ljubke. Zlezejo pod kožo, te hitro obrnejo, ko se gre za briket. Ker veš to, jih moraš disciplinirat, bit krut, ko je čas za zajtrk in večerjo (in samo za zajtrk in večerjo). Brez priboljškov, z natančno odmerjenim številom briketov, s "sedi" in s "taco", preden dobi vsak svojo posodico. Red je treba imet, če želiš preživet s štirimi prebrisanci.

V najinih novih prostorih bova menda ufurala nov ukrep, da bova bolje spala. Najini črni dlakasti kepi dobita prepoved vstopa v spalnico. A res?

torek, 02. december 2014

Dvoličnost prijetnega

Res so stvari čez dan, kljub sivini neba in kapljam, ki bi želele biti sneg pa so potem raje žlobudrasti kosmi, ki so potem še raje nazaj težke kaplje, veliko jasnejše. Veliko bolj lahkotne, bolj so umirjene, bolj stabilne in na hojladri. Medtem so tiste nočne strašne in demonske, ogromnejše so, hitreje švigajo sem in tja, tesnobno privijajo vest in se zaletavajo v občutljiv mehurček mavric, samorogov in rožic.

Sovasto zrem v malo svetlejšo temo, ki prihaja skozi okno, mesečina bi se ji reklo, če bi mesec svetil. Misli se kar zaletavajo in iščejo en varen steber, na katerega bi se lahko nalepile, en steber, ki bi lahko bil rešitev. Rešitev! Mini plan, ki je precej enostaven. Ob tej žarnici sem spet tako vznemirjena, da spet kar ne morem izkoristiti tistega udobja sveže preoblečene posteljne garniture in topline, ki jo v spanju oddaja moj sospalec. 

Prijetno prehitro postane zavajujoče in to, da ne vidim več bav-bava ne deluje več koristno za mojo učinkovitost ... ! Ampak prijetno tudi ne postane zavajujoče, če veš, vidiš, opaziš, izvedeš pravi mali socialni eksperiment. 

Kar dvignila sem se malo nad, bila tiho, ko so govorili blond podaljški, se iskreno smejala, ko so se obujali spomini, si ne želela več nazaj, nikoli. Bilo je vse isto, bilo je sproščeno, v uvodu je bila bela vroča čokolada vse preveč vodena. Prijetno srečanje, po katerem me je samo veselje, da se v taki zasedbi (na enem stolu sedi močan težek karakter, ki v vseh vidi najprej grdo, je pa sam še kako direkten in odkrit, na drugem stolu sedi zelo šibek karakter, malo puhloglav, nekaj preračunljiv, a srečen in zadovoljen z malim, tretji stol sem jaz) še nekaj časa ne bo ponovilo. Ta koledar je pod kontrolo, ni zmanipuliran in ni izsiljen, lahko zavijam z očmi, odkrito povem in pokažem, stojim za svojim in sem slišana. Če ne bi bilo tako, bi bilo prenaporno.

ponedeljek, 01. december 2014

Letos sem bila

Dragi Nekdo-od-vas-treh-ki-nosite-darila-v-decembru (pa da upoštevate sicer skromno asketsko življenje vam pišočega bitja v preteklem letu, ki še ni izgubil zdrave pameti in še ni storil česa izkrivljenemu dejanju podobnega, ob katerem bi oškodoval sobivajočega), prosim, prinesi mi denar. Da bom lahko obdarovala svojo družino in prijatelje in jim vsaj enkrat ponudila nekaj več kot samo ljubezen. Ta postaja dolgočasna, zlagana, kar malo znucana!

Letos sem bila pridna - z izjemo diplome. Ločila sem dobro od zlega, bila sem pametnjakovička, taka v modri barvi, in pridno sem navajala pluse in minuse, ki so sogovornike vodili do pravih odločitev. Saj veš, parafrazirana resnica, povedana v drugačnem tenu glasu, po alinejah za in proti, vedno pali. Še pri meni je, če sem se spotaknila ob svojo dilemo pa da sem o njej razpredala na glas. Določene napetosti je bilo pravilno pustiti pri miru. Ne moreš vedno zadevi priti do dna, ljudje smo v sebi komplicirana reč in - kako razumeti drugega, če še pri sebi ni teren zglihan? Tako sem večkrat utihnila in malo pri sebi poinkubirala misli.

Tudi sicer sem bila dobrodušna oseba. Hudovala sem se nad človeškimi grozotami, se zgražala nad nemoralnimi dejanji čisto mimobežnega človeka, tolkla oziroma bolj strinjala sem se s tistimi, ki so tolkli čez čudne politične tokove v naši državi in se veselila neumnih objav teh in drugih uporabnikov po družbenih omrežjih, da so me poveličevale na prestol, kjer sem bila lahko nedotakljiva in vzvišena. Pa ni bil to smisel, saj veš, ampak v šibkih trenutkih je lahko kaj takega prava potrditev ega, zavedanja sebe, da morda pa ne šibajo stvari tako zgrešeno, da morda pa nisem taka švoh persona kot se v nekem trenutku zazdi. Nič posebej žaljivega nisem nikoli mislila s tem, ko sem se smejala raznoraznim cvetkam drugih. Dejstvo pač je, da ljudje radi nekaj najdemo za merilo, da se lahko pozicioniramo na lestvici - a smo manj, a smo bolj (trčeni, bogati, srečni, normalni, vstavi poljubno).

Samo mačke sem morala oddat v rejništvo. Upam, da ne bo za dolgo. Zato tudi potrebujem denar - da se oddolžim tudi tem rejnikom, vsakemu mačjemu kolegu posebej kupim mačjo palčko za obglodat pa da jih pripeljem nazaj. Rabim denar!

Moj TRR poznaš.

sreda, 26. november 2014

Bruhica vremenske napovedi

Pa je čisto enostavno. Samo zarolam stol malo nazaj, da naredim prostor, se usedem in ga zarolam malo bližje k ekranu, drugega pa si namontiram, da bo v dosegu mojega zožanega vidnega polja. Prižgem namizno luč, odprem potrebne dokumente in ... Začnem.

Ampak najprej s klikanjem na standardne nepotrebne spletne strani. In potem še na standardne nepotrebne povezave, ki prislajdajo mimo kot svetle žarnice, ki v sebi nosijo neko novo duhovno razodetje. Pa potem še desetkrat osvežim, če imam na prvem zavihku novo sporočilo pa če se je na četrtem zavihku pojavila nova objava. Postanem lačna, sprobat moram skorjico svežepečenega ajdovega hlebčka, ki je zrasel zaradi:

- kvasa,
- polulanega vremena,
- sitnih ljudi,
- še vedno nenapisane diplome.

Pa tudi zaradi prebavnega divjanja, ki je poblaznel, potem ko sem ob treh flaškah droge, ki mi je pomagala, da sem preko cevčice ponovno začela migat z levo nogo, pojedla vse, kar leze in gre (žal mi je, da sem kruhove cmoke prepustila nekajurni oksidaciji in jih morala nekaj zavrnit) ter popila toliko sladkih pijač, da bi državni proračun lahko dobil zelo prožno odskočno desko pri kasiranju davka na sladke pijače.

Se trudim zbalansirat zdaj - tako fizično, da umirim vse mravljice v nogah, kot prebavno, da nazaj sestavim favno in floro, kakršna v črevesnem habitatu mora bit. In psihično, da se že rešim tega štofeljčka, ki mi otežuje premikanje naprej, zakriva pogled, da vidim samo temo, in nasmehu ne daje polne vrednosti. Oh, kaj bom vse počela, ko zaključim s tem!

nedelja, 02. november 2014

Klimatske spremembe

Kar malo bridko obujam spomine, kako prijetno je bilo tam pa kako si želim nazaj, čutim izgubo, pomanjkanje, samopomilujem se, obžalujem ... Pa potem si ne želim več, ker je bilo zlagano in ne preveč resno. Zadnje sporočilo, ki sva ga dobila prek internetnih strežnikov in ne v obraz, je malo več povedalo o stvari, več kot so povedale tiste črke. Da glejmo naprej, postane edini smiselni in oprijemljivi predlog. Že tako, zdaj pa še posebej. Zaplešem naj svoj čačača, vsak optimist naj bi ga, ko po koraku naprej, naredi korak nazaj (to zapišem potem, ko sem s čačačajem modrovala v rojstnodnevnem voščilu!).

Prijetno je bilo tudi v preteklih dveh tednih mehurčkanja, galvaniziranja, masiranja in telovadbe. Dolgih zajtrkov, dolgih kosil in večerij, malo krajših sprehodov, še nadaljnjega čvekanja in druženja ob kavah, limonadah in čajih - v družbi zares prijetnih in tako raznovrstnih oseb z istim življenjskim sopotnikom. Ob pavzah sem zrla v rent_a_mac, klikala po mreži, klikala tudi po fantovem obrazu, kakor sem napisala pod eno od instafotk moje na novo začete instazgodbe. Iz velemesta sredi puščave se mi je oglašal ta moj fant in tako bolj počasi sem dojela, pravzaprav šele, ko sem prišla nazaj v moj nov stari dom, da je ne glede na vse home is wherever I'm with you. Dom je tam, kjerkoli sem s tabo.

Zvrti se mi, ko pomislim na urejanje financ pa na urejanje in zaključevanje tistega papirja, ki bi moral že zdavnaj stat v knjižnici. Saj bom uredila. In uredila bom tudi opravke s farmacevti, uredila bom datume v počasi se iztekajočem koledarčku in pogledala malo dol, kako uravnoteženo stojijo moje noge. Stojijo bolj strumno, a ne uresničujejo svojega polnega potenciala. Stojijo neutrujeno, kar je pomemben velik znak, da je drugi odstavek tega zapisa predvsem dobro pripomogel. Z vsemi obterapevtskimi dejavnostmi vred.

Komaj čakam, da mu hopsnem v objem. Tako bolj čisto lahko razmišljaš o odnosu, ko je ta odnos priklopljen zgolj na wi-fi, da je toliko bolj enostavno potegnit črto pod njim in ga označit za zdravega ali ne. Brez vseh balastnih snovi, ki se sicer bašejo v vsako poro tega odnosa, ko je v vsakodnevnem rutinskem pogonu, ga vidiš v vsej njegovi nedolžni podobi (o odnosu govorim) ... Da obstaneš, obstanem povsem mirna in prepričana v trdnost. In pa kaj, če bo to trajalo samo do prvega nervoznega izpada. Ozavestiti to reč vsaj vsake toliko še kako prav pride.

petek, 24. oktober 2014

V pajkicah od jutra do večera

Zmahano sobo, sem rekla, da imam. Ja, ampak imam pa tudi badass ruter, da imam lasten wi-fi, ki mi hudo dobro lovi, povsem zahvaljujoč mojemu najljubšemu geeku, ki mu je internetno udobje prva prioriteta na seznamu življenjskih potrebščin. Pa lcd televizijo in nov telefon so naštimali. Postelja pa škripa, jogiji so trdi in že fino preležani, vrata tuš kabine so zjebana, v omari smrdi po moškem parfumu starega človeka (ali pa je to tisto močno čistilo, ki ga sobarice vsakodnevno razlivajo po hotelskih preprogah). Veliko opisujem sobe zadnje čase ...

Danes je prvi dan, ko mi ni bilo treba že ob sedmih zjutraj svetit spodaj v čakanju na prvo terapijo. Prvi in edini dan bo tole. Je pa tako, da itak dol padem že ob 22-h, kar je povsem novo za moj bioritem. Spoznavam ljudi, družim se in ugotavljam, kako različni tipi sogovornikov obstajajo. Od perfektnih, ki ti dajo besedo in te poslušajo, sprašujejo in tudi sami veliko povejo, do bolj šlampastih, ko samo govorijo in govorijo, ko se komunikacijski tok obrne, pa dobiš občutek, kot da jih ne zanima, kaj imaš pa ti o tem za povedat. Tri litre tekočine, praviš, da moraš spit na dan? In sladek sadni čaj, da si skuhaš pa to potem piješ čez dan? Prav, kar pij tako naprej, niti razlagat se mi ne ljubi, da to ne šteje kot nekaj pozitivnega za telo.

Potem imam nekaj težav z vikanjem in tikanjem mojih kolegic in redkih kolegov. Ugotavljam, da sem še vedno med mlajšimi, hkrati sem pa že prava starina, če štejem leta diagnoze. No, ne spet toliko, ampak že spadam v skupino, kjer mi težko kdo kaj novega pove, me nauči in zabrihtuje o sprejemanju in soočanju z boleznijo. Čeprav je vedno fino na novo spoznavati, kako nisi sam v tem sranju, kako je skoraj pri vseh tako, da se bližnji, sploh partnerji, trudijo razumeti, a vseeno ne bodo nikoli razumeli, kaj v resnici pomeni ta utrujenost in bodo kot običajno še naprej reagirali kot netolerantni priganjavčki (prav luštno je, kako jih imamo vseeno rade in se prav nasmejimo ob tem). Večinoma se samo strinjamo med sabo, zgodi pa se, da sama kaj pametnega povem ostalim. "Ti pa si kar mlada," me vpraša še ena mlada z roza kartončkom v dvigalu. "Niti ne, se ne počutim več!" In povem svoja leta. Malo zmaje z glavo in potrdi svojo domnevo - "Si, si." Pa res sem iz te površne številkaste perspektive, a kako domača sem že v tem okolju in kako poznana mi je ta rehabilitacija - že osmo leto jo izvajam - pač nisem, v tem smislu sem starejša od mnogih drugih. Zato jih rada vse že kar tikam, saj mi rečejo, naj jih, takoj ko omenim prvi "vi" ... Vseeno mi je pa kar čudno, potem ko na glas nekaj let starejši gospe rečem "ti", nerodno mi je, kot da bi jo užalila in bi se ji v isti sapi rada opravičila. Pa je najbrž ne gane, se pa jaz neprijetno počutim - moja rešitev od zdaj naprej bo, da se izogibam vsem "vi" in "ti" oblikam, čeprav bo ob taki poplavi čveka to že prav virtuozna izvedba pogovora.

sreda, 22. oktober 2014

Zelo jezna in razočarana kritika

Precej zmahano sobo imam. Tako kot je zmahano dogajanje v buči. Tam med mielinskimi procesi v možgancih, ki me spravljajo v stanje razočaranja in hude jeze nad nevrologi na urgentnem oddelku te naše nove nevrološke klinike. The fuck, seveda je kriv mehur, saj je vedno kriv s svojim nadstandardnim gostovanjem bakterij, ki v petinpluszvezdnični oskrbi malo preveč dobro skrbijo za svoje spolno življenje in ohranjanje svoje vrste na tem planetu ... V tem mehurju. The fuck, seveda je kriv, ampak tako odličen gostitelj je vedno, tudi ko sem nevrološko popolnoma na nogah. Bom pa že vedela jaz, ki sem že sedemindvajset let, od tega že skoraj deset let odgovorna in v pravnem smislu zrela za upravljanje s svojim telesom. Saj naj bi ga že spoznala ob vseh raznovrstnih bolnišničnih izkušnjah.

Dokazovanje belim enotam, da bi telo rabilo nekaj kemije, ki niso antibiotiki, je vseeno precej težko. V tem primeru vseeno oni, tam v urgentni ambulanti, ki jim je preveč, da bi stopili s svojega piedestala, ko gre za bolnika, ki jim je odveč, da bi prosili za mnenje tistega, ki malo več ve o tem določenem primeru, pozna zgodovino in z lahkoto lahko primerja in določi, kdaj gre za poslabšanje, pošljejo domov z "najprej pozdravi mehur" ... Ta madafakin mehur, ki je tisto kulturo bakterij že vzel za svoj habitat in je to v bistvu povsem normalna in zdrava, če potem lahko to rečem, slika zanj.

Ne, saj je vse okej, bom čopala te oranžnoroza tablete na dvanajst ur vseh deset dni, se zraven matrala z rehabilitacijo in koordinirala ravnotežje ali ravnotežila koordinacijo, hodila na sprehode, plavala in goltala klor, se masirala in galvanizirala ... Potem pa bom najbrž spet klicala in pristala v tisti isti ambulanti in ... Povedala, kako zelo razočarana in jezna sem kot pacientka in kot oseba, ki nima od včeraj postavljene diagnoze. The fuck.

sobota, 11. oktober 2014

Analiziram analizo ...

Ena velika analizatorka, analizerka, analizorka, analitičarka ... Analitičarka! sem. Odnosov, psiholoških profilov, človekovih ravnanj, človekovih dejanj. Besed, reakcij in čustvenih stanj. Analiziram vsak problem, vsako situacijo in vsako razpoloženje. Zakaj, čemu in kako. Pa to delam tako popolnoma nezavedno, kakor načrtno in zavedno, pa potem tudi ne delam tega ... Samo čez čas me doleti neko spoznanje. O sebi, o svetu, o širši družbi, o ožjem krogu oseb, o določenem pomembnem drugem in o tebi.

Skozi celotno stresno obdobje sem želela zgruntat točen razlog, ki se je prav hitro izkazal kot precej očiten in je butal vame z druge strani vesolja. Kako se situacije ne umirijo, če po alinejah takoj naštejem imena žebljev, ki se zarivajo v mojo lobanjo? Kako se situacije ne umirijo, če poznam posledice, ki se lahko iz vsega tega ven razvijejo? Kako se situacije ne umirijo, če so mi jasni postopki reševanja in se pod črto vedno kaže kot glavni korak ta velecenjeni pogovor ... Vedno pomaga, pa ni znal. Niti načet ni bil, niti z namigi ni podregal. Vse rešitve, ki so v teoriji tako sijale, so se v resničnem svetu odraslih in zrelih ljudi zdele tako plehke, tako neznosne, tako šibke in neverjetne.

Potem je minilo. Pomirilo se je. Žeblji so šli malo ven, luknjaste rane so se malo zakrpale, vse problemsko se je iz sočutja potuhnilo v najgloblje rove nezavednega - k ostalim pošastim, nagravžnim pajkom in izprijenim čudakom.

In useka, pride na dan kot spremljevalka v podporo - do tega me je pa zelo hitra analiza pripeljala - trnju, tako imenovanemu optimiziranemu procesu! Vsi se strinjamo z njim, vsi ga cenimo in se nam zdi logičen in pameten in napreden. Vseeno ga pa nekdo prvi ne vključi v svoj vsakdan, vsaj takoj je težko preklopit nanj, posebej v tem delu življenja, od katerega ni potrebno črpat nekega dobička v obliki evrokovancev, v tem delu, ki je lahko in mora biti bolj brezskrben, jebivetrski. bolj na izi, bolj sproščen, preprost in enostaven, se mu ni potrebno tako borit za vsako minuto, za vsak kilometer in za vsak vdih kisika vase ... Nekdo drugi pa ga obravnava kot svoje življenjsko vodilo, komaj diha, tako je učinkovit, dosega zastavljene cilje, hitro napreduje, vidiš odtis vsakega koraka - tako v poslovnem kot zasebnem tempu. Optimizacija procesa predstavlja to ubijajočo neoliberalistično ideologijo, ki ima svoj plus, a ima velik minus. Predvsem ji manjka sočutja, ji manjka širine pogledov, ji manjka kreativnosti in to ne idej, kako zoptimizirat nek proces, ker tega ima veliko, ampak ji manjka tistih svobodnih neobremenjenih plovb skozi svet, ki navdaja s svojimi tisočerimi barvami, čudovitostmi in raznolikostmi. Sicer ne prinaša česa posebej materialnega, prinaša pa mnogo duhovnega, paralelnega znanja o stvareh, da sploh lahko preživiš brutalno primarno gonjo za uspehom.

Pa sem spet pri neoliberalizmu, že drugič v zasebnem - ne gospodarskem in ne političnem, bolje rečeno popolnoma osebnem - sektorju življenja v tem prelomnem obdobju, tokrat je malo manj grebatorski. Še vedno je grozen do bitja, ki mu je nasmeh ogromno vreden.

torek, 30. september 2014

(vulgarni) Edit:

Ah, da povem še štorijo o koprivah ... Kot že velikokrat in od vedno se hudujem nad privilegijem bitij z lulčkom, ki se lahko samo postavijo ob ograjo pa zalijejo in zamarkirajo un svoj grmiček, ko jih pač prime na odtok. Pa izgleda svetu povsem normalno. Bitja brez lulčka so pa malo depreviligirana, ker morajo ob tem početju počepnit in vesolju posijat z notranjostjo svojega mednožja (ja, malo vulgarna sem). In kot že velikokrat in od vedno sem visoko nad gorenjsko avtocesto začela malo panično iskat kotiček, da odrešim svoj mehur. Ni jih bilo veliko na tistih travnatih površinah, kjer vsi vse vidijo, sta bili pa tam ob lepi poti do cerkvice dve drevesi. Idealno, če počepnem vmes! Pa sem ... 

Lulala sem na placu z najlepšim razgledom na Gorenjsko 

in lulala sem na placu, zaradi katerega me je še cel dan pekla leva ritnica. Koprive so bile čisto male in predvsem samo navidezno nežne!

Selitev.

Imava luštno mansardno sobico, kjer sva si uredila hudo cosy posteljno gnezdece. Potem imava mojo nekoč otroško sobico, ki se spreminja v pisarno z vsemi sevanji in hrumenji računalniških ventilatorjev, pa še kopalnico in kuhinjo ... ki si ju deliva s še dvema prebivalcema tega zidanega giganta. V lončku za zobatke so zdaj štiri, na kuhalni plošči vrejo samo še malo večji lonci, ker veliki so bili že prej.

V kleti je skoraj celotna najina zgodovina iz Divjine, ki jo zdaj počasi sortirava bolj tematsko kot ob samem rompompomu in đumbusu selitve (seveda, ob prvih pakiranjih še paziš, da vse spada skupaj, potem pa že naključno začneš metat v vreče, kar ti pač pride pod roke, na koncu pa že eno po eno stvar bašeš v luknje že sedmega ali osmega avtomobila), a ta ostaja v škatlah - kot čisti opomin, da se bo celota kmalu premaknila naprej. Nekam, Ko ugotoviva, kako pa kaj.

Bere se popolnoma sprejemljivo, do bizarnega pa najbrž pride, ko povem, da sva razpeta med tremi nadstropji, vau! Veliko imava, a nimava toliko samostojnosti, toliko zasebnosti in miru, kot bi ga lahko imela, če bi bili vsi ti prostori združeni v eno malo, saj ne rabiva nič večjega, stanovanje. Potrebna bo komunikacija, potrebno bo dogovarjanje, potrebno bo prilagajanje, potrebna bo vzdržnost, malo več dobre volje in tisto nenehno prigovarjanje o samo začasnem. Samo začasnem!

Septembrski stres, predvsem ta negativen, je odprl tisoč področij, zelo potencialnih za prepir in za slabo voljo in za slane izbruhe tekočine, da se mi je pri the Projektu zaustavilo, da sem komaj lahko trezno razmišljala o svojem prihodnjem in da mi je otežilo korak in se mi je kondicijska pot zmanjšala s šestih na tri ali pa na eno minuto, stoječe homo sapiens stanje pa predvsem v bolj ping-pong žogastega.

Petkovo poslovilno druženje ob kapljicah alkohola in ob pet dni prej premišljenimi slanimi in sladkimi snacki (ki so združili tisto, kar je bilo za porabit s tistim, kar je dalo malo fensi štemplja) je burno dogajanje malo ublažilo. Ob garaškemu zlaganju v in prenašanju in prevažanju škatel ter ob obsesivnem pucanju omaric in drgnjenju v enem letu in devetih mesecih zažrtih flekih - na večje življenjske zadrege niti pomislit ni šlo, ob pristanku in prvem padcu pod spet svoje kovtre pa je bil ... Zen. In udobno stiskanje in varno lupčkanje, kakršnega rabiš za preživet.

nedelja, 07. september 2014

preslica versus primotren

Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna ... Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni nič kaj prijazno zaodmevala ob siceršnjem zlobnem dogajanju, ki ga ta čas napleta vesolje. Po tisti najstrašljivejši noči 24 ur prej, ko je vsak živec v telesu čutil svojo MS, ko mi naravnost stat ni uspelo, saj so mi noge, roke  in hrbet kar v valovih po svoje kontrolirali telo, ko sem do postelje prišla tipajoč po steni, da se nisem kar zvrnila na premikajočih se tleh, ko so mi potem v ležečem položaju migetale noge, ki se nikakor niso želele sprostit, in ko v določenih točkah celo nisem čutila delov telesa, dokler jih nisem zavestno premaknila. Težko dihanje in razbijanje srca sta bila verjetno le posledica panične psihe, ki se je spraševala, če je to-to, če je to tisti prelom bolezni, ki človeku pove, da bo od zdaj naprej njegovo življenje nenadoma obrnjeno na glavo, še malo bolj ovirano in v sedečem položaju. Ne morem, nimam časa za to, dokončat moram diplomo! 

Delno sem prespala noč, delno hodila na wc, delno ugotavljala, ali gre na bolje. Proti jutru je bilo skoraj okej, razen splošne pretresenosti, ki je ostala v mravljicah, ki so skakale čez živčne končiče. V navodilih antibiotika sem prebrala ta neželen redek stranski učinek o možnem vnetju možganov in s tem povezanih nevroloških znakih. MS krat sto, povem dežurnemu zdravniku. Primotrena ne pogoltnem več, naprej se raje zalivam s hektolitri čaja in preslice.

Ja, to o sreči je kar težavna stvar. Običajno se začetni počasi kobacajoči premiki pokažejo, ko začnem z urejanjem razmetanih cunj in s pomivanjem posode. Kot da bi svojo messy, razrešetano in nesnažno notranjost navidez želela prepričat, da je v bistvu vse v redu. Mi uspe! Nekaj podobnega se zgodi s tistim, ko ti raznorazni novodobni guruji sreče nalagajo, da se ob žalosti samo poglej v ogledalo in se namehni ... Že zato, ker je blesavo in smešno, to zna delovat.

V glavi si naredim mini plan, kako se bom soočila s to osamljeno nedeljo in ugotovim, da za dosego cilja ne bi moglo biti boljše kot to, da nimam nobenih distrakcij s strani sveta in človeštva. Brownie je v hladilniku že od včeraj, čudovit je, odtajane smrdljive notranje piščančkove organe (res ogabno smrdljive želodčke in jetrca in srčke) vržem na ponev za mačjo nedeljsko pojedino, zložim vse vrečke v škatlo (vrečkar in škatlar sem, saj veš) in odprem ... Izgubljena v Vesolju, šele potem ta pravi wordov dokument. 

sreda, 03. september 2014

urbano gre v ruralno

Res ne znam špilat na stresove note. V eni fazi se bom kompulzivno prenajedala s sveže pečenim sicer čudovitim kruhom in lizala po notranjosti kozarca, kjer se nahajajo še zadnja jezerca marmelade iz jagodičevja ob enajstih zvečer, v drugi fazi pa bom ob treh popoldne težko pila še kavo. Grenko in črno in to tisto, ki je bila v šparu v akciji nekaj časa nazaj, seveda, kako je ne bi.

Še vedno pišem diplomo, čeprav je ta "še vedno" malo površno izrečen, saj je čez poletje pač nisem pisala. Samo ukvarjala sem se z njo - v sanjah, med kuhanjem, klikanjem med vsemi spletnimi bonbončki ... Razmišljala sem o njej hudo močno, vsake toliko kaj popravila, vsake toliko kaj dopisala in preuredila. Vidno napredovala pa bolj počasi. Tako je v bistvu tudi šlo to poletje mimo. Nisem bila na morju (in hvala vesolju, saj je bilo tudi tam nebo en škaf in je lilo dol iz njega), nisem se kaj preveč gostila po lokalih (tošelj ni prevelikega interesa izražal), nisem ... Kaj sploh še? Sem se družila z ljubljanskimi sotrpini, to sem. In bilo je prelepo, prezabavno in pretoplo. Bila sem na festivalu s polži, v bulerjih in s pravo merico vsega, prav ponosno povem. Bila sem tudi še enkrat na drugem koncu reke, smo pekli pico v improvizirani peči pod zemljo, jedli vesele posebnice in naredili so mi ograjo in stopnice. Kopalk pa tudi tukaj nisem uporabila. Švignilo je! To deževno poletje ... Brez pisanja diplome.

Čez sedem dni bom videla, a se mi bodo jesenski načrti uresničili, kolikor jih še držim v rokah - ob tem, da sem že izgubila stanovanje, svojo petletno študentsko službovanje in vso dostojanstvo, ki spada v komplet. Korak nazaj, da bom šla potem lahko naprej, si prigovarjam. Najbrž me bo pa pred tem korakom nazaj pobralo od stresa.

petek, 14. marec 2014

Precenjene vijolice

Huda fora zdaj, po skoraj osmih letih. Medtem, ko je on še vedno skrajni neromantik, hejter srčkov in "vse to je gej" (ne po homofobično, doh) in ko jaz še vedno najdem romantične elemente v bizarnih situacijah (od štuparame čez pol stare Ljubljane, ker gre za "must" situacijo, do tistih mrtvih pikapolonic, ki so v družbeno sprejemljivem smislu skrajno ogabne), se ponoči, ko spiva, če nisva zlepljena  v žlički (in v levo in v desno), vseeno drživa za roke. Ali pa za rit. Podzavestno in čisto tako, da veva, da sva tam. In da sva tam drug za drugega, za vsak slučaj, tudi ko se eden od mačkonov zgužva med naju. 

Vijolice so tudi lepa gesta. Samo dišat morajo po ta pravi vsebini!

ponedeljek, 03. marec 2014

Nekaj sem našla!

Ammm ... V marcu ne napišem nobene objave. Ne, nobene objave ne napišem, dokler ne diplomiram.

Sicer bi bilo vse prenasičeno z jamranjem o tem, kako hitro izgubim koncentracijo (kot zdaj), čeprav sem končno spet našla ta pravo gozdno potko do vrha hriba, in kako počasi mi gre (kot zdaj), a se veselim, ker so na deblih (malo podrtih in ubogih zaradi žledoloma)  narisane ta prave markacije.

Verjetno pa lažem čisto malo s tole odločitvijo.

sobota, 15. februar 2014

Po ledenih svečah zdaj skoraj že zvončki.

Če bodo slovenski športniki na olimpijskih v Sočiju nadaljevali s takim tempom, bo vlada najbrž predlagala še zakon o davku na kolajne.

Zahvaljujoč takim hudim uspehom tam tri ure naprej, v istem časovnem pasu, samo v bolj ledenem, kot pa je trenutno moj naljubši fant, sem danes že ob tako zgodnji uri brez dela.

Ki ga pa trenutno tako ali tako spet sovražim in opravljam nezmotivirano v najhujšem odporu, saj ga spet nekaj biksa nakazilo. Mogoče ga ne, mogoče sem ga pa res pobiksala samo jaz z neupoštevanja cc-ja v mailu.

Moja najbolj dramatična izkušnja ledene ujme je bila, ko sem se po pingvinsko morala pretacat čez cesto do smetnjakov, da sem lahko odvrgla smrdljive smeti v to in drugo kanto. V pingvinskem ali retardiranem slogu, same shit. Vse ostalo bolj grozljivo je bilo pripovedovanje iz prve roke.

Jinx gre v širino, Django pa v višino. Ta prva ima najbrž probleme z delovanjem ščitnice, ker drugega razloga ne vidim.

Valentinovo, ta rdeči in po ameriško govoreči praznik, sem od začetne zaslepljenosti z njim in visokimi pričakovanji nad njim v prvih letih, preko ekstremne hejterske naravnanosti proti njemu v naslednjih letih in brezbrižnosti v letih še malo kasneje, počasi vzljubila ... Ne, težko to rečem ... Sprejela! Sprejela na pravi način in v pravem ravnovesju - čisto prikrito mi (ali nama?) rata odkrit čisto male romantične detajle, ki se jih potem da poveličevat. Toliko, da lahko spečem goro krompirčka v obliki srceta, če bi imela ta prave modelčke za piškote, in toliko, da z debelim rjavim flomastrom ogabno napišem nekaj o mojem čustvu in to na srčast post-it listek, ukraden nekoč tam nekje ... Poslan z njegovim potovalnim deodorantom, ki ga vidi šele teh tri tisoč kilometrov bolj v desno. V mestu sredi puščave, ja. In toliko, da dobim mail s škatlo virtualnih guglovih čokolatinov. Čudovito, ne?

Začela sem s fotoserijo svojih pisanih namazov za na moj v moji pečici spečen kruh.

torek, 04. februar 2014

Kompleksnost mačjega karakterja, podkrepljena s fotodokazi s telefonove SD kartice

Če je že aktualno govorit o risih, moram posvetit eno objavo mojemu belobrkemu debelemu in črnobrkemu suhljatemu. Ni za cat-hejterje.

Jinx je na polički ikea omare s pomičnimi vrati, zraven papirnatega pisarniškega materiala in z zadaj na kup nabirajočimi škatlami Gorenjkinih produktov z napako (what? what? zelo uporabne znajo bit!), imela namontiran svoj povštrček. Rumen. Ki poudarja rumenost  njenih oči.




Bil je eden redkih njenih prostorov (poleg tistega na gigantskem wooferju, ki verjetno s svojim magnetom ni dober za njen bodoči tumor, in poleg tistega starega spominskega povštra pod kavčem, ki je trenutno prežet z dlakami na čakanju za krtačkanje in pranje, in poleg njenega večnega praskalnika, ki pa ni tako zaščiten z vseh strani, ima pa grelno lučko nad sabo - kot za želve, in poleg dormeo pene v predalu pod posteljo, ki je v tem času precej hladen prostor, saj je v spalnici).

Mir je imela pred svojim črnim enako kosmatim cimrom, Djangotom (Djangom), dokler je ta bully ni izrinil še s tega njenega povštra.

Sicer menim, da bi se on z njo samo stiskal, ampak se zadeve loti na povsem napačen način - na način, da jo takoj ugrizne v vrat, ko pristopi k njej ... Ko skoči nanjo. In zdaj rumen povštrček, ki se ujema tudi z njegovimi očmi, poseduje Django.




Django je v resnici prava dušica, ki je izredno zadovoljna že samo z asketsko škatlo (in grelno lučko za želve nad sabo), medtem ko je Jinx pravi karakter mačke - she's a lady. Dama. In bitch. Sicer ubogljiva, kar se vseh mačjih procedur tiče (striženje krempljev, umikanje zaspančkov z oči, daj taco pred obrokom in sedi pred priboljškom in gimmefive za hec, vodo sovraži toliko, kot maček mora, torej z lestvice od 1 do 10 izbere ta najvišjo stopnjo, vendar tu pa tam še vedno z zelo očitnim in jasnim pogledom: "I'm gonna kill you in sleep. Tonight, hooman." Sploh v najbolj luštnem fluffy stanju svojih ščetin.



Vseeno pa je Django lump, baraba. Na eni strani naiven in nedolžen in pač je zavetiški muc, muc z zavetiško zgodovino, prijazen in cartljiv, hvaležnost izraža z ropotanjem predilk traktorskih razsežnosti, očarljiv je za umret, na drugi strani pa cel bumbar, še menja svoje mlečne zobe, o življenju ne ve veliko, za hrano se bo zagnal tudi na pult pred mojimi očmi. Firbčen je, ničesar se ne boji, s sesalcem sploh nista na tako hudi bojni nogi.




Django, ki še ni preživel štirih padcev iz drugega nadstropja visokopritličnega stanovanjskega objekta, se je pa že naučil, da se mu Jinx umakne, če se jo odloči zmrcvatit in prevzet njen plac. Enako sta velika, ker je Jinx bolj pritlikava mačka, na kratkih nogah in s chubby trupom, mogoče celo malo zafrustrirana glede tega, saj zna na veliko tečnarit z zoprnimi mjavki, Django pa jo bo kmalu prerasel, ima predolge tace.

Jinx pa Django. Zapis brez mačjega repa in mačje glave pa tudi brez mačje noge, a z mačjo vsebino, ki fino opiše grumpy starejšega in poskočnega mladega. Kot fotomaterial, zaradi katerega bi me lahko moji fotografski prijatelji lahko zapustili, če me ne bi imeli preradi, haha.

torek, 14. januar 2014

Pozdrav soncu ... am, dežju.

Saj res živim v pravljici - imam popolnega princa z 59 sivimi konji, moje kočije so oštevilčene s številkami tja do 25, parni vlak mi na podeželje vozi vsake pol ure, ob mojem prestolu s črno-belim sedežem in petimi kolesci me čuvata dve črni mačji pumi, za katere predstavljam foodfairy, živim pa v graščini, dovolj veliki s svojimi 42,5 kvadrati, da bivam in kuham in pucam po svoje. V goste (e s ta zategnjeno črtico gor) vabim in dobivam same eminentne ljudi z dobrim srcem, (tudi dvornonorčevskim) smislom za humor, ljubeznivim nasmehom in udobnim objemom, uživam v vseh pojedinah, ki jih pripravljam, nato pa nonšalantno do zrna graha pod jogijem lahko prespim dopoldne.

Ja. Potem grem na sprehod mimo travnika po makadamu in se po celih desetih minutah hoje (in z dvema vmesnima postankoma, od katerih je eden tudi deset minut dolg) povoženo priklatim domov, v to svojo graščino, se po štengah odvlečem v tretji štuk in na svojem prestolu odsedim eno uro, da pridem k sebi. S to zoprno črno boleznijo s tisočerimi obrazi in nepredvidljivimi nameni, ki jo je bilo treba sprejet vase - z odprtimi rokami in nogami in možgani - da se je možno vsakodnevno spopadat z njo, jo pomirjat z norišničnimi kostumi, jo filat z baldrijanovimi kapljicami in zapirat v oblazinjene prostore. Za sprijaznit se z njo ali za obupat nad njo? Ne.

Ni pravljice brez dobrega in zla, brez čarobne vejice in mečev, brez zajčkov in volkov, brez samorogov in trolov, brez lepih dobrih vil in bradavičastih čarovnic. Imajo pa vse po vrsti srečen konec, fin nauk in dober naslov.

ponedeljek, 06. januar 2014

Po praznikih ...

Je bliskalo in grmelo. Ne samo v mojih črevcih, kjer grmi vsak dan, ko je miza preobložena, ko je na mizi en kup nasičenih maščob in čistega glutena in pacljivega cukra in alkoholnih kozarcev, ko miza potem ponudi še, da se spravi v prtljažnik avtomobila, saj da je zložljiva, in tako oskrbi še neskromne dni med prazniki in po ... No, ampak tudi (pri bliskanju in grmenju smo) v atmosferi. V tej, kjer v zacetku januarja ni snega in je deset stopinj. Malenkostno povem, da že od oktobra v torbi preventivno nosim kapo, ki mi je do zdaj prav prišla ... Samo kot podritno ogrevalo, ko se je bilo treba usesti na LPP klopco, ki je kovinska in še poleti s potencialom, da volk ugrizne v rit.

Zdaj se trudim zbalansirat stanje v mojem telesu, danes z brutalno dieto, omiljeno joga vadbo in enim kratkim sprehodom. Pa s klikom na mapo "diploma" in pucanjem mačjega skreta, ki sicer ni moje delo, ampak se mora zdaj ob dveh sračkuljah ta dejavnost izvajati striktno vsak dan in brez počitnic.

Naivno ali pa ne - zares verjamem v saj po novem letu boljše bo.

nedelja, 05. januar 2014

Sarme tudi na drugega januarja!

Upam, da sem vse naredila prav. V leto 2014 sem vstopila v rdečih gatah, ker da prinašajo ne denar, ampak več denarja kot v preteklem letu - to pa je kakorkoli dobro, ker ga je bilo v letu nulatrinajst komaj za sproti. Naoljčkala sem se po celem telesu, da koža ne bo spet tako suha celo leto, in si za vrat zlila par konkretnih špricev edinega parfuma, ki ga imam, da bo dišalo okrog mene še v pomlad pa v poletje pa naprej. Toliko od mojih mini silvestrskih obredov, dokler se vsa pozornost spontano ni preusmerila v družbo, ki se je potem zbasala v ta mali najemniški bivalnik, ki kapacitete za več kot dvanajst niti ne bi zmogel. Bilo nas je enajst in to samih dobrih in toplih in veselih in iskrenih nasmehov, tistih, ki so ob ognjemetih in silvestrskih golažih in alkoholih z mano že četrto ali peto leto, pa tistih, ki so bili ob tej priliki polupčkani prvič pa si pridobili verjetnost za eno tako luštno praznovanje še naslednjič.

Slika 1: rdeča fotka
Fotografija je nastala spontano na znanem kraju, v znanem času in z znanimi ljudmi ter slučajno popolnoma sovpada z barvo mojih in njegovih gat.
Fotografinja je umetnica.
Fotoaparat je leča umetničine mobimašince.

Naslednji dan sem se zbudila s še nikoli tako močnim glavobolom in šampanjsko slabostjo. Šampanjcu se z veseljem odpovedujem, medtem ko se svoji štorasti naravi, tudi čarodejski želji, da bi mi uspelo kdaj pa kdaj zatajiti korak in brez njega speljati pot brez strahovitega padca, kljub miselnemu prizadevanju, očitno še ne. Stanovanje je bilo naslednji dan nadpovprečno čedno, nobenih s čistilom na debelo premazanih tal, nobene bruhice po parketu, nobenih črepinj nikjer in nobenih flekov po steni. Zelo dobro se spomnim, da tokrat ni bilo obiska policajev s pozivom po umiritvi divjanja, tudi sosedje za naslednje dni ne morem reči, da so gledali. Civilizirano smo speljali tale žur, se debelo najedli pa normalno nazdravljali. Ne, ne, tole sploh ni opisovanje kar enega druženja, ampak opisovanje primera za tisto prvo točko iz prejšnjega zapisa - ne obdaruj toliko z materialom, kot s svojo prisotnostjo. Tole je bil pač dober uvod k izpolnjevanju tega napotka za lepši svet!

Novoletne zaobljube? Preživeti 2014 ... In to kolikor se da spodobno.

P.S.: Ampak sarm pa res ne jem.