nedelja, 29. julij 2012

Smola s srečnim koncem

Nekaj časa je že mir z mojim nerazumljivim poslanstvom, da moram kliknit na vsak "Download Virus!" ... Taplop je že par mesecev v povsem okej stanju ... Zato pa sem zdaj začela z nočnim polivanjem črnih čajev po mizi ob računalniku, da nekaj kapljic vseeno zanese med špranjice na tipkovnici. Zakaj pa ne.

Črni čaji so pomembna stvar za moje monotono nočno služenje evričev, saj preprečujejo boleče kinke glave in pomagajo pri kljubovanju težji nočni gravitaciji. Sicer sem navado odlaganja šalce prilagodila mojemu mrtvemu kotu in jih nujno začela odlagat na levo stran vidnega polja, poleg tega sem upoštevala vse štoraste tendence v meni in šalco vedno pomaknila malo bolj zadaj z dosega moje vihrave roke, ki bi jo zaradi magnetne privlačnosti ali nečesa tako rada položila v horizontalo. Harmonija je trajala, vseeno mi je pa sinoči uspelo politi tistega pol deci črnega čaja ob računalniku, kar me je, poglejmo s pozitive, vsaj dodobra zbudilo, če se mi je že delo brezvezno zavleklo do štirih zjutraj! Danes k sreči čudežno vse štima.

Sicer se me ta teden bolj kot ne vsakodnevno drži smola in bi bil računalniški servis za stopetdeset evrov res vrhunec. Že če pomislim na štorijo s klopom pa na ponesrečen pečen krompir, za katerega sem pokasirala par besednih plesk, izmaličen utp kabel, izgubljen (ukraden!) novi usb ključek v fensi velikosti mini kvadratka  (še je trajal moj rojstni dan, še!), ki se je sicer po pričakovanjih našel tam, kjer kleptokitty skrije vse svoje uplenjene zadeve, je okrog mene že fejst plapolala štorasta aura ... Potem pa sem zažgala še pico, ki sem ji pred postavitvijo pod žar funkcijo, da se polnozrnata skorjica r_a_h_l_o zapeče še s spodnje strani, napovedala perfektnost (vizualno in gurmansko!).

zadi

spredi

Tisto z enominutno zamudo busa v Ribnici (ne sprašuj) v petek se je zahvaljujoč najboljšemu kebabu in Cenetu, ki je dal pir zaključila kot povsem neosmoljena zabavna izkušnja.

sobota, 28. julij 2012

Toliko o moji gostoljubnosti.

Tole je klop. Z dolgimi kosmatimi tacami in ogromnim bauhom.

Površina z minipuh kocincami, na katero je prisesan, je moja koža.

O, ja. Uresničila se je moja najhujša nočna mora. Potem, ko so me nekoč prepričevali, da taki mastni in debeli klopji požeruhi napadajo samo živali, sem se zasilno potolažila, lažnjivo prepričala in to nočnomorno idejo o "Jaz, klopji gostitelj!" potisnila v kot. Do včeraj.


Še do včeraj sem menila, da najbrž štrlina, ki sem jo čutila, a je nisem mogla dobro videti, predstavlja po nesreči razpraskano materino znamenje. "Ne, ne! To je klop!" so mi povedali dobro videči med čofotanjem v ne tako mlakužastem Bohinjskem Blejskem jezeru, nakar sem zaštartala s cviljenjem ob zavedanju, da gre za zajedalsko pošast, ki se z mojo krvjo (!!!) hrani na meni že skoraj en teden (majghaaaaad) - najverjetneje sem ga fasala med švic-lulanjem v na-daleč-voham-klope gozdiču, ki je bil že tako poln mutirane favne, če se spomnim ogromnega polža in žilavih rjavih pajkov.

Tole je dokončen stop vsem larifari zgodbicam, da žuželke res niso nič strašnega, so nezlobne, nedolžne in nič hudega željne, da delam galamo, vikinkrik in rompompom iz povsem nerazumljive paranoje, da so moje fobije zares nesmiselni in brez konkretne podlage temelječi strahovi. Potem, ko me je lani nekaj pičilo v veko, da mi je zatekla tako, da mi je šele ledena Nadiža pomagala odpreti uč, in potem ko me je lani v istem mesecu pičilo še nekaj v ustnico in sem dobila urška-čepin žnabelj, in potem ko mi vsaj enkrat letno komarji požrejo hrbet in da o nenehnem kvarjenju razgleda z žužjimi telesci, ki tacajo po ekranu, ne govorim ... No, me ne bo noben hudič prepričal, da bi jih ne-sovražila. Jinx, nadaljuj s svojim žužkocidom, ja!

torek, 24. julij 2012

My special ingredient: las.

Tudi v današnji rižoti.

In ki ga vedno na krožniku najde najljubši fant, ki se je nad to posebno sestavino v mojih kuharskih stvaritvah že nehal pritoževat ... Če ne bi želel v meni zatret te neznosne motivacije po sekljanju čebule, praženju čebule in mešanju čebule.

Poročanje po nedelji:
Švic ni odplaknil težkih svinjarij, ki čepijo na mojem Optimizmu, je pa prestavil trn ven iz žive pete na blaten buler, ki se že dober dan namaka v bideju ... Kar je okej, če ne bi prinesel novih pizdarij, ki so se pripopale na čisti vrh naših lobanjskih kosti in bodo tam čepele še vsaj do petka. In potem do avgusta in prvega slajda avtomatskih drsnih vrat na faksu po počitnicah. Klavstrofobično je tole z never-ending-story-ji.

Švic je vseeno za tisto nekaj časa pomagal pozabit na kruti lepi svet tam zunaj in napeljal k temu, 
- da je največji problem postal manko ta hitrega na štamprle alkohola za šankom, 
- da je največje čudo predstavljala frkljica s plutovinastimi sandali, ki so se še kako  podružili in popujsali z blatom,
- da so bili najbolj sproščeni trenutki - štuparama trenutki, kar označujem kot fizično ravnotežni napredek ali pa kot poglobljeno raven zaupanja med mojo ritjo in rameni najljubšega fanta, ki se je vzpostavila šele po nekaj letih prakse
- in da je največjo jezo pokasirala hondasivik z v najin šotor usmerjenimi zvočniki, ker saj da smo spali na parkirišču (revolucionarno pri tem je, da na naslednje blatnenje v festivalskih hlačah vzamem tudi uhočepke, kar tudi kolerira z emšo številko mojega dnk-ja).

Švic je pustil črno piko. In par žužkogrizov na mestih, ki dajejo srhljiv opomin, kje vse so plezale kosmate žužkotace. In povzročil je ogromen mozolj na bradi - najogromnejši izmed vseh v moji mozoljasti zgodovini. In scalo je dolgo in po malo. Pa smo shendlali tudi tisto solzo in vseeno je švic pomenil čilautvikend z veliko smeha. Smrkljivemu nosu je poden potem izbila pravljična fotočajanka z mafini v Čudežni deželi, kjer je neutrudno pihal hladen veter, ampak zaradi prisrčnosti celotnega grajskega užitkanja sploh ne bo kanca obžalovanja.

Naj tudi jutri pustim en svoj las, ane. V špinači, ja.

petek, 20. julij 2012

Če na svetu ne bi bilo skrbi, bi umirali mladi.

Ker se ne bi postarali. Mogoče niti ne umrli.

Tuš in milni mehurčki nič več ne odplaknejo umazanije, ki paca po duši, kot so to pridno in enostavno storili včasih, v bistvu še ne dolgo nazaj.

Če bo švicanje tale vikend (in mokre kaplje v soboto!) imelo učinek ... Pa poročam po nedelji. 

nedelja, 08. julij 2012

Zelenostlinski naraščaj!

Ha, čisto tako povem - odkar mi je crknila prejšnja familija Peteršilj in nakar sem upala, da tiste frišne bilke, ki so na pogorišču na novo zrasle, prav zares pomenijo novo peteršiljasto dinastijo, za kar se je izkazalo, da gre za navaden nekoristen plevel, ki je izkoristil moje ljubeče podarjene kaplje, da se je še bolj okrepil ... Sem tegelc dala nazaj mami v reklamacijo, ki mi je na novo obnovila zemljo in jo obogatila z drugo familijo Peteršilj, ki nima krvne povezave s ta jalovo prejšnjo. Ta novi je tako visoko že zrasel, da bi rabil opornico, če bi hotel pokonci stati.


Bazilika je tudi kar po štukih začela gradit svoje mesnate liste, zdaj pa upam, da dobijo družbo. Ekstra kjut posodico sem namreč našla med embalažo - z luknjami spodaj! 
(ja ja, od lumpi češnjevih paradižnikov je, no)

ponedeljek, 02. julij 2012

Nula za ventilator brez pokrovčka.

Ne, ne. Moj rojstnodnevni teden se ni zavlekel še v tedne naprej. Potem sem se le še učila, končno obkljukala en izpit, opravljala še enega, nakar nisem šla na rockotoško rajanje.

Čeprav me je v kaseljcu pridno pričakalo vabilo z akreditacijo in vip parkirplacom.

Vseeno je diplomirala moja najljubša cimra, v Tivoliju z ne-lesbo-cake-fightom smo se imeli fino, kolena so postala pobuškana in krvavo rdeča. Neesetskost in videz mulčice, ki se je na asfaltu razbila z biciklom, me ne motita. Prevroče je tole s sedemintrideset stopinjami - tudi za tipkarjenje.