Navodila za uporabo leta 2015

Kar me je s svojimi vzponi in padci in stagniranji naučilo leto 2014, bi bilo super transformirat v eno obliko priročnika, kako živet naslednje leto. Za bolj specifično od lanskih nasvetov za lepši svet gre, s podobnimi poudarki, a drugačno hierarhijo.

Jej dobro. Lahko se preizkusiš v eni bolj asketski dieti, da se potrdiš in vidiš, kako močna je lahko volja. Lahko postaneš jamski človek, podležeš paleolitskemu načinu prehranjevanja, lahko se odpoveš nasičenim maščobam (je enako vsem proizvodom živalskega izvora) ali ogljikovim hidratom, lahko se odpoveš nasičenim maščobam in ogljikovim hidratom, prešaltaš na presno, prešaltaš na oreščkasto, prešaltaš na kombučin čaj ... V imenu zdravja, novih duhovnih načel ali pa kar tako, iz dolgočasja ali trendovske težnje po spremembi življenjskega stila. Ampak ostani pri priboljških in "pregrehah" tu pa tam, jih potrebuješ za preživetje. Zapacaj se s čokolado tisto enkrat na mesec, zapacaj se s smokiji tisto drugič na mesec, pojej šnito pršuta, čeprav si ves vegetarijanski, naredi si kiš, čeprav ugotavljaš alergijo na jajca, privošči si šalco kakava zvečer, ko ni treba it nikamor več, ... pa čeprav te matra laktozna intoleranca. Raznolika prehrana je pomembna reč - kljub temu, da občasno zašofiraš v McDrive, se v splošnem izogibaj že pripravljenim lazanjam in instant juhicam. Gostoljubno odpri vrata praznega hladilnika takoj, ko se ti ponudijo pridelki z maminega vrta.

Stiskaj se in lupčkaj se. Ceni, kar imaš (samo, da je dobro), Trudi se, da obdržiš, kar imaš (če je dobro). Končaj tisto, kar te straši in ti jemlje energijo. Spontano se prepuščaj temu, da napleteš kaj novega in vrednega za obdržat. Male stvari so tiste, ki tvorijo celoto, čaj v dvojini, kozarec vina v množini, limonada ob najbolj barvitem zajtrku na sončnem balkonu v ednini. Zapomni si - zadovoljen ti - zadovoljni oni. Popolno je šele tisto, kar vključuje napake, dokler ti te ne škodujejo preveč - štumfi na tleh so okej, nespoštovanje tebe ni okej, takrat pa tudi štumfi na tleh niso okej. Prava mera vsega je ključ in prava mera smeha je v tem primeru lahko podana v popolnoma pretiravajočem smislu, saj ga nikoli ni dovolj. 

Jogiraj, sprehajaj se, poskrbi za zaloge D vitamina, meditiraj. Vsak dan. Če je poletje tako, kakršno je bilo letos ... Hm, obišči solarij? Če v kapsule ne verjamem.

Recikliraj, ločuj odpadke. Deluje očiščevalno, dobiš občutek, da nekaj delaš prav in da si urejen človek. Pa kaj, če potem oblast vse skupaj zabriše v isti zabojnik, in pa kaj, če oblast še ni investirala v mašino, ki bi sama ločevala odpadke. Ko greš taborit ali pa samo na izlet, pospravi za sabo, bodi človek, ki ima neke smiselne povezave vzpostavljene pod lobanjo, in ne bodi pujs. Za čike obstajajo pepelniki, za čigumije pa žabasti smetnjaki. In ni ga, ki bi se mu fajn zdelo, da je stopil na pasji drek. Zavračaj plastične vrečke na blagajnah trgovin in uporabljaj platnene ali tiste iz tvoje zbirke papirnatih škrnicljastih vrečk, nad katerimi se nekatere brihte (napisano s poševno!) zgražajo, kako hordersko s tem izpadeš.

Zanašaj se nase, ne na zeleno luč, ko greš čez semaforiziran prehod za pešce! Jana je na tak način kasirala pretres možganov in ogromno črno šljivo, v obliki srčka sicer, vseeno je preboleče, da bi se te lekcije na tak način naučili vsi. Če imaš MS, eno slepo oko in nosiš sloves kronično zmedenega in zaletavega bitja, se ne zanašaj nase. Bo kombinacija zelene luči z opazovanjem dejanj ljudi poleg tebe ter nekaj prisebnimi vdihi in izdihi, upajmo, tudi šlo skoz.

Nekaj navihane žlehtnobe, sarkazma in porogljivo črnega pogleda na svet ne škodi. S tem, da znaš uporabljat samoironijo, s tem, da znaš uporabljat hec kot vato, v katero lahko vse zlobne pripombe zaviješ. Vedno si lahko direkten, ne da bi te atmosfera sovražila, vedno lahko svojo in nekdojevo patetiko uporabiš za en dober vic ... Pa bo takoj vse grdo manj grdo in bo takoj nesreča malo bolj srečna. Je dobra taktika za to, da najdeš nekaj dobrega v slabem.

Ne boj se korakov naprej. Ne boj se korakov v neznano. Ne ustavljaj se predolgo, ne tlači cilja in procesa v podzavest, ne hodi prevečkrat nazaj, čeprav so koraki nazaj včasih koristni za nadaljevanje poti na drug pa bolj simpl način. Pojdi v spopad z zmajem, čisto po viteško lahko - na konju, z mečem v eni in ščitom v drugi roki. Če padeš v morje, zaplavaj. Če se spotakneš v prepad, spij redbul šalco kave z dvema žlicama cukra. Če te udari strela, se spremeni v akumulator. In vse to. Dejstvo je, da na en način že končaš s stvarjo - vedno so boljše "Oh, well ..." štorije kot pa "What if ...?" vprašanja. Tole drugo je že zamujena neznanka.

Naredi refleksijo, obžaluj, če česa nisi naredil prav. Opraviči se! Pa bo iskrenost dobila še svojo dodano vrednost (država lahko še na to davek potem uvede in bu-hu res hitro pridemo ven iz krize, če bi se tega držalo vsaj pol milijona naroda).

In kot čisto vsako leto: umivaj si zobe, da bo lep nasmeh, da bo tako lep, da ga bodo drugi občudovali in ti ga vračali, ker ga bodo želeli preseči. Ta tekmovalnost v ljudeh, saj veš, deluje tudi v krogu nasmeha ... Pa bo cel svet nasmejan - z uslužbenkami za šalterji na bankah vred.

No ... Pa nekaj več denarja, da bi te uslužbenke na bankah bile bolj obiskane, tudi ne bi škodilo. Poišči službo - pa srečno pri tem.

Sir ni plemenit. Ni vse Instagram.

Sem pretiravala v svoji nesreči, logično. Večer je bil lušten, nepatetičen, nikakor osamljen, zabaven, ob tatarskem biftku, ki ga še vedno jem z zadržkom in enim čudnim ugodjem ob tem, ob francoski solati, ki je ne jem, in plemenitem siru ... Ne, sir ni plemenit, plesen je.

Grozno, kako se vedno tresem pred eno v glavi skreirano sliko, da se slučajno ta ne bi uresničila. Grozno, kako vedno težim k eni osebni perfekciji in skozi kakšne procese nervoze grem ob tem, ko je en korak čisto malo drugače izpeljan. Pa sicer nisem noben perfekcionist, vsaj tam ne, kjer bi bilo mogoče dobro, da bi bila.

Tudi dan je bil čudovit. Z obilno pojedino ob kričanju mini mularije, ki se je združilo samo še v en monoton pisk, z ene strani je vel hladen, malo napet, malo nezgovoren veter, ki se je ignorirano vrtinčil v taki topli, malo kaotični, a zadovoljni atmosferi. Pojedina se je transformirala v kratek sprehod po zadnjih žarkih sonca, ko se je dan že začel počasi daljšat, ta kratek sprehod pa v pivo in en planinski čaj po nekem drugačnem konceptu.

Pritiski sitnih mercatorjevih revij, objav z družabnih omrežij in mimobežnih hitrih želja, priznam, iz mene ustvarijo zmanipulirano bitje, čeprav se proti temu branim na vse pretege. Potem se pa kar izide ta družinski praznik, kakor je treba, da se izravnajo globalno izumljena načela z mojim mikrosvetom. Zahvaljujoč spontanosti, ki je sama v danem trenutku ne razumem, šele kasneje dojamem njeno uporabno vrednost, ki deluje brez elementa sekiranja ali mlatenja sebe in vseh z navidezno sekiro. Spontanost ni brezbrižnost!, bi si pa ja že morala zapomnit to razmerje.

Nič ni popolno, življenje ni Instagram. Je pa ta "nič" stvar perspektive, zadoščenja najbolj minimalnih, lahko povsem nenormalnih potreb duše ... Ki sploh ni tako religiozna reč.

Jezen cof z Božičkove kape

Vsako leto ista zgodba tega božičnega predvečera ... Sem tudi tokrat nesrečna! #sepredensejevecerzacel

Najprej - klasika - zaradi posiljevanja z letakov, plakatov, katalogov s slikami preobloženih miz in sfejkanih srečnih obrazov in promoviranja skoraj zlorabljanje besede "družina" (naj se še tukaj farški ljudje zgražajoče zamislijo, ne samo nad idejo dveh istospolno usmerjenih staršev, fakof!) na sto kvadratnih načinov, pa zaradi neštetih fotk daril, instagramskih posnetkov smrekc (ja, tudi moja ena) in lučk in medenjakov ...

Potem zaradi lastnega povzemanja in ponotranjanja kapitalističnega smisla tega praznika in o, kako pomembno je zdaj kar naenkrat, da ne bom na ta večer slučajno sama, da bom v krogu pravih ljudi in daleč od utrujajoče gužve v nakupovalnih centrih (ja, prav tam bi bila zdaj, da bi si navidez zakamuflirala tole praznino, ki jo trenutno čutim) ...

Pa zaradi najljubšega fanta, partnerja, sospalca, sopotnika, ne vem več, kako naj ga sploh kličem, če uradno naziva odnosa sinhrono ne nameravava nikoli potrdit, hkrati pa živiva v isti viziji skupne prihodnosti in skupnega staranja, ki mu poenostavljeno rečeno zares dol maha ob vsej tej praznični noriji ... Pa ja, saj tudi meni!! 

Ampak na koncu se je treba odločit za vseeno en lušten večer, neosamljen in nepatetičen. Ne, ne, nisem zagrenjena, grinchevo najstniško zagrenjenost sem že davno prerasla, samo vseeno je tako naporno koordinirat pritiske družbe, umetno skreiranost toplega vzdušja, lastno zadovoljstvo ... In kakšno darilo mogoče? Ne bo daril! Še to, kako bom odplačala sobotno kazen za napačno parkiranje (ali žrtev spremenjenega parkirnega režima v centru ob sobotah), nimam pojma.

Ne vem točno, kaj me moti, najbrž to moje podrejanje drugi obliki uresničevanja nekega cilja, ker bo malo drugače, malo bolj ovinkasto pa z malo več vpletenimi? Kar vem, vem, da sama nečem bit danes - pa če je to zaradi svetlobnega onesnaževanja z raznoraznimi lučkastimi okrasitvami, ali pa zato, ker sem slučaaajno zvečer prosta, kar se dela tiče. Juhej, prost večer imam!

bulšitizmi

Pijem metin čaj z listki šentjanževke in v resnici je to kar močna stvar. Sem dosegla svoj zen, da lahko normalno nadaljujem z delom. To slavno drugo branje me je konkretno mahnilo v lice, je čisto oteklo in rdeče, potresava mi v rokah, ko tako z zanosom pišem še vse zadnje diplomske stihe, bruhajoč občutek me daje v prsnem košu tam med mojimi trenutno upadlimi joški.

Zavijam z očmi, ko nizam te že osnovnošolske stavke, ki se v besedilu trenutno dvaindevetdesetih strani ponavljajo še desetič. Srčna aritmija se pojavi ob vseh mimobežnih mislih - hitreje deluje srčna zaklopka, ko pomislim, pa saj ima zadeva smisel! Pa saj bo šlo skoz, bo šlo ... Izpolnila sem bistvo naslova, popravila opombe in se bolj osredotočila na to moje andragoško področje. In upočasni se pretakanje krvi, dobim ozebline v že tako premražene okončine, ko pomislim, kakšno sranje mečem na papir, kakšno neskladje obstaja med odstavki, kolikokrat je prekinjena rdeča nit oziroma koliko preveč jih je! Da bom samo jaz razumela, kaj sem želela povedat, saj se v moji glavi vse lepo povezuje. Res je, da sem od Projekta 2013 pa do zdaj že skrajno izgubila objektiven pogled pa da mi mora itak nekdo drug sodit ... Nekdo jutri.

Res je, ko pravijo, da je največji problem kvalitativne raziskave nestandardiziranost, kar za Izgubljeno v Vesolju poenostavljeno pomeni še eno dodatno iskanje same sebe v tem. Ha, lahko bi vedela!

Mačje počitnice

Poleg prask po rokah in scufanega puloverja sem si za spomin shranila še noro na novo pogrešanje teh dveh mojih črnih dlakastih kep, ki z obeh strani ponoči oklestita spečega Človeka in ga v smislu totalne simbioze grejeta.

Mačke so inteligentna bitja, ko se gre za njihovo preživetje v stanovanju. So lovke in za razliko od zunanjih bolj divjih sorodnih zverinic namesto miši lovijo človeško hrano ... Kot so skleda s chilli con carne-jem, ki jo pustiš pred računalnikom, ker moraš nujno na stranišče. In kot so tudi vafljeva masa, ki teče čez vafljev pekač, ker je masa na primer preredka. So pomočnice, ko delaš testo za pizzo in če slučajno kaj pade na tla, pospravijo namesto tebe. Naučijo se odpirat vrata, naučijo se odpirat vrata omaric, naučijo se odstranit zatič, ki jim preprečuje odpirat vrata omaric - ker notri je že pečena pizza s sardelicami in sirom na vrhu. Ko Človek meni, da je dal stvar na varen plac.

Mačke imajo raznovrstne karakterje. To niso samo mačke, to so Jinx pa Django, Jimmy in Haš. Jinx ne pleza po mačjem praskalnem stebru, Jinx ne zna uporabljat krempljev, zato je nujno potrebno striženje in na to Jinx ne gleda kot na degradacijo. Je zamerljivka, ampak tudi odpusti in ko odpusti, je popolnoma tvoja in še sama je posesivka. Django je še mlad pa hiperaktiven. Če ne dobi dovolj pozornosti od Človeka, teži ostalim trem in se ne ozira na njihovo pritoževanje z renčanjem. Je dušica, ki te takoj čustveno okupira, skoraj nič žlehtnega ni v njem, samo otroško igrivost in nagajivost zaznaš. Jimmy je alfa samec, vodja svojega tropa in rešitelj svojega tropa. Hkrati je hitro užaljen in zelo občutljiv, hkrati pa močan in lep in stabilen. Ne vem točno, kaj je krinka pri tem. Haš je izkušena, v bistvu najbolj izgrajena mačka, kar se tiče karakterja. Sploh je lovka in se zna soočat z zunanjim svetom, ve, kje je njen dom, nikoli ni izgubljena. Pa prijazna je in zaspi pod umetnim soncem v sedečem položaju.

Mačke so ljubke. Zlezejo pod kožo, te hitro obrnejo, ko se gre za briket. Ker veš to, jih moraš disciplinirat, bit krut, ko je čas za zajtrk in večerjo (in samo za zajtrk in večerjo). Brez priboljškov, z natančno odmerjenim številom briketov, s "sedi" in s "taco", preden dobi vsak svojo posodico. Red je treba imet, če želiš preživet s štirimi prebrisanci.

V najinih novih prostorih bova menda ufurala nov ukrep, da bova bolje spala. Najini črni dlakasti kepi dobita prepoved vstopa v spalnico. A res?

Dvoličnost prijetnega

Res so stvari čez dan, kljub sivini neba in kapljam, ki bi želele biti sneg pa so potem raje žlobudrasti kosmi, ki so potem še raje nazaj težke kaplje, veliko jasnejše. Veliko bolj lahkotne, bolj so umirjene, bolj stabilne in na hojladri. Medtem so tiste nočne strašne in demonske, ogromnejše so, hitreje švigajo sem in tja, tesnobno privijajo vest in se zaletavajo v občutljiv mehurček mavric, samorogov in rožic.

Sovasto zrem v malo svetlejšo temo, ki prihaja skozi okno, mesečina bi se ji reklo, če bi mesec svetil. Misli se kar zaletavajo in iščejo en varen steber, na katerega bi se lahko nalepile, en steber, ki bi lahko bil rešitev. Rešitev! Mini plan, ki je precej enostaven. Ob tej žarnici sem spet tako vznemirjena, da spet kar ne morem izkoristiti tistega udobja sveže preoblečene posteljne garniture in topline, ki jo v spanju oddaja moj sospalec. 

Prijetno prehitro postane zavajujoče in to, da ne vidim več bav-bava ne deluje več koristno za mojo učinkovitost ... ! Ampak prijetno tudi ne postane zavajujoče, če veš, vidiš, opaziš, izvedeš pravi mali socialni eksperiment. 

Kar dvignila sem se malo nad, bila tiho, ko so govorili blond podaljški, se iskreno smejala, ko so se obujali spomini, si ne želela več nazaj, nikoli. Bilo je vse isto, bilo je sproščeno, v uvodu je bila bela vroča čokolada vse preveč vodena. Prijetno srečanje, po katerem me je samo veselje, da se v taki zasedbi (na enem stolu sedi močan težek karakter, ki v vseh vidi najprej grdo, je pa sam še kako direkten in odkrit, na drugem stolu sedi zelo šibek karakter, malo puhloglav, nekaj preračunljiv, a srečen in zadovoljen z malim, tretji stol sem jaz) še nekaj časa ne bo ponovilo. Ta koledar je pod kontrolo, ni zmanipuliran in ni izsiljen, lahko zavijam z očmi, odkrito povem in pokažem, stojim za svojim in sem slišana. Če ne bi bilo tako, bi bilo prenaporno.

Letos sem bila

Dragi Nekdo-od-vas-treh-ki-nosite-darila-v-decembru (pa da upoštevate sicer skromno asketsko življenje vam pišočega bitja v preteklem letu, ki še ni izgubil zdrave pameti in še ni storil česa izkrivljenemu dejanju podobnega, ob katerem bi oškodoval sobivajočega), prosim, prinesi mi denar. Da bom lahko obdarovala svojo družino in prijatelje in jim vsaj enkrat ponudila nekaj več kot samo ljubezen. Ta postaja dolgočasna, zlagana, kar malo znucana!

Letos sem bila pridna - z izjemo diplome. Ločila sem dobro od zlega, bila sem pametnjakovička, taka v modri barvi, in pridno sem navajala pluse in minuse, ki so sogovornike vodili do pravih odločitev. Saj veš, parafrazirana resnica, povedana v drugačnem tenu glasu, po alinejah za in proti, vedno pali. Še pri meni je, če sem se spotaknila ob svojo dilemo pa da sem o njej razpredala na glas. Določene napetosti je bilo pravilno pustiti pri miru. Ne moreš vedno zadevi priti do dna, ljudje smo v sebi komplicirana reč in - kako razumeti drugega, če še pri sebi ni teren zglihan? Tako sem večkrat utihnila in malo pri sebi poinkubirala misli.

Tudi sicer sem bila dobrodušna oseba. Hudovala sem se nad človeškimi grozotami, se zgražala nad nemoralnimi dejanji čisto mimobežnega človeka, tolkla oziroma bolj strinjala sem se s tistimi, ki so tolkli čez čudne politične tokove v naši državi in se veselila neumnih objav teh in drugih uporabnikov po družbenih omrežjih, da so me poveličevale na prestol, kjer sem bila lahko nedotakljiva in vzvišena. Pa ni bil to smisel, saj veš, ampak v šibkih trenutkih je lahko kaj takega prava potrditev ega, zavedanja sebe, da morda pa ne šibajo stvari tako zgrešeno, da morda pa nisem taka švoh persona kot se v nekem trenutku zazdi. Nič posebej žaljivega nisem nikoli mislila s tem, ko sem se smejala raznoraznim cvetkam drugih. Dejstvo pač je, da ljudje radi nekaj najdemo za merilo, da se lahko pozicioniramo na lestvici - a smo manj, a smo bolj (trčeni, bogati, srečni, normalni, vstavi poljubno).

Samo mačke sem morala oddat v rejništvo. Upam, da ne bo za dolgo. Zato tudi potrebujem denar - da se oddolžim tudi tem rejnikom, vsakemu mačjemu kolegu posebej kupim mačjo palčko za obglodat pa da jih pripeljem nazaj. Rabim denar!

Moj TRR poznaš.