Pranje na 30, 40, 60 in 90 stopinj

Več glasbe, več avtomobilskega pleha, več sonca, več čofotanja, več hrane in koruza!, več norčij in divjarij, več presenečenj in več druženja. Pa manj pričakovanj (oumajgad, kar Bijelo Dugme so se znašli na odru! No, vsaj kad so oni bili, aha.), manj izkušenj in manj želje po domov. Več je bilo še alkohola, več je bilo tudi črevesnih neravnovesij in čepenja v koruzi. Kihanja približno toliko, komarjevih pikov pa 30 več, kamagela je tako le še za nekaj komarjev, na bradi pa obliži ostajajo nepoškodovani, ker so se preveze menjale vsak dan. Za razliko od revnega rajajočega uvoda v to festivalsko poletje, je tole schengenovanje letos preseglo "samodasioddahnem" željo.

Festival je svoj dokončni festivalski duh dobil s seksom akumulatorjev tik pred odhodom, sicer pa smo Prljavo Kazalište in Niete prvi dan poslušali s parkirišča, drugi dan Kreslina, (Kad smo bili) Bijelo Dugme in Cover Lover pa izpred odra, ne na ramenih, na klopci, iz dixija, nikjer in povsod, na tleh, poleg elektro floora in zelo zamegljeno, kričeče, veselo, podpirajoče, divje. Dubioza Kolektiv smo spremljali tretji dan gor z grička, torej iz višin tja dol, v slamnati travi, kjer bi vsako bitje zaspalo v minutki - s slinasto kapljo, ki teče ven iz odprtih ust. In bilo potem zelo jezno, ko ga nekdo po koncu prebudi z žgečkanjem slamce pod nosom.

No, res, spali smo na travnatem parkirišču, a imeli hotel z daljšo vrsto zvezdic kot pa vsak tam notri, kjer je bilo prostora za šotore le še pred wc kabinami. Domača panceta, bliskey in šest napihljivih vintage blazin za en evro so ta geselca, po katerih si je treba zapomnit tale zapis.

V lice sem dobila batino.

Potem pa še pritisk prešvicane majice. Fuj!

Pa ne zaradi morebitnega izzivanja, jezikanja ali kreganja. Ampak zaradi razposajenosti, poskočnosti in divjanja, ki ga je povzročil Flogging Molly band, irska punk-rock zasedba iz Los Angelesa, ki je že po defaultu zaradi keltskih ritmov sinonim za energično mahanje z glavo in opletanje z vsemi okončinami, ki jih človeški trup premore. Žarišče ljudi, ki ob melodijah in nažiganju izgubijo glavo in čutijo le udaren ropot in samoumevno premikajoče telo, je seveda tik pod odrom. Če se prerineš tja, že z namenom tvegaš, da prejmeš nežlehten komolec med rebra in padec med noge množice pa še par objemov s prešvicanimi nagci in tole batino v lice, ki si je prislužila cel naslov objave. Nisem bila jezna, le malo slabe volje sem bila, ta je pa že z naslednjim komadom izpuhtela. Ne moreš verjet, da taka glasba uspe tako pozitivno vplivati - tudi na to, da imaš takoj naslednji dan izpit, ki je grd trn v peti dodiplomskega študija, pozabiš. Izzveni bolečina, samo zaljubljen si še. Kinošiškarska dvorana je bila srečna, zabavna, komunikacijsko pa na zelo istem nivoju.

Flogging Molly dovolijo sproščen čvek tudi po koncu koncerta, delijo podpise, se sprehajajo po dvorani in se slikajo z ljudmi. Še taksi jim ukradeš pa se pritoževanje ne bo slišalo - mogoče zaradi tega, ker zapreš za sabo vrata ali pa zaradi noro naglas zašraufanega Nothing Else Matters komada.

Pelerina, bulerji in Metallica

Fade to Black

Seveda smo zamudili. Dež je padal in bila sem na hrbtu.

Nothing Else Matters

Obvezen je bil. Stiskali smo se in se držali za joške.

One

Bojišče je bilo blatno, skoraj rockotoško. Na vrsto je prišlo lulanje.

S pravo metalno energijo. Koncert je bil prekratek. James bo še dolgo pel, Metallica bo še dolgo preigravala in koncert mojega življenja, v katerega sploh nikoli nisem verjela, je izpolnil pričakovanja.

I, I get that feeling

Naslov objave si zapoješ tako:

Ker se zbudiš pa vidiš, da ni tako kot si želiš. In razmišljaš naprej pa vidiš, da ne bo tako kot si želiš. No future, there is no past.

Ker je svetel pogled malo manj svetel in samozavestnega nastopa sploh ni nikjer več. No colors to rearrange.

Ker obstaja in raste dvom in grdi datumi so še bolj blizu.

Ker je bodoči cimer ponovno v tujini. When we're apart, I get the teaching that I can't be without you.

Ker bom še ta komad slišala v živo na točki poletnega roadtripa.

Pa kaj, če sem že spet med neutemeljenimi depresivčki. Zvončkov ne bom šla nabirat.

Melhijad... Kaj je to "prijatelj"?

Nekaj tednov nazaj me je Tanja ponovno spomnila na pujsasto očarljivost risank.

In od vsega začetka mojega obstajanja se moje vesolje vrti okoli prijateljev. Vrti se tudi okoli družine in srčko-hormonskega razmerja, a če dobro pomislim, sem se izmed teh treh še najbolj in pošteno trudila in temu primerno tudi tolkla s sekiro (po domače - sekirala) prav za prijateljstvo. Poštenost truda je sicer relativna, ker le-to vsi ostali, tudi prijatelji, običajno vidijo precej drugače kot jo vidim sama, a glede na to, koliko živcev, koliko samoobtoževanja in koliko želja je šlo V in ZA moja tako imenovana in ne tako imenovana prijateljstva, mislim, da zmagam na vseh tekmovanjih s tega področja. Kako je bil Trud uspešen, je spet precej vprašljivo, ampak glede na trenutni rezultat, naj mi ne bi manjkalo nič..

Imam nekaj iskrenih Odnosov in tudi nekaj neiskrenih, kar pa zna tudi biti dobro, ker vem v katerih poljih in v kakšnih mejah je ta neiskrenost (vsekakor ne vključuje nobenih velikih izdajstev). Vem na koga se lahko zanesem in kdaj se lahko zanesem nanj in vem na koga se ne morem zanesti in kdaj se ne morem zanesti nanj.

Kaj pričakujem od Prijatelja? Da pozna moje pomanjkljivosti, jih ne kritizira preveč, ampak me mogoče s pravim pristopom spomni nanje (kot na to moje čivkanje, kateremu bo zagotovo naklonjena še vsaj ena objava). Ko se spotaknem na stopnici v frizerskem salonu, pričakujem, da se mu* ne zdi nič čudnega, čeprav me na to stopnico prej dvakrat opozori. Smejanje na moj račun je dovoljeno. Poslušat me mora ravno v taki meri, kot ga poslušam jaz. Če ga jaz ne poslušam v ravno taki meri, kot me posluša on, želim, da mi podari klofuto. Pričakujem še kaj? Verjetno samo njegovo zavest o tem, da nisem slaba oseba, da me zamere uničijo in da mi vsako prijateljstvo pomeni ogromno, čeprav mogoče včasih ne dajem takih vibracij... Ja.

Kot zaključek bi rada navedla še nekaj pametnega, kar je povedal naš prijatelj Ari pa ne najdem svojih starih zapiskov... Vsekakor naj bi prijateljstvo vodilo v srečnost.

*Prijatelj je mišljen tako za ženski kot moški spol

And I wonder...

Neverjetno kolikokrat in kako zelo me Lemon Tree (čeprav Limono razumem le občasno) opiše. Kolikokrat doživljam skoraj identične občutke in trenutke, ki jih opisuje avtor (no, tisto o "i'm driving my car" pač lahko odštejemo, ker nimam izpita, vendar v prenesenem pomenu bi pa že lahko držalo...). Vedno si začnem prepevat besedilo te pesmi (in hkrati ugotavljat smisel Limone), ko se počutim za kanček malo bolj Izgubljeno, kot sicer.

Tokrat nisem tako močno Izgubljena. Se pa sprašujem (in si prepevam komad)... Mnogo stvari. Od tega, ZAKAJ ne jem kuhane paprike, surova in sveža pa je tako dobra, da že skoraj pretiravam s hrustanjem le-te čez dan pa do tega KJE bom našla motivacijo za današnji umor Kokoši - tokrat me v podstrešni sobici čaka z neprimerno težjim orožjem, kot ga je imela do sedaj (statistika pove dovolj?:)). KAKO sem po dolgih mesecih tekanja po trgovinah z obutvijo končno našla svoje nove ljubljenke, mi še posebej ni jasno. Ljubezen na prvi pogled - čisto nepričakovano. Sprašujem se s KAKŠNIM namenom včasih vsepreveč težim k temu, da bi ugajala drugim in zaradi ČESA si želim, da bi me vsi po vrsti oboževali (ni dovolj, da me bližnji?). KJE je moj mali Črnuh dobil idejo, da vrže ven notranjost svojega, očitno prenažrtega, želodca ravno na sredini preproge v dnevni sobi, če pa je imel na razpolago cel travnik pred hišo? Pa KAKO za vraga sem se včeraj zvečer lahko še toliko spraševala, sedaj pa se ne spomnim n i č e s a r?

Oh, ne, še moje najbolj abstraktne misli mi ta trenutek ne povejo kaj bi Limona utegnila biti... Še najbolj mi je všeč tista najbolj banalna misel, ki konkretno in preprosto namiguje na navadno limonino drevo, ki raste pod oknom (v tem primeru se moja identifikacija z besedilom močno okrni... Pod mojim oknom namreč raste breskev! . . . "And all that I can see - is just a Peach tree?")

Emmm... Sprašujem se še... Mogoče in kje obstaja možnost, da pomanjšam video?

Drobni tisk: "i'm waiting for YOU and nothing ever happens" se pri meni bolj interpretira kot "čakanje na nekaj, za kar ne vem, kaj je", kot pa "čakanje na morebiti (še eno) Izgubljeno osebo" :) .

Blatne račke

Režija in obdelava: mamica in očka kobacajčka Urbana (ta je v modrih hlačkah in rumeni majčki)

Glavni igralci: vsi kobacajčki z Urbanom na čelu in Oskarjem na riti (žal poznam le ti dve imeni)

Okoliščine snemanja: Sarin rojstni dan nekega junijskega dne 2008

Najkrajši komentar: Rock Otočec za mulčke!

Sama nisem bila prisotna. Ta celovečerni film (zaradi prikupnosti ga definitivno lahko gledaš cel večer!) sem dobila od moje sestre (Oskarjeve mamice), ki ga je dobila od Vanje (Sarine mamice), ki ga je dobila od Nataše (Urbanove mamice)... Saj vemo kako gre s temi forward maili, kaj? Na koncu z okrnjenimi podatki postanejo izgubljeni v Vesolju...:)

P.S.: moj vrli nečak Oskar je vedno tisti, ki najbolj laufa in čofota naokoli in je vedno tisti, ki je vsako naslednjo rundo manj oblečen in je vedno tisti, ki ima na svojih račkastih tacah obute modre škornje (obožuje jih:)).

Tinka's American Dream

Kar naenkrat imam ogromno časa. Torej imam naenkrat tudi čas za spisat eno sovražno nastrojeno objavo proti Tini. Pojma nimam, kako si je naša gonilna sila dovolila, da sta se ji v glavo naselila misel in prepričanje o tem, da gre drug teden za dva meseca čez lužo uresničit svoje ameriške sanje (beri: oropat Victoria's Secret). Že drug teden?? Ne, čez štiri dni (opominjanje s temi dnevi na msn.ju nam gre že vsem pošteno na živce). Za dva meseca? Do 26. avgusta. Čez lužo? Huh! Še malo dlje!

Katjuša, Mojca in Jaz smo družno prisegle, da v primeru njene prekinitve stikov z nami:

• prvič: umaknemo noge iz naših lavorjev (ne, jaz bom imela malo večjo banjo), kamor smo na dan Tininega odhoda natresle morsko sol in se zlagale svojim osebnostim, da smo na morju,
• drugič: lastnoročno zbijemo splav (Katjuša je predlagala bambuse iz Portoroža),
• tretjič: se podamo na morsko avanturo po Atlantiku (pojemo vse morske pse, ki bi si nas drznili pohrustati),
• četrtič: stopimo na ozemlje najbolj demokratične države na svetu (tisto o demokraciji damo nujno v navednice, kaj?:))
• petič: v stilu (mladega) Indiane Jonesa prejezdimo določen del Amerike, naslednjega pa prepotujemo kot slepi potniki na tovornem vlaku,
• šestič: preden ponosno zakoračimo v San Francisco, si zataknemo cvetje za lase, z GPSom poiščemo Tino (pred odhodom ji bomo podtaknile slednik), jo oprtamo na ramena (z vsem spodnjim perilom, ki ga je nakradla),
• sedmič: odpujsamo domov...

Yup, that's our plan. Be scared!

Tina - javno te opozarjam! Ne hvali se preveč s svojimi Havaji (tudi me si bomo zrisale svoje!), vsak dan nam pošiljaj po minimalno 20 mailov, preberi vsak obupan sms, ki ti ga pošljemo, prebiraj in komentiraj naše bloge, za vsako sekundo moramo vedeti, kje se gibaš, ne druži se z nobeno ameriško vrstnico (sploh naj ti ne pride na misel!), bodi skrajno nesocialna - prvi teden se lahko pogovarjaš le z Anjo, v drugem tednu lahko preklopiš na pogovor z Zoranom, Kiki in Sophie lahko naučiš par pomembnih slovenskih besed (seveda s tem mislim na to, da bosta do konca avgusta tekoče govorili slovensko), slikat se pojdi na Golden Gate Bridge (točno tja, kjer so snemali tiste prizore iz Čarovnic, kjer so imeli svoj parking angeli - okej, vem, da je bilo vse le kulisa...), seveda lahko spoznaš svojega ameriškega princa Charminga, ampak ne takega, ki bo zahteval, da ostaneš tam in... Povej Bushu ta svoje. Nasplošno pa upam, da ti je jasno, da ti niti za trenutek ne sme priti v tvoje možgančke ideja, da bi ostala tam!

Tegale se moraš pa naučit na pamet:

Don't forget usssss!

Today'sVađajnaFacts:

Trenutna Dejstva:

• Dopoldne me je zagrabila taka panika glede izpitnega sranja, da se mi je povečal srčni utrip (dobila sem tudi začasno aritmijo srca), lička so postala popolnoma rdeča, teklo je z mene, kot da bi mi nekdo v glavo zabrisal vodni balonček (mmm, spet bodo postali aktualni), o dihanju pa sploh ne bi govorila - dihala sem tako na glas (pravzaprav vzdihovala), da je izpadlo, kot da bi to bili moji poslednji vzdihljaji.
• Pa sem pomirila moj notranji Jaz, mu zabičala, da se nima nobene pravice izživljat nad mano samo zato, ker ga je tisto Nekaj spravilo iz tira (pač nisem dobila tistih povzetkov, jih bom pa zato dobila v sredo!).
• Svojo Motivacijo sem ponovno postavila na noge (Da! Moja Motivacija je cela Žival!) s tem, da sem se za kakšno uro preselila v kibernetično sfero gugl grupa in dol potegnila čisto vse Datoteke, ki so pomolile nos Tja.
• Moja Soba je bila ponovno priča kričečemu metanju kupa praznih in popolnoma lepih listov vsenaokrog. Res me iztiri moja printalna mašina, ki me ne uboga takrat, ko bi me morala! (pravzaprav me nikoli ne) Ob tem sploh ne upam pomislit na naključnega mimoidočega, ki je nesrečnež moral poslušati kričanje meter in štiriinšestdeset visokega dekleta. Kako travmatično je to moralo biti Zanj!
• Srečno sem se zavalila na stol, ko sem dobila vsaj približno pravilno natiskano verzijo zapiskov, ki so jih na gugl grup nalepila pridna, prizadevna bitjeca, ki kolegialno delijo svoje imetje s fakultetnimi žrtvami, kot sva jaz in moj Jaz (special thanks to Tanja).
• Ta sreča ni trajala prav dolgo, saj si je moja Rit zaželela užiti malo svežega zraka, posedanja na terasi in poslušanja žvrgolenja PtičkSiničk, ki so se učile leteti.
• Od tega trenutka naprej je moja Osebnost zopet postala razcepljena, zopet je dobila Prijateljice Osebnosti, katerim sem sicer zabičala, naj v času učenja čepijo v najglobjem predelu Nezavednega.
• Tako nisem imela Miru pred lastno Seboj (lol) in sem posledično izgubila Koncentracijo, Motivacijo in Željo po znanju.
• And here I am! - čeprav se tolažim, da mi knjiga za statistiko pred tipkovnico sama od sebe pomaga pri mojem napajanju z znanjem.
• Pozabila sem še na Sabinino rezervacijo termina "konecjulija", da greva na morje. Standard - Lucija. Zakaj? Zaradi bigfutmame:D (ne, nikoli ne bom pozabila Škisove v povezavi z bfm:)).
• Pozabila sem tudi na to... (Jebendol?? - se opravičujem, tale je bila čisto interna:D) Torej, pozabila sem tudi na to, da se moje Misli že navdušeno valjajo po blatu na tistem otočku, kar pa je lahko precej patološko za tisti del Možganov, ki želi ohranit trezno "Glavo".
• Še na to sem pozabila... Oh, popolnoma! Jutri se začne moj špikšpik Sem in špikšpik Tja (tudi špikšpik bo kmalu dobil to čast, da se v vagiSlovnici piše z Veliko začetnico).
• Hja... Še tale Velika začetnica - da jo obrazložim: z Veliko začetnico v mojem Vesolju naslavljam le tiste Besede, ki so pomembne zame, ki so v moji Glavi spoštovanja vredne, ki so močne in ki so Moje.
• Zavedam se še tega Dejstva: v zadnjem času precej pretiravam s temi Velikimi črkami, kaj? Obljubim, da se bom potrudila, da bom znižala rabo le-teh.

That's all Folks! TARAPTARAPTARAP! (presenetljivo dobre volje sem za svoje patetično stanje. Ja?) No, ne še popolnoma... Še malo nostalgije:

Pingvin sem. Precej zmešan.

Človek brez Morale

Oseba brez odgovornosti do drugega? Kdo je ta človek brez Morale?

1. Čisto vsak, ki si drzne svoj prežvečeni zvečilni gumi nalimat na ZGORNJO stran klopi. Čisto vsak, ki brezbrižno pripopa zvečilni, da se bo le nanj z vso debelo ritjo vsedla nič hudega sluteča Darja.
2. Matic, ki me je dva tedna prepričeval, da mi je že naročil parfum, nakar v tistem velikem paketu o tem ni bilo ne duha ne sluha. Duh in sluh je bil le o zvočnikih. Hvala Matic! Ljubko*.
3. David, ki prebere zametek moje nove objave in me na tak način tudi osramoti. Le kdo za vraga si želi, da nekdo ošvrkne še nedokončano delo? Pravzaprav... Še ne začeto. Grrr.
4. Voznik trole, ki povzroči, da sem neznanega moškega prijela za rit. Zares je bilo po nesreči in prav pretresena sem bila, ko sem dojela svoje zlo dejanje.
5. Andre, ki me sprašuje preproste zadeve, čeprav bi moral že vedeti, da moj center za tuje jezike zakrni vedno, ko mora biti najbolj aktiven. Primer: "where's Matic?" -"ammmmmmm..." (živčno opletam z rokami) -"just concentrate" (pri sebi zavijam z očmi, zagotovo dobivam živordečebarvna lička in pojma nimam kakšen je izraz za študentske boneee) -"štacuna" (ja, to bo bolj enostavno... Am ne, ne ve kaj to pomeni, čeprav naj bi bilo to nemškega izvora?) -"they are going to shop... Shopping!" (okej? Wtf? Razumel je že, ampak od kdaj je tole slovnično pravilno???). Bah. Pa saj sem se že navajena sramotit. Zakaj se sploh še sekiram?
6. Katjuša.

S slednjo sem uspela izvesti celo intervju, iz katerega sem izvedela smisel življenja brez Morale. In ta je? Predvsem Lepši!

Katjuša pravi:

pač poskrbim za svoje udobje

In iz tega udobnega položaja gleda svet, ki... Propada? Ne. Gleda predvsem kako Darja grabi za rit neznance, gleda kako se ji na rit prilepi zvečilni gumi, ki se neznano kako razširi še na jakno in na spodnji del hlač, gleda kako se ji ljudje posmehujejo, ko preberejo nekaj vrstic novega Izgubljenega Posta, ki niti niso imele namena biti objavljene, gleda kako se sramoti pred neslovensko govorečimi ljudmi in kako jim po vrhu vsega še laže (tudi Jaz brez morale???), gleda kako svoji materi razlaga, da naj pričakuje en mini paketek s parfumom, mati pa ji odgovori, da ni bilo nobenega mini paketka, ampak je prišel "le" en gigantski paket, v katerem so po vsej verjetnosti... Zvočniki. (Hvala Matic.)

Vsekakor so tukaj tudi Drsna vrata. Niso Človek, vendar so vseeno brez Morale. Strašno se jih bojim. Še ena mojih fobij očitno... Zakaj brez Morale? Preklete se zaprejo vedno takrat, ko bi se sicer morale odpreti. In vedno takrat, ko si želi Darja vstopiti skoznje. Tukaj je še bolero. Bolero, ki mora biti bel, z dolgimi rokavi in brez vrvic. Pa ga ni, čeprav je vedno bil. Ko si ga Sabina zaželi, jih kar naenkrat ni nikjer več (celo Jaz sem se morala trudit in brskat po vseh štacunah, čeprav sem se zaradi groznih podtrebušnih bolečin komajda premikala). Brez morale so bile tiste ankete, ki sva jih z Nino razpošiljali na vse konce in sva jih morali še analizirati. Toliko kolikor mi je požrl živcev Excel pa tudi še ne... (oh, ko sem ga dojela niti ni bilo več tako grozno - but still!)

Torej. Morala? Ne več.

Danes je najina druga obletnica. Gru gru. 15. 5. - lep datum:). Najini načrti so bili sicer preprosti: čofotanje v Atlantisu in Iron Man. Pa je padla le skromnejša uresničitev le-teh: Iron Man (skrajno romantičen film:D) in zvočniki (to se zgodi, če imaš fanta, ki mu je dober zvok na top10 lestvici za preživetje potrebnih stvari:P). Nama časovno ni zneslo. Atlantis pade drugič. Po izpitih in po Rock Otočcu:D. Ob tej priložnosti bi najbrž morala spisat objavo, posvečeno le Nama. Pa je ne bom. Ve, da ga imam najraje na svetu. Ve, da ga sovražim, kadar je nepotrpežljiv in kadar znori, če ne najdem stikala za luč. Ve, da ga ljubim, ker je tako zelo odkrit, da mi pove, da mi moj najljubši pulover ne paše. Ve, da ga obožujem, čeprav bi ga zaradi njegovega sarkazma včasih prav pošteno razmesarila. Ve, da bi zanj naredila vse, kljub dejstvu, da vem, da on zame ne bi (lol). Ve, da je njegova trebušna mišica najlepša, čeprav to sploh ni mišica. Ve, da mi njegov Ego popolnoma ustreza, čeprav si zaradi tega od časa do časa izpulim nekaj šopov las, ampak! Drugačnega si sploh ne bi želela. Ve, da ga bom pustila enkrat do oktobra, ampak samo iz razloga, ker ga bom preveč pogrešala, če bo šel na Azore. Ve, da se hecam:P. Ve, da so sms.i za lahko noč obvezni, čeprav ga ob štirih ponoči, ko gre spat, nikoli ne preberem. Ve, da spadam med bolj ali manj sitne ljudi, vendar ve, da mora to sprejet, kajti ve tudi, da sem idealna punca zanj - nobena druga namreć ne bi zmogla prenašat Njegove zoprnije (pomnožiš PMS, polno luno, slabo vreme, občutek, ko padeš na izpitu s številko 10 na 523). Ve, da ta trenutek pretiravam. Ve, da ga močno spoštujem, ker tolerira, da zaradi mene ponoči skoraj ne spi in ker tolerira moje nočne šprinte od sobe do wc.ja. Ve, da sem nora nanj. Ve, da ga ljubim. Ve, da ga obožujem (vse to je brez "čeprav":)). Ve, da je moj Jež, moj Čipmank, moj Boy, jaz pa sem njegov... Bučman.

Jaz pa vem, da naslednji komad ni med njegovimi priljubljenimi, vendar je pa med mojimi... Na teh zvočnikih se še bolj super sliši:P.

All of my Love to you, gru gru!

Moj PodBlatni svet

Mmmm, Kje naj začnem, Kje naj začnem... DAAAH! Ne najdem začetka!

Dejstvo je, da za svoje splošno stanje, ki je nekje pod gladino temno-rjavo-blatne kopeli, čisto preveč uživam, čisto preveč predem pri namakanju v tej smrdljivi gosti tekočini. Zgradila sem si že cel podblatni svet, ki mi daje navidezen občutek, da nimam razloga, da bi trpela zaradi slabe vesti.

Morala bi se lotiti tiste in tiste zadeve pa mi ne gre. Komaj čakam Dogodek, za katerega niti ne vem kakšen bo. Samo čakam, da se bo nekaj zgodilo. Something's coming. Yeah, I can smell it. Nekaj težkega bo trčilo v moje blatno mesto - vprašanje je, če bo šlo na plus ali na minus.

Nekaj čisto ohlapnih točk mojih blatnih zadnjih treh dni:

• Včerajšnja noč z You Know Who je bila presenetljivo zabavna, četrtkova noč presenetljivo naporna, sredino popoldne pa presenetljivo prijetnejše kot sem si mislila.
• Tradicionalno kosilce s Trebušo, Bombonči in Pobalinopretepino pričakovano spet zelo stimulativno za moje nadaljno cepetanje po travnih bilkah.
• Vožnja s Sabinino novo ljubeznijo za malo več kot deset jurjev - najin novi prevoznik, najin novi sopotnik in najin novi sogovorec na vsakem metru asfaltirane in neasfaltirane ceste. Najin in malo bolj njen Polo.
• V četrtek sem bila deležna prav posebnega uspeha. Prvič v življenju se mi je uspelo dotakniti prstov na nogah (jap, vedno sem spadala med negibčne babe v razredu) in prvič po nekaj letih se mi je uspelo postavit na glavo - oboje s pomočjo moje superskoncentrirane telovadbe (metaforično gledano se sicer postavljam na glavo vsakodnevno)
• Skoraj najčudovitejša stvar, ki se mi je zgodila danes, pa je tole*:

Smrt kot motivacija? Mojo željo po tem, da bi končno začela delat na tem, da bi postala koristna sama sebi, je napumpalo do maksimuma... Kar naenkrat mi to moje Blato ni več všeč.

Kako se moje nestabilno razpoloženje spreminja skozi eno samcato objavo, kaj? Pa naj še kdo reče, da je blog le brezpredmetno blebetanje o ničemer. Blebetanje je že, brezpredmetno pa vsekakor ni.

*dobila po mejlu ta link

. . .

Trenutno doživljam prav en poseben in čuden čas življenja. Zjutraj se zbudim - avtomatsko in srečno. Avtomatsko že, ampak srečno se pa nisem zbujala... Še nikoli. Vsaj ne na način, da bi na to konkretno pomislila. Še bolj čudno je, ko si takoj za srečnim zavedanjem mojega obstoja, skoraj razbijem bučo, ko dojamem, da je realnost kruta. Skozi cel dan se nasmiham vsem ljudem, se iskreno nasmejem določenim situacijam, a se kasneje tudi (vsaj enkrat) zjočem. Potiho, naskrivaj in do onemoglosti. Preveč uživam, preveč sem zadovojna s trenutnim izidom vsakega tedna posebej, a hkrati mi najpametnejši notranji glas dopoveduje, da to ni To in da tudi tisto ni To. Sprašujem se zakaj je temu tako in tako zelo patetično je, ker odgovor poznam. Po vrhu vsega pa je moje doživljanje popolnoma logična posledica tega odgovora.

Rada te imam. Si pomemben del mojega življenja. Moje zgodnje otroštvo je tako rekoč Tvoje. Tepem se po glavi, ker te ne upam obiskat. Ker ne upam videti Tebe v stanju, v katerem Te nisem navajena. Ker sem strahopetnica. Daješ mi dokaz, da tudi v starosti lahko nadvse uživaš, da je vredno živeti dolgo, da si zadnje obdobje življenja lahko začiniš z mnogo stvarmi. Dokazuješ to, česar mladi včasih ne verjamemo, da je možno. Najbolj superbabica na svetu si! Moja modna debatorka in moja opravljivka - z najbolj grotesknim pogledom na življenje, na minljivost, na smrt. Znaš naravnost in na glas povedat stvari, ki so za marsikoga tabu. Tako tipično ŽLEHT si včasih in... Ah, ne morem več.

Post je mnogo krajši od časovne dolžine pisanja. Porabila sem nekaj paketkov papirnatih robčkov in... Zelo sem žalostna.

Oranžen dan

Nekaj pozitivnega? Sveže iztisnjen pomarančni sok - vsako jutro.

Teden, ki je za mano. Poln nekega konstantnega napora. Utrujena sem, ampak v pozitivnem smislu. Vsa napihnjena od zadovoljstva, ker sem ga zaključila s tako velikim plusom.

-> Uspelo mi je uresničiti poslanstvo, ki sem si ga zastavila štirinajst dni nazaj - narediti tri seminarske, od tega pripraviti dve predstavitvi in afkors... Ni lepšega, kot pa to, da oba seminarja padeta na isti dan. Kolikor toliko sem uspešno preživela oboje - "kolikor toliko", ker sem bila pri predstavitvi partnerskih odnosov poosebljena Katastrofa, ker bi bila lahko taka fantastična tema predstavljena na mnogo bolj zanimiv način. Bilo je vroče, bilo je veliko ljudi, bila sem lačna, žejna in utrujena! --> tako je blestela le Nina, moja zvezdna aura pa je bila bolj šibka, pri tistih trapastih (primitivnih) družbenih strukturah pa itak... Biiip! Antropologija sux in tudi ta bi bila menda lahko veliko bolj zanimiva. Tista tretja seminarska (o našem super razsežnem umu) pa je bila na moje veliko presenečenje - sprejeta. Predstavitev le-te pa me čaka čez kakšen mesec.

-> Mami in oči sta si baje privoščila čudovitih nekaj dni zase, jaz pa sem bila prepuščena na milost in nemilost mojega superbrata (ki sicer JE kul, ampak glede pogajanja za karkoli... je pa enostavno porazen). Zato sem se za dve noči preselila k dragiju, ker se mi pač ni ljubilo izgubljat živcev z usklajevanjem prevoza do železniške.

-> Raje kot lastno brucovanje, smo si izbrale FDVjev žur v Emonski. Samo nekaj ključnih besed: Nika, Nina in Maja. Smeh in jok. Laško in Cuba Libre. Nenormalna gužva in Jan. Zoprni varnostniki in študentski dom. In sem lezbijka!

-> Zoja, tebi pa želim vse najboljše za rojstni dan* (včasih sem tako zoprna do tebe, ampak te imam radaaa. Samo avtoriteto tete hočem ohranit:P)

(Zoja, kakšen mesec nazaj, photo by Matic seveda)

it's gonna be a bright Sun-Shiny Day

Look all around, there’s nothing - but blue skies!

Strašno optimističen dan je.

Navsezgodaj (pravzaprav pravkar? Ura je 13:07) sem smuknila v... Pajkice. Katere imam običajno oblečene le pod smučarskimi hlačami. In danes ne grem smučat. Te pajkice so najbolj strašen del moje garderobe. So vijolične. Imajo oranžne rožice. In zelene. Dan mora biti zares poseben, da to spravim nase. Očitno danes prav zares je.

Za mano so strašne sanje. Pred mano pa strašno prepričevanje moje strašne Sebe, da naj se že spravim h konkretnemu pripravljanju za ponedeljkov kolokvij. Vesela sem, da nisem Katjušina sošolka. Še nisem dovolj mentalno razvita za nekaj takega kar ima jutri ona. Za ekonomiko. In najbolj strašno prismuknjen point? Tudi ona še ni:P, ampak računa na njen strašno pozitiven pogled na svet.

Prejšnjo noč sva z mojim boyem gledala Golden Compass. Končno. Za vse tiste, ki so svoj fantazijski svet že obdelali in so mnenja, da dlje od razsežnosti svojih fantazij sploh ne morejo več. Strašno prikupen je.

Počasi grem že v tretji teden zastrupljanja z ursi čajem. Sem prepričana v svoje nadnaravne sposobnosti, da se sama od sebe pozdravim in ne bom podlegla antibiotikom!

Po vrhu vsega pa je zmagovalka eme... Rebeka Dremelj. Njen komad pa strašno tipično evrovizijski. Ampak se ne čudim. Le kako ne bi bil?

Moj strašno črn črnuh pa itak spet depresivno leži na moji postelji.

.

Lepo vas pozdravlja... vaš Krof. Pa odgrnite si že tiste lase z oči!

Edit: Oskar je prvič lulal v svojo pujsasto roza kahlico!

Briljantina Disco

Oh, ta kič! :)

Po dolgem času končno spet ena normalna noč! "Normalna" beri kot:

• strašno zabavna,
• brez nadležnih tipov, ki se ti sami od sebe vsiljujejo (po možnosti jim še smrdi izpod pazduhe in imajo strašen zadah),
• z veliko "muvanja" po plesišču (ja, ritko se je obračalo tako kot to zna John Travolta - glej video!),
• z ljudmi, ki jih imam radarada (Mojca in Katjuša sta me tako zelo razveselili, ko sta me pocukali za rokav - natančneje se mi je Katjuša zabrisala pod noge),
• brez alkohola (!),
• z brijantino, z disko komadi iz 8oih, 90ih, v Klubarju (bivši Manjani), na četrtkanju!,
• brez Tine (ki ji njeno zvezdniško življenje pomeni veliko več kot Jaz, kot Katjuša, kot Mojca in celo več kot Chuck Norris! Vse se ti bo maščevalo Tina! Vse! Že jutri... :P)
• z modrcem, ki mi ne naredi dobrih jošk (oz. mi jih pokvari, ker dobre imam že samoumevno:P) - posledično sem cel večer imela na sebi pulover (doh, itak da mi je bilo vroče, itak da sem šla ven na mraz se hladit, itak da mi danes iz noska curlja še bolj in v potokih!)
• z najbolj smešno situacijo EVER - Slavčk dela svoje:))

Začelo pa se je, ko sta me Sabina in Sabina (po mojem joganju) zbrcali v McDonald's, da sem se nahranila - in ne, nisem dojela kaj mi je McTip rekel, zato sem ga škiljavo pogledala in vprašala "sankaži?"... Tako zelo je bruhnil v smeh, da me ni bil sposoben več postreči, zato me je rešil McGuy in tako sem dobila tisti krompirček, kateremu se reče "sankaški krompirček" (btw... WTF???) in ne "sankaži".

Kako zelo je bilo žurersko dogajanje prejšnji teden porazno proti včerajšnji briljantini. Za kanček sem že izgubila zaupanje vase... Ljubčki moji dragi - če bi se slučajno kdaj to pripetilo vam... Se za trenutek samo nemo zazrite v Mojčin nooorooo huuud hrbet...

^^ Sabina na kvadrat ter moja malenkost ^^

"i'm your man!"

Zares neprecenljivi pa so trenutki (tudi!:)), ki jih preživim z mojo Katjušo Bambučo, Tino Pobalino in Mojco Gumbko. Žal se Mojca danes ni udeležila našega skoraj že tradicionalnega kosilca (btw - po novem smo konkurenca Cashmere Mafijkam), ker je pač imela nujnejše opravke (kot je buljenje v zanjo najlepši hrbet na svetu:)), vseeno pa smo se imele zelo smejoče. Za Tino smo (sem) ugotovile(a), da je slovenski Chuck Norris, za Katjušo, da je poosebljena "TAKO!" ledena sveča, jaz pa da sem... Še vedno revček, ki se spotakne na ravnini:). Da smo za štiri ure obsedele v Bufu pa je kriv... Hud Hrbet jasno. Ki je po vrhu vsega še pokazal rit. Tina in Katjuša sta bili čisto preč in še nekaj trenutkov nista opazili geja (ki sicer ni bil, ampak ga je bilo vseeno vredno označit zanj in na splošno je postal bistvo Njunih pogovorov:)), ki je prišel k sosednji mizi.

Sicer pa spet nobena tema ni ušla, da je ne bi predelale, skonzervirale in pojedle. Vsakemu ubogemu živemu bitju na svetu se je moralo danes strašno kolcati in vsak neživ organizem je prišel do možnosti, da dobi škrge. Vsak problem je nenadoma postal rešljiv, Zemlja je dobila štirikotno obliko in Dejansko sem se pravkar spomnila, da smo srečale profesorico PiOuDija (podjetništva), ki nam je Dejansko veselo pomahala iz avta (na srečo Katjuše takrat ni bilo zraven, ker bi ji baje skočila na havbo in ji utrgala brisalec).

Tokrat bom prijazno prizanesla Tini. Ker me je pač tako osrečila danes:). Bo pa ta svoje dobila skozi vse naslednje objave na tem blogu. Skozi vrstice, bom hinavska - za razliko od nje, ki najraje izbere bolj bolečo, direktno pot!

Tina, Katjuša in seveda Mojca... Pa vsi ostali imaginarni prijatelji. Vbijte si eno stvar v glavo... I Am Your Man!

^^Leonard Cohen^^

Takih pač ne delajo več... (ha Mojca? :D ...Pa ne mislim teh ogabnih mišic na začetku!:P)

Bathroom

(Umbilical Brothers:))

-young folks-

"all we care about is talking - talking only me and you"

and I am a Supergirl

...and supergirls don't cry. ((When you’re in love what can go wrong?))

šubidu