sobota, 23. oktober 2010

O beograjskem dežničkanju in čevapkanju

Nekje dvanajsto orjaško evropsko mesto, ki je začutilo mehkobo mojih podplatov, je Beograd.

Opomba: Pod orjaško evropsko mesto spada tudi Heraklion, ki nikakor ni orjaški, niti glavni, pod mesto, kjer sem lahkotno stopicljala pa navidezno spada tudi London, čeprav letališkega objekta še nikoli nisem zapustila.

Beograd je siv.

Opomba: Še bolj siv je postal tudi zaradi dežnikov, luž in megle.

Beograd je propadajoče mesto.

Opomba: Mogoče ni propadajoče, ampak vsekakor se ne obnavlja. Bombe se v stavbah še vedno vidijo, stavbe brez bomb pa tudi ne kažejo ravno cvetočega videza. Ah, propadajoče bo kar pravi izraz.

Prav tako Hiša cvetja, Kuća cveća, House of Flowers. Ni cvetoča, ker je trg pred njo poln smeti.

Opomba: Vseeno je bilo ta kraj potrebno pregledati, čeprav Josip z nobeno taco ni posegel v moje življenje. Ljudje tam so prijazni, ne reče se "nas dvoje", ampak "nas dva".

Beograd je presenetil s hostlom, s kopalnimi plašči, copati, brisačami in čistočo.

Opomba: Presenetil tudi z nizko ceno bivanja!

Po vračanju v našo bivšo prestolnico nimam posebne želje, deset ur z vlakom tja in deset ur z vlakom nazaj je bilo nenavadno prijetnih, čeprav je bolel hrbet in pekel mehur. Družba še osmih malih žurerjev nikakor ni bila prepirljiva, še toliko bolj ne, ker Beograd ni tako zelo žurersko mesto, kot je šminkersko. Vrste na stranišču so zanimivo daljše pri fantih kot pa pri puncah!

Povzetek: Čudovite izkušnje v ne tako čudovitem mestu.

četrtek, 21. oktober 2010

Obročkasto ali tudi to je dober nasvet za šoping!

Spet reklama, sicer skromna, absolutno pa lahko odprem oglaševalsko agencijo, ker sem tako super pri tem. Naslov objave je ukraden iz slogana gospodične Osenarjeve, za katero še vedno trdim, da je za pojest, čeprav je njena mahajoča leva roka a little bit annoying (angleško, ker je "annoying" lepa beseda).

Če želiš, da bo preostanek tvojega življenja rožnat, trikrat potiho zapoj Kekčev song, potem ga še trikrat zamrmraj, nato se trikrat na jolemajole način zasukaj, trikrat na glas zavpij "Od Jane obročki so najbolj kul!" in si naroči enega. Si fant? To ni ovira. Stisni še en "like" na Elle Talent TUKAJ.

Lahko se pridružiš tudi na Handmade by Jana Troha in prešnofljaš njeno spletno stran. Vohunjenje je s tem dovoljeno. 

Zdaj trikrat z dlanjo udari v dlan, plosk!

četrtek, 07. oktober 2010

Make love or have sex?

Na glas je včasih besede slišat čisto drugače, kot jih poslušaš, če le tiho razmišljaš o njih, ane? Zanimiva je preprostost, ki jo spoznaš, ko se z nekom o tem - pa čeprav je skoraj neznanec - pogovoriš.

Sem zelo tipična družboslovka, nakar si ti naravoslovec, še bolj tipičen. Jaz sem estrogen, ti testosteron in jaz gledam na problem iz nešteto različnih vidikov. Ti pa samo iz enega. Jaz kompliciram pri analizah, razlagah, argumentih, pri enostavnih odgovorih, zate je rešitev jasna, takoj vidna, le ena. Medtem ko nekaj tebi čisto samoumevnega zafecljam v neizmerno veliko število vozljičkov, ti primeš štrikec in vsi vozlji postanejo samo navidezni. Jaz sem divergentno, ti pa konvergentno in spet se mi zdi taka površna in hitra posplošitev nepravilna in zločinska, kot da te označim, da nisi ustvarjalen. Seveda si, ampak na tvojem področju, ki se ne tiče reševanja problemov, ki po tvojem ne obstajajo.

Zakompliciram, ti poenostaviš. Se prilagodim, tebi je vseeno. Zato sva za skupaj in zares je fino.

torek, 05. oktober 2010

Mantra: "Nazaj v zverinjak!"

Še štiri večerje, štirideset preplavanih dolžin bazena, tristopetdeset strani zadnjega dela Twilight sage (nja, še vedno padem noter, zraven ugotavljam o popularnih samomorilskih težnjah, zavijam z očmi nad izmišljeno prepoved o seksu pred poroko in berem naprej ...), še deset litrov popite vode, samo še tri masaže (ob katerih sicer kričim, ker boli, in ne uživam, ker masaža ni enako božanje) in še nekaj obupanih esemesov, ki na glas hrepenijo po po-moje-svobodnem življenju ...

Potem grem nazaj v zverinjak. K mali mišji zverinici, veliki zverini z medvedjim objemom, k skupini vedno lačnih zveri - manj po znanju, več po hrani - in k mnogim drugim na dveh nogah hodečim zverinam, ki se bodo vame zaletavale na prehodih za pešce, se z mano borile za proste stole na premetavajočih mestnih avtobusih, me grdo gledale izza šalterjev raznih pomembnih in še bolj nepomembnih institucij, k zverinam, ki zares kažejo zobe in niso prijazne.

Res je, ne razmišljam preveč o svetovnih problemih. 

po-moje-svobodno življenje je tisto, ki ima zajtrk šele ob pol dvanajstih in nima dveh toplih obrokov na dan

petek, 01. oktober 2010

Vstanem - zajtrkujem - telovadim - kosilim - plavam - večerjam - spim.

Ni hakeljca v tem, da je dovgčas, hakeljc je v tem, da se take zdrave rutine vsak normalen človek naveliča (normalno je edino zdravo, ja?).  Uživam, seveda uživam, ker sem v karanteni pred zunanjimi pritiski in zvermi urbanega sveta (z izjemo hotelske receptorke, ki grize), po tihem pa mazohistično pogrešam vsakodnevne brzice, ki premetavajo človeško telo, kakor se le njim zazdi.

Urnik v turkizni barvi, ki se spremeni le ob vikendu, ko ne obstaja, je v podrobnostih tak:
7.30: brutalni skok iz postelje (to si prebereš kot: trikraten zamik budilke za deset minut, nato odvlek s pomočjo nevidne sile do kopalnice, šele na stranišču pa ugotovitev, da je pretok krvi zdaj usmerjen v vertikalo, ne več v horizontalo).
8.12: zajtrk (tudi ta je rutina: ob vsemogoči ponudbi na krožniku pristanejo štirje prepečenci, košček slanine in sira, šalca kakava in dvakrat kozarec pomarančnega soka).
9.30: telovadba in iskanje izgovorov, zakaj se mi popoldan ne ljubi na kavo, zakaj se mi popoldan ne ljubi na sprehod in zakaj se mi popoldan ne ljubi plavat (vse to se mi sicer ljubi, ampak ne v taki prijazni, a vsiljivi družbi).
10.05: ogled dveh delov Big Bang Theory.
10.50: kolesarjenje po dva krat dva metra velikem prostoru, naredim nekaj kilometrov, po petnajstih minutah imam dovolj, usedem se na stol. Poklepetam s sokolesarjem, če ga imam.
11.10: ogled dveh delov Big Bang Theory.
12.00: kratek sprehod po parku.
12.20: kosilo.
15.30: plavanje, petkrat gor in petkrat dol po navadnem bazenu, nato petnajst minut namakanja v vročem bazenu (v kar je všteto tudi prerivanje z debelimi in manj debelimi mamami na masažnih šobah).
16.30: ogled dveh delov Big Bang Theory. 
18.25: večerja.
19.00: opravek nekaj klicev, ki so pomembni za moj čustveni obstoj.
20.00: branje četrtega dela sage Somrak (Breaking Dawn) in zgražanje nad bedasto vsebino knjige. Možnosti, zakaj  so moja mnenja takšna, sta dve: a) postala sem zrela; b) vsebina knjige je postala (?) bedasta. Ker je prva možnost zelo vprašljiva in po mnenju mnogih nemogoča, gre najverjetneje odgovor k točki b. Ker pa je bila vsebina knjige moji duši zaradi vampirske narave na začetku neizpodbitni "vau", zdaj pa se mi od vse osladnosti ruši sladkorno ravnovesje v krvi, je vsebina zagotovo postala bedasta - vsaj v smislu pretiravanja. Ko je dovolj, je dovolj, ker pa se po novem skušam držati tega, da začeto dokončam, bom tole sago prebrala do konca. Ah, pravkar se je pojavila še ena teorija in sicer teorija mojega vednoumnega prijatelja, torej: c) moja angleščina je tako zelo slaba, da tričetrt knjige ne razumem, kar posledično prinese prebavljivost in to, da bom prebrala še celo četrto knjigo. Seveda se moj vase zaverovani jaz s tem ne strinja.
21.30: spat.

Ogled dveh delov Big Bang Theory pomeni tudi sočasno klikanje po medmrežju (kjer seveda, kot obljubljeno, opozarjam nase), pomeni pa tudi to, da bo epizod kmalu zmanjkalo. Na zalogi imam tako še:
- sezono Breaking Bad  
- šest sezon Sex And The City plus oba filma
- nove dele zadnje sezone Weeds
- Glee (da prešnofljam, kaj je ta pohvaljena reč)
- samo en del nove sezone One Tree Hill
- animiranček The Secret Of Kells

Materiala dovolj, shramba na mojem minitopu polna, polica, kjer me čaka še preostalih deset knjig je tako še pridno nedotaknjena. Ne dolgočasim se, uživam v brezdelju, pogovori z mano so super (še vedno me draži misel na vse moje izgubljene dežnike v enem dnevu), manjka pa mi določen pretres, ker je mirno življenje zares za umret (op.p.: pretres, ki ni v obliki človeka, ki mu ne zmanjka pohval in povabil na kavo).