sreda, 27. april 2011

sredabeda

Veliko lun je že izmenjalo svojo obliko od takrat, ko se je začelo sredino prekletstvo. Od novembra naprej, če se odločim površno izmeriti obdobje, od 24. novembra pa, če sem preračunljivo pikolovska. Prav res vsako sredo od takrat v zadnjih sekundah dneva napišem v naslov nove objave "sredabeda". A ne objavim. Ker me ob prestavitvi kurzorja v glavno okno zmanjka, doživim blackout, zatemni se in ne čutim ničesar več. Ali pa svoje prste poženem v drugem oknu, kar sicer potem prinese celo nekaj drobiža. Ni pomembno.

Pomembno je to, da danes ta zloglasna sredabeda ni tako bedna. Brez ponedeljkastega značaja je, lena je in lahko se spremenim v pižamo in se zlijem s kovtrom, povštrom in ostalimi rjuhalnimi prijatelji takrat, ko si moje zehajoče grlo to zamisli. Ta nebedna sredabeda me spremeni v Zelozobati Nasmeh, ko zaslišim najbolj čudovito tvorbo besed, ki vključujejo srčni element, spremeni me v Izbuljeno Oko, ki pade v ekstazo najljubših serij, spremeni me še v Z rožnatim šamponom prepojeni Nos, v Požrešni Jezik, ki ne dobi več zadovoljitve, ker jo je že presegel in v ... Potešene Živčne končiče na koncu prstnih blazinic, ki ga nudi dotik miru, tišine, varnosti in sreče. Spremenim se še v Veliko dobrodušno Uho, ki spozna, kako majhne so njegove tegobe v primerjavi s preprostostjo filozofije drugih. Ahhh, in niti enkrat me še ni špiknil S čilijem prepacan Zobotrebec tja v najbolj občutljiv in potem tudi najbolj glasen in lajajoč kot moje duše!

Sredabeda, za katero si želim, da ne bi nikoli minila. Taka, ki je obdana z nepopisanimi kvadratki levo in desno v moji lucky charm knjižici ...

sobota, 23. april 2011

Objem deluje terapevtsko. Fizioterapevtsko.

Končno so se s sredine Desktopa na temle mojem desetinčniku odstranile pikadoc ikone z raznimi cmok-v-grlu-naslovi in jih nadomestile s02e06 do s02e21 comunity mapice, novi house, family guy, american dad in še nekaj ostalih iz tega tedna. Vsaj do ponedeljka so oni tisti, ki bodo počohali moje utrujeno oko, ko bom kliknila "Pokaži namizje" ikono v quick start meni vrstici.

Pričakovana tesnobna in antisocialna stanja tedna so se v bistvu izkazala za še posebej ne tako obremenjujoča in tudi zaključek empirične raziskave sem pisala v stoje - z odprtim iTunes programom, ob kozarčku džintonika in v zakajenem prostoru z desetimi ljudmi, od teh je bila ena novopečena gospa diplomantka tistega dneva, druga pa portugalski obisk za praznike. Sprehod skozi Tivoli do Nebotičnika naslednjega dopoldneva je bil več kot pravljičen, prehitro je minil in do znakov utrujenosti ob totalno sproščenem tempu sploh ni prišlo.

Vsak dan so se mi po glavi podile misli, kako bi bilo najbolj optimalno obeležiti vikend seminar v škocjanskem raku, ta dogodek, ki se ga niti enkrat nisem poveselila do pozne ure ponoči tik pred odhodom, ko sem si na glas rekla, da bo super to v sklopu faksa res zadnje uradno druženje s sošolci. Pa je res bilo. Na mobilni mašinci še ure nisem čekirala, čeprav smo na trdih stolih morali posedati po nekaj ur skupaj. Tako skuliranima profesorjema še nekaterih popolnoma neverjetnih izjav in zbadanj ne moreš zameriti, niti tega potem zvečer ne, da se ne želita priključiti masovki, ki igra activity.

Seveda so se tudi nenačrtovane nočne ure pridnega tipkanja, da se je pod prsti kar kadilo, naslednji dan transformirale v občutek koristnosti in produktivnosti, prišlo je do ponovne ugotovitve, kako vsestransko potešena sem, če imam dela in neobkljukanih točk na google tasks seznamu preveč, več od normalnega, še kave mi ni potrebno pit, energy drink pa samo zato, ker je dobrega okusa. Za epilog si privoščim kino večer v družbi najljubšega fanta. Večer je romantičen, ker ob pogledu na robotskega aliena, ki iznenada skoči na platno, v reakciji njegovo roko prilepim čez svoje oči, v naslednjem hipu pa skoraj že sedim v njegovem stolu.

Sedim v spokojnosti balkonske blazine in paše tako močno, da občutka izpopolnjenosti ne bi mogla bolj zadostiti. Bosi nožni prsti s podplati v rahlem vetrcu plujejo in klepetajo z negolobjimi ptički, ki so v tem atrijskem parku sredi mesta našli svoj raj že desetletja nazaj. Huh, čudovito je.

ponedeljek, 11. april 2011

Opekline v prvi polovici aprila

Brez dekce in s tonami fotografske opreme. Ne, jaz sem samo čivkala in grulila zraven, kradla svež kisik ostalim in si požgala ramena in nos. Zjutraj sem šla najprej do volišča/referendumišča, kjer sem vpričo grdega pogleda obkrožila svojo odločitev, ki je zvečer tudi povsem pričakovano pogorela, potem pa kupila malico za celodnevno pohajkovanje, ki je ostala nedotaknjena do danes. Mesni ljubljanski burek in cerkniška margarita s koruzo sta sendviče brezkompromisno obsodila na kurjenje v avtu. Pa smo poiskali travnik, tam ob jezeru, kjer so bile zvezde objektiva Jana Troha ogrlice, potem pa še na kupih peska, kjer so bile zvezde objektiva Jana Troha obročki ... Dokler nismo šli čohat mačkona, vsega ogromnega s svojo dolgo dlako.

Največji uspeh je ta, da sem si neobremenjeno privoščila dan, nedeljo, z vsemi žarki in brezoblačno modrino. Kako škoda bi jo bilo preždeti za računalnikom, kjer bi sicer obvezne naloge prelagala iz ure na uro, medtem ko bi čas bežal ob nepomembnih in travmirajočih klikih. Taka sem, ko je od mene za pričakovat nekaj konkretnega, pa se mi za kaj takega nikakor ne ljubi ukvarjati z zelenim gumbom, kjer piše "ON" pa se na tej drugi strani nikakor ne uspe zatakniti. Ko gre preveč zares, kot gre zares zdaj, ko se na zadnji dan hecam s kodiranjem intervjuja pa še na polovici nisem, postanem šele aktivna. Zato je fantastično, da včerajšnji dan ni šel v nič. Danes me tako grejejo še rdeča ramena in nos. In svež zrak z zmanjšano količino smoga ... Človeka, ki večino časa preživi v mestu, izčrpa - smo ugotovili.

sobota, 09. april 2011

25 stopinj prijateljev

Mogoče je kriv kratko rokavčniški bombaž, mogoče tanke najlonske nitke v balerinkah. Gotovo pa je, da ima ogromen potencial sproščeno druženje s pojavami, ki že same po sebi povzročajo prijetno nostalgijo, petminutno kričanje in vriskanje ob ponovnem snidenju, s katerimi je smeh večino časa edino sredstvo sporazumevanja ob kupih ogljikovih hidratov in s katerimi je tudi špecanje življenjskih neprijetnosti in jokanje nad izgubljenimi trenutki lahko zabavno. Ob kupih ogljikovih hidratov in jezerih belih omak ...

... In tudi tam z mančmelov škatlo, ki ni tako dobra kot mančmelov še vroč pekač, pa čeprav je okolje hladno in sterilno. Tudi tam lahko, če je pogovor tako usklajeno tekoč, razumljiv in celo ganljiv, ker je tako malokrat izveden. Pa si želiš, da bi bil večkrat, ker je občutek ob slovesu nabit z zadovoljstvom, da si še vedno na povsem enaki ravni, ki niti ne potrebuje besed. Ko je povezava tako močna, da začneš verjeti v obstoj mravljic, ki ne grizejo, ampak pojejo pa bika s štirimi nogami ...

... Verjeti začneš tudi v prijazne leteče pošasti in to le na podlagi vsebin sms-boxa na zdaj pa res že zelo starem telefonu. "Če boš na izletku uživala še zame, ti bo odpuščeno." in "cmz? ciljam male zajce?" ... Tako toplo je. V še tistih poškodovanih živčnih končičih se začuti popolnoma primerna temperatura, ki ni prevroča, da bi se kdorkoli ob tem slabo počutil. Taka toplina je najprijetnejša, spomni te na to, kako je obdobje, ko si sit samega sebe in posledično prijateljev, prepričan si, ne potrebuješ jih, ker predstavljajo dodatno breme, ki požrejo tisto še zadnjo molekulo glukoze, ki jo sicer šparaš zase in za trenutek najglobjega depresivnega stanja. Spomni te na to, kako je tako obdobje zares hladno ...

... Spomni te še, da ti prijatelj ne odvzame, ampak da še tisoč takih glukoznih molekul ... Ki jih potrebuješ, da do depresivnih podob v buči ne pride, ampak ko pride, postanejo manj črne, manj nesrečne in manj težke. Prijatelji te ne pozabijo, jih ne pozabim! Pa kaj, če je sentimentalno.

sobota, 02. april 2011

V divjini: prvo leto

Še vedno imam meter pa štiriinšestdeset, znam pa na hitrico nekaj spackat za štedilnikom, znam iz lera prefunkcionirat pralni stroj na pranje barvnega perila, znam na tem gromozanskem železnem toasterju nazaj namontirati pokrov, ko se mi štorasto zruši dol iz tačk, skupaj znam sestaviti mačji praskalnik potem, ko ga ne znam razstaviti, vzdržujem red in dokaj čisto posodo, pri čemer je ta "dokaj" usmerjen v tiste trdovratne zasušene zmazke hrane na kozarcih, ribalniku (smešna beseda in niti ne vem, če zares označuje tisto kovinsko stvar z luknjami, kjer se riba sir) in teflonski ponvi.


Toženje po moji primarni sobi, kjer je zrak polnila samo moja eksistenca, se je kmalu pomirilo. Zdaj jo toliko bolj uživam ob vikendih, ko spet le čakam, da skočim nazaj med betonsko travo in drevesa z umazano staro kačo, ki teče skozi mesto. Sicer pa življenje v dvoje oziroma na svojem, potrjujem, nikakor ni le harmonija. Je nenehna borba za obstanek, je tudi prilagajanje, da je dosežen zadovoljiv nivo, ki ne onesrečuje nobenega ... Neusklajen bioritem je na tem področju en velik zajedalec in zjutraj ob sedmih res ni lahko po prstih tacat po sobi, če že na petah težko stojim. Tukaj je tudi skrb za poln hladilnik, skrb, da ima maček dovolj sralnega peska in da so spodnje gate in štumfi oprani še preden jih v predalu zmanjka ... Kjer pa je potrebno sprožit eno ogromno samodisciplinsko brco v rit - vsaj, da bi se spomnila!


Uničevanje inventarja je še vedno moje opravilo na mimogrede, razbit krožnik izpred treh dni to zagotovo dokazuje, ne mečem pa več po tleh lončkov z zobatkalicami, saj je trenutni vreden le tridesetih centov. Zaradi lesenih stropov, skušam stopicljati po obnohrni kožici in se delati, da lebdim, večino časa, spodnjemu sosedu pa se vedno telepatsko opravičim, če se slučajno spotaknem čez potovalko ali fotografsko opremo ali krokse, ki jih moj najljubši souporabnik postelje z dobrimi nameni pusti ob robu omare. Posebej odpraviti bi morala še mojo nalezljivost slabe volje z drugega, prevečkrat jo namreč jemljem zelo osebno, sicer pa bi se lahko pogosteje umaknila v svoj kot. Stanovanje ima namreč dovoljšnjo kvadraturo, da bi bilo to mogoče, zdaj pa se je nazaj povečalo še za balkon s svežim zrakom in pogledom v zeleno barvo.


Eno leto je minilo in ponosna sem na svoj korak proti odraslemu življenju. Backup, ki ga še vedno imam v latentni realnosti, pomaga, da se vozim naprej bolj sproščeno, vseeno pa je kul igrati neodvisnost, razpolagati s sredstvi po svoje in se na koncu meseca zgražati nad sicer pozitivno nulo, saj bi bilo včasih vseeno fajn kaj prišparati. Delam tudi na tem, če želim za poletje odleteti kam.

petek, 01. april 2011

freš frufrujevka

Enako je pri krofu. Grizeš, grizeš in v pričakovanju žvečiš krofasto testo, ki je po celodnevnem peštanju v torbi postalo precej trdo in nesveže, dokler ne dosežeš marmelade, ko brbončice doživijo orgazem, dosežejo potešitev, izvedejo svoj ples.

Od frizurne ideje pa do frizurne realizacije ponavadi begam, skačem sem pa tja, se pomenim z mislijo, jo oblečem v odštekano podobo, na stolu pa se raje opravičim z očalno-frufrujevsko nekompatibilnostjo in se zatečem v varno samo-špičke-bijevsko dolgočasnost. Danes ne in tudi zadnjič, ko je bilo v igri minus petindvajset centimetrov las ne. Rastem, lasje rastejo. Ne bojim se več frizerja bolj kot zobarja, čeprav me tudi slednjega ni strah. Čeprav prvega in drugega vseeno obiščem manjkrat kot bi bilo potrebno.

Ob pogledu v ogledalo se razveselim. Najprej pripomnim nekaj o beckastem videzu, potem entuziastično it's-so-fluffy-i'm-gonna-die zagrulim, na svetlih pisanih stolih pa naredim serijo fotk z boljšim telefonom od mojega in izberem približno okej tri, da jih pošljem vsem, ki morajo vrniti odgovor s pohvalo. Tudi očala in frufru gresta skupaj. Prvič.