Revolucija: blogovzdevčna

Kje? V Vesolju. Lahko tudi v mojem spletnem Vesolju, Blog-Vesolju.

Kdaj?? Včeraj v popoldnevu.

Kaj??? Vađajnasto sem se transformirala v Izgubljeno. Točno tako, kot je prav in točno tako, kot bi moralo biti že ob Velikem Poku in prvem vesoljnem zapisu daleč nazaj.

Zakaj? Ker sem ravno v ihti še zadnjih dni pred strašljivo pomembnim izpitom (v očeh se že vrti, v rokah se že trese in v grlu cmokotvori) in me seveda moti ogromno stvari. Preveč stvari. Vse stvari! Tudi vzdevčnost pisca tega bloga. Vađajna? Oh, prosim. Prerasli smo jo. Že ob zaključku izobraževanja na sekundarni stopnji šolskega sistema - naj ostane tam, naj nas zabava s svojim vulgarnim imenom v zaključnem obdobju telesnega preobrazja in potem naj bo mir. Napaka je sploh bila, da smo jo spustili na univerzo in v izgubljenost Vesolja, skoraj me je že sram. S tem se strinjamo vsi.

Seveda se zavedam, da vzdevek Izgubljena. ni tako melodičen, predolg je, preobičajen in dolgočasen. Ko se bom počutila za trenutek bolj najdeno, ga ne bom spremenila, do ponovne blogovzdevčne revolucije bo prišlo šele, ko mi bo vzdevek šel po domače povedano na namišljen klinček, ki štrli iz mednožja (poudarjeno na namišljen) ali ko se bom spomnila nečesa bolj za uho prijetnega in hkrati mojega (priznajmo pač, da me Izgubljena. vseeno zelo dobro ponazarja). Je pa zabavno, ni kaj. Se še nisem navajena kot nevađajne.

xoxo Izgubljena.

P.S.: polonap, ki me je nekoč medvrstično ozmerjala z luliko ni povzročila te revolucije - sem o tem razmišljala že zelo dolgo dolgo.

In moj najljubši je!

Racionalno sem sklenila, da je Inglourious Basterds (po domače Neslavne barabe) postal moj najljubši film. Do sedaj še nisem imela svojega najljubšega filma, imela sem nekaj dobrih filmov, nekaj povprečnih filmov, nekaj osupljivih filmov, nekaj neumnih (haha - Hangover!), lepih, jokavih filmov, predvsem so mi bili filmi vsak na svoj način gledljivi (tudi Valley Girl zaradi ogromnega nosu Nicolasa Cagea).

Inglourious Basterds bo od včeraj naprej moj najljubši - pa četudi le do naslednjega... Do Igorja mogoče.

Najljubši je zato, ker sem prvič posedela ob tako polni dvorani, kjer so gledljivci morali sedeti tudi v prvi vrsti - bilo je šumeče, ni kaj. Najljubši je zato, ker sem zbrala pogum za načrtovano brezbrižen ogled, kljub pričakovanju krvavega, krutega in izguboapetitnega. Če že nikoli nisem imela najljubšega, sem vedno vedela, da ne maram naci-žanrsko obarvanih filmov, ki me sicer fascinirajo, ampak skoraj vedno napeljejo k bruhajočemu razpoloženju. Najljubši je zato, ker mi je kljub hard core tematiki držal ustnice v trapasto nedefiniranem položaju (presenečeno smejočem), zobovje pa se je nenehno svetlikalo v soju filmskega platna. Zadovoljno sem odstopicljala iz dvorane s prazno škatlo kokic, ki naj bi jo vrnila nazaj h kokičarjem. Tjuška tenkju.

Saj pravim... Do Igorja. Ki mi ga bo prikazalo moje osebno pikslasto ekranje in za katerega sem šele pred dnevi izvedela, da obstaja in da nosi potencialno zabavnost. Vsekakor bo sprostilo ob buljenju in študiranju letnic uresničitev in neuresničitev, sprememb in nesprememb teh in teh osnovno in srednješolskih zakonov in osnutkov zakonov v zgodovini našega od nekdaj bednega naroda. Sovražim prvi september.

Misija.

Obljubim, da si v naslednji noči, ko si bom sebe predstavljala kot najogromnejšega otroka Nesreče, presekam solzevode ali pa brutalno razcefram center, kjer poteka produkcija teh slanih kapljic. Pri meni naduspešno.

S tem bom sebi in še komu podaljšala življenje za par minut pa še prijetno naspano se bom naslednji dan zbudila.

Tako se danes še počutim trapasto.

Oh, to poletno dopoldnevje...

Naj ne mine!

Spadam sicer med ljubitelje vsakega posameznega letnega časa. Tudi poletje je moje najljubše, ko se zjutraj bosonogo sprehodim (lahko tudi odvlečem) preko stanovanja do terase, kjer se izčrpano zavalim (lahko tudi z zadnjimi močmi zlezem) v rexov stol. Pogoltnem lonček Activiinega zvarka za uravnoteženo prebavo in zasedim (in pošteno pokažem slike izpod spalne srajčke sosedom - če se ne bi pred teraso razlistila trta in dve hruški). Na rexovem stolu. Zavlečem se do kopalnice, si umijem zobe in lase - ker to pač paše skupaj in grem nazaj na teraso. V rexov stol sončno sušit lase.

Misli na učenje in na delo mirno, kakor je mirno to poletno jutro, pospravim pod Rexa. Uživam v poldremajočem stanju, ko se mi svet zdi še brezsmiselno lep in nezloben. Diham v prepričanju, da bom s prstom premagala vse vesoljce, ki mi skačejo na pot pri moji odisejadi...

... Dokler se ne spotaknem čez mačkonko, ki se mi kot modra dirkačka zapodi skozi noge. To me zagotovo prebudi.

Ali kako se skuha kofetka.

Ta teden sem na praksi. Na praksi kuhanja, predvsem kave. Čaj mi gre namreč odlično od rok, kosila so pa pač manj nujna in obstranska panoga (mimogrede sem danes skuhala makarone v tunini omaki, hah). Kuhanje kave pride kot primarna dejavnost, ko je skupnih uric spanja v celotnem bitju zveze bore malo, kar pride kot posledica nasprotujočih si bioritmov.

Primer: Spat grem ob 00.00 (to je povprečje), moje bitje večje polovičje pa se mi pridruži čez nekaj ur, ko se že k dnevu kazati začne in ko moj organizem kmalu poroča o svoji prezaležanosti. Če želim, da mi bitje večje polovičje sledi mežikajoče v dan, mora pred nos dobiti šalco kofetke - dišeče in vroče.

No, to se še ni zgodilo.

Trudim se. I really do! To, da sem danes zaspala, res ni opravičljivo, ampak včeraj... Včeraj sem bila samo nerodna kot pač znam vedno biti. Včeraj sem žlico temnega prahu namesto v džezvico zvrnila na kuhalno ploščo in včeraj sem skoraj zamenjala cuker z drobtinami. Pred kavno katastrofo me je rešil "Are you stupid?" krik mojega bitja večjega polovičja. To bitje se je iz postelje dvignilo iz preventivnih razlogov, ki se tičejo primernosti okusa kofetke - ta je namreč postala vprašljiva, ko sem pred velemojstrskim kuhanjem večkrat švignila do postelje, da sem vprašala "ko zavre?" in "kolikokrat odstavim?"

Kave ne pijem oziroma jo pijem samo v kafetkarijah, ko se mi ne ljubi drugega naročit ali ko mi izrecno zapaše nekaj kavastega. Kofetko pijem še, ko mi jo nekdo zares in z veliko mleka postavi pred obličje. Skratka, kuhala je nikoli nisem, vsi so si jo vedno skuhali sami, tako da pojma o tem res nimam veliko, na barkafeovitku pa tudi ni navodil za pripravo.

Se zavedam, da je vsakemu bolj ali manj kofetkarju to samoumevno bolj kot umivanje zob in jaz kot nekofetkar obljubljam, da se v kuhanju kave izurim še ta teden!

Jutri zjutraj bom videla, če taktika z nenehnimi zoprnimi vprašanji o enostavnih stvareh ni bolj učinkovita pri prebujanju kot kavica sama.

Slovarček:

*celotno bitje zveze = testosteron + estrogen

*bitje večje polovičje = testosteron

*jaz in vse v prvi osebi ednine = estrogen

photo by Matic V.

Fešn Kompleksi so v moji Možganovini.

Pozdravljeni. To je moj fešnblog in hecam se. Povem pa nekaj - v zadnjem času je spremljanje tako imenovanih fashion blogov postala ena mojih bolj srčkanih opravil dneva. Pa nisem nikakršna posebna modna obsedenka, modna zasvojenka, modna strokovnjakinja... Še najmanj. Vse kar vem je, da si Oko rada nafutram ob pregledovanju fotografij bolj ali manj znanih dekletc in absolutno so posebni posladki skriti v tistih izvirnih, pristnih, neobičajnih, a zanimivih in s tem sprejemljivih kombinacijah. ... Ki bi jih obleklo tudi moje Telesce, če ne bi bilo to tako obremenjeno z mnenji drugih - ne glede na svoje zavedanje, da je tako mišljenje neumno, nedoraslo in še posebej nesamozavestno in ne glede na svoje zavedanje o tem, da si samo Ti tisti, ki daje ime Modi in da ta ni pravilo v nikakršnem kontekstu.

Tako danes nisem upala na stegencih obdržati rdečih kratkih hlačk v kombinaciji z rjavobelo frfotljivo majčko in končno kupljenimi poletnimi čeveljci. Tako sem raje nogice oblekla v kavbojkaste skinike, da sem pokrila čeveljce in obvezno ne izpadla malo drugačna kot običajno.

Nožno nohtovje sem želela prekriti s temnejšim rdečim lakom pa sem po pleskanju palca ugotovila, da imam prevelike nohte za kaj takega... Takoj je pucal aceton in nevtralna barva je bila ponovna zmagovalka. Po domače: nimam jajc in puder na obrazu odpade prav zato, ker bi bilo to nekaj, kar ni v skladu z mojim vsakdanjim bivanjem. Ah!

O, saj pride dan, ko se podrugačim. Se pa s tem počutim neudobneje in opravka imam s katastrofalno ogromno količino samovprašanj o primernosti svojega outfita. Zato Dragi Kdorkoli. Ko me naslednjič vidiš v vsej moji drugačnosti, me pohvali. Takoj, brez pomisleka, odločno! Ponovi večkrat, da se mi vtisne v podzavest - tudi če v resnici izgledam klovnasto s pridihom gozdnega škrata! Hvala.

Diši po nekoč.

Dobre volje sva. Če ne doživljam tistih ženskih zoprnih dni, jih tudi ti ne doživljaš. Sva dobre volje in tako greva spet v kino. Na zmenek v svet čarovnikov, brazgotine na čelu in letečih črnih lis. Uživam. Iksiksel porcija stiroporne koruze in dve iksiksel flaši mehurčkastih pijač. Za moje oko sem spet izbrala vrsto predaleč zadaj pa mi je vseeno. Oba dišiva po točno tistih dišavah, ki naju spominjajo na začetek zgodbe. Morda pa sem samo jaz take vrste vohljačka spominov. Nekje kmalu sezujem svoje tako že stare čeveljce in bosonogo pomolim proti tebi. Zapredem. Po končani predstavi me odpelješ domov, mi daš lahkonočni objem in odideš. Se vidiva kmalu. Z nostalgičnimi občutki se sama zakopljem v posteljno mehkobo in zaspim v sanje, kjer gorijo drevesa pod mojim oknom. V zadnjem času pretirano rada sanjam ogenj.

Ljubek večer.

"and they're all made out of ticky-tacky"

Sem v ravno taki volji, da bi malo pokrulila ali pogrulila o kakšni vsenovici... Vsenovični novici. Pa je nimam. Še vedno ostajam pri svojem malem šihtkanju, ki me ima časovno končno malo rado, ostajam pri Weeds, katere čisto prvi del sem pogledala šele po nekaj mesecih mirovanja na namizju velike kište, še vedno ostajam pri želji torkovega obiska planettuškina, ki bo mogoče prav danes uresničena. Nancy z nenehnim cuzanjem slamice, ki štrli iz plastičnega lončka pijače mi utegne iti kmalu na kakšen živec ali dva.

Niti izpitno gradivo ni dobilo magičnih moči, da bi se samo od sebe transformiralo v podstrešne sobane moje lobanje. Še v vidno polje mojega očesa se ni premaknilo. Trapasto izpitno gradivo.

Ostajam pri novicah drobne sorte, te pa postajajo dolgočasne in zlobne. Iz minusa sem že skoraj priplezala, najbrž pa bom spet padla nazaj v graben.

Nezadovljno srečen deklič (ž!)

Ah, ne, ta deklič z valovitimi ne 'tič-ne miš lasmi je sicer srečen. Bi že moral biti, če izpolnjuje vse pogoje za srečo, ni res?

Pogoje, kot recimo: v svojem mladem življenju ni doživel nobenega nasilnega dejanja izpod roke drugega, ni občutil nobene modrice od nekdojeve namerne batine, ni se soočal s posebno smrtno resnimi konflikti - razen v svoji glavi... Ta deklič. On deklič. Srečen deklič.

Kot recimo tudi konstantno poln hladilnik, kot recimo čista voda naravnost iz pipe pa kot recimo starši z nazivom "najboljša sva" in fant... Fant, ki je v večini časa popoln približek tisti Mr.Right figuri iz sanj. Ta deklič ima vse, tudi prave prijatelje. Srečen je.

Na suhem spi, nafte v kurilnici zmanjkalo še ni, svoje znanje širi tam, kjer si to želi, prve €-kovančke zasluži tako, da ne bi moglo biti bolj lepo. Srečno.

Kako lahko kljub temu ne vriska vsak dan od veselja, od udobja, od varnosti, od ljubezni... Od sreče? Zakaj ne poskakuje po travniku z marjetico med zobmi pa zakaj še vedno gleda s solznimi očmi?

Večkrat naj pomisli na to, kaj ima, naj ne razmišlja o tem, česar nima!

Skozi zapis je čutiti prisotnost nadsupermoderne rime, skozi zapis je čutiti jezen, posmehljiv in vprašljiv ekstra ton tipkarja-dekliča, skozi zapis je čutiti spoznanje, kako je srečnost lahko nezadovoljna pa vseeno srečna, skozi zapis je čutiti, da vsi vemo, kako bi stanje lahko bilo veliko slabše pa se na to spomnimo manj kot trikrat. Manj kot trikrat v življenju. Oumajgad - srečna sem! Danes in prejšnji teden sem poet.

Marjaaan! je fest.

Prvo poglavje.

Festkavbojke že navlečene čez rit, festmajčka pa čez joške. Zraven dveh festzapestnic zdaj visi še ena - papirnata kot hudič in to samo zaradi svoje enodnevnosti življenja. Katjuša kot lahko eksplozivno sredstvo capljajoč po nori vročini, Tina kot "mimogrede rignem...fest! za volanom, se ne sekiram in poslušam naprej", Urša kot "na osemnajsti rojstni dan bom vdihnila festivalsko vzdušje in spala bom v avtu" pa še jaz kot "predčasno sem uničila džapenke za na travnik".

To je vse. Schengenfest bo naslednje leto vsekakor bližje našemu parkirnemu prostoru!

Drugo poglavje.

Z džapenkami je bila najprej rešena dilema o tem, če se ti natikaški/natikačni podplati imenujejo "japanke" ali "japonke", potem je bilo z njimi dokazano, da nakup za dva evra in pol ne zdrži do naslednjega Rock Otočca, ampak samo do naslednjega tedna ali festivala, nakar se je izkazalo še to, da nisem gobar in da je hribolazenje v pragozd (tako je!) z golimi podplati in s strganimi obuvalci v rokah pritimač zabavno, lomljivo in sploh ne tako boleče, za praznenje svoje male cisterne v miru in intimi pa se do sedaj v vsej svoji lulajoči karieri zares še nisem tako zelo potrudila!

Tretje poglavje.

Marjan - vedno in povsod. Vsi ga poznamo, vsi ga iščemo. Na sceni je menda že devet let, jaz pa sem ta tako imenovani Marjanov fenomen letos občutila prvič - seveda na ta družabnih lokacijah. Zabavno je in sploh se ga ne naveličaš.

Fest je fest.