torek, 30. december 2008

srečna*nula*in*devet

Vedno uporabim zvezdice v naslovu objave, če se gre za novoletno voščilo. Vedno priporočim solidno mero sebičnosti in vedno zaželim veliko potrebo po umivanju zobovja, da bodo nasmehi spet celo leto beli in sijoči. Pa še dišeči zraven. Teorija, ki stoji za tem, je jasna: če se smehljate vi, se bodo smehljali tudi drugi. Če se smehljate belo in sijoče, se bodo drugi trudili smehljati še bolj belo in sijoče - pa čeprav iz povsem zavistnih razlogov. Poleg tega letos svetujem še:
  • Čim manjšo uporabo žalostnih obrazkov v sms.sporočilih. Antipatični, negativni in zares žalostni so.
  • Pazite na sprejemljiv in lep nivo holesterola v krvi.
  • Ne kupujte vsega, kar vam želi prodati svet - tako ali drugače. Razmišljajte s svojimi lastnimi celicami sive barve in včasih je sprehod po nakupovalnem središču brez bančne kartice in gotovine zelo notranje očiščevalen.
  • Ne zganjajte hrupa za prazen nič. Stres izkričite na samem. Tako se boste najbolje približali temu, da se v zgodovino zapišete kot oseba, ki se je nekoč usmilila in s tem rešila nekaj življenj. Hrup za poln nič pa lahko nekdo.ju izkričite v obraz in mu, če si to zares zasluži, brez skrbi uničite njegovo uhljato slušno čutilo.
  • Ravsajte se v dvoje. Na postelji. Če nimate nikogar za zravsat, je že skrajni čas, da ga poiščete - v skrajnem primeru si ga nabavite. Ravsanje je zabavno in zdravo.
  • Tuširajte se vsak dan, da ne boste smrdeli in še bolj onesnaževali ozračja. Pozimi imam rada lepo vreme.
  • Negujte, božajte, crkljajte odnose z ljudmi, ki so vam blizu, vsake toliko pa lahko nahranite tudi odnose z ljudmi, ki vam niso tako zelo blizu, a imajo potencial. Lepo je imeti in poznati nekaj oseb, ki imajo tudi vas in vas poznajo.
  • Reciklirajte. Pa tudi, če se vam ne splača umivati tistih konzerv, ker je voda draga.
  • Vem, da se bo tole slišalo nečloveško pa vendar: ignorirajte pms! No, vsaj poskusite... In to velja za oba spola. Nekaj tistih dni lahko resno ogrozi in skrajša življenjsko dobo - česarkoli.
Predvsem pa bodite v številkah nula in devet srečni. Obiščite živalski vrt, pokličite prijatelja iz osnovne šole in mu obrazložite, zakaj ste ga brcnili pred občinstvom celega hodnika, da je padel po stopnicah in treščil naravnost v punčko, ki jo je takrat ljubil. Pojdite smučat, četudi ste prepričani, da ne zmorete. Oklofutajte mulca, ki vam je zlomil brisalec na avtu - ampak na samem... In pozdravljajte sosede! Kupite si že tisti rdeč korzet, ki si ga ogledujete vsak dan v izložbi in naj vas ne bo sram narediti koraka v eroticshop.
Vsega napisanega nikakor ne smete vzeti dobesedno - kakor tudi ničesar v življenju ne. Prilagodite nase, na lastne situacije, dodajte nekaj novega... Preštrikajte tisti pulover, ki ste ga dobili od babice, če vam tak ni všeč!
Bi se spodobilo, da moje želje in nasveti ne bi šli v nič.
Ne vikam, ampak pišem v množini.

nedelja, 28. december 2008

Smrkljasto.

Prvič letos so papirnati robčki postali moja obvezna oprema. Kdo je kriv za to?! Naj se javi tisti pogumnež, ki si je drznil med praznična voščila vtakniti željo, da zbolim! Smrkelj, ki teče iz mojih nosnih kanalov, je nadležen. Kašelj, s katerim iz žrela skoraj butnem želodec v celem kosu, je nadležen. Spala bi, potopljena v spanec bi še naprej sanjarila o najlepših življenjskih izidih, ki si jih lahko predstavlja moja najbolj optimistična osebnost.
Navsezadnje pa vendar ni tako grozno in strašljivo. Se pa sliši kot zelo lep in zadovoljiv izgovor, da se še nisem lotila dveh pomembnih obveznosti, ki morata biti opravljeni nekako do januarja Petega. Zelo lep je izgovor za moje pritoževanje nad tem, da me bo vse skupaj na koncu spet zabasalo in primeren izgovor za prihajajoče histerične izpade, ki bodo posledica zlobnega Stresa.
Res sem polna mazohističnih tendenc.

petek, 26. december 2008

kinderčokoladice - zadnjič

Priznam, dvolična sem. Na veliko trdim, da me decembersko vzdušje ne gane, na široko razlagam, da v času recesije (grem stavit, da je tole postala naj beseda meseca) ne želim prejemat nobenih daril, še manj pa obdarovat in tako tvegat, da cel naslednji mesec preživim v minusu. Stvari imamo vsi več kot preveč in zakaj bi si svoje bivalne prostore še bolj nafilali z nepotrebno šaro? Feng shui to ne dopušča. Potem pa vseeno sklenem kompromis sama s sabo in se odločim, da obdarim in se pustim biti obdarjena. Globja materialistična nagnjenja so močnejša in bolj strupena od mojih racionalnih načel - ni kaj.
Obdarila sem samo nekoga in ne kar z nečim, ampak s tistim, za kar sem vedela, da se ne bi uprla nobenemu fizikalnemu zakonu. Seveda me je razkrinkal še preden sem naredila korak proti knjigarni, a drugi del trilogije The Night's Dawn je vseeno postal zavit v ovitke kinderčokoladic, nekaj kinderčokoladic in polovičko kinderčokoladice. Ker včasih upam v ekstrem po logiki itak.nič.ni.več.izvirno, sem na vrh prilimala še račun. Kinderčokoladice so mi začele gledat že ven iz ušes, a bilo je vredno povečat tveganje za fasat sladkorno - s temi čokoladicami sem itak zaključila do naslednjega leta...
Pha! Pa kaj še... Zaključila sem le do naslednjega dneva, ko sem sama dobila darilo. Šest škatlic kinderčokoladic??? Hvala, moj najdražji. Najbrž bom začela z bljuvanjem.
Pa sem iz vljudnosti odprla prvo škatlico in pojedla čokoladico. Pa sem nekako uspela zgruntat, da se mora v notranjosti vsega tega kompleksa še nekaj skrivat... In - trara! Notri je čepel novi mišak - z barvno lučkasto ritjo... Šest barv utegne zamenjat in res mu moram izkazat potrdilo, da nosi nadmišje sposobnosti.
Kinderčokoladice sva s skupnimi močmi zmazala na Rogli - poleg vseh vikikrem in ene hoferjeve štručke, na katerih embalaži piše, da bi se morale najprej speči v pečici.
Slike: 1. in 4. slike se je dotaknila moja profesionalna mobifotografska ročica, 2. in 3. pa sta, dolgočasno, by Matic. :)
p.s.: če je recesija beseda meseca, potem je bljuvanje beseda leta!

sreda, 24. december 2008

Grinch sindrom

Na eni strani sem bila srečna. Skozi cel dan. Na drugi strani jezna, razočarana, žalostna in še bolj jezna in še bolj jezna (tale trojica pri meni vedno hodi skupaj). Pa vseeno sem bila bolj srečna... Zdaj, ko sem sama (tako sem se pač odločila - v bistvu nisem sama, ker so vsaj trije moji ljudje v sosednjem prostoru), je jezna stran prevladala. Tako sem sitna, vrti se mi, občutki na blazinicah prstov so otopeli, hlače smrdijo - ne bi vedela zakaj, ampak vedno smrdijo. Z glavo sem podirala bankomate, meglilo se mi je pred očmi, hodila sem cik-cak.
Osamljeni med prazniki postane še bolj osamljen? Nisem osamljena, ampak danes mi gre zapiranje okenc z merikrisms napisi neverjetno hitro od rok. Težavna sem. Tisti ignore, za katerega sem se odločila pred veselim decembrom, mi ne uspeva najbolj. K*** pa moje podcenjevanje praznika - na jok mi gre, ne morem odpikat zavedanja, da so vsi nekje in vsi skupaj. Strašno moteče je.
Lani sem se vsaj skrivala za odejo, ko sem v njegovem objemu buljila film, žnablje in hrbet Will Smitha. Letos je smrečica na moji mizi še vedno z vejicami pospravljena k sebi in brez okraskov. Soba je hladna, nočem zakurit. Mraz mi odgovarja - vsaj tipke čutim, če ne drugega.
Polna sem sovraštva in... Zakaj v decembru ne morejo snemat novih delov mojih nanizank? Včerajšnji Madagascar ni bil tako sladek, kakor sem si ga cel dan prej ilustrirala v glavi. Vzdušje ni bilo pravo in tako bi mi bilo vseeno in še boljše, če bi vse skupaj lahko izbrisala. Pingvini vedno zmagajo. Na svojem nastopu sem imela takšno tremo, da so mi občasno besede zastajale v goltancu, na vsake toliko sem se živčno posmejala in odropotala naprej. Masaža? Čudovita je bila. In dolga. Tudi erotična. Na manjši postelji od moje. Zaspala sem utrujena in z nasmeškom na obrazu. Tudi prebudila sem se tako. Pa sem skozi dan in do konca dneva ugotovila, da bi še in še veliko več.
Nočem, da mora biti praznik tako topel. Nočem biti outsider. Lahko bi kaj naredila pa iz svojega notranjega protesta najbrž ne bom. Spat bom šla in upala, da bo jutrišnji dan, ko bo dejansko božič, lepši - pa ne zato, ker bo božič, ampak zato, ker bo svetlo.
Vsem vseeno želim čudovit zadnji najkrajši dan v letu.

nedelja, 21. december 2008

Samo enkrat sem padla!

Izmučena od vseh fizičnih aktivnosti preteklih dni (to bom verjetno tudi še malo bolj podrobno omenila - v sredo) in z mračno vizijo dveh prihodnjih dni (samo dveh!), sem se le uspela privleči skozi portal svojega malega Vesolja. Brezvoljno sem zabrisala svoj rdeči toaletni kovček za posteljo (tu bo najbrž stal dokler potreba po zobni krtački ne postane nujna) in naveličano pritisnila gumb za prižig računalnika. Z ne prav ogromnim zanimanjem sem ošvrknila dve pisemski ovojnici na mizi - eno navadno, modro, in eno, ki pa je bila narejena malo bolj "na paketek". Lačna sem bila, zato sem se šla prepustit hranljivim snovem, da me pojedo, mimogrede pa sem odprla ta papir, ki si drzne nositi moje ime...
Preplavilo me je navdušenje! Hvala kolibri - tvoj namen je bil dosežen :). To malo presenečenje (presenečenje zato, ker sem čisto pozabila, da sem bila izžrebana :P) je v meni zopet usmerilo tokove v pravo smer in sicer v tisto, kjer začutim, da se mi nekaj dogaja in da ne smem umret (tole se spet ne bi smelo slišat samomorilsko... Moj thanatos je uravnan.).
In moja mini skvačkana torbica za lipglos (starost: 1leto), kremico (čakam, da zmanjka), šminko (ne uporabljam, samo fino se mi zdi), maskaro (spet začela z njo - končno) in ajlajner (s speštano konico), ki je bila sicer prvotno mišljena kot denarnica (vsaj granny je par let nazaj tako mislila, ko mi jo je podarila), je dobila družbo... Nov tošeljček, ki bo dobil funkcijo škatlicezažajfo*:
Res sem navdušena!
*Škatlicazažajfo = bivša škatlica za milo -> po vagiprincipu je to škatlica za tampone, zeleno tabletko, tablete in tabletke.
Precej ugotavljam, da uporabljam preveč vmesnih stavkov... Ah, in Pi eS: poleg mošnjička sem dobila še tri ovojnice s smrekčastimi voščilnicami (vizitkami pravzaprav). KLIK.

torek, 16. december 2008

Žaga glavo.

Glava boli. Ko izrečem ti dve tako zelo čustveno nabiti besedi, dobim asociacijo na TOLE pesem - in si jo prepevam vse dokler me ne neha boleti glava... Kar pa v končni fazi ne pripelje do končne faze, ampak postane nek začaran krog?
Glava boli. Ker mi je namesto borovničevega zavitka pekarnar podtaknil nekaj s kokosom. Boli, ker sem trpela polurno vožnjo skozi Center in nesramno zamudila vlak in boli, ker me je skrbelo veliko in še več. Pekarnar me ne bo več videl in grem stavit, da sem bila ravno jaz tista, ki sem mu prinašala največji dobiček; vožnja je bila zares polna trpljenja - še posebej, ko sem nemočno gledala, kako je pred mano trikrat zamežikala zelena luč, avtobus pa je še vedno čepel na eno in istem mestu; skrbi me še vedno, ampak sem popila fejkredbul in pojedla škatlo kinderčokoladic*.
Glava boli. V četrtek se bom znašla sredi smučišča, kjer se bom nahajala do nedelje. Jaz pa še vedno ne vem, če sem v enaki ali slabši formi kot lansko leto? Strah me je že v enaki meri... Če ne drugega, bom imela ogromno časa za tisto ogromno študijskih zadev. Ob branju svojih starih zapisov pa je bilo lepo ugotovit, da sem s svojim "kreativnim pisanjem" (hah) lepo napredovala - zaradi česar pa me spet boli glava, ker se pri ubeseditvi Matic-fotoknjige nisem ravno izkazala.
Glava boli že odkar sem se zbudila - nisem spala dovolj in nisem spala dobro. Čeprav so bile sanje prijetne.
Tudi Dido je postala moja terapija. Res mi je všeč. Us 2 Little Gods - Let's Do Things We Normally Do. Zmagovalno.
*čutim in vem - siti ste me že z vso to kinderstvarjo... Obljubim, da jo omenjam samo še v naslednji objavi, potem pa dam mir!

sreda, 10. december 2008

Sedem Vesoljnih Čudes o Vađajni

Pofočkale so me tri deklice in sicer najprej janja, potem N., danes pa sem klofuto našla še pri Maychi. Pa očitno že moram spisat svojih Sedem, da se deset minut pred polnočjo ne bo pod mojo posteljo pojavila Matilda (...branje konca drugega dela te povedi dovolim le osebam s centrom za črni humor, ki je večji od centra za hitro presojanje soljudi o njihovi mentalni zrelosti...) in me v agoniji puščala vse do jutranjih ur, ko me bodo še toplo našli obešeno na plastični obešalnik v omari.
Ker je vedno lažje začet s specifičnim (ga je manj) in nadaljevat s splošnim (ki ga je neomejeno), bom prvih nekaj Sedem izčrpala kar iz današnjega dne.
  1. V enem dnevu lahko porabim dva bona za študentsko kosilo. Enega požrem v samopostrežni kitajski (in dosežem nesposobnost motorike), drugega lahko požrem v piceriji z na-videz-tako-domačimi picami - čez dve urici in sploh ne lačna. Samo [cenzura]... Freud bi dejal, da sem obtičala v oralni fazi seksualnega razvoja (torej v prvi!?)... In Tanja tudi. Obtožili sva POMS.
  2. Laufanje za mestnim avtobusom - I hate that. Še posebej, ker skoraj podrem obcestni kol, ki preprečuje avtomobilom, da bi parkirali na pločniku, hkrati pa se mi dežnik uspe samodejno odpret v obraz dvem mimoidočim dečvicam, ki se, hvalabogu, le presenečeno narežita (za pretepačice imam namreč res prešvoh lase). Avtobus ujamem v zadnjem trenutku - z mokrimi hlačami, čeprav sem pazila, da nisem čofnila v lužo. Argh.
  3. Še bolj meni sovražna situacija je t.i. zaletavanje in umikanje in zaletavanje nazaj v hodeče in mahajoče ljudi na bolj visoko skoncentriranih območjih. Potem se mi odveže trakec na škornju. Ponorim! Še bolj, ko izgubim drugo od dveh elastik za lase, ki čepita na mojem ubogem šopu treh las.
  4. Draga Mati. Čeprav iz srca cenim, ko mi pred nos postaviš kozarec vode in tisti tablet, za katerega bi morala poskrbeti sama (in tudi bi, če me tvoja skrb ne bi prehitela) - res ne maram, ko ugotovim, da se v temistem kozarcu nahaja topla voda. Brr. Eno je čaj - drugo je topla voda. Občutek imam, da pijem termalno vodo iz bazena.
  5. Sram me je bilo ob profesorjevem govoru, ki se je dotikal največ in predvsem našega (ne)znanja o stvari, ki močno sodi v področje splošne razgledanosti - in nikamor drugam. Ne bi se mogla bolj strinjat z njegovo trditvijo o tem, da ne moreš it naprej, ne da bi vedel kaj je bilo prej in ne bi se mogla bolj zabolščat v packo na praznem listu, ko je čakal, da vsaj nekdo nekaj muksne o tej stvari, ki močno sodi v področje splošne razgledanosti in nikamor drugam. Priznam, niti približno nisem bila prepričana o svojem vẹ́denju, a sem naredila domačo nalogo in že poguglala zadevo.
  6. Moje najljubše ločilo je vejica. Zakaj? Občutek imam, da uporabe le-te ne bom nikoli izpopolnila pa vseeno se mi kocine postavijo pokonci, ko nekje zasledim, da je postavljena napačno in da sem o tem popolnoma prepričana. Vem, da se v mojih besedilih mnogokrat pojavi tam, kjer se ne bi smela in obratno - kjer bi se morala, se ne pojavi, vendar ko zagledam (A JE PRED "ko" V TEM PRIMERU VEJICA???) oz. ne zagledam kljukice nekje, kjer je samoumevno, da bi morala biti, pa o tem razmišljam še celih naslednjih dvanajst minut (tiskarskega škrata sploh ne toleriram) in iščem način, da bi vdrla na tisto spletno stran in popravila. Všeč mi je, ker je nagajiva.
  7. Vsa utrujena prihajajoča domov sanjam le o vročem tušu, postelji, čaju in termaforju. Virtualni svet mi, čudno, potem vedno zabode poživilno injekcijo in za računalnikom znam občepet (obklečat pravzaprav) do naslednjega dne. Ni smešno in upam, da se mi nekoč uspe odvadit.
Očitno sem vseh Sedem uspela izčrpat iz današnjega dne in se v splošno o meni niti nisem poglabljala. Točk, čudes, o tisti Vađajni, ki piše blog in si želi spremenit nick, ker je že zdavnaj preko mene, obstaja še ogromno - kot je zvezd v Vesolju, kaj?
Žogico predajam prvim sedmim, ki bodo prebrali to objavo - od začetka do konca. Hah! :D

ponedeljek, 08. december 2008

Dvakrat v enem dnevu!

V svoj krvni obtok sem poslala vsaj tri maščobne strdke, ko sem vase spravila visoko kalorično ala Mc večerjo. Sedaj si z milko uničujem zob za zob, da bom pri manj kot petdesetih že nosila protezo.
Wait...! Zakaj taka samodestruktivnost po tako uspešnem p.o.n.e.d.e.l.j.k.u?! Po ponedeljku, ki je bil poln osladnih nežnih minipoljubčkov vse od petega štuka pa do pritličja milerjeve blagovnice na čopkovi? Mogoče, ker me jezi moj ponesrečen plan. Pravzaprav sta dva...
[1] Ker sem bila enkrat drugič včeraj jezna zaradi določenega natega (v mislih nimam spolnega občevanja!:)), sem želela danes izvršiti kazen. Kinderčokoladica*, ki mu je sicer bila namenjena kot majhna pozornost, bi se tako danes morala topiti v mojih ustih - pred njegovimi očmi, ki so ornažno-ovitkaste čokolade željne že, če je ne vidijo. Ja, pred njegovimi očmi se je čokolada že topila, vendar ne s takim užitkom kot bi se morala, kajti v njegovih ustih se je že nahajala čokoladna gmota... Izdajalec (moj-najljubši-sošolec) mu je pravočasno bratsko podaril svojo čokolado, češ "moški = držat skupi"... Yeah... Mojarit - po vseh načelih biologije, antropologije, zgodovine, sociologije, paleontologije, seksologije, testosteronologije, človekjenorologije in drugih ved, je moški Tekmec! Ne meni, ker imam joške, ampak njim, ki jih nimajo! Dvojno izdajstvo bi rekla temu...
Torej, moj plan - neuresničen. Moj naslednji plan pa ...
[2] Ker sem listala po moji kozmobeležki zaradi določenih datumov (če sem bila polna začetnega navdušenja, sem jih zdaj pa že malo sita, ker se nenehno prestavljajo!), sem pomotoma obrnila list na stran, kjer sem imela pripopan listič, na katerega sem včeraj vestno zapisovala ime njegovega najljubšega science fiction avtorja in naslov naslednjega dela njegovega trenutnega beročega-se romana... Da bi ga presenetila. Z darilom - in to s takim, ki bi bilo prav zares stlačeno skozi šivankino uho (knjiga je vedno boljša od nitke), ker vsi vemo, kako težko je poiskat darilo, ki zadane, osupne in osreči... Ampak Moški, ki mora imeti sokolje oko, da vidi take stvari, je opazil kaj imam napisano (jaz ne bi v življenju) in takoj seštel 1+1 (tudi tega jaz v življenju ne bi zmogla). Knjigo, ki jo bo dobil enkrat med prazniki (da ne bo definirano ali je bil dedek Mraz ali Božiček - nemaramjih), sva šla kupit skupaj. Jaz prav slabe volje, on tako vesel, da mi jo je že skoraj sunil iz rok, ko sva se poslovila. Nou, nou, dragi - dobiš šele čez 14dni, ko jo bom prelepila s kinderčokoladicami!
Upam na uresničitev tretjega plana... Zares bom tiho, nikamor zapisala, nikomur povedala.
---
*vedno bolj smo nori na Kinder.

sobota, 06. december 2008

Iščem sositnobo!

Komaj premikam spodnji žnabelj, ker sem pravkar krvavo razmesarila dve verjetno nezemeljski bitji, ki sta ne-predstavljam-si-kako, sem pa prepričana, da pomotoma, zašli na območje mojega bradovja in se tu želeli utaboriti, dokler se (namerno) ne preselita in namnožita na predelu čelovja.
Nikjer ne najdem placa, kjer bi udobno začepela in občepela do... Samopospravitve sobe (sem štejem vse od umika drobtin z mize do zložitve cunj na stolu-za-cunje). Ne najdem niti pravih besed, ki bi ponazorile moje počutje in ki hkrati ne bi bile dolgočasne. Ne želim biti dolgočasna!
Pa vseeno sem. Iščem nekaj sitnobnega, ki mi bo povedalo, da nisem edina in najbolj. Sositnobo iščem.
Pogoji:
  • znanje samopomilovanja in utapljanja v lastnem zosu trpljenja;
  • izkušnje s transformacijo svojih sitnosti v sitnosti drugih (seveda nočemo biti sitni samo mi in samo sebi, kaj? Še manj hočemo biti sitni okolici, ki ni sitna - torej jo moramo narediti sitno!);
  • že osvojene veščine izdelave dobrega sendviča
Kje kdo? Nujno potrebujem. Foter, ki tuli, ker se zaveda, da zaradi mulcev danes ne bo prebral niti pol strani časopisa, mi ne zadostuje.

četrtek, 04. december 2008

grenko v skakljanju

Po rajanju torka in srede, me je seveda v četrtek usekalo. Presekalo. Seveda še vedno rajam, a s priokusom grenkobe.
Še vedno rajam? Predvsem pa hodim na jutranje čajanke z Uršo, ne vidim dveh policistov, ki tečeta za tatom, ki je sunil torbico neki babici (predvidevam) in se smejim, kako Urša uničuje tisoč evrov vredno nogo lutke v izložbi Calzedonie (podatek o ceni te noge je sitno poudarila prodajalka štacune). Urša predstavlja moj prvi ženski dejt na slepo, za katerega lahko rečem, da se je uspešno razpletel (nič mučne tišine, nobenega živčnega smeha, "se vidiva" slovo - sama sproščenost naju je bila!) in za katerega lahko rečem, da je bil izredno udoben, ker sem jo lahko brez slabe vesti pustila samo, ko sem dvakrat za petnajst minut morala na wc. Menda sem padla v školjko - obakrat (punca je žleht in ne je čokolade*).
^^ukradla z Uršinega fejsbuka^^
Poleg omenjenega, ki opisuje moje ševednorajanje, tudi prižigam lučke po Ljubljani in pijem dober deci kuhanega vina za dva evra.
A s priokusom grenkobe? Čisto na začetku moram omeniti grlo. Moja samohvala najbolj odpornega imunskega sistema v Vesolju, mi je vrnila z neprijetnim občutkom na koncu ustne votline - apetit se mi je povečal vzporedno s potrebo po drgnjenju in blaženju tistega predela (kinderčokoladice kar zadovoljijo stvar).
Čisto takoj zatem moram omeniti nesporazum med lenobnim delom mene in "želim, da opravim študijske obveznosti" delom mene. Lenobni del bi čakal, da se samo od sebe opravi vse, kar je zrežirano, da se opravi; tisti drugi del, ki konkretno izraža željo po opravljenem delu... Pač dobiva brce v rit s strani lenobe. Jaz pa se samo prepuščam... In izpuščam. Kot balon! Ne utegnem razsoditi in mahniti s sodniškim kladivcem lenobnega dela. Čakam, kot čaka on.
Čisto na koncu pa sem jezna in zaskrbljena nad svojim resnim vprašanjem "na koga se lahko v življenju sploh zanesem?". Na prijateljico, zaradi katere odpovem siguren prevoz s prepričanjem, da me pobere ona, očitno ne. Verjetno nisem velikokrat tako obsedela na cedilu kot sem danes (petnajst minut nato sikala in preklinjala v slušalko že tako ubogega telefona) - še vedno verjamem, da me obkrožajo zanesljivi ljudje - pa vendar... Vprašala sem se, kaj natanko je zanesljivega tukaj in zdaj? Verjetno prav nič - na prvem mestu s taisto prijateljico, na zadnjem mestu pa z mojimi starši. Do sedaj so bili vedno tam, ko sem jih potrebovala. Tok-tok (trkam na tisto jogijsko leseno kocko, na kateri sem čepela malo prej in s katero sem si malo kasneje pomagala pri ravnotežju).
Ampak res čistočisto za konec (čeprav je spodaj napisana še opomba) - odločila sem se, da bom EMANCIPIRANA, SAMOSTOJNA in ODLOČNA in se eni od mojih vedno bolj bivših oseb ne bom več javljala na telefon (da bi zraven pritisnila še zasedeno sicer nisem dovolj dedca). Emancipirana in odločna? To zna razložit samo Tanja, ki je ob mojem joku mislila, da je krivec moškega spola.
Jutri je zadnji čas, da začnem. Takoj po kosiljenju z mojimi tremi frajlami, od katerih ena piše kolokvij in se ji moramo, nehvaležnici, časovno prilagodit, druga me bo s svojim brzimobilom prišla iskat in odpeljala do picastega hrama, tretja pa na splet lima slikice z nostalgično vsebino, kar v meni vzbuja prav posebno prijetne občutke in težnjo po tem, da že 1111tič pogledam vse srednješolske fotografije.
---
* Urša ne mara niti cimeta. Da sva na enaki valovni dolžini, pove še dejstvo, da je natakar obema moral razložiti, kako se postavi cedilo čaja na krožnik. Neumno! :)

ponedeljek, 01. december 2008

Vesolje Malinovega Čaja

Skoraj verjetno ne bo govora o matematičnih operacijah kot so: dež+sneg+dež=plundra, plundra+dež=luže, luže+sneg=bele luže, bele luže+sneg+sneg=snežena cesta, snežena cesta+dež=plundra. Sicer sem ves čas pesimistično verjela vremenskim napovedim, ki so kazale deževen zaključek, po tihem pa upala, da so se jim (še enkrat) in (tokrat še bolj) konkretno pokvarile vremenske naprave in jih prisilile v to, da govorijo ljudstvu traparije, a s tem skrivnim upanjem potem ni bilo nič. (Kako pravijo? Če Vremena ne bi bilo, se dvetretjini ljudi ne bi imelo o čem se pogovarjat?)
Za vikend sem se izgubila. Nič novega, pa vendar - vseeno izgubljena, sem točno vedela v katerem vesolju sem. V varnem, v temno modrem (ali črnem?) kot se za vesolje spodobi. In z zvezdami, ki so osvetljevale. Pa s kašljajočimi kometi in smrkljivimi lunami ter malinovimi čaji. Bila sem v Njegovem vesolju, v vesolju mojega žabjega princa, ki se je moral švicat dve noči, da je prehlad dokončno stekel ven iz njega... In se pretočil vame? Seveda ne. Vsakodnevno srkanje svežega pomarančnega soka, žvečenje tistih lišajastih pastil in večni občutek toplih žab in šala na koži se mi očitno obrestuje in mi tako omogoča izogib izolaciji.
Čas se mi je ustavil. Nenamerno sem upoštevala nasvet enega od oglasov (ne vem več, če je bil to oglas), ki pravi, naj odmislimo številke (od let do kilogramov), da bo življenje... Lepše? Odločila sem se, da zignoriram datume (še mobitel mi je crknil!) in res sem skozi vikend, vesolje, jadrala neobremenjeno, v zavesti, da bom že sama od sebe pristala tam, kjer mi je namenjeno, da bom pristala. Vera v usodo bi rekla temu.
Preživela sem tudi moški večer. Že drugič. Za razliko od naših lejdiznajtov je z moškimi večeri tako, da fantje ne prespijo tam, kjer se stvar odvija, ampak gredo pridno domov, pijejo jabolčni sok, jedo mersičokoladice, igrajo namizne igre, ki so za moje babje možgane nedoumljive (krivim nezainteresiranost), največja posebnost moških večerov pa je, da cel večer preživijo v prostoru, ki je hladnejši od temperatur, ki obstajajo zunaj v času snežnih zametov. //To, kar bom izjavila sedaj, sprejmito kot najbolj s sarkazmom obarvano izjavo, ki ste jo kdajkoli slišali.// Neizmerno sem uživala! //Konec sarkazma.// Zbolela pač nisem (trije razlogi, zakaj imam v času napadov bacilov tako dobro razvit obrambni sistem, so napisani zgoraj).
In oprosti dragi moj Princ - pojedla sem tvoj kinderpingui. Bila pa sem pravična - spoštovala sem tvojo včerajšnjo grožnjo, ko sem popacala tipkovnico s čokolado (čeprav sem posebej pazila!) in tako kinderpingui pojedla v polmetrski distanci od tvojega Jabolčnega MacBelega in preden sem se ga ponovno dotaknila, sem si šla umit prste. Čeprav bi se verjetno morala kar cela stuširat...
Lep vikend je bil - do jutri.

četrtek, 27. november 2008

on such a winter's day

AND THE SKY IS GREY
Pojedla sem svoj prvi kebab. Lahko se mi smejite, ne bom zamerila. V končni fazi pa ga vseeno še vedno nisem... Lahko se mi smejite še bolj, bom sprejela. Pojedla pa sem svoj prvi kebab krožnik. Piščančji. Kako bi opisala izkušnjo? Okusna, brezčebulna in brezparadajzasta, fino zapečena. Še kdaj! Res si nisem predstavljala, da bom še letos postala kebabjedka.
I'VE BEEN FOR A WALK
Na seznam že ugotovljenih večjih nakupovalnih dilem (poleg kril, katerih dolžina mi nikoli ne ustreza, kavbojk, ki so vedno krojene za celo še1x Mene in čevljev, ki pa so vendarle kos garderobe, ki je najbolj očiten, najbolj must be trajen in že samoumevno zahteva neodločnost) tokrat uvrščam še puloverje. Neverjetno koliko sem imela za pretuhtat, ko je tisti pulover sive barve čepel na meni. Morala sem natlačiti nase eno večjo številko, da sem videla, da mi pri tej velikosti štrlijo rokavi in morala sem se ponovno zbasat v prejšnjo velikost puloverja, da se še vedno nisem mogla odločit. Gumb je bil odtrgan! Zahtevala sem popust, se s tem odpovedala morebitni zamenjavi, če si kasneje premislim (kar je v bistvu pozitivno - poleti sem kopalke nesla nazaj, da sem tam v garderobi spoznala, da so pravzaprav čisto kul in jih ne bom zamenjala za drugo velikost). Dobila sem ušivi petodstotni popust, doma pa mi je mami našila nov gumb. Ki je lepši.
I'D BE SAFE AND WARM - IF I WAS ...
Uspela sva izkusiti Termalni Tempelj. Prvič in namesto Sveta Doživetij (čeprav je tudi ta prištet zraven). Nič posebnega. Mogoče še malo manj ljudi, kot kot jih je na torek zvečer že tako ali tako, pol stopinje višja temperatura (termalno ja?) in nekaj intimnejših slanih bazenčkov po terasah. Tudi to še kdaj. Všeč mi je, ker sem v vodi tako močna, da ga lahko nesem samo z eno roko! (hah:))
WELL, I'VE GOT DOWN ON MY KNEES
Sploh nisem sposobna izpljunit česa globokega pa čeprav sem že par dni neverjetno poglobljena vase. Ne znam izbezat ven vsega planktona, ki se 'utaplja' v morju moje duše... Ne ljubi se mi. Mogoče ne upam.
... LIKES THE COLD
Uživam v zimi. Ne sanjam o Kaliforniji.

torek, 25. november 2008

Snežinkasto.

Mulec je nad snegom tako navdušen, da ga komaj spravimo nazaj v bajto, kjer pa začne z imitacijo mučenega človeka ("odiranje kože na živo") in jo uspešno nadaljuje, dokler mu ne dovolimo ponovnega skoka v sneg. Ob tem me preplavi nekaj spominov na to, kako sem bila sama vedno navdušena nad belo preprogo na vrtu in kako sem navdušeno spremljala vsak nov centimeter snežink, ki se je nagnetel na strehi ptičje hišice (mja - to merilo mi je vedno najbolj zanesljivo pokazalo, koliko je dejansko zapadlo snega). Sedaj nisem več tako bolestno prilepljena na okensko steklo, tudi zjutraj nisem skočila iz postelje in stekla ven potacat po nedotaknjeni beli površini (iznakazit jutranjo zimsko idilo je eden večjih užitkov, ni res?). Da je zunaj zasneženo, me je opomnil zvok traktajočega pluga in kidajoče se lopate in šele sredi dopoldneva sem odgrnila zaveso, da sem dovolila beli svetlobi, da butne vame.
Seveda me veseli, še vedno me veseli, ampak danes si bom vseeno namesto večernega mavžanja raje privoščila večerno čofotanje v Atlantisu.
Pingo je as. In nostalgično.

nedelja, 23. november 2008

Plaši me:

Poleg vseh tistih (nujnih) temačnih večernih pohodov v klet, bavbava, ki se skriva pod posteljo, štorkljanja breskvinih vej na moje okno v vetrovnih nočeh, trgajočih se copatov in ljudi s prijaznim obrazom, a hladnimi očmi, me ta trenutek plaši še mnogo stvari.
  • Datum in več datumov. Čas, ki tako hitro kljuka dneve, ki so že minili (ali pa trga listke s tistega koledarja, ki ga je imel Jaka Racman - kdo ve?) in Čas, ki tako hitro želi, da naj bo tu januar. Še prej pa december. December, ki je že zdaj - ironično - veselo zacahnan z raznimi seminarji in drugimi predstavitvami, januarja pa niti še ne upam zapolnit z obveznostmi, čeprav mi te že grozeče kažejo svoje časovne roke. Čas hiti, jaz pa čakam. Čakam, da mi naenkrat vse pade na glavo in čakam, da ugotovim, da je že prepozno za nestresno preživele dni in da nisem nihče od filmskih norih znanstvenikov, ki znajo izumit časovni stroj (tudi to včasih boli!).
  • Obujanje starega prijateljstva. To je ostalo nekje v otroštvu in ni nadaljevalo skupne poti skozi viharna mozoljasta leta in sicer zaradi razlogov, ki peljejo v izgubo stikov, vendar se ne zdijo tako resni, da ne bi bilo prijateljstvo v nekem naslednjem obdobju ponovno možno. Nekateri ljudje se pač dobro čutimo, ni res? Vseeno me moti drek, ki žal še vedno smrdi z neke tretje strani, in ne vem s katerim osveževalcem zraka naj ga prekrijem. Bojim se, kako se bo razpletlo in hkrati se veselim srečanja, ki se obeta.
  • Slika, ki se mi čez celotno namizje 19inčnega ekrana smehlja s svojimi na levi strani ukrivljenimi zobki, na desni strani pa s pošastno ravnimi. Po enem tednu še vedno nisem vajena, da vame butneta dva obraza po tem, ko zaprem vsa okna. Sicer luštna slika. Vredna dveh evrov! :)
  • Moja nejevera v prihodnost, v kateri mi je zapisano, da postanem samostojna, uspešna in samozavestna ženska z dobrim smislom za kombiniranje kril in ne-nujno-vzorčastih hlačnih nogavic (zakaj so hlačne, če se nosijo zraven krilc?). Hočem postati Nekaj pa sem trenutno tako izgubljena v svojem nezaupanju vase, da bi kar obtičala v varnem zavetju svojega spalnega in delovnega brloga, kjer mi na mizi stoji ogromen krožnik domačega mančmelova. Kot da svojega nosu ne upam pomolit ven in pokazat svetu, da mogoče pa le imam potencial?
Plašljive stvari niso namenjene temu, da me preplašijo. Aha? Čemu pa? Da se spopadem z njimi (obračun s sliko na namizju bo še posebej krvav:)).

petek, 21. november 2008

Ogabno, priznanje in renčanje

Včeraj je Tina postala moja nova priljubljena prejemnica sms sporočil. Da mi ni bilo treba nenehno preklapljat na "zadnji uporabljeni", sem jo nastavila kar pod "priljubljeni prejemnik" - ampak samo za tistih 24 ur. Pač je imela rojstni dan. Pač. In morala sem ji poslati 21 sms sporočil.
Če imam komunikacijski problem, me je vprašala (ne Tina) in si pogrizljala in požvečila nekaj svojih manikiranih nohtov. Nagravžno. Še zdaj si ne morem izbit te ostudne slike iz glave (še manj skriti prizadetosti ob njenem vprašanju). Pa ne pravim, da je pogled na moje na koncu majčkeno oškrabljane bordo rdeče nohte krasen (čeprav je včeraj bil) - razlog je precej tipkarske narave (tipkanje je krivo, ja!) in zmanjkalo mi je acetona, ampak posledično nohte tudi skrivam.
Do ene izmed oseb, priznam, sem slaba prijateljica - vendar v ravno takšnem odmerku, kakršnega mi daje ona. Čez urico grem tolerirat njene (predvidevam, da jokave) izbruhe, ki me s sočutnega stališča ne zanimajo. Naj bom dvolična, naj bom sebična in nesramna... K njej grem, da se napolnim z informacijami, ki bodo potešile moj opravljivi del Jaza (tu bom prijazna in ga ne bom delila kar z vsakim). V njeni iluziji pa naj le bom oseba, na katero se lahko zanese - edina sem in človek sem.
Mati, ki mi je skušala z mize, polite z mešanico za-life in melona-orbit-čigumov, izmakniti moj kinderbueno, jo je odnesla z močno psihično poškodbo, ki jo je povzročilo moje grozeče pridušeno renčanje.

torek, 18. november 2008

Novembrski Božiček

Anblivbl. Ne bi verjela, da se sprehaja pred faksom, če mi Tanja ne bi poslala tele fotke in prinesla minivrečke Haribo bombonov. Iz protesta letos ne praznujem božiča! Sploh ni več okusno (bomboni so), niti nobene čarobnosti ne čutim ob predbožičnem rompompomu (pardon - v predpredbožičnem rompompomu). Ne spreletijo me mravljinci po hrbtu, v oči dobim le zlovešč lesk, ki sporoča vsej tej potrošniški družbi njeno bednost in lažnjivost in naivnost in nezemeljsko pretiranost in patetično borbenost in in in manipulativnost (za moje šibko sporočanje itak ne bo nikomur mar:D). Tudi sama sem beca, tudi sama sem žrtev (proizvajalec in produkt hkrati) te družbe pa kaj 'čem... Lahko obesim Božička?
// Pravzaprav sem bila prepričana, da mi ne bo uspelo skracat nobene antibožične objave, ker preprosto postanem preveč nervozna, ampak tole danes mi je bilo pa tumač. Aj em šokd. //

nedelja, 16. november 2008

Inspiracijo iščem v razmišljanju drugih

Mislim, da se spreminjam! In sicer v bitje brez sposobnosti za sestavo nekega smiselnega besedila. Že dve uri čepim pred ekranom in gledam v prazen wordov dokument, kamor bi morala zapisati le (!) lastno mnenje o tem, kaj si mislim o zgodnjem učenju tujega jezika (prvega, drugega, tretjega - ni važno).
Inspiracijo iščem v razmišljanju drugih...
(copy-paste iz About Me) Tako sem naredila manjši research in povprašala nekaj govorečih in mislečih (to so ljudje) o njihovem mnenju. Dobila sem podobne odgovore na podlagi katerih sem ustvarila svoje mnenje, ki pa je najbrž spet podobno (zelo smo istomisleči namreč) in kakršnega sem v bistvu imela že prej. Problem? Naj se trudim in zijam v prazen list še tako močno, mi skupaj ne uspe spravit niti enega smiselnega sklopa besed. Začnem s tipkanjem, se ustavim, izbrišem natipkano in obstanem pred nenatipkanim. Konec.
Menda je fino, če narediš pavzo, se odmakneš stran od živcejemajočega (ne)dela in zaposliš celice sive barve z drugimi dogajanji... Tako sem se odločila, da se mu oglasim, ker me že tako vztrajno kliče (sicer sem se oglasila že po petih sekundah zvonenja - in kot da se v nasprotnem, zaposlenem, primeru ne bi? :)) - mojemu nenavadnemu spešl-relejšnšip* prijatelju namreč. Spet sva se povprašala, če še vedno obstajava in se dogovorila za kavo, ki je verjetno spet ne bova nikoli dočakala (smola:D, ampak dejstvo, ki potrebuje par grozilnih klicev, da se izniči).
Naslonila sem se nazaj/naprej na prazen ekran in ugotovila, kako enostavno je napisat to, da sem pravkar postala goreča privrženka učenja tujih jezikov čimprej! - skoraj hkrati z učenjem materinščine ("skoraj hkrati" zato, ker mora en jezik vseeno imeti prednost in da se otroku slučajno ne sfuzlja že v odbobju malčka), ker se človekov govor takrat razvija najbolj intenzivno. Z učenjem drugega tujega jezika pa lahko počakamo do... Tretjega razreda (današnje) osnovne šole? S pravilnim pristopom seveda. Nikakor ne prisiljeno. S pravo mero vcepljene motivacije. Skozi igro. Na način, da se bo otrok jezika učil z veseljem in ne z odporom, kot sem se v petem razredu osemletke učila jaz, ko mi še do danes določene stvari pri angleščini niso najbolj jasne (pa recimo, da so mi, ampak si zaradi tistega odpora v "pravem" obdobju nisem nabrala dovolj besednega zaklada in nisem osvojila "melodike" jezika, časi pa so mi sploh še vedno nekaj marsovskega).
Zaključek: čimprej vzpodbujat našega otročička, da bo znal prijatelju reči "donkey" in mu čimprej predstavit razsežnosti satelitske televizije!
Sem za teh pet vrstic res potrebovala skoraj celo popoldne?! Mislim, da bom na blogu odprla novo galaksijo in sicer "odpiram možganske lopute"... Za študij.
---
*spešl relejšnšip: enkrat dnevno pomisliva drug na drugega, enkrat tedensko si pošljeva sms, enkrat mesečno se pokličeva, enkrat letno se dobiva na kavi (kijenepijem). Vsebine sms.ov so pijanske, vsebine pogovorov so poniževalne, a hkrati ljubeznive in življenjske. Pozabila sem na e-poštna sporočila - ta so predvsem vulgarna. Na svoj način se potrebujeva in na svoj način se imava rada. Pa sovraživa se tudi. On je Miha.

sobota, 15. november 2008

Povozil me je vlak!

Moram biti zelo zmedena, da tri minute razmišljam, katera zobna krtačka je moja in potem še tri minute razmišljam, katero zobno krtačko sem uporabila včeraj zvečer. A je bila prava? Starš št.1 ima namreč enako zobno krtačko, kot jo imam nekje drugje tudi jaz. Tri minute se čez eno uro pretepam, ker sem si dovolila pojest kos z vikikremo napacane žemlje. Boli me zgornja desna šestica. Vedno me boli.
Potem se jezim na mandarino, ki je pravzaprav klementina, ampak ima vse lastnosti mandarine - velika je, suha, debelokožnata, peške ima.
In gripozni znaki, ki sem si jih vbrizgala včeraj zvečer... Obupno! Bezgalka pod levo pazduho me boli, da še vedno živim v temi (ne morem odroletat okna!) in glavi ne pomaga niti Lekadol (še vedno tisti, ki se mi zapahne v goltancu, Fuj.). Počutim se, kot da bi me povozilo nekaj, kar je podobno valjarju, tramvaju in traktorju hkrati in ne kot bitje, ki je v sanjah skakljajoče nakupovalo traparije in bilo zadovoljno, da je zapravilo še zadnjih 60€.
Želim si na babji čvek danes popoldne pa se bojim, da nisem ravno sposobna preživet vožnje od tukaj do tja. Na živce mi gre moje ime, še bolj pa razmišljam o spremembi vađajne v nekaj bolj mojega novega. S tistim obdobjem sem že zaključila. Razpisala bom javni natečaj brez nagrade, potem pa se bom že lotila prevoda tistega poglavja, no! Moj najljubši forum pa je očitno crknil.
Zares sem cela revica, ha?

četrtek, 13. november 2008

this-is-so-lame

Prosim, če me lahko nekdo začne zagovarjat. Jaz se ne morem več! Potrebujem odvetnika in sicer brezplačnega in popolnoma vdanega. Bi šlo...?
Se mi pa ob tem porodi še eno pomembno vprašanje - sem sploh potrebna zagovora? Lahko sem namreč dejansko kriva na celi črti, ni res? Mi je že vseeno. In ne da se mi. Povsod iščem opravičila za svoja zlobna dejanja in pri vsakem se vprašam, če ni že izpeto in če je sploh smiselno. Od tega trenutka naprej ne iščem več izgovorov, prostovoljno se javljam za tarčo bombandiranja; če pa se kje oglasi kak rešitelj, se ga pa tudi ne bom branila. Mogoče bo s tem življenje lepše?
Nimam se za otroka Dobrote in Poštenosti, vendar pa me tudi Hudobnost in Hinavščina ne posedujeta... (kratek "zamislek" vase in lahek "otres" z glavo ter "besedni" dodatek) Popolnoma (to je govorilo Nezavedno:)). Ravnam se po tem, kar določen moment čutim in če se to ne izkaže za optimalen izid - shit happens, right?
Beseda dneva: lame excuses (ali kako si je Tina izmislila razlog, da mi ne odpisuje več na ortounulo sms.e!:P)

sreda, 12. november 2008

Plaščkodnevje.

Samo sem. Sem in bivam. Obstajam. Iz mene ne prihaja prav veliko čustev in niti ne premišljujem preveč o tem, če me kaj oz. če sploh kaj me moti. Najbrž sem s tem lahko zadovoljna. Dojemljiva sem za vse slabe novice, tako da so sporočevalci slabih novic lahko brez strahu, da bi postali žrtve mojih solzavih kontra napadov. Tako razpoloženje lahko pometem v kategorijo POMS (pomenstrualnisindrom) in za trenutek lahko osumim današnji pulover (tokrat ogabno zelene barve). Počutim se izjemno udobno. OMG! Je to morda čustvena stabilnost??
Moram res vsak mesec celemu virtualnemu svetu sporočit datum kdaj določena tekočina lije ali ne lije iz mene? Zakaj za vsako čustveno stanje iščem razloge, ti pa se vedno navezujejo na krvaveče pojave, ki se dogajajo ali ne dogajajo enkrat na mesec?
Danes je moj Prvi plaškov dan. To je poseben dan, ki se zgodi vsako leto in je določen glede na trenutne klimatske razmere, ter napoveduje še mnogo plaškovih dni. Predstavlja eno večjih garderobnih dilem zjutraj, ko nisem prepričana v to, da je zunaj že dovolj hladno, in eno večjih garderobnih zadovoljstev kasneje, ko pomolim nos v sveže-hladen zrak in ga v ta isti sveže-hladen zrak molim še vsaj deset minut. Nos je premražen, a telescu ostaja toplo. Udobno je. Spet.
Imam (še) dve vprašanji in sicer:
  1. Je folijo, za katero prosim, da si po gorenjski varianti zavijem preostanek pice, potrebno plačat? Res se mi škoda zdi, da več kot polovici pice prepustim, da se razgradi v smetnjaku, če se lahko razgradi na toplem v mojem želodčku malce kasneje (verjetno se tukaj skriva tudi kanček ekološke težnje).
  2. Je to normalno, da me je že na tretjem predavanju ta teden zagomazilo po hrbtu, na rokah pa so se mi pokonci postavile kocine? Ne gre za kaj podobnega spolni vzburjenosti, ampak preprosto me ob nekaterih dejstvih oblije kurja polt (pozitivna večkrat).
Mimogrede... Sem na začetku fejsbuktelenovele, ki bo nosila globoko sporočilo, katerega pomen bo odkrit šele na koncu. Kmalu se dogajam v zanimivem ljubezenskem trikotniku! Režija: M+D+M.

ponedeljek, 10. november 2008

Svet je črn v črni barvi.

Na ponedeljek še posebej.
Potem, ko si s sebe zdrgnem vse osmrdke (sem štejem vse od izpuhov, ki se mi zažrejo v najbolj oddaljene kocine pa do umazanih ograj, ki so moderno prelimane z garjasto bakterijo), ki jih je name nalepilo vedno bolj utrgano in megleno Mesto, ki nima več nobene tolerance s časom in samo priganja in trobi in vrvi (glagol vrveti), se usedem za računalnik... Ki prav tako priganja, trobi in vrvi!
Obljubim, da se v prihodnjih ponedeljkih izogibam črni barvi.
Grem na mašino, ki bruha denar (bankomat). Grem po bone, da si privoščim malo cenejši tvojih5minut sendvič. Butam po vratih, ker se nočejo odpret in uspem dojet, da moram pobutat zraven vrat, da se odprejo. Neumna sem bila cel dan. Dražjega 5minutnega sendviča si nisem v miru privoščila tam, kjer sem ga nameravala, ampak sem ga pogoltala 5minut pred pričetkom pričetka predavanja. Zelo pozno popoldne sem izkoristila mcBon in niti nisem čutila posebnega zadovoljstva ob tem. Enkrat sem šla zacahnat (označit) njegovo novo posteljo s svojim vonjem, potem pa domov. Na vlak. Plačat dodatek k vozovnici in doživet eno večjih zadreg v zadnjem času.
Obljubim, da ne bom nikoli več kupila črnega puloverja.
Nisem vedela ali naj se usedem ali naj stečem nazaj. Zvok, ki je podoben TutGagTutuju, me je opozoril na to, da ne smem biti zadovoljna s tem, da sem na poti domov. Enostavno povedano - rakotvorni prasec mi je crknil v ključnem trenutku. Nisem upala nikogar zaprosit za komunikacijsko žverco, ampak sem po kramljanju s samo seboj spoznala, da si ne želim 20minutnega pešačenja do svoje tete, ki je morda niti ne bi bilo doma. Zagotovo sem morala vedeti, da me domači StaršMobil čaka postaji. Javno se zahvaljujem punci, ki mi je danes rešila dan. Res je bila prijazna in prisežem, da ji bom posodila telefon takoj naslednjič, ko jo vidim pa tudi, če ga ne bo potrebovala!
Jutri bom v rožnatem. Obljubim!
In če hočem, da je ta Jutri res rožnat (kljub dežju), se moram v trenutku spravit k načrtovanju nekega programa.
---
photo by Matic.

petek, 07. november 2008

Danes sem lepa.

Če sem včeraj in predvčerajšnjim tulila v luno (kijenibilo), si pregriznila spodnji žnabelj (ustnico), se na tleh sobe valjala v nemoči in obupu ter klicala psihiatre (sliši se grozno, majčkeno pretiravam, ampak hočem, da si vsaj približno lahko predstavljamo razsežnosti mojih notranjih razklanosti), sem danes lepa. Ne pomeni, da sem svoje frustracije premagala (niti za centimeter jih nisem premaknila!), ampak pomeni, da sem spet sposobna treznega razmišljanja.
Pomeni tudi, da se bom po 35ih dneh končno spet objela z Njiiim!
Če ocenim, kako sem se držala na ravni pogrešanja minuli mesec... Prvič sem v temi (s širokim e-jem) močila blazino (tisti dan po prihodu iz toplic), čez štirinajst dni sem vajo ponovila, a s tem, da sem naslednji dan naredila traparijo (vađajna svetuje: ko ste pod močnim vplivom negativnih čustev, ne pišite elektronskih sporočil - raje nekoga ubijte! Pri elektronski pošti se je nesmiselno izgovarjat na neprištevnost, pri umoru pa se že da kaj zrihtat...), ampak sem prebolela. Najbolj porazna za mojo dušo sta bila pravkar minula sreda in četrtek. Kot sem že nekje rekla - pogrešanje se je vzporedno s pričakovanjem stopnjevalo. Verjetno sem ošvohnila življenjsko energijo nekaterih prijateljev (sploh tistih, ki so me morali dan na dan poslušat), a sem optimist in vem, da se bo v naslednjem tednu spet vse zravnalo nazaj.
Torej? Ocena? Minus 5! Minus zaradi določenih pretiravanj in kompliciranj, 5 pa zato, ker res nisem imela občutka, da bi bilo hudo. Jes, jes, še vedno sem ednina, tisti jokavi kiksi pa le kažejo na to, da sem tudi človek! (khm.. ženska?)
Čakam, da bo ura osem, da zdrvim na letališče.

torek, 04. november 2008

relativno zadovoljstvo

Po relativno zadovoljno preživetem ponedeljku sem se odločila nagradit, kajti relativno zadovoljno preživeti ponedeljki so redki! Iz štacune sem se obložena z vrečko čipsa, tremi čokoladami, koruzno žemljico, čokoladnim krofom in s češnjevimi žvečilnimi gumiji zbasala v avto in še preden sem se pripeljala domov, sen požrla krof, eno čokolado in tri hrustke čipsa (ah, to je prednost statusa sovoznika!). //=4,53€//
Tanji sem v ročice - brez, da bi sprejela odgovor "ne" - potlačila svoj indeks...
Ne sanja se mi od kje sem načrpala toliko dobre volje, ko pa sem polnih 30 minut kakavčkala z meni ne prav ljubim bitjem (na koncu se je sicer izkazalo za precej normalno srečanje - zapadli nisva v noben konflikten vozelj), potem pa še vsaj štiri ure preždela v neprodušnih prostorih hiše Tamkjersopredavanja. Tole drugo spada med še posebej grozne in travmatične izkušnje in če se ima to namen ponavljati vsak ponedeljek, začnem z greenpease kampanjo za varčevanje z energijo. Sovražim nepotrebno razsipnost!
Tudi relativno zadovoljno preživet torek je za mano. Prvič v življenju sem naročila solato. V piceriji. In jo tudi dejansko in konkretno jedla (nisem je pojedla, ker imam majhno želodčno kapaciteto:D). Jaz, stroga nevegetarijanka sem naredila svoj prvi korak k spremembam (sploh vedela nisem dokler me na to ni opozorila Maja:)), o katerih nedogajanje sem na depresiven način razglabljala enkrat nekoč (čudno zasnovana poved, res:P). Po dvajsetih minutah premikanja po centimeter za centimeter in po petminutnem nemočnem obstoju sredi križišča, ko so se na semaforju zamenjale že tri zelene, mi pa smo še vedno tičali tam in poslušali hupanje nestrpnih avtomobilov, sem končno prestopila na drugi mestni avtobus, kjer sem... Stala skoraj v šoferjevem naročju. Pametno, da sem se po svoje dišeče palčke in po Sabinine nogavičke odpravila v času, ko se vsi masovno odpravljajo domov. //=2€//
Tanja mi je v ročice - brez opozorila, kaj mi daje - potlačila moj indeks...
Ja? Čudovit je! Žal fotografija ne toliko, ker je slikano pod lučjo in moj fotoaparat boljšega ne zmore, ampak bistvo je vidno - Tanja zna! Tanja ve! Tanja ima čut!
Všeč mi je to relativno zadovoljstvo. Kljub premnogim stresnim udarcem čez dan, se že drugi dan zapored zadovoljno odpravljam spat. Jutri me čaka Sreda, za katero že zdaj vem, da se bo iztekla podobno - prisiljena krvodajalska akcija (prisiljena!) plus šnofanje (ovohavanje) štacun z obutvijo že kažeta na variacijo mojega zadovoljstva. //=cca.100€//
Tanji bom v ročice potisnila še vse zvezke, knjige, skripte (še srednješolske!), da mi jih obarva v vseh barvnih odtenkih po njeni lastni izbiri! (hecamsezelo:))
In pogrešam... Že zelo močno. *

nedelja, 02. november 2008

Pošastno!

Povezava s Halloweenom v tej objavi je zgolj naključna!
Zaloga filmov s strogo romantično vsebino je za tak večer, kakršen je bil včeraj, obvezna! - Poudarek je na zalogi in ne na samo enem filmu, kot je A Lot Like Love (kratek komentar: enkrat v prihodnosti se grem tudi jaz gola slikat na skalo sredi gmajne! :D), kajti Indiana Jones kot starček (in še vedno atlet) je povzročil naslednje:
  • 50 minut sem na pavzi držala svojega retardiranega mišaka* in vmes klikala po spletu, da sem videla, če sem še vedno v stiku s sedanjo civilizacijo,
  • drugo polovico filma sem pustila za danes dopoldne/popoldne, ko bom čutila, da so ljudje okoli mene še vedno živi in da so ljudje,
  • nočne more. Niti na wc nisem upala. Sanjalo se mi je o lobanjah, o ljudeh brez kože na obrazu in o ljudeh s scefranimi lasmi.
V ne prav stabilnem duševnem stanju** sem najbrž še bolj dojemljiva za fantazijo drugih (Spielberg & Co.) - že v običajnem stanju jo napihnem do neverjetnih razsežnosti, v malo bolj občutljivi duševni fazi pa je z dodatkom svoje lastne bolne domišljije to umor za moj paranoičen del mišljenja. Ah, se mi je res potrebno tako vživet v vse, kar je izmišljeno? Zakaj ne morem preprosto samo spremljat poteka dogodkov, brez da bi v to vložila kupa emocij? Obljubim, da bom upoštevala Tinin radodarni nasvet, da naj take stvari dojemam s humorjem. Hudiča, saj je samo Indiana Jones! Sploh ne sodi v žanr horror movie.jev (priznam - pri teh šele stisnem mednožje:)), ampak sodi v žanr filmov, ki so na top5 listi mojih priljubljenih žanrov!
Sredi noči je name padel še plakat, z nogami sem zatipala nekaj hladnega, za kar sem potem ugotovila, da je to steklenička silikona za lase, ki sem jo popoldne malomarno odvrgla na posteljo in malo kasneje je malo zapokala okenska šipa - sedaj me bo zares težko nekdo prepričal, da to ni bilo delo starodavnih in uročenih pošasti! Huh... Tako zelo strahopetnica sem. In pošastno ni to, kar gledam na ekranu, ampak je pošastno to, kaj sem!
---
*"retardirani mišak" - še vedno mi dela samo desna tipka, leva klikne le od časa do časa - nastaviti sem si morala funkcijo levičarjev.
**razlaga za to, kakšen je bil včerajšnji večer, se skriva v "ne prav stabilnem duševnem stanju"

petek, 31. oktober 2008

Okovi ...

Včasih si želim (in ta "včasih" je prav zdaj in vleče se... Em, since ever?), da bi bila nekje drugje, da bi bila nekaj drugega, kot sem, in da bi počela drugačne stvari, kot jih počnem. Se strinjam - ta želja je prestroga, zato sem se pogovorila sama s seboj, sklenila kompromis in tako ostajam le pri željah, da bom postala nekaj drugega, v kar se sicer prekleto očitno spreminjam.
V kaj se spreminjam?
Občutek imam, da predvsem v Nekdojko (Nekdo ženskega spola), ki bo stala na eno in istem mestu, ker je to sigurno, in ki se bo držala eno in istih stopinj, ker so tudi te sigurne. Bognedaj, da bi stopila korak bolj v levo, ker bi tam obstajala možnost mrtve živali na katero bi lahko stopila (yuck), in hudiča, da ne bi smela skočiti v zrak, ker bi se lahko zaletela v strop! Ta Nekdojka bo svoje dolgočasno življenje sicer živela, ampak v iluzijah, da nekega dne življenje ne bo več dolgočasno. Bolj bo čakala na to, da ji na glavo pade zvezda, kot pa da bi jo sama sklatila z neba. Ko se ji bo ponudila priložnost, da spleza na lestev, ki vodi proti zvezdi, bo ponudbo zavrnila z utemeljitvijo, da ni sposobna za kaj takega. Mogoče bo navrgla kak drugačen argument, vsekakor pa bo vedno našla nekaj - čeprav neprepričljivega. Kasneje se bo sekirala in se tolažila s tem, da se ji bo kmalu pred nos postavila nova lestev (ne, ne bo je prinesla sama). Zgodba bo najverjetneje ista.
Nočem biti take vrste oseba in nočem postati še bolj take vrste oseba. Hočem se spremeniti - zdaj - in hočem se spreminjati tudi v prihodnosti.
Ne vem kje in kdaj sem se začela filat z nespontanostjo? Kje za vraga sem v Procesu zafrknila, da sem postala skeptična glede vseh in vsega, kar ni tako "moje", kot bi moralo biti? Verjetno že takrat, ko sem se odločila biti poslušen in ubogljiv otrok, ki mu sicer ni bilo treba nikoli pomiti posode in posesati stanovanja. Ko je bil za to čas, sem se trmasto uprla, ker pač to ni bil del moje rutine, bilo bi nekaj drugega, nekaj česar nisem navajena. Lahko za svojo trdnost tukaj in zdaj krivim starše, ker so to dopustili? Tudi če - na meni sami leži to, kakšna bom.
Še buče za noč čarovnic nisem nikoli izrezala, ker je zame to nekaj netradicionalnega, v novi restavraciji se izogibam eksotični hrani, raje ostanem pri dunajcu in pomfriju. Najbolj zanimivo je, da si želim poskusit ogromno novih stvari pa se v trenutku izvedbe takega in takega dejanja obrnem nazaj, se oblečem v najbolj širok pulover, ki me objame - tako, da se me ne vidi - in stečem nazaj v svoje zavetje, svoje udobje, kjer sem Jaz, pulover in vse tiste stvari, ki jih imam pa mi ne morejo pobegnit. Tako me je strah vsega novega, drugačnega, vsega takega, kar bi mi sicer pomagalo pri moji osebnostni rasti, kar bi mi pomagalo biti pametnejša, bolj izkušena in samozavestna.
Zavedam se svojega problema. To je menda dobro. Še vedno pa ne naredim nič. To pa menda ni dobro. Ne znam zbrat dovolj moči, da bi premagala vse zavore, ki mi otežujejo pot do cilja (= do malo večje dinamike v mojem življenju), vendar vem, da je to, da prestopim tisti plot, edini način, da vnesem vase malo spontanosti, ki mi bo najbrž polepšala pogled na svet in omilil neke vrste sovraštvo do sebe.
Pa še nekaj: potrjevanja ostalih o moji slabi lastnosti ne prenesem. Ne pašejo mi, dovolj se tolčem po glavi že sama. Je to mogoče kak znak zanikanja?

sreda, 29. oktober 2008

Moj Dežnik je lahko -

Lakiram si roževinaste predele prstkov, poslušam trenutno najbolj aktualne moje komade (oh, pravzaprav sem pravkar začela z gledanjem zadnjega dela Opravljivke), čakam, da se mi segreje soba, kajti jaz nisem Pingvin in življenjski pogoji ob prihodu domov so v moji sobi vedno primerni le za južno/severnopolarne živali in čakam, da se odpravim umit moje skromno naglavno šavje (delam na tem, da bo nazaj spet pridobilo nekdanjo bujnost).
Dan Danes je čisto nasproten Dnevu Včeraj. S kančkom sitnobe sem se sicer vseeno zbudila, a po rešeni dilemi (vlak ali avtobus?) sem rumeno zakorakala v dan, ki mi je sicer sporočal sivino in utripal z rdečo lučko "vzemi dežnik!". Vzela sem ga - ta velikega, rdečega, ki mi maksimalno, kakor dežnik sploh lahko, zagotavlja, da mi nadležne kapljice ne padajo na stekelca očal (meni osebno ena najbolj motečih "produktov" deževja). Danes sem bila klepetulja. Danes sem bila polna idej. Danes sem sodelovala. Danes sem bila glasna. Danes sem v vroči, brezzračni, smrdljivi predavalnici ostala edina z energijo. Danes se nisem psihično izmučila že samo zaradi lastnega dihanja pa čeprav sem se fizično komaj nosila po pločnikih ob hrumeči cesti. Danes sem živa.
Domov sem prišla - s suhim dežnikom, kar pomeni, da me je za trenutek prevzela jeza, ker sem cel dan po nepotrebnem tovorila dodatno breme in se obremenjevala s svojim največjim strahom - izgubo, pozabo dežnika. Še večja mera jeze me je prevzela, ko sem se spomnila, da sem včeraj morala skozi vhodna vrata doma vstopiti premočena, ker se je branilec dežja odločil, da bo ostal raje na suhem v veži. Ph! Murphy...
Torej, moj Dežnik je lahko tudi zelo nesramen in posmehljiv balon.

ponedeljek, 27. oktober 2008

They killed him!

Tam stoji - nepremično in tiho, vedno pripravljen, da se prepusti volji moje nestrpne ročice, ko ta poseže po njem. Zakaj imam na beli omarici levo od mize vedno pripravljeno rolico wc papirja? Ker je praktičen in tih, je priporočljiv posebej za primere, kot so:
  • nevede prevrnem kozarec vode,
  • nevede prevrnem kozarec soka,
  • nevede prevrnem šalco čaja,
  • nevede prevrnem šalco kakava (res, vse to se mi že prepogosto dogaja),
  • bolno izbljuvam (mimogrede, "izbljuvati" je beseda dneva) lekadol*, ki se mi je pred vstopom v žrelo uspel zatakniti (smrt kot stranski učinek v navodilih ni naveden!).
Ubili so mi palčka za Domišljijo in Navdih. Niti pri današnjem diskutiranju, kjer bi običajno morala imeti svoje lastne ideje, svoje lastno mnenje in svoje lastne argumente za to - jih ni bilo od nikoder. Še potiho nisem zmogla ustvarit približne slike. To mi je še dodatno poteptalo samozavest pri mojem inovativnem razmišljanju in počutim se... Močno prazno. Kot robot, ki se prepušča življenju brez začimb (ker roboti pač nimajo okušalnega središča). Kot toaletni papir, ki čaka, da mu naslednji panični izbljuvek hrane zmanjša obseg.
Danes sploh ne najdem nobene zadovoljitve. Življenje brez wc papirja je postalo nepredstavljivo.
Luščim se.
*"lekadol" ali "Lekadol"? "lekadol". Zato, da ne delam reklame.

sobota, 25. oktober 2008

Sovražim Ričet.

Ko pride domov, še vedno na skrivaj pokuka okrog sebe, če se bo od kje privalila črna kosmata kepa in jo ugriznila v rit. Ko se sprehodi po novih nakupovalnih centrih na obrobju mesta, si v mislih živo predstavlja navdušeno pripovedovanje stare gospe o tem, koliko lepih trgovin je na kupu in koliko lepih reči prodajajo - posebej za njeno vnukinjo. Ko zagleda par, ki se drži za roke, se astralno preslika v 27 stopinj toplo deželo, kjer se njen 'duh' stlači poleg njega pod odejo in si na njegovem vratu namišljeno pogreje ledene dlani.
Rjovem! Glasilke so bile spet sposobne imitirati živalske krike, iz goltanca se je hkrati zaslišalo še vreščanje, zatem pa težki vzdihi nemoči. Rekla sem, da še enega spopada s tiskalnikom ne bom preživela - če sklepam po tem, da se počutim lebdečo, da je moja glava čisto lahka, duša pa neverjetno pomirjena... Sem mrtva? Nisem. Tiskalnik je končno izpljunil tisto, kar sem zahtevala od njega. Verjetno ni prenesel histerične živine nad seboj, dejansko pa bi tistih 50 strani dobila hitreje, če bi jih napisala sama, kot pa da sem čakala na boljšo voljo oz. vdajo Tiskalnika.
Danes sem, bolj kot kdajkoli prej, precej sovražno nastrojena do okolice. Sem predvsem spadajo mater (iz razloga "ričet"), ričet in še nekaj, česar mi spomin noče predat v uporabo... Mogoče - ričet? Z njim se je namreč moje negativno doumevanje obstoječega sveta začelo. Lačna sem bila in za potešitev lakote dobim... Ričet! Po vrhu vsega preberem, da se ga drži sloves zaporniške hrane, kar me niti ne moti, mi je pa dalo absolutno vedeti, da izbire z drugo hrano nimam (grozilno sikanje z materine strani je bilo pač le... Sikanje). Na živce si grem.
Utrujena sem, ležanje s pokrčenimi koleni na Mojčinem kavču je bilo nekaj najhujšega kar se mi je zgodilo v življenju (pa vendar je za lejdiz najt vedno vredno tvegat polomljene noge), za osebno izkaznico so tokrat zaprosili Katjušo, Tina je med predstavo Mamma Mia prepustila besedo smrčanju, povečana potreba po snifanju zraka in vihanju nosnic pa potiho opozarja na morebiten prehlad. Kupa zapiskov se še vedno nisem lotila prepisat (ne grem fotokopirat!), članka sem prebrala le nekaj vrstic, s prevodom se niti trudit ne nameravam, usb ključ pa je... I z g u b l j e n! Neverjetno.

sreda, 22. oktober 2008

Here comes Gravity ...

Najverjetneje zaradi dokaj stabilnega duševnega počutja nisem v ravno poštenem pisateljskem zanosu.
Precej hud in precej močan padec nazaj na Zemljo se je še najbolj pokazal v moji zmedenosti in neiznajdljivosti v tem svetu. Kot da bi me v preteklih letih mojega življenja vzgajali volkovi (prošnja, če bi lahko dobila enak sendvič kot kolegica, je iz mojih ust prišla tako zelo jecljajoče in nepovezano, da je bil s-katerega-planeta-si?-pogled z natakaričine strani čisto upravičen), kot da bi vse počela prvič (na drugo stran ceste pridem čisto potolčena s strani mimoidočih komolcev, ker sem pozabila, kako se hodi "s tokom" - smrtno nevarno je postalo zame še telefoniranje v javnosti) in kot da bi pozabila na katerih mestih običajno hranim kartice, mobitel in ostale zadeve... Saj ne da me to ne bi mučilo že od nekdaj, ampak v teh dneh sem doživela posebej nadpovprečno izgubo listkov, bankovcev in elastik za lase. Običajno skoraj vse potem tudi najdem, vendar je do takrat še dolga pot nevrotičnega metanja neizgubljenih stvari iz torbe, kar potencira dodatno možnost, da še te neizgubljene stvari postanejo izgubljene (žvečilni gumiji so najpogostejša žrtev, v ponedeljek tudi osebna izkaznica!).
V tem tednu se mi je od dvakrat uspelo dvakrat izognit zadnjim predavanjem dneva.
Kdo je kriv?
Najprej je bila kriva moja šibka narava, potem sta bili krivi LPP mesečna vozovnica in... Kraljica, katere klobuk je bilo potrebno nujno uzret, ko se je sprehajala čez Tromostovje, kajti v nasprotnem primeru naša radovedna potreba ne bi bila potešena. Prvi razlog za izginotje s prostorov fakultete je kristalno jasen (res se ne morem upret močnemu vplivu Okolice, ki me vabi za stolčke in mizice lokala za faksom), tudi tretji je sprejemljiv (in že obrazložen)... Mesečna vozovnica pa je le postala izgubljena in to ni razlog "kar-tako". Iz mojega žepa - na tla in pod noge prijaznemu paru, ki me je nekaj trenutkov kasneje, ko sem jo že panično (tu mislim Konkretno Panično) iskala po tleh ulice, poklical in me spravil v ganjeno fazo "dobri ljudje še vedno obstajajo!". Prav res - mogoče izgubljam upanje v človeštvo, ampak zares mislim, da je takih ljudi izredno malo.
Kar pa je pri vsem tem glavno - domov pridem pravočasno, da pred spanjem doživim še en cyber-orgasm (primerjanje, kdo ima lepši trebušček zna biti izjemno vzburjajoče), ki mi ga omogoči Mr.Skype in dobra povezava z Azori.

sobota, 18. oktober 2008

Mehurčkasti Zapisi

Nikakor nisem uspela preživeti štirinajstih dni, da si ne bi sproti zapisovala svojih razmišljanj (naslajanje nad močnim tokom vode pod ritjo je lahko neverjetno stimulativno za najvišji del človekovega telesa), ugotovitev (če verjamemo ali ne, do teh sem kljub ogromno prostega časa uspela priti izredno malokrat) in mentalnih pretresov (takšnih in drugačnih, pozitivnih in negativnih). Ker možnosti za internet in računalnik iz neznanega razloga ni bilo, sem se zadovoljila z mini tipkovnico mojega telefona in s funkcijo Beležke v njem. Kot posledica tega je nastala sledeča objava. Precej nekoherentna.

Za začetek kratka statistika:
Število prejetih sporočil sms: 153
Število poslanih sporočil sms: 172
Ur telefonskih pogovorov: 13
Prebranih knjig: 5
Prevoženih km s sobnim kolesom: 80
Pridobljenih kg: 0,20 (!?)

Prejetih sporočil prek elektronske pošte: 24 + 4
Novih objav na mojih najljubših blogih: 188 (gulp..)
Novi virusi na računalniku: preklet trojanski konj! (14 dni sproščanja je ob tem izgubilo svoj pomen)

Že prvi dan me je gigantska rit avstrijske mame brez vprašanja izrinila iz mojega mehurčkastega območja. Že prvi dan! ... In s tem dnem sem, s krokodilčkom turkizne barve, ki se po odtenku lepo ujema z bazenskimi ploščicami, zasovražila vse nemško govoreče babice. Jaz, kot najlepše dekletce v onem koncu (aha, bila sem edina).

Goveja župca, koruza in višnjev kompot. ... In mami, ki se tako ljubko v svojih širkoih kavbojkah sprehodi po krožnik sladic in tega postavi pred mano, da ne bi drugi mislili, da bo to pojedla ona.

V sredo me doleti lahkotno spoznanje, da je za mano že polovica tedna in težko spoznanje, da je pred mano še več kot teden dni. Imam mogoče preveč prijateljev? Telefon brni ves čas, uho je že dobilo opekline, komajda še zmorem usklajevanje klicev in vseh drugih aktivnosti. Nimam preveč prijateljev.

Končno imam tako dolge lase, da jih lahko spet spnem na spešl vaginačin - ob strani in majčkeno čez desno oko. Skoraj bi postala melona, ker sem se tako prenažrla melon. Tudi špaget bi kaj kmalu lahko začela poosebljat! Po vseh fizikalnih izračunih bi se morala preobraziti v eno tistih joškastih balonov na dveh nogah, ki so me skoraj potlačili v dvigalu, a sem se v zahvalo moji preveč pridni presnovi zredila za... Em... Dva dekagrama?

Nedelja. V ravno prav sentimentalnem stanju sem, da bi mi močno počohala dušo kakšna lirična izpoved mojega junaka. Poleg tega ugotovim, da so moje sposobnosti empatije presegle vse meje - glasen smeh in solzica pod nosom ob branju čisto običajne romantične zgodbe že resno kažeta na to, da moji čustveni stabilnosti skoraj že škodujejo opisi čustev drugih.

Včasih sem raje tiho - pravzaprav sem skoraj vedno. In to me prekleto tolče po glavi. Povej jim svoje!, vpijem vase. Pa ob ključnem trenutku obnemim v prisiljen nasmešek. Menstruacija v toplicah je nekaj najneprijetnejšega.

Ko pogrešam, vem, da pogrešam. Ko pogrešam, sanjam (sanjarim?). Sanjarim o tem, kako se mu bom zabrisala v objem, kako bom svoje ustnice pritisnila na njegove in kako ga bom posilila kar tam, pred vsemi. Ko pogrešam, sem jezna, ker nisem z njim in moram pogrešat. Ko pogrešam, sem vesela, da sploh lahko koga in upravičeno pogrešam.

Film ne bo nikoli sposoben prikazat človeka tako lepega, kot ga prikaže knjiga. Prebrala sem svojo prvo knjigo v angleškem jeziku. Požrla sem jo. New Moon. Vampirsko zaljubljena sem.

Glivic nisem fasala, teoretično sem prekolesarila skoraj pol Slovenije, ob prihodu domov pa sem ugotovila zametke računalniške nepismenosti, saj sem kar dobro urico potrebovala, da so se prsti uigrali nazaj v staro formo.

It's nice to be home.

sobota, 04. oktober 2008

Grem in greva.

Še vedno mu lahko pošiljam sms.sporočila, na katera vem, da bom dobila odgovor. Še vedno ga lahko pokličem in če se ne oglasi, vem, da me bo poklical nazaj. Še vedno mu lahko zagrozim s samomorom (recimo zadušitev s hrano?), če ne pride danes zvečer še zadnjič do mene in ja... Prišel me bo rešit s Heimlichovim prijemom, zraven pa mi ponudil še umetno dihanje, ki ga ne bom potrebovala. Še vedno mu lahko v telefon čebljam o raznoraznih banalnostih in mojih notranjih strahovih, za katere bi bilo sicer včasih bolje, da ostanejo notranji, ker kladivcem, nakovalcem in stremencem normalnega Človeka res ne privoščim, da se zaradi takih neumnosti naprezajo.
Ne se hecat. Ta dejanja, čarobnost le-teh in občutke ob njih bom pogrešala! In to najmanj en mesec. Potencial, da Izgubljenost v Vesolju spremenim v Pogubljenost v Vesolju, je 50-50, vendar se vseeno bolj nagibam k svetlejši strani - k tisti, kjer ostanem izgubljena in ne postanem pogubljena. Dramatiziram (prav zares!). Komaj bom čakala, da se vrne nazaj, ampak pogrešanju... Prisežem, da se ne bom podredila!
Jutri šibam na 14dnevno mehurčkanje, masiranje, sproščanje, telovadbo, sprehode. Šibam na 14dnevno delatinič, branje, pisanje, poslušanje, čvekanje, hranjenje. Ležanje z vsemi štirimi od sebe - Krava bom! On pa odhaja nekaj držav bolj v levo - na otočke v oceanu. Na enomesečno uživanje za nas eksotičnega zraka. Jaz grem in on gre. Greva.
Ne bom več mogla pričakovat odgovora kartako na moj kartako sms. Ne bom uspela uresničit grožnje o samomoru in ne bom kartako mogla kvarit ušesnih bobnov osebi, ki jih sicer super zna dat na off. Aha, v tem odnosu sem postala razvajena. Gospod Gmail, gospod Skype in gospod Msn - ti trije bodo najini posredniki in toliko časa jih bom morala imeti zelo rada (še malo bolj kot sicer :)).
Danes se mi ne ljubi. Če ima naslednja pesem globji pomen - ignorirajte ga! Brez prenesenih pomenov mislim točno to, kar poje Jem.
Če pozabim polnilec za telefon, bom od civilizacije odrezana še malo bolj... Moj virtualni svet - na svidenje čez štirinajst dni!