ponedeljek, 02. oktober 2017

Kaj pa njo, a jo boli koleno?

Zdaj, na drugi ponedeljek po dopustniškem življenju, oh, tem čudovitem grškem življenju z velikimi debelimi pojedinami in namakanjem teh isto velikih in debelih riti v Egejsko morje!, bi pa že morala normalno ali vsaj stabilno šofirat rutino dolgočasnega vsakdanjika. Brez kompulzivnega basanja grških čokoladnih palčk v usta in brez stresnih izpadov med pripravljanjem zajtrka ... Pa potem še brez nadpovprečno visokega števila jokavih izbruhov na različnih mestih na območju petih kilometrov. No, ni šlo.

Pa se zapletem okoli krivic, zakonodajnih krivic, ki jih ne razumem, ko je človek ambiciozen, ko ima človek visoko stopnjo izobrazbe (pa ni čisto važna ta izobrazba), ko bi človek rad delal in bi vsemu temu rad služil enako kot vsak drug, a bi potreboval - ali pa ne - precejšnje prilagoditve vsaj delovnega časa, da bi bil vsaj enako tudi učinkovit. Človek invalid. Človek invalid, ki je ob nekih aktivnih politikah zaposlovanja lahko vesel, da te obstajajo ... Pa obenem razočaran, ko ugotovi, da so v končni fazi vse za en drek.  A je res treba, da je človek invalid revno bitje z manj kot minimalnimi dohodki, da si ohrani še nekaj tistega zdravja, ki ga ima? Ker če bi hotel višje dohodke, bi človek invalid moral tvegati še preostanek tistega zdravja, ki ga ima, da bi dosegel nivo dohodka, ki je vsaj tam nekje pri povprečnem dohodku. In ko tvega zdravje, še tistega nekaj, kar ga ima, takrat bo šele lahko koristil prave pravice, ki so namenjene invalidom, a te pravice, pravice krivice, bodo prinesle tako majhen dohodek, da se bo človek invalid spet lahko štel le k revnemu bitju z manj kot minimalnim dohodkom. Zaradi izgorelosti bo za nagrado dobil še nekaj manj zdravja, kot ga je sploh imel.  

Človek invalid se ob vsem tem paradoksalnem razmišljanju zaleti ob novo oviro. Načeloma ga take reči ne ganejo, kot tudi kanta, ki je postavljena na prazno parkirišče za invalide tik ob razvojni ambulanti zdravstvenega doma, ne. Zasmeji se, objavi fotko na instagramski story, kjer čez 24 ur  fotka izgine. A na tak dan, polnem spoznavanja teh zakonodajnih krivic, kaj takega ne bi šlo ven skozi smeh. Zato ta tresk v redarja in gospo, ki sta stala ob rampi za avtomobile pred starim mestnim jedrom in delila letake, da se v okviru trajnostnega razvoja mesta za avtomobile staro mestno jedro zapira, ven prileti kar v obliki joka. Nemočnega. Prisiljenega v nekaj, kar mu ne paše. Lahko bom uporabljala mini električni busek, na katerega se sicer do zdaj pol leta nisem upala usest ... Super, končno ga bom preizkusila, living on the edge, kljukica pri skoku iz cone udobja. Po drugi strani se pa sprašujem - zakaj? HOP doma v avto, HOP pred rampo iz avta, HOP na busek in HOP iz buska, ko bom na cilju. Zakaj štirje HOP-i, če sta dva bolj mirna in bolj udobna in bolj prijazna do mojih nog? Zakaj se ne morem samo peljati proti zgradbi, kjer imam delo, do točke, kjer bom aktivno preživela dan in kjer se bom počutila produktivno, kjer bom imela močan občutek doprinosa k nekemu družbeno naravnanemu cilju, kjer se bom energijsko izžela, a bom zadovoljna padla v posteljo?

Seveda bom utrujena za popizdit, ko se bom na poti nazaj do avta spuščala po stopnicah (ker spust je vedno manj problematičen kot pa vzpon!), a nasmehnila se bom kitaristoma, ki sta vadila na zidku od stopnic in ju pozdravila. Pred najvišjo stopnico se bom ustavila, prijela za ograjo, šla počasi dol. Za mano bo eden od fantov zavpil, če bo šlo, če rabim njegovo pomoč, nazaj bom narejeno vedro odvrnila, da ne, da imam pod kontrolo te stopnice ... Seveda jih imam, varno se počutim, a ena minimalna izguba koncentracije pri ukazovanju možganom, naj premaknejo levo nogo, bi pomenila, da se skotalim dol po kamnu. Malo sem jezna takrat na ljudi, da me sprašujejo, če je vse okej, ker se zmedem in bi kar začela razlagat, se v zadregi izgovarjat, da je vse okej, da je to moj naravni in normalni okej, da sem vseeno na trenutke užaloščena in malo grdo gledam, kot sem to mogoče danes ... Pa sem po mojem odgovoru vseeno malo zacmihala tam v nosu, ker sem bila ganjena, vedno sem ganjena, kadar nekdo opazi, da nekaj ni prav in se celo javi in ponudi roko. Sploh ob takem dnevu, ko sem imela ta prave špičke zunaj že od jutra naprej. In ko se hudujem nad krivicami, krivimi pravicami.

Rada imam stopnice. Točno te, specifične. So dober trening, pod lepimi drevesi vodijo, vedno znova občudujem, kako zares čudovit del mesta so ... Ampak če mi ne pašejo, no, takrat mi tudi mini električni busek, ki bo zahteval dva dodatna HOP-a, ne bo. Ker se moram že tako nenehno in veliko bolj kot zdrav človek prilagajati svetu. In ker se ob vsej tej situaciji počutim, da mi je bilo še nekaj odvzeto.

ponedeljek, 11. september 2017

Novo desetletje odraščanja

Oh, pa ta čudovita deževna nedelja! Za čaj, za dekco, za nov ikea katalog, s katerim se še sploh nisem uspela spečat, čeprav ga imam najbrž že tri tedne doma. Za čohanje depresivnih muc, za planiranje prigrizkovnega repertoarja, ki nas bo spremljal na novem malem popotovanju s petka na soboto, za nov zanos pri pisanju! Tukaj se ustavi, tukaj se ustavim. Ne gre mi najbolje. Kje je tisto izredno stanje mojih misli, ko se te zaporedno nadomeščajo druga z drugo, se izpodrivajo, si dajejo klofute, da bi se vsillile čisto spredaj, da bi jih besedomat v meni, ves zmeden in iščoč smisel, prelil v berljivo pisno obliko? 

Zazdi se mi, da so vse teme že predelane. Najbolj burno mi je dogajalo tam pri dvajsetih, ko sem itak iskala svoj planet v širnem vesolju, svoj kotiček na tem planetu širnega vesolja, sebe v tem kotičku tega planeta širnega vesolja. Vzdihovala sem nad vsakim prepirom, si iskala razlage, analizirala vsak gib, ugotavljala, zakaj so odnosi in kakšni morajo biti ti odnosi, da so vredni vseh teh premlevanj. Obupavala sem nad svojimi situacijami, iskala razloge, velikokrat obtoževala hormone, našla rešitve. Izbojševala sem si pogled na svet, gradila svoj prilagotitveni nagon, življenje je divjalo naprej. Z mano v povsem živem nepoškodovanem stanju! Krepila sem svoj um, svojo samozavest, potem sem padala in se postavljala nazaj na noge - tako psihično kot fizično. Kako povezani sta ti dve stanji, sem spoznavala. Hude realizacije sem doživljala tekom vseh dogajanj okrog mene in v meni, na koncu koncev je bilo pa vse tako preprosto. S ponavljajočimi se vzorci, da je postalo že dolgočasno to ... Iskanje. 

Danes sem načeloma zelo miren človek. Večkrat se zavem hvaležnosti, ki me prelije s toplino od prsta na nogi do najvišjega krajčka v žogi, iz katere mi rastejo lasje. Hvaležna sem postelji, v katero se tako varno skobacam, strehi nad glavo, ki mi omogoča, da uživam v grmenju, vetru in pripeki, hvaležna dejstvu, da imam ponoči ob sebi tako tople šape, da bežim pred njimi, ker mi je včasih znotraj njih prevroče, hvaležna moči uporabe novodobnih mobilnih aplikacij, da sem na tekočem z življenji mojih ljudi. In oni z mojim, ko jim prav o teh občutenjih, ki pridejo tako iznenada, zagrulim sredi noči. 

Čeprav je naslednji dan obraten od zadovoljnega, bruham ogenj, teče iz oči, lahko bi spekli en prav dober stejk na vrhu moje razbeljene lobanjine kosti, sem v končni fazi lahko zelo srečen človek - z namišljeno definirano identiteto (zdaj si pa že žaba napihljivka ...), s sprejeto diagnozo kronične bolezni (a kdo je nima?), s trideseto letnico v de-en-ka-ju (pa tako si se je bala!). V okviru dveh pomembnih vlog, v kateri sem kar padla, ko sem življenju začela prikimavati, kričati ta slavni "Ja!", sem našla svoje posebno poslanstvo udejstvovanja same sebe. V smislu še malo drugačne rasti zaradi vseh novih izzivov, spoznavanja prej neodkritih pomanjkljivosti in kar je ključno - spontanega vzpostavljanja vizij, želje po uresničevanju idej, kaj vse bi!

Čizi, osladno, zlajnano - ko povem, kako sem v resnici rada v svoji koži. Z vsemi zdravimi prehranjevalnimi navadami, junky nedeljami, jutranjimi jogicami, kršenji novoletnih zaobljub. In ko sem v resnici rada v tej svoji koži, ko sem rada mirna mornarka, ki kontrolirano pluje skozi čiste vode - kam se potem zatakne ta moj navdih za pisanje? Ki ga imam tako rada, ki mi ohromi center za čas, za lakoto, za ostale potrebe, ki mi ponudi, da sem v trenutku samo jaz in tipkovnica in kozarec kefirja ... Ter rezina domačega ajdovega kruha s putrom in medom na to deževno, zdaj že ponedeljkovo, deževno jutro.

ponedeljek, 28. avgust 2017

Jaz, ti in MS gremo na Islandijo

Bilo je rojstnodnevno darilo

Kot bi me nekdo zavil v povštre in mi v ušesa naštelal vatko, preden skočim v novo prazno vesolje, kjer po vrhu vsega lebdiš in sploh ne padeš … Če mi je ostalo kaj od dveh let osnovnošolske fizike. Tako sem se počutila, ko mi je ob njegovem neznanem pivu in moji domači mešanici temnega starega pramna s fanto povedal svojo idejo. In plan. In vse, kar se zraven dogaja v njegovem tronovskem umu. Oh, kaj bom potemtakem res dve uri kasneje priznala poraz in se prištela v skupino ostalih tridesetletnikov, ki me zadnji čas vse bolj obkroža? - Ne boš, zdaj pa si že malo izmišljuješ, res nimaš kaj veliko pojma o relativnostni teoriji. Dve leti osnovnošolske fizike, saj pravim.

Bila sva eno štengco višje na najini sinhroni plovbi

Seveda sem ven potegnila simboliko in si jo po svoje zinterpretirala. Prav ali ne, vseeno mi je. Tista neka najina miselnost o tem, kako je treba izkoristiti »zdaj«, je bila naenkrat spajkana skupaj. Ker da je prihodnost že tako huda nepredvidljivka, pri meni pač še na malo višjo potenco – dejstvo je, sprijazni se, bolezen in to. »Zdaj« je pravi moment, čeprav tudi ta »zdaj« nikakor nima idealnih pogojev. Ima en kup ovir, ima en kup zajedavcev in pošasti, ki se skrivajo pod posteljo ali v omari, če ponoči ne zapreš njenih vrat. Srci sta si plosknili, greva v to.

MS je rada na mrzlem

Mesto najinega pristanka je že tako sanjsko. Predvsem je adaptirano v moje želje, v neke vizije, kam bi šla, če bi kam šla, ko bom šla, v katero smer me vleče, a na to smer niti pomislim ne, saj je ne utemeljim konkretno. Proti severu bi šla, nekoč, enkrat. Zaradi prijaznejše klime električnemu sistemu v meni, saj ta rabi hlad za lažjo pretočnost, zaradi ne tako močnega sonca, ker ne maram tako zelo sonca, in zaradi lepot, ki so že po opisih in slikah, da dol padeš. Ne predstavljam si, kako in kaj in kje je to zares. Videla bi. To deželo ledu in ognja.


Potovanje je čisto najino

Breme mojih multiploskleroznih pohodnih palic in opornice na levi nogi je predvsem na njem, mojem sopotniku, sploh ne toliko na meni. Jaz se že potrudim, jaz se že posmehnem in zasmejim, jaz se že spotaknem, jaz že zakričim in zajokam. On pa ne. On samo gleda, me dvigne, mi poda roko, me posedi na stol, zavije z očmi ali pa ne - to vse je pa včasih težje od govora in akcije v prvi osebi ednine, priznajmo si. Z družbo je vse te avanturistične podvige vedno lažje izpeljat. Takrat se težka misel razporedi na več glav, dobra volja se kar sama od sebe vzdržuje, črna stanja ne pobijejo vsega živega, utrujenost pa se oglaša zgolj kolektivno. Praktično obstaja več podpornih komolcev, včasih tudi več hrbtov, na katera se v resni krizi lahko zavihtim. Nenazadnje je tudi več priročne pomoči pri pripravi hrane, postavljanju spalnice, nabiranju kilometrov na števcu avtomobila … Vse je lažje v družbi več ljudi. Ona, moja bolezen, je takrat bolj zadaj in nepomembna. Velikokrat tarča posmeha, takega ironičnega, živahnega in luštnega. Povej na glas, zelo pogumen je ta moj zlata vreden tip, ki je prevzel tolikšno odgovornost in skrb, ko me je nesel do polarnega pasu!

Kompromisi se igrajo pomembneže

Taki, veliki kot ledeniki, vatnajokulskih, katlastih, kraflastih, heklastih razsežnosti. Takoj je težko zaštartat z njimi, ampak če jih ni, voznik in sovoznik z velikim gnevom skupaj prežvekujeta kilometre. Vsaj ti se takrat zdijo še daljši in nadvse dolgočasni. In ne more biti vse prilagojeno meni, porkaduš! Res sva sem prišla skupaj, raziskovala bova skupaj, na letalo za domov bova šla skupaj in skupaj bova pripovedovala islandske štorije domačim. A že tako ne bo veliko gora preplezanih zaradi mene, zakaj se ne bi malo odlepila drug od drugega na vsake toliko, jaz sedem in počijem, dežela ni nevarna. Ti pa odvandraj vsaj tja na črno plažo do razbitin letala po nekajkilometrski puščobni črni poti. Težko dosežem to, da ta svoj ego pustiš pri meni in odideš z lažjim korakom naprej. Nisem herojska s tem, ampak tudi tebi ni potrebno biti. In tlačiti vseh želja vase. Na koncu boš ti srečen, ker si videl nekaj, kar sicer z mano ne bi, in bom jaz srečna, ker boš ti tako zadovoljno klikal po fotoaparatu in mi kazal fotke. No, potem je prišla nevihta, uscalo se je, kilometer pred njegovim ciljem je obrnil in stekel v mojo smer, da mi je odklenil avto. Prej sva na ta morebiten scenarij pozabila, bila sem brez ključev, telefon je ostal v avtu, zdaj se je pač res izkazal za herojskega. Proti koncu potovanja so se kompromisi seveda vse lažje sklepali, se s sopotnikom sprijaznita z dejstvom, da se nimaš kam umaknit ob prepiru … Jaz ne morem skočit ven iz avta in zaprotestirat sredi magmatske puščave s tem, da ne grem nikamor več z njim, on pa ne more zažlajfat in mi ven fliknit kufra z gorilnikom in juho iz vrečke na glavo. No, lahko, ampak se še prištevava k enim razumnim bitjem. In že tako sva omejena s časom. Res omejena.



Cestna statistika za 1200 evrov

Tempo je hud, na dan prevoziva tudi deset ur, v sedmih dneh obrneva 3500 kilometrov. Od tega skoraj pol po razdrapanih gorskih cestah. Vidiva pa vse zastavljene točke, ki sem nama jih označila tako površno in časovno nedorečeno, da sem že v štartu svojo vlogo samooklicanega izurjenega navigatorja spodkopala. Ampak ej, z vsakim novim kilometrom sem bila bolj ufurana v zemljevid in vodič in v branje in lociranje točk med vožnjo (zahvaljujoč dobrim Jimneyjevim amortizerjem), da sem si le pridobila naziv odličnega sovoznika! Islandija je tako ali tako zelo hvaležna gostiteljica, kar se razgledov in raznolikosti pokrajine tiče. Potovanje je teklo gladko, ja, zdaj lahko tako to rečem. Nobene becke nisva poslala v beckasta nebesa ali kam blizu, čeprav jih je bilo ob cesti več, kot pa na sceni, ko jih šteješ, preden zaspiš. En ptič se nama je zaletel v vetrobransko steklo. Čez eno že povoženo mrtvo gos sva zapeljala. Do konca se nisva navadila na neavtomatski prižig luči in so nama nasproti vozeči neštetokrat poblendali. Znak, ki je grozil, da prihaja teren, primeren le za 4x4 vozilo, sva z veseljem zagnano obvozila. Res sva bila hvaležna, da si nisva izposodila karavana. To je groba cestna statistika, več o sami poti povem v dolgočasnem potopisu, ki ga boš verjetno slišal v najini dnevni sobi. V spremljavi fotk, ki niti približno ne morejo zajeti lepot, ki so na koncu dneva že prav utrujale proces možganov, zadolžen za dojemanje čudovitosti narave.


petek, 28. april 2017

Preden dozorim ali kdaj sploh dozorim

Nohte na nogi sem si le poščipala. Že nekajkrat, ne se ustrašit, da jih puščam od decembra! Sem pa začela razmišljat in prav lovi me že misel, da bom v tej dobi, ko je sekundni cagar nastavljen na parstokrat hitrejšo prestavo, pozabila, da sem/bom prestopila to magično ukleto desetico ... 

Razen, če bom svoj propad in hkraten ponoven vznik preživela v sobi brez sten z najlepšim razgledom, pod čarobno auroro borealis, ki je ne bom niti videla, ker saj bo dan, v dihanju s severnimi vetrovi in ovita v dežni plašč, ker saj naju ta zasleduje kamorkoli greva ... Pa s plastičnim kozarčkom šampanjca ali gazirane vode, namakajoča svojo rit v naraven bazenček termalne vode. Ne, v tem primeru bo dežni plašč ležal na skalci ob vodi, plastične mama-kape pa si ne nadenem za v nekaj tako lepega.

Sanjarim, seveda. A že kupujem hitro postavljiv majhen šotorčič, dvojno spalko, da ne bo zeblo. Nove pohodne palice, ki me bodo odnesle k oblaku, da bom videla obzorja. Koledar je porisan s črkami ledene dežele, zdaj gre zares!


Sem v vsem tem času stopicljanja na tem planetu izgubila kaj časa? Zagotovo sem, a vse zamujeno in izgubljeno (če sem že izgubljena in to v vesolju) je postal gradbeni material za to, kar sem zdaj. Prav nič manj vredno ni od doživetega, okušanega in prevohanega. Gre za nujno pomembno balastno surovino, ki bitje z možgani prisili v to, da jih uporabi, da kaj spozna, da kaj ponotranji, da si kaj zaželi in da kaj novega uokviri. Še kako zadovoljna sem s tem trenutnim, kar sem zdaj, s present-selfom, in še bolj mi zadensajo organi, ko pomislim, v čem vse se moram še izboljšat, kaj vse moram še izkusit, da me lopne po betici in me spremeni v trdoživo čupko s superwoman mišicami. In buško. 

Včeraj sem zamodrovala, kako mora včasih človek stopiti v Strah, zaplavati v nekaj, česar se boji, da bo znal čofotati brez rokavčkov, da bo ven dobil krasen rezultat in dober izkoristek za nadaljnjo gradnjo svoje osebnosti. Pa prav prepričano to mislim, čeprav gre za zlajnane vrstice, ki nam jih tupijo prav vsi duhovni in neduhovni mentorji, samooklicani in nesamooklicani življenjski trenerji, ti, ki so to že izkusili ali pa niso, samo dobro se jim sliši. Po novem tudi jaz, nekdo-jka, ki se prvič s pametnejšo glavo in z veseljem in z majavimi koleni podaja v nekaj travmatično čudovitega. Tudi tu gre zares.

četrtek, 09. marec 2017

Realno stanje: Več prehranskih dodatkov in manj svežih kosil

Pokukam. In hitro pogledam stran. Zaprem zavihek. Ga še enkrat odprem. Začnem listat in brat. 24. september je tako oddaljen! Vznemirljivo življenje brezposelnika je danes namreč še bolj vznemirljivo življenje nekoga, ki se usposablja na delovnem mestu in cveti in ima krila in raste in postaja odločnejši, samozavestnejši in bolj prepričan vase. Kar naenkrat ima ambiciozne načrte, velike vizije, polno idej, zadovoljstvo kar kipi ven iz njegovih ličk, čeprav je po polnem dnevu tako utrujen, da se mu včasih prav ne da odpreti ust, da bi to povedal.

Da so bile tiste ovire in zavore in strahovi pred prvo zaposlitvijo po faksu, povsem brezvezni, je ključna in velepomembna ugotovitev za vse neumne, ki tega še ne vedo. Koliko enih luštnih službic sem morala izpustiti iz rok, preden sem spremenila v meglice tisti trdi stop znak, v katerega sem se tako rada zaletavala! Hecam se, verjetno nisem nobene, si rečem, ko berem in slišim za rjoveče mlade duše, ki bentijo nad nerazumnostjo in slabimi radarji delodajalcev. Navsezadnje tudi moje važnanje nima ravno ta pravih normalnih temeljev.

Tako najdeno se počutim med trkom vsaj treh planetov različnih barv, na katerih živim ta trenutek. Manj časa imam, več imam volje za vse! Vse! No, razen za pisanje, mojo prvo strast, za peko, mojo drugo strast, za jogo, sprehode, zdravo življenje, kosilo, pospravljeno stanovanje, striženje nohtov na nogi, selekcijo fotk preteklih nekaj let ... Ali za stvari, ki so bile na moji prioritetni listi eno leto nazaj. Ali za stvari, ki predstavljajo osebno nego, urejeno okolico in dobro kondicijo.

Po drugi strani je pa tako, da sem vseeno sveže izpod pazduh dišeča, strižca las obiščem pogosteje, dovolj je, če svoj bivak očedim enkrat na teden bolj konkretno, saj me je za polovico časa manj doma, za polovico časa manj smetim po površini bivalnega prostora ali pa preprosto nimam fizične zmožnosti za povzročanje apokaliptičnih razmer. Mimogrede - enako velja glede psihičnih zmožnosti, ko se gre za boj v potencialnih ne-tako-pomembnih konfliktnih situacijah, za katere sem bila nekoč strašno dobro izurjena, sploh sem bila nadkonkurenčna čarovnica pri copranju muh v slone. Zdaj sem bolj ... Meh. Aveštako.

Pri točki kondicije lahko mirno povem, da le-to pač pridobivam na delovnem področju, na področju socialnih stikov oziroma dela z ljudmi in na področju korakov po granitnih kockah in gor-dol po še ne preštetih številnih štengah. Kdo bi si, še najmanj jaz, kdajkoli zamislil, da me bo tako delo kot bumerang pumpalo z novo življenjsko energijo, ki se jo da pridobiti le preko praks in vseh nepredvidljivih situacij v konglomeratu različnih fac in kultur. In končno se odpravljam spat brez tistih težkih bolečih oči, ki so komaj še držale toliko izbuljenosti, da niso padle ven - od vseh naporov celodnevnega klikajočega rekreiranja po računalniškem zaslonu.

Pisanje, mojo prvo strast - sem že prej zgoraj napisala, da je - zelo dobro nadomeščam s pisanjem raznih zgodbic, obnov, pesmic za peti a in sedmi c, čeprav, saj vemo, to ni najbolj prav. Pa kaj če me malo v lopaticah zagrabi, če sem trda v kosteh in bolj švohotna v nekaterih pozabljenih mišicah! Pa kaj, če je moj bioritem zdaj še malo bolj zmuštran in čez dan komaj opazim vremenske pojave, le to, da se je dan konkretno že podaljšal, saj hodim domov, ko še vidim sonce, pa mi je kristalno jasno.  Pa kaj, če danes ne upam stopit na tehtnico, ker tako manj izbrano jem. Vse to se fino izravna z mojo duhovno izpopolnjenostjo in srečnostjo.

Za nevrončke, zamujene epizode najljubših serij in nohte na nogi bom že poskrbela tam med mehurčki, ki so kar naenkrat postali polletni projekt. Zdaj.