Romantika po svoje in z novo zverino v kuhinjski omari

Harmonija tipkovničnih tap-tap-tap ritmov in nenadoma ...

Ona: A lahko še tvojo ruladico pojem?

On: Ne.

Tap-tap po tipkovnici se neprekinjeno nadaljuje, čez pol urce ...

Spet ona: Dragi, a mi naštimaš neki za jest? [ker sem boga in ker delam in ker sem okupirana s povštri, ki se bodo zrušili, če bom vstala s stola.]

Pa on: Lahko mojo ruladico poješ. [ker se mi ne ljubi prižigat toasterja in pedenat sendviča s kumarcami iz še zaprtega lonca]

Tele dni sem cela uvela rošca, skoraj podobna tistemu kaktusu, za katerega je bilo celo Ta puščavska klima Tega stanovanja in Te sobe presuha in je podlegel po nekajmesečnem životarjenju. Dan na nevrološki je potolažil moje bivanje, čeprav niso pogruntali nič, potem pa je le grlo povedalo s svojo bolečino-pekočino, da samo z imunskim sistemom ne štima. Pa z mehurjem, valjda. Vseeno sem se šla podružit ob kuhano vino, naslednji dan tudi ob mehiško kosilo, konstantnemu rajanju pod pisanimi lučkami v kuhinji pa bahanju z največjo in najlepšo in najbogatejšo okrašeno smreko v predsobi (tu je edina in si lahko nadene katerikoli naj-naziv, ane) se pa sploh ni za izognit.

Postala sem rejnica popolnoma čilega paličnega mešalnika. Ta pravega na elektriko. In še boljšega, ker ni plastičen, ampak kovinski. Za palačinke, da ne bom mase več mlatila z vilico in za beljak, da bo zares stepen v trdo agregatno stanje. Pa za razne župe, da se jim bo lahko reklo spasirane in kremne. Hurej, skoraj bolj sem ga vesela kot pa novih dormeo spominskih in pozabljivih povštrov! Tega drugega imam pod glavo sama - danes zjutraj sem že pozabila hopnit na jutranjo vadbo joge, čeprav dvomim, da bi v tem stanju lahko sproducirala kaj pozitivno energičnega v mojem organizmu. Jest pomaranče, jest limone, pit čaj, krast cimru med in nič na Metelkovo, tud v Cirkus jutri ne, čeprav sem firbčna, kako zelo cirkuško je zares tam? Nič pravit.

Da gajba kakijev ne bi šla v nič ...

... Sem danes pojedla svoj prvi kaki. Glede všečnosti sem še vedno v dvomih, bom pa njihovo sluzasto notranjost redno cuzala, sicer bodo na balkonu eksplodirali od vse svoje medenosti. V neki skrajnosti in pod vplivom moje fobije pred sadjem s pretečenim rokom (in splesnele slanine na primer tudi!) pa jih bom lahko celo transformirala v kaki slaščico, ha?

Tak lep dan, ko je na osmega decembra celo v Ljubljani sonce že ob osmih zjutraj (še prej mogoče, če bi se pred budilko skobacala iz postelje), bi bilo treba posebej zacahnat. Žal ne s sprehodom, ker me trenutek inspiracije ni pognal na plano, tudi ne s sončno kavo, ki je kava na soncu ali pa ne na soncu, če ga skozi okno lahko lepo vidiš, ker potencialna kandidatka ni imela časa zanjo, pa tudi ne z morskim čofotanjem, ker je vseeno samo december (doh), čeprav sva dobila povabilo za nekaj dni slanega oddiha naslednji teden. Ga bom pa zacahnala s to objavo in z na novo odkrito staro silhueto s precej neestetskim šopom las, ki je zdaj končno našla svoj prostor v vesolju.

Na koncu me je dan brez meglenk celo pahnil v depresivno stanje, ker iz trgovine nisem prinesla puranjih filejev, pač pa peruti, ker sem mačji pesek nezavedno potresala po vsaki stopnici posebej in ker je sonce za goro izginilo že okrog štirih. Na podlagi teh treh pack so se kot pošast iz omare pojavila eksistencialna vprašanja o tem, kako še moram profesorju telovadbe, ki ga še v življenju nisem videla, prinesti že par let staro opravičilo nevrozdravnice in kako moram drugemu profesorju opisat dogodek, ko sem se lani pozabila prijaviti na seminar ... Preden diplomiram. Ali preden sploh začnem s pisanjem diplome. Ali preden si sploh izberem temo diplome. Ali preden sploh do konca obkljukam vse izpite. A sem kdaj omenila mojo obsedenost z zaprtimi vrati omare preden zaspim? No, zapiranje vrat omare v sobi, kjer ponoči lovim zmaje in jezdim oblake, je vedno zadnje dejanje predspalnega rituala. Da pošasti iz omare ne bi preveč bockale v moje sanje, zdaj to vem.

Konec je z Lucky Charm obdobjem

Ni pa še konec ponypotovanj s krili v zraku, ker sem našla prava za ponyveter, taka s podlogo, da v primeru, ko se perutkasto krilo dvigne do jošk, ne pokažem Ljubljani cele stegenske švoh mišice in barve svojih spodnjih hlačk. Seveda me vedno prehitevajo drugi kolesarji in ko postanem na rdečem kolesarskem pasu selfiš bič/egoist/sama in edina/velika rit, se večkrat zgodi, da skoraj butnem prehitevajočega, če ta ne zacinglja. Včasih mi kdo kaj pikrega pripomne, ampak se v njegovi hitrosti (ker ima vsako kolo večja kolesa od ponyja!) besede porazgubijo, tako se nimam kaj preveč za obremenjevat. Vzvratnega ogledala si ne mislim namontirat.

Vsaj tri trenutke v enega ujel: Matic Verbančič
Z: mamiya RB67
V: prvi polovici leta 2011
Ampak: tam med obrisi se razbere ponymodel na tivolskem mostičku!

Lucky Charm obdobja je bilo konec že 28. avgusta, ko moja knjigca z datumi ni več pustila obrniti lista. Fantu sem ukradla Moleskinovega najmanjšega. V katerega sem komaj stlačila podatke za vpis v absolventa, a vseeno bo moj dokler si ne nabavim svojega. Vpisat se mi je pa zdaj tudi uspelo, če sem le kuverto zabrisala v pravi nabiralnik na faksu.

Drugič v letošnjem poletju sem pojedla gobji obrok z užitkom. Če sem uspešno osvojila misijo Vzljubi paradajz, zdaj delam na Vzljubi gobe in gobe niso le marele in lisičke. Se pa guncljaje skozi Tivoli vedno vozim s posebnim ponynasmehom, zato upam, da mimoidoči ne vidijo nič bolje od mene, ker bi sicer na kolesu uzrli trčenega ponyfanatika, ki mora imeti sedež toliko spuščen, da s stopalci doseže asfalt. Tudi padem lahko, če je sila, a do zdaj se mi je vedno uspelo obdržati navpično.

Sovražim straniščne osveževalce zraka. A ni lepše odpreti okno? Ah in pozabila sem na razliko med septembrskimi porjavelimi nogami in majskim jogurtastim videzom!

Urgenca

Ah, kurc. Bi ne bilo v mojem slogu, če ne bi takoj v prvem večeru ponovno polne džungle, gužvo izkoristila za prevoz do tovarne, kjer tudi v najbolj nočnih urah bitju z belo kartico, na kateri je narisan človek roza, človek zelene in človek modre barve, zašijejo novo srajčko, kapico in štumfek, če je le potrebno. Je teklo kot po fino strjenem ušesnem maslu ta naša hoja po hodnikih. Tako kot moj galantni padec, ki ga sicer nihče ni videl, so se pa potem videla tla, polna črepinj kozarca, ki je hotel vodo. Ena teh črepinj je štrlela iz moje brade in ker je obraz znan po superprekrvavljenosti, je kri tekla kot bi mi bila presekana aorta. Tako hitro in enostavno se je zgodilo, zdaj pa sem jezna nad svojim blesavim babjim štorom, ki spravlja moje ljudi v stanje tresočih rok, potem pa še naredi bel obliž čez pol face, pretiravam, da ni v štacuno po kislo smetano za it. Ne daj, da bi mi na tem mestu ostala še brazgotina, ker je dovolj tisto materino znamenje na desnem licu, iz katerega mi prekleto raste puh. Prost in nedoma vikend, ki sem si ga priskrbela tri ure pred nezgodo, ostaja prost in nedoma vikend. Do kosti je skorajda prišel ta špičasti kos guiness stekelca, povzročil pa moje prve tri ali štiri šive v življenju in kje se je zataknila babještorja lastnost, značaj pijanca, ki povzroči avtomobilski kreš, iz avtomobila pa stopi brez praske? Svoj goltalnik pitam po žlički in počasi, ker mleti s čeljustjo malo boli. Tudi smehljanje je naporno, zato bolj srepim v svet, kar pa ni težko, sem jezna, če se še spomniš. Se mi je vrtelo, je bolela glava, sicer je bilo vse okej, imam pa še en dober prispevek za blog, je rekla najbolj prisebna soudeleženka, ki mi je pomagala, da se vsaj preoblečem v nekaj spodobnejšega od aladinovih harem hlač, če sploh so aladinove, ko pa so bolj kratke in ne tako široko padajoče. Sem se nasmehnila pa se je tam med šivi malo zategnilo. Ah, cepivo proti tetanusu je že davno postalo nič v mojem sistemu in upam, da kozarec ni bil kako okužen. Fuj, zatresem se še ob tem, ko sem videla novo napako zaradi moje malomarnosti.

za en lonček gozdnih jagod

Tole bereš hitro in mrmrajoče. Odebeljeni tisk zakričiš na glas in zraven po zlogih butaš s pestjo ob mizo.

V nekem trenutku večno hinavskega nedeljskega popoldneva - razložim kasneje - me spreleti žalost. Žalost, ki je značilna za poželjivo razpoloženje, ki ne bo kar kmalu dobilo tega, kar si želi. Štorasta žalost, za katero je razlog v meni in v moji butasti nesposobnosti organizirati neki dogodek - foršur. Zavistna žalost, ki ob prebiranju dogodivščin drugih šele začuti to pomanjkanje, na katerega bom, se tolažim, takoj pozabila jutri dopoldan, ko se bom podila za brezveznimi listi, s katerimi bom lahko dvignila zdravila in ko bom lovila proste minute, ki naj bi jih namenila učenju (minute morajo vključevati še primeren rok za psihično pripravo, nekaj pavz med brutalnim napadom možganov z informacijami in vsaj en telefonski pogovor, v katerem bom lahko vsaj približno izjamrala svojo dušo). Nedelja je prav zato tako dvolična, ker dovoli, da prespiš celotno dopoldne, popoldne ti omogoča,  da prihodnost dneva uvidiš kot še zelo dolgo, z veliko priložnostmi za glodanje izpitnih drv iz študijske drvarnice, na koncu dneva te čakajo izjemno patetični izidi referenduma, ki te v družbi kolegice vzpodbudijo k resnemu premisleku o selitvi iz države, potem pa še slovenijaimatalent, zaradi katerega običajno ni nujno, da se prilepim pred telezijalo, ampak tokrat - do zadnjih premikov kazalcev dneva je namreč res še daleč - je to življenjskega pomena.

Zdaj se umiriš, odpreš okno, da v prostor spustiš svež nočni zrak. Sledeče prebereš kot prebereš konec pravljice za lahko noč. Ko prebereš do konca, zapreš bloggerjev zavihek in na to objavo ne pomisliš nikoli več.

Večer izzveni. Brez znanja, z očmi, ki bolijo od zrenja v nič, s trebuhom, polnim palačink in svežih gozdnih jagod, s priročnikom, ki korak za korakom vodi k spoznavanju joge za sprostitev, zdravje in dobro počutje, z minimalnim strahom zaradi podcenjevanja dveh izpitov tega tedna innn ... Mah, klinc. Srečna sem, zaljubljena sem, v pričakovanju dobrot jutrišnjega dne, saj je danes na meniju le še kontracepcijska tabletka, in želim si, da bi maček čim prej dobil  frišen pesek za v svoj sračkalnik.

Tega dne mi ne bi bilo potrebno poškodovanega vreči v akvarij s piranhami.

Paradajz še vedno spada med vesoljčkasto zelenjavo.

Lulati na stranišču lokala, kjer nisem stranka, ampak le mimoidoča, ki jo je zaradi litra popite kokte mimogrede prijelo, je neprijetno. Ampak nujno. Danes je k sreči kelnar že zapiral, tako da mi ni bilo potrebno naročiti tiste vljudnostne zaharmoni, ki bi me zacahnala kot stranko lokala. Tako mi je odleglo (olajšanje na stranišču, ki ga je čistilka ob koncu dneva ravno nadišavila, namreč), kot da bi me pravkar na sodišču oprostili tožbe spolne zlorabe petinsedemdesetletnega čmrlja s kosmatimi zobmi. 

V tem mesecu sem si uspela zastaviti dva cilja, ki nista sama sebi namen, ampak me zares ženeta k spremembam.

skorajizpolnjen Cilj številka 1:

Svojo modro žametno pižamo sem končno zamenjala za svetlo rumeno s čebelico, kajti smrčanje v kuhanju lastnega telesa in z mediteranskimi začimbami, če hočeš, bi bilo prenaporno. Telovadim! Komaj čakam naslednje jutro, da se s hrbtom uležem na asketsko trda tla in naredim nekaj vaj za trebušne mišice: 

- eno rundo z dvigovanjem ravno iztegnjenih nog do 90 stopinjske psiho poze, ki je še nisem sposobna, bom pa kmalu, 

- eno rundo z dvigovanjem pokrčenih nog in hkrati z dvigovanjem glave v "s kolenom U ĆELO" moodu,

- eno rundo izkrivljenih trebušnjakov in 

- eno rundo zasukov raznoraznih. S pokrčenimi koleni v levo, z glavo v desno, izdih.

Ta cilj izpolnjujem že dva dni. Tri, če štejem sredino večerno jogijsko urico!

skorajizpolnjen Cilj številka 2:

Pozabila sem plačati 12,21 evra vredno položnico za čvekanje po telefonu (ne šparam, samo tako dobro ponudbo sem si pred leti izbrala, da so kar naenkrat vsi bili na 040). Spoznala sem, da prvi opomin še ne prinese denarne kazni! Začela sem si na silo med zobe tlačiti paradajz. Češnjev, nečešnjev, soljen, nesoljen, med bučkami, s feta sirom. Ker je zdrav, sem rekla. Ker svojo rdečo farbo štuli povsod in ker je edini, ki mu še priložnosti ne dam. Trudim se že skoraj mesec dni (od 1. maja - se dobro spomnim!), okus ostaja tuj, ostaja nezemeljski in nikakor zasvojljiv. Vesoljec paradajz.

Vprašanje, ki se zdaj pojavi je, kako se bo zgodba z doseganjem teh dveh požrtvovalnih ciljev razpletla. Cilja sta vsekakor požrtvovalna, saj sem proti svoji volji popustila pritiskom naraščajočih šlaufkov pod popkom in zgoraj naštetim paradajzastim ukazom. Bom postala boljši človek? Bom dobila trebušček, da vsaj malo dol padeš? Bodo moje oči postale take, da bodo iz njih žareli paradajzi? Poročam v naslednjih epizodah Vesoljne izgubljenosti.

A pot navzgor ni bila lahka.

Kot da je kdaj kaj drugače, vseeno sem si skicirala v glavi tako, da je vse k meni prišlo samo od sebe, pri čemer je poudarek na skicah.

Nisem več pod vplivom odlične socialno-varstvene prakse iz Drage, čeprav sem še vedno navdušena nad idejo in uspehom. Nisem več pod vplivom Škisovega divjanja, ki je razmejil pirčkanje na travci in pretepanje pred odrom, ko smo se vsi končno našli med maso ljudi in se prebijali skozi gužvo proti domu, potem smo vsi po vrsti spoznali, da nismo več za stvar. Smo bolj za pirčkanje na travci in za reševanje sveta.

Še vedno mi uspe graditi neresnične svetove, v katerih so torte, šampanjčki in cela sreča. Tako kruto in neprijazno je, ko hišici nekje vmes pozabim vstavit en cegu (opeko!) in se ta zruši v lastno klet. "Ljubim te," ti rečem¸. "Ljubim te," mi rečeš. Na balkonu ponoči, preden nebu začne puščati mehur. Misli pa ostajajo blodnjave in ne najdejo zadovoljstva, pod vodenim slapom se nakremžijo in v zmedenosti ne vejo niti, kam bi se pospravile.

V resnici je bilo tako, da sem se borila z vekami, nakar so me veke premagale in nisem več videla Večnega sonca brezmadežnega uma. "Podarim ti karto za rockotoško rajanje," mi rečeš. "Jaz pa tebi," ti rečem. Deževne kaplje prinesejo svežino in pomirijo s svojimi trki ob asfalt.

Ko smoki postane polip!

Kupim vrečo smokijev, da jih bom razumno pohrustala. Potem pride moment, ko si moram oddahniti in seveda si zaslužim nagrado. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko uvidim, koliko dela še imam. Seveda si zaslužim motivacijo. Skledo smokijev. Potem pride moment, ko je splet okoliščin tak, da je jedro super fantastično, medtem ko so elektroni, ki krožijo okoli jedra, kot blesav in zabit polip na čisti steklenici. Zaslužim si tolažbo - skledo smokijev.

Seveda je počutje boljše le v času hrustanja. Želodčni sferi pač ni všeč ta strupena flips kepa, žilam ni všeč zapackanost krvi in koži ni všeč, da postaja svetleča. Ljudje kljub skledi pohrustanih smokijev še vedno ostajajo pravi wtf_pogled_mi_povzročaš in to prav vsi po vrsti. Od babice na mestnem avtobusu, ko ti pove, da je ona nameravala svojo staro rit položiti tja, kamor sem jo jaz tik pred njo, do lastnika stanovanja, ki menda včasih pozimi stoji pred stanovanjsko stavbo in gleda kdo ima odprto okno. Babica me je tako šokirala, da sem vstala in se usedla vrsto za njo, skoraj cel avtobus je bil namreč prazen, pri lastniku stanovanja nam bo pa počasi postalo vseeno, če bo enkrat na balkonu ugledal kosmato zver. Do spodnjega soseda bomo s svojimi stopali ob treh zjutraj poskušali biti čim bolj prijazni, ampak čudeža naj ne pričakuje, ker se bomo težko naučili lebdenja, ko bi bili sicer lahko neslišni. Na poti proti mojemu društvu, za kamor še vedno ob četrtkih zjutraj prostovoljno vstajam, me je neka gospa ustavila in mi želela prodati Resnico o Bogu. Izrazila sem svojo skeptičnost in gospa je zadevo takoj pospravila nazaj v torbo.

Počutim se malenkost ogroženo, ker v tako kratkem času na glavo dobim toliko bomb, da se mi zdi že brezupno braniti. Postanem otožna ob nekaterih melodijah, ker je bilo takrat na tistem koncu tako fajn, letos pa tega "takrat na tistem koncu" ne bo. Bo nekaj drugega, ampak nič še ni definirano, kar me zapira v akvarij negotovosti (uh, kako se to poetično sliši - akvarij je mimogrede zadnji čas zelo popularna beseda!) in negotovost je sama po sebi lahko taka zdolgočasena zažiralka. Zdaj smo v stanovanju ostali jaz, kosmata zver in smokiji. Vsaj to je gotovo.

Tudi meni lahko rečeš wtf_pogled_mi_povzročaš.

črni humor je pol zdravja

Dam kapo dol. Ker je vroče zaradi sonca in ker me prešine ugotovitev, da je kapa tista, ki nosi krivdo za moje po novem tako hitro težke in polizane lase. V škornjastih copatkih oddrsam naprej, z zadovoljnim občutkom, da sem se končno spravila malo ven na zrak. Pa na sonce, če se že važno žarči. Zdaj sem pomirjena, na teden fanatičnih zagovornikov živali v bistvu že gledam s pomilovanjem. Kako patetično, kako nepravično in kako nepremišljeno od njih, da eksplodirajo ob najmanjši pikapolonici in z butanjem podrejo vrata, ker z ulice dobijo popolnoma napačno predstavo o prebivalcih našega stanovanja. "Brigaj se zase" v takih primerih ne zaleže, s svojimi človeškimi kremplji bodo zapraskali vate, te označili za namernega mučitelja živali, te šokirali tako, da ne boš vedel, kaj reči nazaj. Mirno bodo odšli domov z mislijo, kako prav so naredili in da so rešili vsaj eno žival, v čisto objektivni resnici pa so se pravzaprav zelo osmešili, celotno stanovanjsko zgradbo so pustili v zmedenem nemiru, točno ta žival pa je tako ali tako najsrečnejša izmed vseh. Razvajenka, ki je disciplinirana in nikoli kaznovana na način, ki bi pustil travmatične posledice. Zgodba s pikapolonico je povsem drugačna, še vedno vidim le romantično idejo, zdaj iz principa še bolj.

Še vedno sem brez celulitnih blazinic in še vedno sem ljubitelj junk fooda, kar bi bilo potrebno močno omejiti. Pa ne morem, zdaj so podražili še meso, jajca in olje, Inštitut za varovanje zdravja se strinja, da se tisti s tanjšimi (ali študentskimi) denarnicami težje ustavijo na oddelku s sadjem in zelenjavo in lažje na oddelku s kruhom, zdrobom in bolj mastnimi mesninami. Ali v Lidlu. Ampak to nima veze s tem. Apetit po nezdravem je najprijetnejši od vseh ... Enako je s potrebo po neumnih filmih, ki so kot torta ob koncu pridnega dneva. Vem, da mi b na drugi strani odrekanje ponovno prineslo eno zadovoljstvo, ampak ne še februarja. Preveč seminarjev in izpitov je na urniku, a v bistvu so ti spet bolj navidezni in samo lajajo, ugriznili ne bodo. Je bilo še vsako leto tako.

V divjini naprej obsedeno preverjam štempelj s številko na vsakem izdelku, ki pove, kdaj ne bo več užiten, naprej zbiram škatle in jih tudi primerno uporabim, prav tako se nadaljuje obsesija z vrečkami, ampak se ne bom zadušila z njimi. Ura je 2.59, bioritem žal še ni urejen. Kdor je sposoben črni humor sprejeti kot črni humor in ne kot tragedijo, ni črn. Kdor je sposoben črnohumorne zabave, ni grd človek, ni slabonamerne duše in ni škodljiv. Nevaren je prav toliko kot je lahko nevaren tisti, ki v domu upokojencev prostovoljno skrbi za starčke.

Veliki tiči na verandi.

Zares modre modrice na kolenih vedno manj boleče izginjajo - tako velike so bile, da bi mi človek težko verjel, da sem le sredi ravnega pločnika naredila dvometrski skok v daljino, ujela namišljenega mestnega zajca, si podrgnila dlani in pobarvala kolena ter najbrž povzročila konkreten smeh pri random fantu, ki je hodil za mano. Ki mi ni pomagal splezati nazaj na noge in to je toliko bolje, ker bi si najbrž s svojim na rdeče poštrihanim obrazom še hitreje želela potopiti v neznano. Tako sem se sama atletsko pobrala in s svojo sposobnostjo samoironičnega monologaV odvijugala v zavetrje svojega brloga brez poganske božično-novoletne smreke, brez bunk in brez pisanih lučk. Ni krivo pomanjkanje interesa ali časa, krivo je sovraštvo do decembrskega kiča, ki pa ni zraslo v meni. Jaz sem decembrskemu vzdušju v zadnjih letih spet podlegla in čudno prijazna je ta toplina obložene mize, piškotov in kuhanega vina, čeprav daril še vedno ne podarjam preveč, sama kratkotrajnost decembra pa mi je še vedno ena bolj neumnih reči. Z zamudo bom poslala nekaj voščilnic. Unikatnih, darjastih, kjer se božič in novo leto obvezno pišeta z malo začetnico in s special edition posvetilom, ki ne vošči sreče in zdravja v novem letu, ampak dobitno loterijsko srečko, rože, da bo dišalo, in zobno pasto, da se bo svetilo.

Prvič v življenju sem v oči dobila par kapljic viskija, na prvem žuru sem trikrat v večeru na skrivaj jokala, se očiščevalno pokregala, najedla kebaba na bon pa še zdivjala sem se, na drugem žuru pa sem si kapaciteto želodca najprej napolnila s pečenim puranom v treh različnih omakah, pri razpredelnici in ne sprašuj na lice kušnila drugega fanta, stala sem na dežju dolgo, bila priča situaciji, kjer se je država wannabe postavila proti državi, iz česar takoj izvemo, da dosegli nismo nič, ob svitu pa končno priropotala do svojega pravega ležišča in zaspala za tistih nekaj ur. Zaključek mojega ne prav pogostega rajanja se je našel v tem, da sem se spoznala nekoliko tečnobno in grdogledo, vseeno pa mislim, da sem svoje počutje dobro zakamuflirala in sem prav AGRFT-jevsko odigrala vlogo prijazne in prijetne mene. Oba žura sta bila ravno zato pa tudi zaradi "kar nekaj" prilastka tako super in primerna priprava na novoletno zabavo, katere nespontanost organizacije in načrtovanja mi je nekdaj za pobruhat.

zasnove brez realizacije

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.

Pijanski update z alkoholom.

Ne bom postala fenica redbula na fejzbuku, ker me je nemarno pripravil, da sem bila ob petih, šestih in ob sedmih zjutraj v povsem brihtnem (zbrihtanem) štartu za sesanje sobe, če le ne bi ostali tega časa interpretirali kot "čas za spanje". 

Je okej, ker je poskrbel za sproščenost in ker je bil nagrada spontanosti pa ker je zalaufal center za prvi tuji jezik, kar je svetu pokazalo, da sposobnost mojega (prekomernega) govora še kako obstaja. Žal mi je, da z vsem tem nisem začela že par ur prej, pred zadnjim izpitom, ko bi mi - verjamem! - odprlo tudi tiste najbolj zašvasane možganske lopute, ki zapirajo pot do palet angleškega besedišča, ki se še bolj skrijejo, ko potrebuješ besedo za pogajanje pa potem namesto lepega negotiation najdeš butastega izmišljenega contracting (really: WHAT?!).

Sicer pa moja harmonija še vedno obstaja in traja. Prav zares edine čustvene potope doživljam le še ob gledanju 24 ur (složnost ljudi me vedno pripelje do absolutne ganjenosti in rahle tresavice zaradi zadrževanja solzave povodnje), zživcirano histerijo doživim, ko zagledam Nejca Simšiča z njegovo ruto (TUDI!) sredi poletja in dejansko je moja toleranca (in občudovanje hkrati) do osebnih stilov ogromna, Nuška Drašček, ki niti enkrat še ni zgrešila kamere s svojim rezgetanjem, mi na nek simpatičen način sproži zavijanje z očmi, seveda se pa vedno znova hahljam (še bolj kot ob zobeh Tomaža Klemenčiča, ko pospremiš šport pa čeprav je tematika poslednja stvar, za katero bi se človek zanimal) ob takšnih pa drugačnih izjavah naših bistroumnih politikov (in Pahorjev "Ja, krucifiks!" še vedno vodi).

Veselim se prihajajočih prostih celih štirinajst dni, ko bodo zračni mehurčki napolnjeni z notnimi zapisi lepih, kocinegorstoječih in energičnonabitih melodij, vizija naše ceste bodo jezera pa morje na mamljivem severu, naš strah bodo divje svinje in vidre ali bobri, za komarje pa nabavim najnovejši autan. Najbolj všeč mi je vohljajoča ruskost, ki jo čutim, ampak dotaknila se je še ne bom, britvice bodo pozabljeno zapakirane v toaltni torbici, spet pa bom skakala v luft pa na ramenih med množico že nenaravno zadržanih tujcev, ob katerih potem spoznaš, da je moj narod še daleč od sinonima zategnjenosti.

Rodim - živiš - umremo.

V nekem ironičnem bistvu je pa pri pojmu življenja vse tako preprosto - jaz se rodim, ti se rodiš, mi se rodimo, jaz živim, ti živiš, mi živimo, jaz umrem, ti umreš, mi umremo. Vsi se jebemo s faksom, s statusom študenta, vsi se potem jebemo še s službo in statusom zaposlenega. Vsi prebavljamo in vsi imamo svojo najljubšo pico. Če imamo mastne lase, si jih umijemo, če smrdimo po švicu, se umijemo, če duda pade na tla, jo umijemo.  Vsi iščemo svojo popolno ujemajočo se drugo polovico in potem jo najdemo in potem ni več tako popolna, vsaj pri skrajnih kotih manjka nekaj delcev materiala, pa jo imamo še vedno tako radi, da živimo z njo. Zjutraj vstaneš, preživiš dan, greš nazaj v posteljo.
V točno tem ironičnem bistvu je naše gužvanje pod dežnikom ali pa tekanje pod modrim nebom prav lepo. Racionalnega smisla, za čem točno se ženeš, ni - razen malih izmišljenih življenjskih ciljev, ki pa so skoraj pričakovanje družbe in ne tebe. Pa naj bo tako. Mi paše.

Pijanski update brez alkohola.

Pa daj no. Par mesecev nazaj je bil hudič s presežkom žavbastih losijonov in krem za roke, ki jih nisem uporabljala oziroma sem jih, ampak se vsebina tub ni od/premaknila nikamor, zdaj me bo pa žrlo to, da imam kar naenkrat zame neznačilno veliko število parov čevljev. Najnovejši so ježuščkovi šandalčki, gladiatorski čeveljci ali cezarjevi natikači  pisanih barv. Moje življenje je težko.

Ker me je pričakala položnica zadeva: Komisijski izpit pri predmetu AND Angleški jezik I za 40 evrov, ki bo plačal povsem imaginarno komisijo, sem morala dan pred tem razbiti še multipraktik posodo, da bom zdaj ta rezervni del iskala po servisih, ga našla in ga najbrž preplačala. Štrik od wc kotlička, ki samo meni ostane v roki, žaluzije, ki se samo meni pustijo zaflenčkati in steklena polička pod ogledalom, ki samo meni med pucanjem pade na tla, so preteklost. Zdaj sem prešaltala na darjodejno uničevanje bele tehnike. Prihodnost bo torej najverjetneje pralni stroj, ker se ravno učim njegove uporabe.

V bistvu imam res pravi pijanski karakter - glede na vrsto nerodnosti, še vedno ostajam brez praske na podplatu, ko razbijem plastiko, brez glavobola, ker bi mi žaluzija ali wc kotliček padel na glavo in brez porezanih dlani zaradi padajoče steklene poličke. Festivalske karte za julijsko rajanje na severu celine ob mandodiao melodijah, empireofthesun ritmih in ostalih zvokih (prvih dveh se očitno najbolj veselim) so brezslabovestno plačane, z varčevanjem ta mesec spet ni bilo nič, življenje v divjini se v neizmerno kljunčkajočem stanju drži že nadrealno dolgo in tudi današnje slovo je bilo neverjetno neotožno in ljubeče (torej brez mrkega pogleda, ker ti greš, jaz pa ne, brez prikritega vsiljevanja, da zdaj pa imej slabo vest in brez direktne želje, da slučajno ne uživaj preveč).

Spomladansko izpitno obdobje se je zaključilo že v začetku junija - pa ne zaradi neuspešnosti, samo rezervnega plana nisem imela prštimanega za primer, da se prijavim na napačni izpit in to ugotovim šele v tistem blokiranem obdobju, ko je tajnica tečna za štefnarjenje po spletnem sistemu, profesorica pa neomajna, ker je ta napaka samo moja odgovornost. Meh ... Nekje se moram še naučiti, kako je s temi stičnimi pa nestičnimi ločili.

Sicer pa v sredo samo še spedenam AND Angleški fucking jezik II in do avgusta ob omembi česa učečega se ne premaknem niti najbolj skrajno leve/desne trepalnice. Veliko je poševnega tiska danes in če kmalu ne pogoltnem lekadola, bom odplavala.

Palačinka, pojej me!

Krasno, še en vikend brez telefona. Škisovo rajanje se je v sredo uspešno in blatno zaključilo, zdaj je prišel čas pretežnega bojevanja ambicioznih, prizadevnih in pridnih osebnosti s temno stranjo, ki je lenoba in ki je strah pred neuspehom in ki je nezaupanje vase in ki je obup in potem že vdanost v usodo brez prihodnosti. Kako naj ob tem skrbim še za ploskost trebuha, ki zdaj že zjutraj postaja trebuhast?

Aprilski nadobudni načrti, v katere sem zares verjela in bili so zares privlačno zastavljeni, so se iz dneva v dan vedno bolj kregali z mano. Sledil je propad datumov in posledično to ni naredilo nobene usluge moji vsesplošni izgubljenosti. Datumski zid je sicer ponovno zgrajen, spet imam občutek, kakršnega dobi Towely, kadar je zadet (z njegovim brisačkastim tonom na glas preberi I feel like I could conquer the world), ampak se mi zdi misel na učenje tako ogabno odbijajoča, da si že ustvarjam v mislih, kako bom zbila še ta zid in ga prestavila za še en teden naprej. Ah, in ta Pahor.

Ko jem, cmokam. Mogoče je to moteče za sočloveka, važno pa je, da to močno ponazarja moje zadovoljstvo ob grickanju grickalnega. Obljubim, da tega ne počnem pred neznanci oziroma tistimi, pri katerih ne smem biti nadležna. Včasih v ritmu cmokljanja tudi zamrmram, celo zapojem (glagol peti). Palačink je bilo pa zadnji mesec preveč. Še vedno prebolevam izgubo fotoaparata.

Moje ime za danes je Kup nesreče.

Oh, kaj bi dala, da brbončic ne bi matral firbec in tistega grenkega obupa, ki sploh ni bil pripravljen na pravilen način, sploh poskusila ne bi - sem premišljevala v razburkani postelji, kjer je okrog mene butalo valovje in mi povzročalo morsko bolezen.

Tisti cepec, s katerim sva se mimogrede zaletela z rameni pa zagotovo ne bo spoznal svoje deklice na klišejski filmski način. (osvežitev: jaz se zaletim vate, ti se zaletiš vame, knjige padejo po tleh in najini roki se dotakneta, ko želiva s tal pobrati isto knjigo. "Jaz sem Špela," rečem v zadregi in ti ponudiš roko pa rečeš "Jaz sem pa Janez. Si za kavo?")

Zdaj sem relativna. Če me je v zadnjih štiriindvajsetih urah obsedla cela paleta čustev (zares mislim c-e-l-a), ljubkost turške restavracije in menda ne ravno ta pravi sendvič od žmavca soseda pa od brata prjatla. Sovražim, če mi bankomat ne more izročiti desetih evrov, ampak izpljune dvajsetaka. Občutno preveč zapravim.

Še vedno začnejo solzevodi puščat zaradi občutljivosti in prizadetosti, ker ne morem verjet, kako je človek lahko taka pošast do naključnega v eni sekundi časa. Neznanec! Jaz pa sem prijazna punca. Z rahlim odklonom tu pa tam sicer.

Sneg se taja pa sončna očala.

Včasih sem pri volji za "oblečem se malo drugače" in s tem postanem takoj še pri zelo pomembni volji za "vseeno mi je, kaj si kloni brez svojega aj di (ID) mislijo o meni". Včasih samo ostanem pri dolgočasni volji za vsakdanjost natrganih kavbojk pa športnejšega puloverja s kapuco, ko je celo ruzak na ramenih veliko bolj seksi od torbaste za v roko.

Spet enkrat sem pri volji za igranje rebelde šolarke s škotsko vzorčastim krilom rdeče barve pa potem sem naslednjič pri volji, da to isto krilo v kombinaciji z najbolj udobnimi črnimi žabami s sebe dol strgam po petih minutah buljenja v ogledalo. Kdaj pa kdaj samo začaram rdečo v črno pa s tem namrščen obrazek postane prijazen s čezzadovoljnim pogledom.

Občasno sem pri volji za nekaj, kar je prisrčno samo meni, nekdo pa vidi v tem visokočelarskega naslednika človeške rase. Občasno sem pri volji za s špango pripete sprednje lase nazaj. da se razobliči čelo, ampak vseeno sem večino časa pri volji za običajnost, ki mi ponavadi prekriva oči in me brani pred svetom.

Furam neke vrste svoj vesoljski stil, ki še vedno ostaja nedefiniran, izgubljen, večkrat povprečen, večkrat udoben in večkrat pri volji. Še večkrat enostaven in največkrat primeren priložnostim in mojim dimenzijam, ki jih v zadnjem času vedno lepše vidim.

Sneg se topi, teloh je tudi menda že zunaj, je rekla moja današnja šofer-sošolka ljubkih ličk. Čudovito, če ne bi vedno znova v košarici bele omare pozabljala sončnih očal. Očesje na soncu vampirsko trpi! Kupi razmetanih cunj po postelji za ceno dveurnega bivanja na stolčkih predavalnice pa so danes izgledali izredno neprivlačno. Neverjetno, kakšnega odstotka garderobe danes nisem želela videti na sebi.

Kulturna ali kultivirana?

Haha - ko učenje poteka v smislu drnjohanja v deki s povštrom pod glavo, situacija niti ne izgleda tako švohotno, shitty ali drekljivo. Ne gre za učenje v alfa stanju, lahko pa si vsaj predstavljam, da sem se tega zavestno lotila.

Teden je minil dokaj uspešno. Bila sem študentka na žuru oddelčnega društva, bila sem zajčji uhelj, bila sem koktejl družabna, bila sem na svojem kulturnem dnevu in bila sem med tistimi, ki so se končno znebili nadležnega seminarja.

Seveda se mi zdi vse, kar je povezano s pojmom kultura, pošteno zajebano.

Sem bila kulturna? Seveda sem bila kulturna, ker sem imela svoj kulturni dan, obiskala sem Picassa v Mestnem muzeju, zraven pa še prostovoljno šla skozi vsako obdobje Ljubljane posebej (kako zanimivejše so dejavnosti v katere nisi prisiljen! - v ponedeljek me čaka še Clavé). Ampak kulturna... Kulturna sem menda vsak dan?

Sem bila tudi kultivirana? Nisem rastlina, ampak ustrezam splošnim načelom in normam. Sem kultivirana, ker je človek kultiviran, kot je rastlina tudi kulturna. 

Bolj se ukvarjam z obema izrazoma, bolj opažam vse zanke, ki se skrivajo za njima. Bolj ugotavljam, kakšen je njun pomen, bolj se oddaljim od tega, da vem, kako stvar stoji. Navsezadnje ima sam izraz kulture ogromno pomenov, ki so mi sicer samoumevno jasni in morda sta kulturnost in kultiviranost čisto enostavna za razlago, ampak meni kmalu ne bo čisto nič več jasno, ker sem si iz medceličnih povezav v možganih ustvarila cel zavozljan (vozljast in vozeljn!) lunapark.

Filozofija iz le ene besede je seveda pomembnejša in pametnejša od študiranja brezvestnih angleških člankov.

Po ptičje.

Google Chrome zahteva, da preneham z njegovo uporabo.
Prejela sem šest rockotoških koledarjev, ki niso moji.
Pojedla sem ptičji zajtrk s krofom.

Za krof želim, da ostane edini simbol, ki me pozitivno opominja na letošnji pust, za koledarje na glas povem, kako ogabna naslovnico imajo, čeprav spoštujem vse promocijske finte naše dežele (prvič: slovenska zastava, priznajmo, ne poseduje ravno privlačnih barv; drugič: rockotočec v grbu - resno?; tretjič: ogabna naslovnica), Mozilla Firefox pa je edina, ki mi dovoli objavljati komentarje na blogspotovih mestih (čisto slučajno chrome in blogger nimata nič skupnega).

Danes grem na žur brez jelly-ja in ker me maškare ne marajo.
Petnajstega smo in petnajsti je moj priljubljen datum.
Iz ušesnih lukenj mi visijo črni krokarji. Črni papagaji? Črni ptiči.

Bolj nepisana sem, črno-belo pokombinirana, ampak udobno in prijetno ždim v svojih cunjah, črta pod očmi je speljana enakomerno. Usklajeno z razpoloženjem povem, da črnina ni depresivna. Na tekmovanju, kdo bo prvi rekel, da smo petnajstega, sem zmagala, ker sem si v ta namen na telefonu zrihtala opomnik in ah, kako ušesu ljubo zveni pisk, ki sporoča nakazilo preko študentskega servisa. Alkohol me zaradi preslabe izkušnje zadnjič danes ne bo pojedel.

Sicer pa s prvim popočitniškim dnevom zares šele postanem dejavna na področju študija.

Pod oblaki je oblačno.

Mali neumni vrabec se nam je zaletel v šipo. Na tleh je molil noge v zrak in mahal s krili, se igral hrošča, ki leži na hrbtu. Smo ga dali na toplo, potem pa je kar zletel. Obup se je potem osrečil.

Zraven so tu uspešno odlepljene razglednice z omare. Vse sem rešila selotejpa in jih pospravila v škatlo. Za teh nekaj mi pač srce ne da, da bi jih zabrisala stran. Ker niso s Hrvaške.

Nad oblaki je pa zmeraj sonce. Vem, ker ravno šofiram avijon. Zadovoljstvo je čudovita stvar.

Photo: Matic V.

in v to fotografijo bi lahko napisala mnogo več pa po drugi strani poglobljeno ugotavljam, da ima sama svojo... Gofljo.