Bejbi robčki namesto tuša in to ...

Pa turbomaksimus ali trava ali peščena plaža namesto jogija, zvit pulover namesto povštra, ker povšter je pod drugo, ta kravžljasto, glavo, dekca namesto stola, pa losos namesto kremenateljca, čeprav je tudi ta enkrat visel z rešetke ... Limonada namesto kave in sadje namesto zajtrka. Plaža z mivko in baltskim vetrom namesto kavča in glavno - štiri gigantske noči našega že tretjega zelenega festivala pred zahajajočim soncem, ki čez tri ali štiri ure spet pride naokrog ...

 ... s hudimi koncerti in enim ekstra dnevom pop dive, katero je bilo potrebno it pogledat pa ni preveč prepričala naših bolj rock štekarjev. Hudi Queens of the Stone Age (tik pod odrom), hudi Editors (s sončnimi žarki na faci), hudi National (tam v ozadju na dekci), hud Nick Cave (trepetajoč zaradi vrtinčastih vetrov in mokrih štumfov), hudi Arctic Monkeys (od daleč, ker so bili skoraj zamujeni), hudi Kings of Leon (bolj prijazni in manj bruhajoči kot zadnjič), hudi Blur, da ne govorim!, vse to namesto hudih domačih zvočnikov ... In potem Rihanna namesto Radia Antena ali koga že.

Tri tisoč kilometrov cest, predvsem takih, ki se nenadoma končajo s kupom peska. Manj kot šest litrov porabe goriva na sto kilometrov, pirčki, lionlade, finlandije in kapnudli po ekstremno neevrskih cenah. Obgrižena kolena in prsti zaradi komarjev, ki jih antikomarne šprice že ustavijo, tkanine pa nikakor ne - kot štumfi ne ustavijo mravelj, gigantskih in črnih. Lepše je bilo spati med risi! Na jasi sredi divjega in temnega gozdiča, ki je naslednji dan pokazal, da je naselje takoj za tretjim borovničevim grmičkom.

Srhljiv ogled Volčjega brloga tik pred nočjo, hladna in hiteča prestolnica naslednji dan, tako drugačna od mesteca na severu, ki ima utrip, dušo in izumetničeno zgodovino s starimi razsvetljenskimi bučami na vršičkih streh. Pa ponoven morbiden ogled temačnega taborišča v jutranjih urah, ko si ne želiš biti tam, ampak te zgodbe, žalostne in resnične, zgroženega nehote spet in spet potegnejo noter.

Če sem si pokrpala luknjico na nogi, če sem prehodila kilometrske dolžine med festivalskimi prizorišči, med vlakom, busom in avtomobilom, vmes vseeno malo jahala kamele in štuparame, se zahvaljevala ponovno obujeni opornici na stari supergi pa družbici za ruzak, za zapekanko, za bigos, za toitoi, za berglo, trezno sledila vsem koncertom, zdravo preživela vseh polnih deset dni, kljub slabemu štartu z bolečim grlom in vneto dlesnijo ... Sem jo na koncu odnesla samo s krvavo zlomljenimi očali, najljubšimi za vedno.

In s še eno noro roadtripovsko izkušnjo do Gdanskega zaliva in menda ta zadnjega opener heineken festivala.

on the road again

Cevčica je zunaj, malo sem sicer še vrteča danes, kovinski okus v ustih res počasi izginja,

ranica, ki sem si jo v soboto zadala z borovnicami in hudo svežim in ostrim nožičkom iz mini sekljalnika, super rojstnodnevnega darila sicer, je lepo povita in se lepo celi, tudi kost se ne vidi več,

pakiranje je v polnem zanosu, pospravljanje stanovanja tudi, jinx je pod kavčem na počitnicah, v paradajz bom po fantovem napotku namontirala litersko steklenico z vodo, da bo paradajz imel mini namakalni sistem in po enajstih dneh ne bo prišel preč,

obračun za kasiranje evrov preteklega meseca pri firmi moram še spisat, sporočit, kdo bo v tem času pridno odgovoren za moje delo,

potem pa končno lahko navlečem nase On the road again majico in lahko mirno grem proti Severu. Z najljubšim fantom, najljubšim njegovim bratom, najljubšo punco njegovega brata in z ... Romanom. Čudovito bo.

El Gato con Botas! ali kako bom december preživela na makaronih

Ta veseli december zame ne bo imel kuhanega vina ob Lublanci, veselih kosilc po mehiških, tajskih in italijanskih restavracijah, božičnih cimetovih piškotov ali novoletnih golažev, pogač in oh, decembrskih nakupov darilc, o katerih sicer vsako leto sanjam, a na koncu pogruntam, da je moj tošelj prešvoh, da bi lahko nosila Božičkovo brado, ali pa so ideje prejalove, da bi na glavi imela pogreznjeno dedek Mrazovo sivo kučmo ...

Ta veseli december pa me bo vseeno spremljal s prečudovitim spominom na zadnjih deset dni novembra, ko sem pohajala po soncu, tudi v kratkih rokavih, ko sem z absintom v roki skakala po Gaudijevi klopci, dan prej pa po neznanih gričkih z ogromnimi kaktusi in s papigami v krošnjah palm. Ko smo capljali med živahnimi stojnicami La Boquerie ob La Rambli in iskali hrano - od tipične domače španske, gigantskih rib, mošnjičkov nenavadnih začimb do mednarodnih Subwayev, ki jih, helou, pri nas ni. Sleepy Beds Hostel je bil pravljičen, po lokalih pa cene podobne našim. Sagrada Familia je še vedno v objemu žerjavov in ne vem, če se je kaj spremenilo od mojega zadnjega obiska šest let nazaj. Šest let? Katalonija je še drugič potrdila mnenje o prijetnem, lahkotnem in brezskrbnem vzdušju.

Potem smo poleteli proti najbolj očarljivemu mestecu s seznama obiskanih mest moje potovalne zgodovine. Žuranje je doseglo vrhunec, aguardenteji, kalašniki in črnorusniki so odpeli svoje, dan je postal noč in noč je postala dan, prehojenih deset korakov več mimo vrat stanovanja, v katerem smo si pripravili luštno spalno gnezdo, je pomenilo moro. Šli smo do oceana, šli smo na francezinjo, na obupno hudega pšanca in konec novembra dvakrat imeli piknik na terasi s pečenimi šniclji, klobasicami, pečenim krompirčkom in zelenjavo. Špansko zaprtje prebavil je nadomestilo porugalsko pospešeno prebavljanje vsega.

 

S šopingom sem malo pretiravala. Če sem v Barceloni na tržnici nabavila le dve rutki iz mojih rutkastih fantazij, sem v Portu kupila čevlje, za katere sem že pred nakupom vedela, da jih ne bom nosila. Pa bom probala in vseeno vzela kot izziv to visoko, a stabilno peto - zdaj, v decembru. Zaljubila sem se v mehke copate, ki jih dobim šele s koncem decembra, ko kolegica, pri kateri smo poleg piknikov in okupacije jogijev, gledali tudi Kavbojce in aliene, zamenja številko 37 za 38 in se za praznike vrne domov. Kupila sem še modro oblekico v Leftiesu, ker je bilo tam nujno potrebno nabaviti nekaj, in gamaše in clutch torbico v sivi barvi. Po topli vodi z okusom v Casa de Chá, sem v kufer pripeljala še nekaj čajev, da bo december vsaj malo winter honey obarvan, če bom že na makaronih cel mesec, in zbirko modelčkov za tipične portugalske sladice, katerih ime gugl ne najde. Pato de nata se jim reče, če napišem na hitrco.

Nazaj v Barcelono, v bližino Camp Nou-a, ker se je obetala fucbal tekma. Ki smo jo zignorirali, saj nam bankomat ni več želel izpljuniti normalnih evrov. Yellow Nest Hostel je bil okej, čeprav s sobami po dvanajst postelj in tečnimi sospalci, ki očitno ne štekajo koncepta hostla z večposteljnimi sobami. Čisto zadnji dan je bil v celoti namenjen Daliju - najprej z vlakom do Figueresa v Dali Theatre-Museum, potem pa na bus in čez gričevnat prelaz do morja v Portlligat, kjer si je zrihtal sanjsko bajto, polno drobnih kičarij, ki v celoti predstavljajo neverjetno domačnost in red. Še zadnjič (in prvič?!) letos namočim prst v morje in ugotovim, da je toplejša kot poleti bohinjska. Finale pet pred enajsto je bil spet ob La Rambli, tradicionalno v KFC-ju, čeprav na betonskih ograjah v družbi nadležnih klošarjev, ki so nas pregnali na še zadnji metro.

Do zadnjega nas je spremljal El Gato con Botasss, še slikali smo se z njim, in dobro je, da sem šla na trip kar v starih obšlesanih in razcapanih supergah. Postojanke Aeroporto di Venezia Marco Polo - Barcelona Airport El Prat - Sleepy Beds Hostel - Airport Oporto Francisco Sa Carneiro - El Prat - Yellow Nest Hostel - Figueres - Portlligat - El Prat - Marco Polo so se izkazale kot eno zelo intenzivno vandranje po svetu in mimogrede - Benetk si še vedno nisem ogledala, videla jih nisem niti iz zraka! Vsi leti so bili ob zelo nočnih in nečloveških urah, zato sem danes spala do desetih (kar v prevodu pomeni pravi luksuz).

Ne glej kompozicije, glej barve!

Ni mi več vseeno za uspeh v septembru. Si že praskam mozolje, ki jih ni, spanec je moj ljubki izhod in res dobro spim, živčke pa utapljam v ogromnih količinah hrane, ki je res okusna, čeprav izpod kuhalnice, ki jo štorasto vrti moja roka, da vse leti po celotni kuhalni plošči in še čez.

Po dneh, ko sem pozabila na vročino, na izpite pa na vse ostalo, kar me muči (mezinec na nogi je bil izjema), ko me je v veko pičil pajek ali komar ali nekaj pikajočega, da mi je oko tako zateklo, da sem škilila izpod veke, ko sem znova naredila približek skoku na glavo in ko se nisem bala gozdnih pošasti, ki so ponoči lomastile okrog drevesa, za katerim sem šla lulat (lažem - zelo me je bilo strah in nisem upala spati na zunanji strani našega improviziranega polšotora), me zdaj čaka še enkrat toliko dni, da padem nazaj v nek sistem učenja, da se poleg tega soočim z novimi baubavi, tokrat baubavi ogromne prazne bajte, zaslužim še nekaj denarja, ta pravi čas odpeljem kanto za smeti s ceste, v soboto pa zalijem rože. In vsak dan poberem časopis iz nabiralnika. Ups, za danes sem pozabila pobrati pošto (je enako nagrabiti kup reklamnega listja), zdaj ob tej uri pa res ne upam ven. Hej, sem pač debela reva. To vsi vemo. Ker je moja domišljija prerodovitna, namreč.

Bi pa tako zelo rada zakričala nekaj, ampak sem si obljubila, da bom tiho.

Pranje na 30, 40, 60 in 90 stopinj

Več glasbe, več avtomobilskega pleha, več sonca, več čofotanja, več hrane in koruza!, več norčij in divjarij, več presenečenj in več druženja. Pa manj pričakovanj (oumajgad, kar Bijelo Dugme so se znašli na odru! No, vsaj kad so oni bili, aha.), manj izkušenj in manj želje po domov. Več je bilo še alkohola, več je bilo tudi črevesnih neravnovesij in čepenja v koruzi. Kihanja približno toliko, komarjevih pikov pa 30 več, kamagela je tako le še za nekaj komarjev, na bradi pa obliži ostajajo nepoškodovani, ker so se preveze menjale vsak dan. Za razliko od revnega rajajočega uvoda v to festivalsko poletje, je tole schengenovanje letos preseglo "samodasioddahnem" željo.

Festival je svoj dokončni festivalski duh dobil s seksom akumulatorjev tik pred odhodom, sicer pa smo Prljavo Kazalište in Niete prvi dan poslušali s parkirišča, drugi dan Kreslina, (Kad smo bili) Bijelo Dugme in Cover Lover pa izpred odra, ne na ramenih, na klopci, iz dixija, nikjer in povsod, na tleh, poleg elektro floora in zelo zamegljeno, kričeče, veselo, podpirajoče, divje. Dubioza Kolektiv smo spremljali tretji dan gor z grička, torej iz višin tja dol, v slamnati travi, kjer bi vsako bitje zaspalo v minutki - s slinasto kapljo, ki teče ven iz odprtih ust. In bilo potem zelo jezno, ko ga nekdo po koncu prebudi z žgečkanjem slamce pod nosom.

No, res, spali smo na travnatem parkirišču, a imeli hotel z daljšo vrsto zvezdic kot pa vsak tam notri, kjer je bilo prostora za šotore le še pred wc kabinami. Domača panceta, bliskey in šest napihljivih vintage blazin za en evro so ta geselca, po katerih si je treba zapomnit tale zapis.

O beograjskem dežničkanju in čevapkanju

Nekje dvanajsto orjaško evropsko mesto, ki je začutilo mehkobo mojih podplatov, je Beograd.

Opomba: Pod orjaško evropsko mesto spada tudi Heraklion, ki nikakor ni orjaški, niti glavni, pod mesto, kjer sem lahkotno stopicljala pa navidezno spada tudi London, čeprav letališkega objekta še nikoli nisem zapustila.

Beograd je siv.

Opomba: Še bolj siv je postal tudi zaradi dežnikov, luž in megle.

Beograd je propadajoče mesto.

Opomba: Mogoče ni propadajoče, ampak vsekakor se ne obnavlja. Bombe se v stavbah še vedno vidijo, stavbe brez bomb pa tudi ne kažejo ravno cvetočega videza. Ah, propadajoče bo kar pravi izraz.

Prav tako Hiša cvetja, Kuća cveća, House of Flowers. Ni cvetoča, ker je trg pred njo poln smeti.

Opomba: Vseeno je bilo ta kraj potrebno pregledati, čeprav Josip z nobeno taco ni posegel v moje življenje. Ljudje tam so prijazni, ne reče se "nas dvoje", ampak "nas dva".

Beograd je presenetil s hostlom, s kopalnimi plašči, copati, brisačami in čistočo.

Opomba: Presenetil tudi z nizko ceno bivanja!

Po vračanju v našo bivšo prestolnico nimam posebne želje, deset ur z vlakom tja in deset ur z vlakom nazaj je bilo nenavadno prijetnih, čeprav je bolel hrbet in pekel mehur. Družba še osmih malih žurerjev nikakor ni bila prepirljiva, še toliko bolj ne, ker Beograd ni tako zelo žurersko mesto, kot je šminkersko. Vrste na stranišču so zanimivo daljše pri fantih kot pa pri puncah!

Povzetek: Čudovite izkušnje v ne tako čudovitem mestu.

(3.) Xsara - vlak - avtobus - vlak - Xsara

Poljska prometna infrastruktura

Še vedno imajo le sto kilometrov avtoceste, ostalo je nekaj podobnega celovški ali pa malo širšemu asfaltiranemu kolovozu čez polja. Vsi razumemo, da ima Poljska ogromno polj? Get it? Get it? Poljska - polja, polja - Poljska, HAHAHAHHAHAHH (pravi Annoying Orange). Letos nas je na sever odpeljal GPS. Anna je govorila, na katerem križišču moramo desno pa kdaj je treba levo. Stvar je potem taka, da je gradnja (ali obnova) cest na Poljskem v velikem razcvetu (sklepam), GPS pa seveda obvozov nima za omembe vredne (razumljivo), tako smo ravno po zaslugi te navigacijskih pošasti in Anninega glasu vseeno nekajkrat zašli. In izgubili nekaj bencina in ur, pridobili pa še dodatnih nekaj kilometrov.

Okrog 1500 do tja in okrog 1800 za nazaj. 23 ur gor in več kot 30 ur dol. Zadnji dan smo namreč silili v travnato puščavo med Baltskim morjem in Kaliningrajskim zalivom, kar je od takrat naprej moj najstrojžji severovzhod, videli pa nismo praktično nič zanimivega, doživeli smo le par grdih pikov črnih velikih komarjev.


V Maribor

Roadtrip se je zaključil predčasno in ni šel po pričakovanih idejah - pa kaj. Nekaj frišnih cunj sem prinesla še domov, bilo je super, letošnjo Heineken zapestnico bom spet nosila celo poletje.

Zdaj imam težave s svojo mašinco, ki me žene nazaj v realnost vsakdanjih težav, nazaj k projektu zdravega prehranjevanja, recikliranja odpadkov in šihtarjenja. Že pri tem, da sem morala objaviti tri dolge zapise, sva prišli v konflikt, meni bolj podobno bi bilo najverjetneje nekaj bolj krajšega. Omenjena mašinca še ni nazaj vzpostavila kriterijev za reguliranje vseh mojih miselnih procesov in bojim se ponovnega potopa nazaj v virtualni svet. Trenutna www neudomačenost je v bistvu zelo udobna.

(2.) Xsara - vlak - avtobus - vlak - Xsara

Bilo je bolj sončno, bolj morsko in vsi mi v večji pripravljenosti na čudno naturo poljskih bitij z glavo in zobmi. Ta nas je sicer ob neverjetno zoprnih straniščnih čistilkah, ki stražijo pred vhodom v stranišče za dva zlotyja (je približno 50 centov), in ob sofestivalcih, ki prosijo za neploskanje ob fireshowu, ker na to gledajo kot na predstavo in je ploskanje vmes pač moteče, pa ob tistih, ki meter pa piškot visokemu (nizkemu) dekliču ne dovolijo uživati komada Pearl Jamov na ramenih, ker bodo oslepeli, če bodo gledali njeno rit in ne bodo videli ekrana, ki se ob sončnem zahodu in ob polkilometrski oddaljenosti od odra tako ali tako skoraj ne vidi  ...

Haha, poved je tako dolga, da ne znam postaviti razumljivega zaključka ... 

Torej, ob vseh takih čudaških, nedružabnih in mrkih in še bolj zašrflusanih poljskih cvetkah (omenim naj še tipa, ki je na vlaku brcnil spečega starega dedca samo zato, ker je nekaj želel brcniti in tega zmedenega obraza, ki ga je imel ata na obrazu celo pot naprej, ne morem pozabit!) smo našli tudi povsem skulirane, prijazne, odprte in angleško govoreče čvekulje (to so bili običajno tisti, ki so vsaj enkrat v življenju šli čez mejo). In veliko večkrat smo dobili vprašanje kar tako - iz kje prihajamo in kateri jezik govorimo. Tako vsekakor zgoraj opisane čudaškosti ne morem posplošiti na vseh 37,810,793 Poljakov (vir je wiki), lahko rečem, da ima Poljska, kot vsak drug narod, svoje ekstreme negativnega sprejemanja kot pozitivnega navdušenja nad tujcem. Imajo tudi nekaj balkanskega, ko se gre za prerivanje za zapestnico, ki ti omogoči vstop v festivalski prostor, da ne govorim o sardeljenju na avtobusih. 

SARDELJENJE = nadpovprečna kapaciteta množice ljudi v zaprtem prostoru (z izjemo plaže, ki je odprti prostor), ki podira zidove intimnega prostora drug drugega, prisotno je razno otipavanje, smradu po švicu in zadahu iz ust ne moreš ubežati, ko dobiš priložnost, da skočiš stran, začutiš, kako je svoboda pomembna reč.

Za ščep bolj neumni so security check tipi in bejbe. En dan ti vzamejo kovinsko škatlico (ker verjetno lahko nekoga zabodeš s tem?), naslednji dan ti je ne. Na drugih vratcih ti vzamejo fensi vžigalnik, ki ga dobiš pred prizoriščem, na šestindvajsetih vratcih vžigalniku ne privoščijo niti pogleda, spet ti en dan vzamejo tobak v vrečki, čez pol ure pa veš, da ti ga ne bodo.

(1.) Xsara - vlak - avtobus - vlak - Xsara

Tole bo zaradi preglednosti v treh delih.

Rock Otočec 2010

Od letošnje rockotoško rajajoče izkušnje obstaja le list papirja s povabilom na VIP parkirišče in po VIP zapestnico na VIP blagajno, kjer jo dobim v zameno za VIP povabilo.

Gdynia 2010

Ponovna Heineken Open'er izkušnja na severu Poljske in izkušnja celotne poti do tja in nazaj pa je skoraj bogatejša kot lanska, bila je manj obremenjena s časom in denarjem, na krožniku je bilo več klobas in v glavi prisotne veliko manj omotice zaradi srkanja raznoraznih vodk - s ta glavno bivolovsko Żubrówko. 

Vse navidezno in nenavidezno primerjam z lanskim pohodom v kraj, kjer je poleti prava noč dolga le tri ure, in kjer so sončni vzhodi bolj čarobni od zahajanja (slednjega namreč zaradi koncertnega bombandiranja zgrešiš!).

Koncertiranje?

Mando Diao, moja skupina, za katero sem neutrudno težila, da je nismo zamudili in zares smo pred oder prišli zadnjo minuto, so me po pričakovanjih maksimalno zadovoljili, Dance With Somebody je kot zaključni komad spravil množico, ki ji ni konca, v enakomerno valovanje, vsi ostali komadi so bili primerno nabiti z energijo in za prav vsak komad je bilo prav, da so ga zaigrali. Damn, zares je vse plesalo!

Pearl Jam, Death Weather, Casabian in finalni Fat Boy Slim so me spravili na dekco, da sem žaromete in melodije spremljala od daleč pa vseeno od blizu in tako, da mi je ozvočenje dalo vedeti, da sem tam.

Gorillaz Sound System ni dosegel svojega, Empire of the Sun so me začarali s svojim scenskim nastopom, ko so celoten nastop zavili v posebno domišljijsko zgodbo. Groove Armada so telesa , tudi moje, nezavedno prisilili v gibanje.

Ne spomnim se več vseh nastopajočih, štirje odri ob istem času cel večer so ogromno. Čudovite in poceni hrane, ki je na festivalih običajno ne pričakuješ pa tudi.

V ekstremnih pogojih...

Na Rogli je bilo pa takole, tropičje*.

Nedelja:

Ne odrineva dopoldan, ampak šele ob treh popoldan, zato v hotel prideva ravno prav - na večerjo. Ker sva lačna pa še bolj idealno je, ker se greva lahko pocartat z vročim zrakom v prazno savno. Ležerno od vseh naporov dneva greva samo še spat.

Ponedeljek:

Tistih napovedanih minus dvajset se na soncu pač ne čuti, ampak v nenadni pooblačitvi otrpnejo prsti v čisto novih v glavnem neizoliranih rokavicah (damn you intersport!), vidljivost se zmanjša na "ne vidim več nobenih kucljev, ampak samo še belo" in na "pomotoma bom prečkala progo, kjer sidra prevažajo smučarje na vrh hriba", nos zmrzne, ustnice so že brez ustnic, "sunila mu bom podkapo pa še podrokavice" in "bejžva nazaj v hotel!". Nekaj rund s pingpongom v krogu in petimi igralci s pošvedranimi loparji.

Torek:

Dež. Celziji v plusu, ampak veter pa tak, da je bilo očitno, da ga je gospa Vetrova pošteno razkurila, ker so hodniki začeli tuliti, okna zavijati, vrata pa tudi niso bila pri miru. Že skozi šipo se ni videla prva smreka in Nos se ni želel pomoliti ven za noben denar ali sendvič, s svojo konico je štrlel samo v štirinajst remi kart in s prekladanjem src pa križev pa karov pa pikov ni sprožil nobenih navdihujočih potez. Eno mogoče.

Sreda:

Pol metra snega, kolikor ga je bilo ob prihodu na asfaltu, se niti v plundro (je enako sluzjivo peskasta snov drekljive barve, ki leži na cesti ali bivši sneg) ni spremenilo, ampak je enostavno postalo voda. Smreke so bile ponovno zelene, mi pa ob devetih, takoj po zajtrku, kjer so bili tokrat užitni le strupeni sokovi (?), že na poti proti domu.

S tridnevno smučarsko karto sem se smučkala le dve uri. Spala sem več, kot se za že tako lepo mladenko spodobi, brezveznih in nedojemljivih fotk pa je tudi nastalo par tisoč - ker sem se naučila namerno afnat pred objektivom.

*zaradi opozorila, da pretiravam s pikami po tri.

Roadtrip to Amsterdam.

Tu-tu-tu po cesti mimo Minkna, mimo Frankfurta in mimo Kölna pa čez mejo v to najliberalnejšo evropsko deželo s postankom in trikrat naokrog po očarljivem malem mestu čudnega imena in naprej, kjer so zajci, kjer je zelena rastlina povsem običajna, kjer so prostitutke samostojne podjetnice in kjer je tramvaj za eno uro dva evra šestdeset, pivo v lokalu za skromnih sedem evrov, moški pisuarji pa so postavljeni čisto mimogrede po ulici, da fantje slučajno ne bi lulali po zidovih slikovitih ulic. So kolesa, veliko koles je, najogromnejše število koles s prijaznimi ljudmi, ki za tvojim avtom tečejo s tvojo izgubljeno denarnico v roki in ti prijazno vrnejo tudi fotoaparat, če ga nekje pozabiš.

Anne Frank House nisem videla od znotraj, a vseeno je na moji sedemletni fotomašinci nekaj slik, ki so bile vzete na povsem nelegalen način - kot da je tam v Amsterdamu lahko kaj nelegalnega, huh? Ah, seveda - tudi tu imajo v veljavi antitobačni zakon, tako da v Coffee Shopih brez pravega prezračevalnega sistema v kombinaciji z marihuano lahko zmečkaš samo hišne nadomestke tobaka. Zadušila in kašljajoče davila sem se ob vsakem simboličnem dimčku, ki sem ga potegnila vase - kljub moji nekadilski naravi je bilo to pač nujno potrebno.

Ljudje govorijo angleško. Vsi ljudje govorijo angleško. Angleško se pogovarjajo celo med sabo. Kaos, ki ga vidiš z vrha, deluje stresno in hitroživeče, ampak daje občutek, da je vse tako srečno, ljubko in lahkotno. Vožnje z avtomobilom po mestu absolutno ne priporočam, v sklopu celotnega roadtripa pa sem (jaz kot čudno bitje?) najdlje izražala navdušenje nad nemškimi bencinskimi Shell stranišči, ki so sicer plačljivi, a za petdeset centov vredni tudi samo tistih nekaj kapljic, ki sem jih na vsakem postanku spustila v školjko. Všeč mi je bilo samopucanje straniščne dile!

Ves načrt ni bil uresničen, niso bili uresničeni mlini na veter in Utrecht tudi ne. Nismo okusili sushi restavracije (ali katerekoli druge kuhinje, ki se je ponujala na vsakem vogalu), Wok to Walk je bil vreden svojega denarja, Burger King in KFC, ki tradicionalno morata biti poizkušena v vsakem evropskem mestu pa sta bila pod povprečjem.

Naša gurmanska izkušnja je doživela vrhunec neumnosti v sobotni noči, ko smo namesto mashrooms, ki so prepovedane od 1.decembra lani, pogoltnili nekaj gramov truffles, ki smo jih dobili v enem od Smart Shopov. Brez obsojanja prosim! - in okus je ogaben... z zanimivo trajajočim učinkom samozadovoljstva (to sem poimenovala kot samozadostnost brez potreb po čemerkoli, čeprav je bilo jaffapiškotkanje kar naenkrat kot osupljivo potovanje k perverziji), ljubezni (rada sem ga imela še bolj, kot je mogoče in sebe sem imela najraje in on je bil zares lep in jaz sem bila v ogledalu še lepša) in srečnosti (res neskončna blaženost z veseljem do življenja in zavedanjem, da imam). Res, od norih gob se menda razlikujejo le po ogabnosti, luknja v zakonu pa dovoljuje legalno prodajo s tem, da "nori" tartufi rastejo pod zemljo in to niso gobe.

Torture Museum za sedem in Sex Museum za tri evre sta bila kot muzeja. Nič nad in nič pod pričakovanji pa čeprav to morda pomeni, da nimam meril. Nisem mahnjena na kupovanje daril za druge, skoraj ne maram spominkastih nakupov. Rekla sem, da kupim le nekaj v navalu trenutnega navdiha. To pomeni, da za naključnega izberem naključno in za njegovo kožo čim bolj napisano. Ne kupim vsem in ne kupim kar nekaj, šalce pa še posebej ne - tako sem izklesala svoje novo pravilo. Mati je dobila štiri čebulice tulipanov, ki jih je pravkar zasadila v gredo pri dvorišču, pet mojih od najljubših pa bodo ob prvem srečanju dobili trapasto ljubko malenkost.

Domov sem prišla zdrava (glede na stanje trupla, v katerem sem odšla), Nizozemska (oh in ta kamp z malimi pisanimi hišicami in dokaj čistimi tuši!) mi je bila pa všeč.

Iz Raja na Sever po Heineken zapestnico.

O Blatu, o Rajanju in o Dreku in o Kapljah deževnih bi najbrž največ povedala le fotografija. Predaleč nazaj je, da bi lahko strastno pisala pod vtisi glasbe, vsesplošnega dogajanja in rega-rega-kvak prepevanja žab, ki so tokrat svojo svatbo imele v mlaki rockotoški. Zapestnica v črni barvi z belimi mehurčki in rdečim napisom ni postala rjave barve, pač pa so to postali bulerji, kavbojke in najbrž tudi moj izgubljen oranžen velur iz sedmega razreda osnovne šole.

Dovolj.

Bila sem in bila sem na poti proti Severu tvoje-moje celine. Takoj naslednji dan ali pa čez dva. Bila sem na poti, na cesti, ki je bila dolga 18ur in približno 1900 km. Z nekaj postanki po bencinskih črpalkah, z nekaj pretegi kosti in z nekaj na pol pozdravi soncu. Sicer sem spala. Bila sem in bila na Open'er Festivalu, kjer sem dobila novo zapestnico, zapestnico zelene barve. Med sto tisoči ljudi se nisem izgubila - ne prvi in ne četrti dan, ko se je na štantih dalo kupiti le še Heineken. Vode pač ne.

Gdynia. Tu je bil Moby, tu so bili Kings of Leon, Arctic Monkeys, Pendulum, Faith No More, Placebo, Prodigy. Madness so zamudili letalo. Tu je bila Duffy in Lily Allen. Obe smo zamudili mi.

Sopot. Plaža taka kot na peščenem tropskem otočju, kjer ni palm, ampak so smreke. Čudovito! Tu smo imeli kamp s krvavimi tamponi v košaricah ženskih tušev. Fuj.

Gdansk. Diši mi po Rusiji, čeprav ne vem kako diši ta. Tu so opečnate zgradbe. Visoke, stare, trenutno se ne spomnim česa lepšega.

Gremo proti Jugu. Za Varšavo ni časa, čas je za Auschwitz in še prej za Birkenau ob šestih zjutraj. Se strinjam, da je vse skupaj strašljivo (strašljivo!). Brez črnega humorja ne bi prišli skozi in Mauthausen enkrat pred leti je na meni pustil veliko več nočnih mor.

Čas je še za Krakow in sprehod ob Visli. Poljaki so čudni, sem že omenila? Se pa uspemo sporazumeti v poljsko-slovenski jezikovni navezi in s hrvaškimi vložki uspe še bolje. Poljaki so čudni. Strmijo vate. Na koncertu te prosijo, če se lahko umiriš. Čudni so, saj pravim. Največji čudak od vseh je bil tisti v kampu, ki je naokrog hodil le v gatah.

Čez Slovaško, kjer je še poceni bencin, čez Avstrijo in v Maribor. Spat. Saj ne da sem tudi celotno pot domov prespala. Na zadnjem sedežu, naslonjena na okno. Vem, čudežna deklica sem.

Ah, pa ja... Kot sem obljubila - štirinajst dni sva dihala isti zrak. Grugru!

após duas semanas

Prizanesla bom in ne bom zažlobudrala niti enega žlobudraja o tem, kako fantastično, kako čudovito, kako fenomenalno, kako navdihujoče in navdušujoče, kako vznemirljivo, kako zaljubljeno, kako pijano in omamljeno, kako obupno, a vseeno predem-zelo nažrto od vseh okusov, priokusov, arom in vonjav, kako obvezno vedno s slikajočo mašino, kako sproščeno, kako orgazmično in ...

Kako lepo!

... Sem se imela v deželi z neverjetno prikupnim drugim mestom in malo manj prikupno prestolnico, z neverjetno prikupno peščeno plažo Atlantika, z neverjetno prikupnimi podvodnimi pošastmi Oceanariuma, perjatimi kljunčkarji malega živalskega vrta, božanskimi okusi hrane in s smešno poceni flašami veliko lažje skozi grlo tekočega piva in da o cenah raznoraznih pripomočkov za hranjenje ne govorim (nikoli zamrznjeno sadje in nikoli v tovornih ladjah še posebej).

Všeč mi je jezik, všeč mi je vzdušje, všeč mi je utrip, skoraj všeč so mi že postali pasji dreki, na katere je potrebno pazit na vsakem stopicljaju. Všeč mi je sistem metroja, všeč mi je življenje, ki se začne šele v poznem dopoldnevu in konča proti jutru, skoraj všeč mi je način odnašanja smeti. Všeč mi je enostavnost, ležernost ljudi, na easy stil, skoraj še brezdomec s flajštri, ki nam je vzel najlepše jabolko.

Pa sem se v torek čez nekaj držav Zahoda in na koncu še čez Karavanke po dveh tednih s težavo privalila in vrnila v dimenzijo, kjer mi je pitje vode dovoljeno naravnost iz pipe in kjer se ponovno začne boj za obstanek v klopeh stare bajte učenosti. Jutri se mi tako ob 7:45 odpre doba izpitnega samotrpinčenja.