torek, 30. september 2014

(vulgarni) Edit:

Ah, da povem še štorijo o koprivah ... Kot že velikokrat in od vedno se hudujem nad privilegijem bitij z lulčkom, ki se lahko samo postavijo ob ograjo pa zalijejo in zamarkirajo un svoj grmiček, ko jih pač prime na odtok. Pa izgleda svetu povsem normalno. Bitja brez lulčka so pa malo depreviligirana, ker morajo ob tem početju počepnit in vesolju posijat z notranjostjo svojega mednožja (ja, malo vulgarna sem). In kot že velikokrat in od vedno sem visoko nad gorenjsko avtocesto začela malo panično iskat kotiček, da odrešim svoj mehur. Ni jih bilo veliko na tistih travnatih površinah, kjer vsi vse vidijo, sta bili pa tam ob lepi poti do cerkvice dve drevesi. Idealno, če počepnem vmes! Pa sem ... 

Lulala sem na placu z najlepšim razgledom na Gorenjsko 

in lulala sem na placu, zaradi katerega me je še cel dan pekla leva ritnica. Koprive so bile čisto male in predvsem samo navidezno nežne!

Selitev.

Imava luštno mansardno sobico, kjer sva si uredila hudo cosy posteljno gnezdece. Potem imava mojo nekoč otroško sobico, ki se spreminja v pisarno z vsemi sevanji in hrumenji računalniških ventilatorjev, pa še kopalnico in kuhinjo ... ki si ju deliva s še dvema prebivalcema tega zidanega giganta. V lončku za zobatke so zdaj štiri, na kuhalni plošči vrejo samo še malo večji lonci, ker veliki so bili že prej.

V kleti je skoraj celotna najina zgodovina iz Divjine, ki jo zdaj počasi sortirava bolj tematsko kot ob samem rompompomu in đumbusu selitve (seveda, ob prvih pakiranjih še paziš, da vse spada skupaj, potem pa že naključno začneš metat v vreče, kar ti pač pride pod roke, na koncu pa že eno po eno stvar bašeš v luknje že sedmega ali osmega avtomobila), a ta ostaja v škatlah - kot čisti opomin, da se bo celota kmalu premaknila naprej. Nekam, Ko ugotoviva, kako pa kaj.

Bere se popolnoma sprejemljivo, do bizarnega pa najbrž pride, ko povem, da sva razpeta med tremi nadstropji, vau! Veliko imava, a nimava toliko samostojnosti, toliko zasebnosti in miru, kot bi ga lahko imela, če bi bili vsi ti prostori združeni v eno malo, saj ne rabiva nič večjega, stanovanje. Potrebna bo komunikacija, potrebno bo dogovarjanje, potrebno bo prilagajanje, potrebna bo vzdržnost, malo več dobre volje in tisto nenehno prigovarjanje o samo začasnem. Samo začasnem!

Septembrski stres, predvsem ta negativen, je odprl tisoč področij, zelo potencialnih za prepir in za slabo voljo in za slane izbruhe tekočine, da se mi je pri the Projektu zaustavilo, da sem komaj lahko trezno razmišljala o svojem prihodnjem in da mi je otežilo korak in se mi je kondicijska pot zmanjšala s šestih na tri ali pa na eno minuto, stoječe homo sapiens stanje pa predvsem v bolj ping-pong žogastega.

Petkovo poslovilno druženje ob kapljicah alkohola in ob pet dni prej premišljenimi slanimi in sladkimi snacki (ki so združili tisto, kar je bilo za porabit s tistim, kar je dalo malo fensi štemplja) je burno dogajanje malo ublažilo. Ob garaškemu zlaganju v in prenašanju in prevažanju škatel ter ob obsesivnem pucanju omaric in drgnjenju v enem letu in devetih mesecih zažrtih flekih - na večje življenjske zadrege niti pomislit ni šlo, ob pristanku in prvem padcu pod spet svoje kovtre pa je bil ... Zen. In udobno stiskanje in varno lupčkanje, kakršnega rabiš za preživet.

nedelja, 07. september 2014

preslica versus primotren

Sem kar rabila danes dopoldne, da sem se nazaj naučila bit srečna ... Saj ne, da bi ga utegnila bolestno pogrešat, ampak ta praznina, ki je po malem nastala, ko je odšel (takoj mi je bilo sicer ravno, saj sem bila res vesela, da grem namesto na dvanajsturno pot lahko nazaj pod kovter zakomirat), ni nič kaj prijazno zaodmevala ob siceršnjem zlobnem dogajanju, ki ga ta čas napleta vesolje. Po tisti najstrašljivejši noči 24 ur prej, ko je vsak živec v telesu čutil svojo MS, ko mi naravnost stat ni uspelo, saj so mi noge, roke  in hrbet kar v valovih po svoje kontrolirali telo, ko sem do postelje prišla tipajoč po steni, da se nisem kar zvrnila na premikajočih se tleh, ko so mi potem v ležečem položaju migetale noge, ki se nikakor niso želele sprostit, in ko v določenih točkah celo nisem čutila delov telesa, dokler jih nisem zavestno premaknila. Težko dihanje in razbijanje srca sta bila verjetno le posledica panične psihe, ki se je spraševala, če je to-to, če je to tisti prelom bolezni, ki človeku pove, da bo od zdaj naprej njegovo življenje nenadoma obrnjeno na glavo, še malo bolj ovirano in v sedečem položaju. Ne morem, nimam časa za to, dokončat moram diplomo! 

Delno sem prespala noč, delno hodila na wc, delno ugotavljala, ali gre na bolje. Proti jutru je bilo skoraj okej, razen splošne pretresenosti, ki je ostala v mravljicah, ki so skakale čez živčne končiče. V navodilih antibiotika sem prebrala ta neželen redek stranski učinek o možnem vnetju možganov in s tem povezanih nevroloških znakih. MS krat sto, povem dežurnemu zdravniku. Primotrena ne pogoltnem več, naprej se raje zalivam s hektolitri čaja in preslice.

Ja, to o sreči je kar težavna stvar. Običajno se začetni počasi kobacajoči premiki pokažejo, ko začnem z urejanjem razmetanih cunj in s pomivanjem posode. Kot da bi svojo messy, razrešetano in nesnažno notranjost navidez želela prepričat, da je v bistvu vse v redu. Mi uspe! Nekaj podobnega se zgodi s tistim, ko ti raznorazni novodobni guruji sreče nalagajo, da se ob žalosti samo poglej v ogledalo in se namehni ... Že zato, ker je blesavo in smešno, to zna delovat.

V glavi si naredim mini plan, kako se bom soočila s to osamljeno nedeljo in ugotovim, da za dosego cilja ne bi moglo biti boljše kot to, da nimam nobenih distrakcij s strani sveta in človeštva. Brownie je v hladilniku že od včeraj, čudovit je, odtajane smrdljive notranje piščančkove organe (res ogabno smrdljive želodčke in jetrca in srčke) vržem na ponev za mačjo nedeljsko pojedino, zložim vse vrečke v škatlo (vrečkar in škatlar sem, saj veš) in odprem ... Izgubljena v Vesolju, šele potem ta pravi wordov dokument. 

sreda, 03. september 2014

urbano gre v ruralno

Res ne znam špilat na stresove note. V eni fazi se bom kompulzivno prenajedala s sveže pečenim sicer čudovitim kruhom in lizala po notranjosti kozarca, kjer se nahajajo še zadnja jezerca marmelade iz jagodičevja ob enajstih zvečer, v drugi fazi pa bom ob treh popoldne težko pila še kavo. Grenko in črno in to tisto, ki je bila v šparu v akciji nekaj časa nazaj, seveda, kako je ne bi.

Še vedno pišem diplomo, čeprav je ta "še vedno" malo površno izrečen, saj je čez poletje pač nisem pisala. Samo ukvarjala sem se z njo - v sanjah, med kuhanjem, klikanjem med vsemi spletnimi bonbončki ... Razmišljala sem o njej hudo močno, vsake toliko kaj popravila, vsake toliko kaj dopisala in preuredila. Vidno napredovala pa bolj počasi. Tako je v bistvu tudi šlo to poletje mimo. Nisem bila na morju (in hvala vesolju, saj je bilo tudi tam nebo en škaf in je lilo dol iz njega), nisem se kaj preveč gostila po lokalih (tošelj ni prevelikega interesa izražal), nisem ... Kaj sploh še? Sem se družila z ljubljanskimi sotrpini, to sem. In bilo je prelepo, prezabavno in pretoplo. Bila sem na festivalu s polži, v bulerjih in s pravo merico vsega, prav ponosno povem. Bila sem tudi še enkrat na drugem koncu reke, smo pekli pico v improvizirani peči pod zemljo, jedli vesele posebnice in naredili so mi ograjo in stopnice. Kopalk pa tudi tukaj nisem uporabila. Švignilo je! To deževno poletje ... Brez pisanja diplome.

Čez sedem dni bom videla, a se mi bodo jesenski načrti uresničili, kolikor jih še držim v rokah - ob tem, da sem že izgubila stanovanje, svojo petletno študentsko službovanje in vso dostojanstvo, ki spada v komplet. Korak nazaj, da bom šla potem lahko naprej, si prigovarjam. Najbrž me bo pa pred tem korakom nazaj pobralo od stresa.