Ne vem, če je še ta čas, ker že tako dolgo pišem tole objavo ... Kakorkoli. V novembru sem malomarna, smrdim in slabo spim.
Malomarna sem v tomesečnem rojstnodnevnem voščilniškem navdihu, lena sem pravzaprav. Dva rojstna dneva meni zelo ljubih oseb sem esemesovsko prešpricala - hecno, kako se to nepomembno sliši, ampak se mi zdi tako noro dobro (skoraj bolj zase?), da nekomu izrazim svoje občutke o njem in naštejem totalno personalizirane želje, ki jih rada zakravžljam v svoje tipkalne izraze prstnih blazinic. Počutim se, da sem to dolžna vsakič storit, smešno je, da sem si ta ritual sama vcepila v navado in če tega ne izpolnim, se slabovestno po malem žrem. Zato me tudi ponoči napadajo novembrski žužki, ki so zmedeni, predvidevam da zaradi toplega vremena, čeprav je potem tudi že snežilo ... Lezejo mi v nos in pikajo pod kolena. Krvavi masaker sem pustila na beli rjuhi, ko sem enega pomendrala pod sabo. Postelja je bila sicer takoj sveže preoblečena, vendar sem resno razmišljala, če bi žužkasti kadaver - mimogrede, tole je ena meni najbolj ogabnih besed - pustila tam v opozorilo ostalim žuželčjim kolegom. Švicajoči smrad, ne zaradi žužinvazij v spalnici, sem odpravila z nabavo novega nezdravega deodoranta. Tisti brez aluminija, s katerim sem zaštartala misijo z bolj zdravo kozmetiko, ni delal. V bistvu sem bolj dišala, če ga nisem uporabila.
Pred irsko zeleno pravljico sem po desetih tednih čakanja doživela kavč.
Po bahanju z rdečo kapico pred zelenimi irskimi škrati in potem, ko sem končno uresničila osnovnošolske sanje in se znašla na placu, kjer so Westlife posneli enega od svojih videospotov, pa prvi flek na kavču. Ker moja črnuha očitno jesta tudi solato, predvsem pa ližeta olje s solate, ki se zraven rado vpije v kavčni tekstil.
V svoj repertoar MS zgodb sem vpisala še eno po čudnem naključju najdeno. Že tako življenje na vsakem koraku preseneča s svojimi zanimivimi preobrati, ko na najbolj nepričakovanih mestih srečuješ ljudi, ki so bili enkrat na silo povezani s tabo, ko te z ljudmi iz preteklosti povežejo stvari iz prihodnosti, ko nekje trkneš ob nekoga, ki je zaznamovan s podobno hibo kot ti, pa ga ne poznaš, pa se potem kar popolno ujameš z njim ... No, če je življenje takšno, je MS svet še bolj prepreden s takimi presenečenji, zanimivimi naključji in spoznanji "Oh, kako majhen je ta naš planet!". Da ne umreš od dolgčasa, bom v posebnem poglavju morala preanalizirat te vse dogodke, povem pa samo še to, da kako zelo vesela sem, da sem v različnih umetno oblikovanih skupinah vedno živela na nevtralnem teritoriju, se nikoli opredeljevala proti ljudem, ampak vedno ostajala za ljudi. Če je bilo tako že v dobi, ko sem bila še brez karakterja, si v prihodnje želim ostat pri tem in to, da bom glasovala za mavrico enkrat pred božičem, ne bo pomenilo, da sem proti omejencem in nestrpnežem. Samo za ljudi se bom opredelila.
In - še vedno ostajam pri žužkih, ne zato, ker bi bilo smešno - zakaj se mi kot žužkofobnemu človeku vedno dogodi, da jih dobivam v nos, da me med spanjem pikajo čebele, da se tik pred mano dol z neba spuščajo pajki, da mi veke in ustnice zatekajo v trikratno velikost, če tja porine rilček komar ... In zakaj sploh tja, če imam pa na voljo še ostalih milijon milimetrov kože, ki ni tako občutljiva na ta strupeni kljun? Mislim, da so moji strahovi povsem utemeljeni in sploh nisem žužkofobna, ker "fobija je motnja, pri kateri oseba doživlja neracionalen strah" - neracionalen!? Moji protižuželčji razlogi so vendar povsem jasni ter prav nič nestrpno in brezglavo zastavljeni. In sumim, da tista gigantska bula pod kolenom ni ugriz, ampak da se je nek žužmajster enostavno zaredil vame, šel v hibernacijo, ker ga je zunaj preveč zeblo.
