Ne bom postala fenica redbula na fejzbuku, ker me je nemarno pripravil, da sem bila ob petih, šestih in ob sedmih zjutraj v povsem brihtnem (zbrihtanem) štartu za sesanje sobe, če le ne bi ostali tega časa interpretirali kot "čas za spanje".
Je okej, ker je poskrbel za sproščenost in ker je bil nagrada spontanosti pa ker je zalaufal center za prvi tuji jezik, kar je svetu pokazalo, da sposobnost mojega (prekomernega) govora še kako obstaja. Žal mi je, da z vsem tem nisem začela že par ur prej, pred zadnjim izpitom, ko bi mi - verjamem! - odprlo tudi tiste najbolj zašvasane možganske lopute, ki zapirajo pot do palet angleškega besedišča, ki se še bolj skrijejo, ko potrebuješ besedo za pogajanje pa potem namesto lepega negotiation najdeš butastega izmišljenega contracting (really: WHAT?!).
Sicer pa moja harmonija še vedno obstaja in traja. Prav zares edine čustvene potope doživljam le še ob gledanju 24 ur (složnost ljudi me vedno pripelje do absolutne ganjenosti in rahle tresavice zaradi zadrževanja solzave povodnje), zživcirano histerijo doživim, ko zagledam Nejca Simšiča z njegovo ruto (TUDI!) sredi poletja in dejansko je moja toleranca (in občudovanje hkrati) do osebnih stilov ogromna, Nuška Drašček, ki niti enkrat še ni zgrešila kamere s svojim rezgetanjem, mi na nek simpatičen način sproži zavijanje z očmi, seveda se pa vedno znova hahljam (še bolj kot ob zobeh Tomaža Klemenčiča, ko pospremiš šport pa čeprav je tematika poslednja stvar, za katero bi se človek zanimal) ob takšnih pa drugačnih izjavah naših bistroumnih politikov (in Pahorjev "Ja, krucifiks!" še vedno vodi).
Veselim se prihajajočih prostih celih štirinajst dni, ko bodo zračni mehurčki napolnjeni z notnimi zapisi lepih, kocinegorstoječih in energičnonabitih melodij, vizija naše ceste bodo jezera pa morje na mamljivem severu, naš strah bodo divje svinje in vidre ali bobri, za komarje pa nabavim najnovejši autan. Najbolj všeč mi je vohljajoča ruskost, ki jo čutim, ampak dotaknila se je še ne bom, britvice bodo pozabljeno zapakirane v toaltni torbici, spet pa bom skakala v luft pa na ramenih med množico že nenaravno zadržanih tujcev, ob katerih potem spoznaš, da je moj narod še daleč od sinonima zategnjenosti.
Sicer pa moja harmonija še vedno obstaja in traja. Prav zares edine čustvene potope doživljam le še ob gledanju 24 ur (složnost ljudi me vedno pripelje do absolutne ganjenosti in rahle tresavice zaradi zadrževanja solzave povodnje), zživcirano histerijo doživim, ko zagledam Nejca Simšiča z njegovo ruto (TUDI!) sredi poletja in dejansko je moja toleranca (in občudovanje hkrati) do osebnih stilov ogromna, Nuška Drašček, ki niti enkrat še ni zgrešila kamere s svojim rezgetanjem, mi na nek simpatičen način sproži zavijanje z očmi, seveda se pa vedno znova hahljam (še bolj kot ob zobeh Tomaža Klemenčiča, ko pospremiš šport pa čeprav je tematika poslednja stvar, za katero bi se človek zanimal) ob takšnih pa drugačnih izjavah naših bistroumnih politikov (in Pahorjev "Ja, krucifiks!" še vedno vodi).
Veselim se prihajajočih prostih celih štirinajst dni, ko bodo zračni mehurčki napolnjeni z notnimi zapisi lepih, kocinegorstoječih in energičnonabitih melodij, vizija naše ceste bodo jezera pa morje na mamljivem severu, naš strah bodo divje svinje in vidre ali bobri, za komarje pa nabavim najnovejši autan. Najbolj všeč mi je vohljajoča ruskost, ki jo čutim, ampak dotaknila se je še ne bom, britvice bodo pozabljeno zapakirane v toaltni torbici, spet pa bom skakala v luft pa na ramenih med množico že nenaravno zadržanih tujcev, ob katerih potem spoznaš, da je moj narod še daleč od sinonima zategnjenosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar