petek, 30. november 2012

Po brezmesnem tednu še brezsirni teden, prosim!

V ponedeljek, na prvi dan izziva, na prvi obrok izziva brezmesnosti in brezribjosti (ker izziv brezmesnosti sploh ne bi bil zajeban, konzervotunastemu odvisniku je pa potem stvar že malo bolj interesantna) sem se že pregrešila ... S tuno. Ampak predvsem zato, ker tam v lokalu niso imeli provansalskega sendviča, samo sir+česen so imeli še in po česnu nisem želela smrdet in lačna sem bila in sendvič se je potem itak izkazal za precej zanič sendvič in itak nisem pojedla celega.

V nadaljevanju pa je stvar šibala neproblematično. Zelenolazanja je imela okus še boljši kot bi ga imela mesolazanja, izkazalo se je, da ima zelenjava sama po sebi neverjeten nabor okusov, medtem ko ga meso samo po sebi brez začimb ne bi imelo prav finih. Sledile so večerje s solatami, ko se je končno porabil radič, ki je v hladilniku ždel par tednov in še vedno ostal ves čvrst in okusen - radič je res vzdržljiva stvar! Pa potem še zajtrki s kozjim sirom, rdečo papriko in mu zeliščnim (sirnim) namazom in malice s topljenim sirom  in skuto in mac and cheese in sira na tisti torkovi lazanji je bilo res ogromno  pa potem je bil danes umešan jajček z zelenjavo in sirom in njoki z gorgonzolo in ... Le brokolijeva juha, kaša!, se je vzdržala sira ... Nivo holesterola oziroma že čistega sira se je v krvi moral kritično povečat.

Čakata še dva dneva, ki bosta malo težja, saj bom najbrž v okolju mamine kuhinje, a upam da zrihtam vikend brez kremenateljcev in prekajenih reberc iz ričeta.

Naslednji teden bi bil teden brez sira kar že en na višji stopnji postavljen izziv. Ne bi se ga branila, prosimhvala.

nedelja, 25. november 2012

Welcome to Karma Cafe.

There are no menus.

Je šlo zdaj za eno obdobje brutalnega iskanja same sebe (tisto, ko se zbudiš, ker predolgo spiš, in tisto, ko apatično obglodaš dan do večera, da greš kar-se-da utrujeno nazaj spat), na drugi strani sem se pa tako domače, tako udobno, tako najdeno počutila v vseh družabnih večerih z zares toplo, iskrivo in srčno družbico, da sem z iskanjem začasno (do takšne pa drugačne streznitve) takrat kar prekinila. Pa je bil suši pa je bila goska in so bile race ... Z mlinci in rdečim zeljem kot se za predčasno martinovanje spodobi. Pa so bile potem na čisto novi masivni lepi mizi za šest postavljene pinterest predjedi in kasneje enkrat namesto v smetanasto mehko torto, svečke zapičene v tako imenovan mancake. V shooter sandwich iz hlebca kruha, v fejk čokoladno in v fejk sadno torto, v torto z gobami in v torto s papriko in z bbq omako. Konec koncev pa tudi večer v nerazgrajaški, ampak nadnivojski pivnici ni predstavljal nobenega nelagodja ... O vseh dnevih, ki so prihajali za takimi večeri, bi pa lahko pisala še lepše hvalnice s še bolj butastimi cvetkami z McPomfrijem in ... Vsem tem.

Tisto, ko sem rekla, da sem uničila vse ugodje svojih organov v mojem telesu potem, ko sem stopila na beton - no, ne bo čisto držalo. Šok je bil, to ja, tudi biovreme z vsemi poplavami je bilo v kurcu, po domače povedano, osebnostna kriza ali tiha maša med mojo zbirko osebnosti,  ki so prenehale renčati druga na drugo in se raje ugreznile vsaka v svojo možgansko omaro, je pa še posebej bila, res. Dvoličnice to najraje storijo takrat, ko bi res potrebovala namig ali cel odgovor na taka eksistencialna vprašanja, kot je "Diploma? Kaj z njo? Tema? Zasnova? Mentor? Kdo!!?" Najbrž bi bilo huje, če ne bi disciplinirano joga-vadila vsako jutro, ki za navadnega smrtnika sicer pomeni že čas kosila in če se ne bi vsakodnevno hudovala nad lastnim špricanjem kolesarjenja po sobi.

Takoj, ko sem s črnim na belo napisala, kaj približno bi, in celo delovni naslov morebitne diplomske kreacije, potem pa še v e-poštnega prejemnika par potencialnih mentorjev, ki bi mi malo odpirali oči v času mojih "Sheldon Cooper s Filofaxa" tuhtarij, sem se že počutila, da sem zagrabila ta prava jajca ... Na okej poti sem in če mi do sredine decembra uspe uradno prijavit temo, sem še na enem brihtnem konju, ki dirja po tej pravi poti. Ta občutek predpopolnjenosti in prvi korak, ko sem resno poprijela za stvar, jo ven iz misli izbecala v realnost, je bil povod zato, da vsakodnevno dam v laufanje na novo popravljeno pečico, ki greje tudi od spodaj, astronomski račun za elektriko me ne zanima. Se seliva zdaj počasi v stanovanje za dva in za mačka in komaj čakam.

You will get served what you deserve.

ponedeljek, 05. november 2012

V enem tednu!!

Sem uspela s pomočjo betonskega blata, nebesne sivine, sevajočih pikslov in smokijev, vsekakor pa ljubljanske atmosfere, ki vključuje hiter ritem, stres, stres, stres, tesnobno tuhtanje o bodočem in grde resnobne obraze, uničit ...  

... Uničit ves sklop pozitivnih učinkov štirinajstih dni wellnessa z dobro kondicijo, voljo do sprehajanja, mehko kožo, čisto kožo, šajni kožo, sproščenimi očmi, dobrim vidom, iskrivim pogledom, energičnim in poskočnim sožitjem med dušo in telesom, zadovoljstvom s svojo podobo in prepričanjem, da držim Vesolje za jajca.

Bah.

torek, 23. oktober 2012

Vsak peti odrasli lula v bazen.

Sicer pa precej nezdravo, precej mastno, mesnato in kancerogeno jem. Namesto gratiniranih skutnih palačink, ki sem si jih obljubila za večerjo, se potem vseeno odločim za čufte in pire krompir. Ah in krompir! Verjetno ni čisto okej, da ga dvakrat dnevno v dvakratni porciji naložim na krožnik. Po drugi strani pa ga kot krompirjevka, alkaloidna obsedenka in "Krompir je lahko samostojna jed!" doma premalokrat pripravim - ne ljubi se mi ga lupit in to ... Pa si potem lahko odpustim, če se po vseh teh jedilnikih spremenim v krompir, ane.

Po dveh dneh samotarskega življenja v sobi 524 ugotavljam, kako zelo nesamotarsko je pravzaprav. Nedružabnost ni prav nič dolgočasna, pravzaprav šele ta da pravi wellness celotnemu organizmu. Za telefonske klice mojim najdražjim, da bodo vedeli, da me ponoči ni umoril noben hotelski duh (verjamem, da je to možno in vse moje telefonske nejeverneže opozarjam, da se kaj takega povsem realno lahko pripeti!), moram posebej posrkrbet za časovno organizacijo klica, ker 
a) je treba na telovadbo
b) je treba na fitnes
c) je treba na bazen
d) je treba na sprehod in prebrat kaj na najljubši klopci
e) je treba na kosilo
f) je treba na večerjo
g) je treba pogledat naslednjo epizodo Revenge serije
h) je treba na masažo
i) je treba po cenik masaž na recepcijo
j) je treba spisat blog-post
k) je treba poklikat po najljubšemu forumu
l) je treba odgovorit sodelavcu, zakaj taki trapasti ukrepi
ž) je treba zase si vzet malo časa, da bo pravilno teklo tole z wellnessiranjem

Tako z žarnico osvetljene strani samotarskega bivanja v sobi 524, kot z roletami zatemnjene strani samotarskega bivanja v sobi 524, seveda vzajemno obstajajo. Lahko pozabim modrc sredi sobe na tleh pa se bom lahko mirno in svobodno in brez nerodnosti ob tiščanju jošk za brisačo sprehodila od tuša čez sobo. In lahko skupaj padem od strahu ponoči, ko v školjko še vedno teče voda, čeprav že od večera nisem bila na wc-ju (preprosto vem, da mora bit tu nekaj paranormalnega). South park in ostale traparije na laptopu lahko pogledam brez slušalk in čepke za uhe, že malo ušesno-pomaščene, lahko zabrišem stran, na drugi strani je pa malo depresivno sami odcapljat na večerjo, sami raziskovat med lonci, kaj je za kosilo in sami sedeti z jutranjo kavo ob zajtrku. 

Zunanji motivator prvi teden je super poskrbel za Notranjega motivatorja ta teden, da ne stagniram, migam in ... V zadnjih petih letih prvič zares uživam v vsakem wellness trenutku, kar je zoprno, ker čas tako prehitro teče.

nedelja, 21. oktober 2012

Kako so mi čepki za uhe rešili življenje

No, olajšali so mi ga - tale teden, ko je moja mami postala moja cimra. 

In ko je ta moja cimra vsakodnevno skrbela, da se mi na ritne blazinice niso naselile celulitne obloge ... In ko je hkrati ta moja cimra vsakodnevno skrbela tudi, da bi pa vseeno lahko malo celulitnega okrasja dobila na to rit. Prvo z nenehnim spodbujanjem uporabe novih pohodniških palic in z določeno kvoto preplavanih dolžin 25-metrskega bazena, drugo pa z izkoriščanjem celotnega potenciala samopostrežne all you can eat hotelske restavracije, predvsem s prinašanjem novih in novih tortic na mizo, ki so postali pomemben del dveh obrokov - tako kosila pa potem še večerje.

Končni izpisek na računu je potem še vedno nič, ker so se palice pogodile s torticami, me za danes popoldne še vso zaljubljeno nagnale v savno, da zdaj utrujeno pišem, kar moram zapisat.

Zapisat moram, da sem srečno prišla do usb kabla, ki bo ukradenemu kobo-bralniku podal dušo ali Vihro mečev po angleško. In da mi tudi zdaj, ko je cimra s svojimi kovčki odropotala domov, ne bo dolgčas. In še uh-čepke lahko zdaj pospravim. In čisto skromno poudarim - moja mami je zakon.

nedelja, 14. oktober 2012

Trening vleke testa. Tretji teden.

Ah, veš, preden čisto zaplavam med mehurčke in stare penzijonistične avsrijske riti, moram še evidentirat neuspeh tretjega tedna vleke testa ... Zdaj mam na srečo dva tedna pavze, a sem že tehtno sklenila, da naslednjič dodam jajce in maslo - po enem starem kuharskem receptu za štruklje sicer. S tem receptom se je mami namreč nekoč kobacala ven iz kuharskih plenic, ga prerasla in si po svoje zamislila vlečeno testo, kar je izjemno optimističen podatek zame.

...
...
...
[mrzlično iskanje usb kabla med prtljago]
...
...
...
[gaddemt, pozabila sem ga!]
...
...
[šit, to pomeni tudi, da na ukraden e-bralnik ne morem naložiti A Storm of Swords!]
[kar pomeni, da svoj bahavi ego lahko samo potunkam v bazen s slikami na telefonu vred ...]
...
...
[gh!]

četrtek, 04. oktober 2012

Trening vleke testa. Drugi teden!

Je res, da sem trening planirala za vsak dan v prejšnjem tednu in to, da sem vsak dan nekaj iz vlečenega jedla (in ne delala) najbrž ne šteje, sem pa svoj drugi poskus vleke prestavila na ta ponedeljek in omilila verzijo vsakodnevnega treninga na vsaj-enkrat-na-teden-trening.


Eksperiment je bil že boljši! Smejali so se mi vseeno, torej ni ravno privlačno izgledalo, ko je bil še v procesu nastajanja, je bil pa bolj širok in velik kot prvič, še vedno precej luknjast. A okusen. In še vedno predebel.


To je bil potem jabolčni štrudelj - samo jabolka pa cuker, na cimet sem pozabila, ker se mi je mudilo rolat, da ne bi še kdo (tukaj sem res določna!) videl tega luknjastega skrapucala (ki ga tako ali tako zdaj vidi celo Vesolje).

Sicer pa nadvse uživam - zato tega treninga nisem tako zares vzela.

ponedeljek, 24. september 2012

Trening vleke testa. Prvi dan.

Mati je zadnjič, ko naj bi jaz ustvarila svoj prvi štrudelj pod zares minimalnim nadzorom izkušenejšega očesa (ampak to očitno tudi dovolj dobro vpliva na psiho, da mi je res na celi črti uspelo!), poudarjala tisto modro o tem, da moram testo kar nekajkrat pregnesti preden rata tisto ta pravo ... --> In to ni mišljeno nekajkrat v šusu, ampak nekajkrat v presledkih, s prespanpo nočjo vmes. --> In to je mišljeno kot večkrat se lotit priprave vlečenega testa, boljši občutek dobiš za pravo strukturo in bolj super rata potem na koncu. In brez lukenj, ki nastajajo ob vlečenju ali ob njegovem glagolniku - vleki. Ne vem, kaj je bolj pravilno, ampak to drugo (vleka-peka, ha!) se bolj simpatično sliši.

Zato se danes začenja, turumturum! In nekaj vuvuzel zapoje v en glas ...
Teden zavitkov, žepkov, polžkov, spomladanskih in pečenih, samo štrukljev ne.
Z namenom, da bom v petek lahko že naredila burek.


In začenja se ne prav dobro. Dva in pol deci kozarca moke in ne vem koliko malo vode za zraven pa ščep soli sta dala res eno solidno kepico testa, ki se ni limala ... Tudi razvlekla se je fino, potem pa se začela trgat in luknjat. Zato se je ideja o žepku spremenila v idejo o zavitku, ja.


Vse zmotam še enkrat (napaka!) skupaj (napaka!!) in zaciljam na boljši rezultat (NAPAKA!!!). Ki se je izkazal za še bolj luknjastega, manj tankega in s še manjšim obsegom. Poor.



 Po desetih minutah se spomnim, da ga je treba še po viličarsko preluknjat.


Po več kot 30 minutah (pečica ne radi, če se ne spomniš), vzamem testeno baso iz pečice in ...



Testo preveč na debelo in fila premalo začinjena. S prej popraženimi jurčki, čebulo, sirom in kislo smetano sicer. Kamor vmešaš še en jajc in malo drobtin, da je bolj kompaktno. Mogoče je tako res le s krajčkom, zato grem probat en malo bolj sredinski kos.

Jutri je nov dan.

četrtek, 20. september 2012

39/39

Jogurtov napitek slim & vital v roki, da bodo želodček in črevca hitreje, lažje in bolj pridno predelali dva McMenija, ki sem ju zdaj v 24 urah proslavljanja - tudi status študenta ekonomista! - zaužila na najbolj požrešen in cmokast način. 

Nč skrbet. Kljub temu, da sem se v torkovem rojstnorajanju ob torti, vinu in balonih spet odločala o brezalkoholni dobi, saj me okoboli dajejo sto na uro že zaradi hlapov v luftu ... In je potem k dokončni odločitvi pripomogel spet eden tistih mojih slavnih vele-telebadcev-padcev, tokrat z ravno nabrušenim nožem v roki in šestimi tortnimi talarji. In spet nč skrbet, saj sem jo po pijansko (kar itak že štejem pod svojo naravo - sploh glede na moje splošne ravnotežne sposobnosti in saj "Treznemu in netreznemu se vse zgodi") odnesla le z enim manjšim urezom čez prst na eni roki in enim večjim urezom čez komolec na drugi roki - seveda se tu pojavlajjo pravi misteriji, da kako me je en tak ogromen nož urezal na dveh čisto različnih placih in čisto po malo!

No, nč skrbet. Sem si vseeno privoščila en velik glaž gin-tonica. In pustila, da je najljubši fant skuhal lazanjo, o kateri, da jo naredim, sem sanjala vsaj štirinajst dni učenja. 

In končno si bom privoščila serijo epizod tistega, kar mi bo padlo pod klik, se poskušala poistovetit s patetičnimi liki serije, a ne bo ratalo, ker je ego prenapihnjen. In potem me čaka še brezskrbno s štrlečimi udi v luft izležavanje na kavču. Pa pucanje skreta, o, to bo veselje! In potem par telefonskih klicev za rezervirat mehurčkarijo in par "po sredi" obljubljenih obiskov in aaa, predvsem bom razmišljala, koliko zares prosti in brezobveznostni čas pomeni, ga posiljevala, se zapijala z njim, uživala v brezdelju, se delala, da ne delam, pospravljala bom! In in ... Do oktobra.

Samo še diplomaaaa!

nedelja, 09. september 2012

Še eden, še eden!!

Smešno. V torek sem v 128 evrov drag izpitni papir zapisala par bedarij, ki so nakazovale na to, da bo rezultat ravno na meji oziroma ravno pod mejo, če sem sklepala po svoji pesimistični sreči.

V sredo, četrtek in še nekaj v petku sem depresivno in potem z razbijajočim tuptuptup malo hitrejšim prečrpavanjem krvi skozi srce 

Ali karkoli se že tam takrat dogaja in ja, to bi verjetno morala vedeti sedaj, ko sem si v soboto končno ogledala razkrita telesa z avdio vodičem na uhlju, a za neznanje lahko fejst okrivim maso živih, ki se je gužvala okoli mase mrtvih ljudi.

pogledovala proti odprti omari, kjer so na tleh ležale akte, knjige in zapiski na temo zgoraj omenjene drage obveznosti. Res sem si želela, da bi stvari že lahko podkurila z ukradenim fajercajhom in njihovo energijo porabila za en odličen šnicelj na žaru. In bila sem res skeptična, a bom to lahko kdaj. Sploh. 

Na tisti petek sem potem še stotič kliknila na rezultate izpitov, nakar se je namesto odprte prijave prikazala statistika ... Ugodna za moje duševno, mentalno, osebnostno, vedenjsko, recipišikarčeš zdravje.

In smešno je. Kot sem že rekla. Pogledujem namreč proti omari, še vedno gledam akte, knjige in zapiske predmeta, ki me je lovil in nočnomoril 

Breivik, frajer, ki me je nasilno spremenil v plejboj zajčico in na frišno odrezani štrclji nog, po katerih se je še vedno dalo hoditi - ajdčau.

že od tretjega letnika, a zdaj mi je v bistvu vseeno, kaj se bo zgodilo z njimi. Po mojem jih bom celo prislonila k vsem ostalim zapiskom celotnega študija (zares jih mam lepo popredalčkane po redoljub fasciklih!), morda počakala, da diplomiram - pa še takrat jih bom verjetno s časopisjem zabrisala v reciklirni kontejner.

Innn one more to go! Ta je mimogrede v splošnem prištevan k najlažje opravljenim izpitom, ampak zakaj pri meni ne bi bilo zakomplicirano?

sreda, 05. september 2012

Naslov objave

Strašno slabe volje sem. O pokvarjenem hladilniku z zamrzovalnikom, o pojedini, ki je trajala še dan po vikendu, o tako racionalni porabi hrane na hitro - z golaži, lazanjami, obarami, palačinkami s potem domačo borovničevo marmelado, orehovim kolačem, pečenimi piškami, picami s tuno in picami s suho salamo, z ribjimi palčkami in osliči ... Sploh ne morem pisat s pravim navdušenjem, zato ne bom.

Hladilnik z zamrzovalnikom je zdaj popravljen, moja metodologija še ni. Današnji dan sem nameravala preživet depresivno pod kovtrom, ki ga zaenkrat še vedno predstavlja le toplejša rjuha z dekco čez noge, a se je plan zjebal, ko sem živčno razmišljala o bedarijah, ki sem jih včeraj zapisovala pod vprašanja stoosemindvajset evrov vrednega lista papirja.

Ker sem živčno budna vstala že ob deveti uri, sem si skuhala kavo za pocrkljat, ne za budit. A vanjo nepremišljeno vsula dve polni žlici cukra. Fuj.

Poznam terapijo. Je precej dolgočasna za navadne smrtnike, a dolgočasne reči imam jaz rada. Zglancam stanovanje, zrihtam primerno glasbeno podlago s pravimi basi in pravo glasnostjo, si umijem zobe, oblečem nekaj udobnega, potem odponykolesarim do prvega trgovca in kupim nove copate. Nekaj so mi še Body's Revealed za danes obljubljali ... Želodec je ravno pravšnji.

petek, 31. avgust 2012

Moje prvo vlečeno testo!

Poleg testa za pito, me je v živčno, po kuhinji razbijajočo in v smeti hrano* metajočo, veščo spreminjalo tudi vlečeno testo. No, v bistvu samo enkrat, ampak takrat očitno dovolj hudo, dovolj bridko, dovolj debelo, da se tega ustvarjanja nisem upala več lotit. Do danes.

Sicer ne še čisto samostojno - mati je posegla le enkrat: zakričala je takrat, ko sem želela zavit testo, brez da bi posula cuker po kislih jabolkih - a vseeno toliko, da bom naslednjič vedela in znala in da bo do tega "naslednjič" sploh prišlo!

Samo moka, voda, ščep soli, potrpežljivost pri vlečenju in petnajst minut časa so potrebni za pripravo. Pa je. In bo burek in bo mnogo štrudljev in drugih zavitkov, vse to, kar mam rada.


*hrano? japajade. Nanitkana in zluknjana kepa testa NI hrana

četrtek, 30. avgust 2012

Finale, finale.

Res upam, da se oglašam še z zadnjim sklopom jamranja v moji redno-študijski dobi. Počutim se namreč že malo prestaro, kaj drugega pa se ni spremenilo. Elementi, ki so prisotni ob doživljanju  te agonije, so približno enaki kot vedno.
  • Strah, strah.
  • Jeza, ker da moram bit že malo tumpasta, da se je tako zavleklo vse skupaj.
  • Osamljenost, ker so sotrpini v podzemlji ali pa jih ni več in so manj tumpasti od mene.
  • In že apatija, ker postaja vseeno, brez energije in motivacije.
  • Čas, ki ga preživim na fejzbuku primerno sovpada z mojim stanjem. Vse vem o vseh, celo par brezveznih statusov sem objavila, po čemer že dolgo nisem posegla (zadnji "Sedem komarjevih pikov! Mam na faci." nakazuje celo na tako sorto obupanosti, da sem dejansko preštela vse oklane predele zoprnih ljudožercev, in ne samo na obrazu) ...

Sem se pa nekaj novega naučila ... Nove strategije, ki mi je edina še preostala, da sploh naredim prvi kurčev izpit v septembru. Po domače se zadeva imenuje piflanje, bolj strokovno memoriranje na pamet in če še bolj zakvačkam, gre za nekritično pomnenje in skladiščenje dejstev, ki bo čez en mesec gladko pozabljeno. To poteka v stoje, z enim na vrata nalepljenim plakatom, na katerem je narisan miselni s ključnimi kategorijami, ki jih potem opišem - naglas in  recitirajoče, s tolčenjem prsta ob vrata, da dajem takt izrečenim zlogom, če ne drugega, in s spominsko berglo v roki. Spominska bergla je knjiga, kamor se oprem, ko zablokiram, ane. In ko hodim po štengah s podstrešja v pritličje na sladoled, vsako štengo (naglas) poimenujem za eno fazo enega postopka in ko pridem v nov štuk, naredim isto z drugim postopkom. Lahko si bo kdo kmalu mislil, da imam zraven sebe usmojenega imaginarnega prijatelja, ki je gluh. Če ne bi bil usmojen in gluh, bi celo ta zbežal pred mojim retardiranim kvakanjem.

Naj se obrestuje! Ni enostavno to piflanje.

sobota, 25. avgust 2012

The Flying Cat

Najina žival še vedno misli, da lahko leti. Pa še vedno ne zna, ker je že četrtič (ali pa šele tretjič - nikoli ne bomo vedeli) zgrmela dol z okna.

Prvo letečo avanturo je imela, ko se je nečesa ali tistega, ki je v školjko potegnil vodo, ustrašila in poletela dol s skretnega okna. Brez posledic, z enim prestrašenim mijavom v nebo in prešernim opičjim skokom na ramena, ko jo je the master prišel iskat.


Za drugo letečo avanturo bo samo ona lahko potrdila, ali je res bila, ko bo znala govorit človeščino. Mijavk iz zgornjega okna s hodnika na naš balkon, ko smo trebili češnje, je izredno sumljiv in dvomi, da bi kar tako stopila ven skozi vhodna vrata, ostajajo.


Tretjo letečo-bolečo! avanturo je doživela v času, ko še ni imela prepovedi igre na zunanji okenski polici. Ko sem se ustrašila, da je padla dol, je bila v bistvu še vedno gor, a v tistem mojem paničnem pogledu skozi okno, ji je spodrsnilo in priletela je direkt na asfalt. Posledica je bil kompliciran zlom desne tačke, kamor so ji med operacijo zabili žebelj, da se je stvar naravnala. To sem že predstavila v spisu Moj mačkon ne more biti balon. No in to še vedno ne more biti.


Za četrto letalsko izkušnjo sem izvedela včeraj zvečer. Ko je cel dan ni bilo na spregled, so jo našli prestrašeno v atrijskem grmovju. Spet je k sreči štrbunknila na zeleno stran, tokrat skozi kopalnično okno, a  v luftu obstaja strah, da si je tisto načeto tačko spet kaj zmrcvarila. Zaenkrat hodi po vseh štirih, a glede na mačkov karakter, ki ne jamra, da ga kaj boli, je tole še pod enim hudim vprašajem. Depresivna pa ni.



Menda ni redkost in najpogostejše poškodbe, ki jih fašejo notranji mačkoni (torej tisti, ki živijo na 75 kvadratih in na višini) so ravno posledice teh padcev z balkonov in okenskih polic. Jinx je zdaj izkoristila že štiri prilike, še pet jih ima, če verjamemo v tisto o devetih mačjih življenjih. In glede na pogostost in željo po lovljenju golobov par metrov nad varnimi tlemi - ja, ne, ne sme jih tako hitro pocahnat!

Serija fotk s samozavestno mačjo pilotko jinx je zadnja serija njenih fotk, ki jo je v jutranjih urah dan za deseturnim žurerskim pohodom, storila partyfotografinja Ema s svojo mini, jinx-prijazno, fotkamašinco.

torek, 21. avgust 2012

is in a relationship

Odnos wc školjka-rit
Ha, še zadnjič sem se zbudila z viharji v želodcu in težnjo po izpljunku notranjih organov ven iz trupla. Še zadnjič, to vem, ker sem vzela še zadnjo iz serije konjsko velikih kapsul, ki so zverinsko oglodale želodčno sluznico in povzročile anarhijo še tam naprej po črevcih. Zelo upam, da so napodile še tisti virus, ki mi ga je v zahvalo za teden gostovanja v meni pustil zajedalski krvoses z ogromno ritjo. Naj izgine ta boreliozni obroč, naj izginejo še trije mozolji na faci in vse praske na nogah, ki se ne kažejo kot ravno lepe tam izpod oblekc ... Pa ne bom čisto nič huda nad dieto s prepečenci, čajem iz suhih borovnic, temno čokolado in zrelimi bananami.

Odnos švic brki-37°C
Diham, diham, diham! Potnih kapljic pod nosom ni, stopala in dlani so hladnega dotika, pogled skozi okno je zelen in brezbetonski ... Možgancem pa nikakor ni prevroče, da bi še stoprvič žulili te enoiniste ugotovitve knjig. Zato se ne sekirajo, ne norijo, počutijo se varne. Ljubljanskih sedemintrideset je zares vročih sedemintrideset. Gorenjskih sedemintrideset, ah, teh tu termometer sploh ne najde!, pa predstavlja precej hladno in svežo sedemintrideset ... S čiliranjem, ki ni muka in ni prisilno. 

Odnos požerušnik-beli kruh-grisin
Kuhat mi ni treba. In pojem res veliko svežih žemljic iz bele moke (ko se v popoldanskih urah tisto s prebavljanjem zobatega antibiotika umiri) - belo je poudarjeno, ker je postalo čudno. Zelenjava ostaja ista, direkt z vrta in v koločini, ki - če to sploh lahko - pretirava. Grisinov v ta novi korsici pa ne smem jest še štirinajst dni ... Tako kot smem šele čez štirinajst dni na poličko nad prtljažnikom namontirat Pando. Ali drnjohajočega medveda. Ali nekaj. Za personalizacijo pa tko ...

Odnos Rdeča cifra
Ta odnos je brez odnosa in je bedno, da se je sploh in spet pojavil.

petek, 10. avgust 2012

Spet sem spoznala ta Raj na Zemlji.

Ki je v Sloveniji! Še bolj natur, še bolj v divjini, še bolj je neokrnjen in še bolj je lepo - lepo tako zelo, da-be-se-da-ne-opi-še-in-fo-tkič-ne-na-ri-še.

Kjer se čas ustavi, kjer je luna ponoči pravo sonce, kjer ni pošasti, so pa plašne male podlasice in obati. In polži in pajki in mravlje, a se tako zlijejo v naravo, da pozabiš, kako zelo baubavasti in golaznjaški so lahko v mestu.


Kjer je šporhet sestavljen iz kamnov, kjer so stare suhe smreke najbolj fajn in aromatično gorivo, kjer maš zvezde na stropu in kjer maš jutranji tuš, ... ma ne, banjo!, vija vaja štrbunk takoj lahko iz pojstle.

No, to je tam, kjer sem bila zdaj. Samo tri dni in dve noči, a dovolj, da so kamni postali prehodni že brez bergle (čisto na štartu najdene palice, ki sem jo enkrat morala braniti pred palcojednim psom, drugič pa pred ta glavnim chefom kuhinje, ki je nenehno rabil nekaj za podkurit!) in dovolj, da sem skalibrirala svoje senzorje za vročino in vlago, in dovolj, da sem postala skaloplezalec - po kozje sem premagala prav vse skale, prišla tudi do mejnega kamna in na italijansko stran, neustrašno preplavala tolmune in se po riti dričala čez brzice ... In dovolj, da zdaj ne znam več hodit po ljubljanskem asfaltu.

nedelja, 05. avgust 2012

Čevljasti ulov

Vedela sem, da se sandalce ali gladiatorke ali jezuščkove opanke ali younameit, ki so namenjeni pohajanju v vročini, ki zaprtih čevljev nikakor ne tolerira, torej pohajanju vsak dan od junija, ko pride do prvih švic-tac do septembra, ko nožni prsti še vedno hrepenijo po približno svežem, čeprav vseeno betonskem, luftu, vsako leto kupi le za eno sezono. 

A štekaš, kaj čem povedat? 

Še enkrat: Vedela sem, da se odprte sandalaste, gladiatorske, jezuščkopankaste čeveljce vsako leto kupi le za eno sezono.


Ker razpadejo. Moje zadnje najljubše (in vsako leto so najljubše!) so kljub visoki ceni najprej ostali brez netkov (tistih kovinskih nekičastih okraskov), potem sem enkrat na poti do gredžuejšn piknika v Tivoliju izgubila podplat, ki mi ga je moj vsestranski dec s sekundnim zalimal nazaj, a se je njihova življenjska doba končala pred ogledom filma Batman z vzponom viteza teme s prelomom desnega podplata direkt na pol - nekaj je moralo pač umret, če si dovolim malo črnega.



Sem imela v planu že prej, a sem se vseeno počutila prisiljeno, ko sem odprla vrata najbližje čevljaste trgovine. Pomemben je podatek, da sem s seboj, v torbico, če hočeš, zapakirala tudi zgoraj omenjenega vsestranskega deca, ki je potem nosil torbico in - pazi! - nikoli prezrl kupišdva,vzameštri napisa. Tako je postal junak in zaslužen zato, da sem iz trgovine pritovorila tri škatle čevljev in namesto stosedemnajstih evrov v to vložila le petiintrideset, če upoštevam še do 70-procentni popust. Opanke, balerinke in platformaste plutaste peeptoese in opa, tu lahko govorimo že o drugih čevljih v moji omari, ki imajo funkcijo povišanja za nekaj centimetrov!


In ... Počasi dojemam, kako čevelj hitro postane obsesija. Ampak me ne bo!

četrtek, 02. avgust 2012

Lisičji jedilnik.

Zajtrk:
Umešana jajčeca, kurja jajca, z lisičkami. In s sto let starim rženim kruhom s semeni!











Kosilo:
Solata s tuno brez lisičk.
...  in temu primerno brez fotke.

Večerja:
Lisičkov golaž s pire krompirjem.











Naslednji dan kosilo:
Lisičkov golaž, krompir z blitvo, v pivskem testu utopljeni jajčevci
... in tako dobro, da ni bilo časa kliknit "Say cheese!". Pa tudi mobitelefonska kamera bi naredila le žaljiv približek. Krompir je bil še kako odveč.

Bistvo tega mojega lisičjega jedilnika ni v tem, da bomo kritizirali, kako baba od fotografa ne ceni fotografije in kako da si kaj takega drzne objavljati javno. Ni v tem, da bi brihtala komurkoli z idejami za izviren meni jutri in pojutrišnjem. Bistvo je pač v tem, da se hvalim, kako od zadovoljstva je grulil moj želodčič, in v tem, da so moji roditelji neverjetno ponosni, da lahko zdaj tudi zame napolnijo gobarsko košarico in s tem še dodatno urico preživijo tam na pokljuškem luftu.

sreda, 01. avgust 2012

Revolucija: bloggerjeva - in še kako se je dalo!

Samo eno obupano objavo sem morala spisat o tem in vesoljci so se me usmilili. Postavitev levega stolpiča se je zgradila kar sama od sebe! Don't know how, don't know why, don't know, don't care, wuhu! Da bi bilo celotno bivanje tako enostavno.

Revolucija: bloggerjeva, če se bo sploh dalo.

Nič se ustrašit. Malo ga serjem z adaptiranjem novih predlog ... Ker sem sitna in rabim spremembe.

Na levi strani bi mi moralo pokazat Moj ego, Četrto dimenzijo, Zadnje čivke pa vse Galaksije in pričakujem, da bom z mojim veleumnim računalniškim znanjem uspešno premagala blogger.

Malo me skrbi moja naravnanost k destrukciji, zato bom kar se da previdna, da tega Izgubljenega vesolja še bolj ne poženem v izgubo.

nedelja, 29. julij 2012

Smola s srečnim koncem

Nekaj časa je že mir z mojim nerazumljivim poslanstvom, da moram kliknit na vsak "Download Virus!" ... Taplop je že par mesecev v povsem okej stanju ... Zato pa sem zdaj začela z nočnim polivanjem črnih čajev po mizi ob računalniku, da nekaj kapljic vseeno zanese med špranjice na tipkovnici. Zakaj pa ne.

Črni čaji so pomembna stvar za moje monotono nočno služenje evričev, saj preprečujejo boleče kinke glave in pomagajo pri kljubovanju težji nočni gravitaciji. Sicer sem navado odlaganja šalce prilagodila mojemu mrtvemu kotu in jih nujno začela odlagat na levo stran vidnega polja, poleg tega sem upoštevala vse štoraste tendence v meni in šalco vedno pomaknila malo bolj zadaj z dosega moje vihrave roke, ki bi jo zaradi magnetne privlačnosti ali nečesa tako rada položila v horizontalo. Harmonija je trajala, vseeno mi je pa sinoči uspelo politi tistega pol deci črnega čaja ob računalniku, kar me je, poglejmo s pozitive, vsaj dodobra zbudilo, če se mi je že delo brezvezno zavleklo do štirih zjutraj! Danes k sreči čudežno vse štima.

Sicer se me ta teden bolj kot ne vsakodnevno drži smola in bi bil računalniški servis za stopetdeset evrov res vrhunec. Že če pomislim na štorijo s klopom pa na ponesrečen pečen krompir, za katerega sem pokasirala par besednih plesk, izmaličen utp kabel, izgubljen (ukraden!) novi usb ključek v fensi velikosti mini kvadratka  (še je trajal moj rojstni dan, še!), ki se je sicer po pričakovanjih našel tam, kjer kleptokitty skrije vse svoje uplenjene zadeve, je okrog mene že fejst plapolala štorasta aura ... Potem pa sem zažgala še pico, ki sem ji pred postavitvijo pod žar funkcijo, da se polnozrnata skorjica r_a_h_l_o zapeče še s spodnje strani, napovedala perfektnost (vizualno in gurmansko!).

zadi

spredi

Tisto z enominutno zamudo busa v Ribnici (ne sprašuj) v petek se je zahvaljujoč najboljšemu kebabu in Cenetu, ki je dal pir zaključila kot povsem neosmoljena zabavna izkušnja.

sobota, 28. julij 2012

Toliko o moji gostoljubnosti.

Tole je klop. Z dolgimi kosmatimi tacami in ogromnim bauhom.

Površina z minipuh kocincami, na katero je prisesan, je moja koža.

O, ja. Uresničila se je moja najhujša nočna mora. Potem, ko so me nekoč prepričevali, da taki mastni in debeli klopji požeruhi napadajo samo živali, sem se zasilno potolažila, lažnjivo prepričala in to nočnomorno idejo o "Jaz, klopji gostitelj!" potisnila v kot. Do včeraj.


Še do včeraj sem menila, da najbrž štrlina, ki sem jo čutila, a je nisem mogla dobro videti, predstavlja po nesreči razpraskano materino znamenje. "Ne, ne! To je klop!" so mi povedali dobro videči med čofotanjem v ne tako mlakužastem Bohinjskem Blejskem jezeru, nakar sem zaštartala s cviljenjem ob zavedanju, da gre za zajedalsko pošast, ki se z mojo krvjo (!!!) hrani na meni že skoraj en teden (majghaaaaad) - najverjetneje sem ga fasala med švic-lulanjem v na-daleč-voham-klope gozdiču, ki je bil že tako poln mutirane favne, če se spomnim ogromnega polža in žilavih rjavih pajkov.

Tole je dokončen stop vsem larifari zgodbicam, da žuželke res niso nič strašnega, so nezlobne, nedolžne in nič hudega željne, da delam galamo, vikinkrik in rompompom iz povsem nerazumljive paranoje, da so moje fobije zares nesmiselni in brez konkretne podlage temelječi strahovi. Potem, ko me je lani nekaj pičilo v veko, da mi je zatekla tako, da mi je šele ledena Nadiža pomagala odpreti uč, in potem ko me je lani v istem mesecu pičilo še nekaj v ustnico in sem dobila urška-čepin žnabelj, in potem ko mi vsaj enkrat letno komarji požrejo hrbet in da o nenehnem kvarjenju razgleda z žužjimi telesci, ki tacajo po ekranu, ne govorim ... No, me ne bo noben hudič prepričal, da bi jih ne-sovražila. Jinx, nadaljuj s svojim žužkocidom, ja!

torek, 24. julij 2012

My special ingredient: las.

Tudi v današnji rižoti.

In ki ga vedno na krožniku najde najljubši fant, ki se je nad to posebno sestavino v mojih kuharskih stvaritvah že nehal pritoževat ... Če ne bi želel v meni zatret te neznosne motivacije po sekljanju čebule, praženju čebule in mešanju čebule.

Poročanje po nedelji:
Švic ni odplaknil težkih svinjarij, ki čepijo na mojem Optimizmu, je pa prestavil trn ven iz žive pete na blaten buler, ki se že dober dan namaka v bideju ... Kar je okej, če ne bi prinesel novih pizdarij, ki so se pripopale na čisti vrh naših lobanjskih kosti in bodo tam čepele še vsaj do petka. In potem do avgusta in prvega slajda avtomatskih drsnih vrat na faksu po počitnicah. Klavstrofobično je tole z never-ending-story-ji.

Švic je vseeno za tisto nekaj časa pomagal pozabit na kruti lepi svet tam zunaj in napeljal k temu, 
- da je največji problem postal manko ta hitrega na štamprle alkohola za šankom, 
- da je največje čudo predstavljala frkljica s plutovinastimi sandali, ki so se še kako  podružili in popujsali z blatom,
- da so bili najbolj sproščeni trenutki - štuparama trenutki, kar označujem kot fizično ravnotežni napredek ali pa kot poglobljeno raven zaupanja med mojo ritjo in rameni najljubšega fanta, ki se je vzpostavila šele po nekaj letih prakse
- in da je največjo jezo pokasirala hondasivik z v najin šotor usmerjenimi zvočniki, ker saj da smo spali na parkirišču (revolucionarno pri tem je, da na naslednje blatnenje v festivalskih hlačah vzamem tudi uhočepke, kar tudi kolerira z emšo številko mojega dnk-ja).

Švic je pustil črno piko. In par žužkogrizov na mestih, ki dajejo srhljiv opomin, kje vse so plezale kosmate žužkotace. In povzročil je ogromen mozolj na bradi - najogromnejši izmed vseh v moji mozoljasti zgodovini. In scalo je dolgo in po malo. Pa smo shendlali tudi tisto solzo in vseeno je švic pomenil čilautvikend z veliko smeha. Smrkljivemu nosu je poden potem izbila pravljična fotočajanka z mafini v Čudežni deželi, kjer je neutrudno pihal hladen veter, ampak zaradi prisrčnosti celotnega grajskega užitkanja sploh ne bo kanca obžalovanja.

Naj tudi jutri pustim en svoj las, ane. V špinači, ja.

petek, 20. julij 2012

Če na svetu ne bi bilo skrbi, bi umirali mladi.

Ker se ne bi postarali. Mogoče niti ne umrli.

Tuš in milni mehurčki nič več ne odplaknejo umazanije, ki paca po duši, kot so to pridno in enostavno storili včasih, v bistvu še ne dolgo nazaj.

Če bo švicanje tale vikend (in mokre kaplje v soboto!) imelo učinek ... Pa poročam po nedelji. 

nedelja, 08. julij 2012

Zelenostlinski naraščaj!

Ha, čisto tako povem - odkar mi je crknila prejšnja familija Peteršilj in nakar sem upala, da tiste frišne bilke, ki so na pogorišču na novo zrasle, prav zares pomenijo novo peteršiljasto dinastijo, za kar se je izkazalo, da gre za navaden nekoristen plevel, ki je izkoristil moje ljubeče podarjene kaplje, da se je še bolj okrepil ... Sem tegelc dala nazaj mami v reklamacijo, ki mi je na novo obnovila zemljo in jo obogatila z drugo familijo Peteršilj, ki nima krvne povezave s ta jalovo prejšnjo. Ta novi je tako visoko že zrasel, da bi rabil opornico, če bi hotel pokonci stati.


Bazilika je tudi kar po štukih začela gradit svoje mesnate liste, zdaj pa upam, da dobijo družbo. Ekstra kjut posodico sem namreč našla med embalažo - z luknjami spodaj! 
(ja ja, od lumpi češnjevih paradižnikov je, no)

ponedeljek, 02. julij 2012

Nula za ventilator brez pokrovčka.

Ne, ne. Moj rojstnodnevni teden se ni zavlekel še v tedne naprej. Potem sem se le še učila, končno obkljukala en izpit, opravljala še enega, nakar nisem šla na rockotoško rajanje.

Čeprav me je v kaseljcu pridno pričakalo vabilo z akreditacijo in vip parkirplacom.

Vseeno je diplomirala moja najljubša cimra, v Tivoliju z ne-lesbo-cake-fightom smo se imeli fino, kolena so postala pobuškana in krvavo rdeča. Neesetskost in videz mulčice, ki se je na asfaltu razbila z biciklom, me ne motita. Prevroče je tole s sedemintrideset stopinjami - tudi za tipkarjenje.

sreda, 20. junij 2012

Rojstnodnevni teden ...

... Se je zaključil. 

Z eno kuhinjsko tehtnico več, z enim škoda-umazat predpasnikom več, z enim luštnim šampanjsko-tortastim žurčičem več, potem ko se je bliskalo in grmelo in potem ko sem naivno menila, da greva domov Aliens pogledat - opa in tu je ta moj prvi surprajz-surprajz party z baloni, piščalkami, roza trakci ... In z dekliči in s fantiči, ki so počasi zlezli tudi na moj cepelin Prijateljev ... Cepelin in še kako!


Pa z eno running sushi pojedino več, potem ko je bil želodec mačkast in pohlepen junk azijskega futra, enim ogromnim šopingom (ne po vsebini, ampak obsegu obletanih trgovin!) pa s še zadnjim šnofljajem nožnih prstov v balerinkaste merellke z meditativnim učinkom na stopala in s končno-sem-lastnica-nečesa-top-udobnega bodočo ponosno mislijo pred petkovo realizacijo nakupa.

In z obiskom Ljubljanskega gradu, ker da se ne spomnim, kako izgleda tam gor in ker da vzpenjačo je tudi treba enkrat preizkusit, ane. Utrip poletne Ljubljane, mimoidočih punc z dolgimi nogami in frajerjev s šmensi sončnimi očali, se je popolno dalo izkusit tam na hladnem drinku ob Ljubljanici.

Potem pa še z enim vročim, tako vročim, da se moji brki (puh!) - zdaj švic brki (švic puh!), ob podoživljanju spet topijo, skozi Tivoli do mehiške pojedine ... Še prej pa z enim novim profi likalnikom za bolj ukrotljive naglavne izrastke in za izravnavanje skakalnice, ki se pojavi po malo daljšem frufruju na moji desni strani. Tudi ta je moj prvi, ker sama si ga najbrž ne bi nikoli nabavila. Zdaj še repek, ki si ga v teh švicljivih časih moram naredit, izgleda urejeno in spodobno!


Najpomembneje sem pozabila - teden se je zaključil še z eno številko več. Še z eno številko več, s katero sem bom zadrla na teleklicatelja, ko me bo spraševal, če se želim udeležiti delavnice računalniškega opismenjevanja in "Še vedno sem dovolj mlada, da tega po defaultu ne potrebujem!". Še z eno številko več, ki jo bom obkrožila, ko bo treba izpolniti katerokolipačže anketo, ki zahteva starost. Še z eno številko več, ko bo prodajalka povprašala po osebnem dokumentu, da bo ta dokazal dovoljenje, da lahko že uhuhu let lahko kupujem alkohol.

Same pridobitve za tale moj rojstni teden! S svojimi pozitivnimi stres momenti je bil čudovit za moje psihoravnovesje.

petek, 08. junij 2012

Obupala, še preden se je samomorilsko zabrisala z balkona ...

Pretepeno, izigrano ... Opeharjeno!* ... Se počutim po dnevu dveh epskih porazov - boj z enim je trajal celo uro, še lačna sem bila vmes, da me je še bolj razorožilo, drugi je potreboval le sekundo in klik na elektronski indeks - hitro, da sem komaj čutila vbod v srce. Tako hudo je bilo, da sploh ni bilo več hudo in pivo pri semaforju in pivo v miškotu in running sushi požrtija makijev, sašimijev, spomladanskih zavitkov, rakovih klešč, škampovih repkov, rakovih čipsov, mini indijančkov, na tone mini indijančkov!, in potem še par šotov jegra ... Je bolečino dokončno izbrisalo. In današnje generalno pucanje bo res balzamična jagoda (trenutni hit mojega lačnega organizma!) na smetani, ki je sicer ne smem ponudit taistemu organizmu, da mi ne zameri. Motivacije pa najbrž še dolgo ne bom zavohala.

Še vprašanje ob tej priliki: kako sem lahko v prejšnjih letih v enem mesecu pod streho spravila po deset izpitov, a zdaj v pol leta, če ne štejem septembra, ki ni bil resen, ne morem niti enega?!


---
*bolj primernega izraza moja forevertugeder sošolka ne bi mogla poiskat!

sobota, 02. junij 2012

Ta mesec sovražim 25-procentno obdavčitev.

(študentskega dela op.i.)

Ker sem si v maju do centa preračunala zaslužek, da ja ne presežem čarobne meje in da ja ne bo zmanjkalo keša še za nafutrat pujska, ki mu na riti piše "Poletje 2012". 

Ker potem nisem upoštevala, da se javnofinančni zakon uveljavi s prvim junijem! In v maju delala malo bolj na hojladri.

Ker sem lani glasovala ZA zakon o malem delu in bi bila drugačne študentske finančne politike do zdaj že vajena.

Ker me je že tako nervoza matrala zaradi včerajšnjega velepomembnega veleizpita (s katerega sem se po enem persenu, lekadolu, izbruhu joka v telefon, epskem notranjem boju in dokončno poteptani samozavesti glede znanja želela odjaviti od izpita, nakar mi odjave niso več dopustili) in ker bi lahko veljalo vsaj "nesreča s cvenkom - sreča s faksom" načelo ... Bi bilo takoj vse bolje, ane? Ne pa da travmiram, a bo s septembrom treba na plačljiv četrti rok in napis na riti pujska spremeniti raje v "Četrti rok - 128€". 

Ker si zaradi izpitnega junija ne morem privoščit hard core variante dela, s katero bi zdaj pa res zaslužila ravno prav, čeprav sem prej preveč - in če je to zvenelo čudno, ko sem v teh finančno kriznih časih trobentala naokrog takšno trditev, bom zdaj vsaj s tem utihnila.

Ker bodo poletni načrti za festival ali dva okrnjeni.

Po vseh "ker" razlogih, moram za konec vseeno zabrihtat, da je 25 odstotna oziroma 12 ali koliko odstotkov višja obdavčitev čisto okej ukrep, če bo na ta račun več redno zaposlenih in več resno šolajočih bitij na tem že tako bridkem svetu. Čez omejitev subvencioniranih študentskih prehranskih bonov se ne pritožujem - drži, da je na ta račun prišlo do velikega izkoriščanja in drži, da ob treh zjutraj vesten študent nima kaj počet na kebabu na bavarcu. Ker so takrat vrata hramov znanja zaprta ... Ampak ob osmih zvečer pa še niso! Kakorkoli, kuhat znam, ceneje je in bolj zdravo je. In manj laktozno riskantno za moje črevce, če se malo štorasto izrazim.

Naslednji mesec bo bolje, ko bom vedela pri čem sem s svojim obračunom, ja.

sreda, 16. maj 2012

"petnajstga smo"

No pa grem kupit en šampanjčič, saj še nikoli nisva direktno na naju nazdravila, sem rekla in odropotala v maxija, ker mi je že tako malo krulilo po želodcu. Dva deci srebrne radgonske penine v luštni flaški brez šampanjskega štofeljca, ki bi odletel v nebo in razbil edino gorečo žarnico na lustru, je bilo potem ravno pravih, da sva se pogledala v uč, se nasmehnila in rekla "Na še vsaj takih šest let." Ne vem zakaj, ampak ob vsaki obletnici nanese debata na to, kako malo je v današnjem času verjetno, da par doživljenjsko ostane skupaj ... Kar je dokaj pesimistično, a? Neromantično vsekakor, a če si Me and You in če si na obletnico nikoli ne rezerviraš prostega dneva, da bi šel na izlet v Verono, in če samo govoriš, da bi se ob tej priložnosti šel basat z bežečimi sushiji, a tega ne realiziraš, in če si ne podarjaš čokolad, šopkov in mačet, ne greš v Atlantis na potuhnjen seks, in če na polički z okvirji fotk ne najdeš niti ene samo "jst pa ti" fotke ... Aja in če ta mini šampanjčič piješ le iz enega kozarca za šampanjec, ker so ostali razbiti ali pa so jih odnesli mucki šampanjekozarčniki, potem so čevapi, tzatziki in pivo, ki ga je na najinih šest let prinesla najljubša cimra, da stanovanjsko nazdravimo na naju, in "Uf, a že šest let je?!" čisto dovolj romantično izpadejo oziroma izpadejo celo več kot romantično, saj je to zares najina sorta romantike. In ta "najina" (že samo beseda) je dvojina in dvojina je romantična in midva sva romantična, le na tak ... Poseben način! Posebni smo danes radi.

Še dva pa pol.

To izrečem morbidno. Kot je morbidna glasba, ki se trenutno vali (vali, ja!) iz teh hudih zvočnikov, ki jih tako malo izkoriščava (zaradi sosedov, doh, in zaradi lesenih stropov, zaradi katerih moraš v bistvu lebdet in ne hodit, kot sem že nekoč opisala). In kot je morbidno vreme zunaj, zaradi katerega bodo nosne dlačice raje ostale v notranjih prostorih, kjer je toplo, čeprav že tako živijo na toplejšem območju mojega organizma ...

No, grem linkat po vrsti, da še v tem smislu vidim razsežnost mojega jebanja z izpiti.
Septembra sem si pustila tri.
Decembra sem si spodbudno vriskala: Samo še trije so, come on!
Na gujsnci, že malo tolažilno, a vseeno z motivacijskim nabojem januarja: Še vedno so samo trije, come on!
Marca sem v knjižnico dokaj zagnano hodila na kavo in s Še vedno so trije sporočala, da do zdaj nisem opravila še nič pametnega, da pa so trije že kar malo bolj blesava in ne tako lahka številka.
V aprilu sem doživela minimalen napredek, a ena kresnička je že razglasila malo toplejše čase - Samo še dva pa pol, no! in izklesala sem si lušten in optimističen izpitni plan, ki je nakazoval, da bo ratalo z lahkoto.

Nah, zdaj v maju še nisem zbila obveznosti na dva, v bistvu sem dobila izredno priložnost za še vedno dva pa pol, za kar moram biti hvaležna ... In sem! Samo še nikoli - ob vseh failih od decembra - nisem bila tako zlita z asfaltom, kot sem trenutno. Še dva pa pol. Povem brez žara v očeh, brez samotolažilnega skomiga z rameni in brez "vse bo okej" prikimavanja, ko stvar razložim Nekdoju.

ponedeljek, 14. maj 2012

Zelena revolucijaaa!

Čas za spremembe. Zeleni apdejt:

  • Drobnjak bo zdaj zdaj prišel preč, čeprav se je prej ves čas bohotno važil ...

  • Peteršilj pa je bogsigavedikje pobral toliko zelene življenjske moči, da je v enem delu tegelca na frišno in v vsej svoji bejbi nežni švohcenosti pokukal ven!


  •  Samo bazilika raste logično in kot naj bi bilo prav (to je, da si najprej majhen, potem pa velik in debel). Počasi dobiva vedno večje in vedno bolj mesnate liste, ki še niso zreli za v kotel, imajo pa vsekakor najboljši potencial, da jih tu pa tam na tla vrže mačja rit, ki se želi preriniti čim bližje golobom na drugi strani šipe.


Ni za zamerit neostrih fotk, tako slika moj blesavi (lep pa neumen) samsung. Zato ne povečuj slik.

sobota, 12. maj 2012

Samo krompirjeve solate ne ...

Pa sem globoko v solatoješčnem breznu. Kar je prav, kar je zdravo, kar je lahkotno in kar je tudi hudo nasitno! Zadnji teden ali dva je čuden dan, ko ne jem solate - s poudarkom, da je bil še leto nazaj čuden dan, ko sem solato jedla.

Ne maram zelene klasike s kisom, oljem in soljo. Maram zeleno inovacijo z olivami in drobnjakom in šparglji, zeleno inovacijo s češnjevimi paradižniki, korenčkom in baziliko, zeleno inovacijo s papriko, porom in peteršiljem. Ali pa s čebulo, čemažem in sončničnimi semeni ... S prelivi, ki vsebujejo max čajno žličko smetane, da želodček pridno prede brez vece školjke, s prelivi, v katerih so ta huda nizozemska gorčica, olivno olje in limonin sok. Kis naj se špara v shrambi - za pucanje vodnega kamna s kopalničnih površin, če hoče.

Paradajz sem lani načrtno osvojila (in na blogu celo ustanovila rubriko paradajz), da me je zdaj v solatah osvojil nazaj. Za zraven so opečeni kruhki idealni, lahko vegi skledi dela družbo piščančji mesek, tudi kuhan nepobarvan pirh, tuna in pečene hrenovke. Samo okisan krompir je za sicer zvestega krompirjevca, ljubitelja krompirja v miljontnih oblikah, govorim o sebi, strah in trepet v najhujši obliki.

sobota, 05. maj 2012

Tudi deset evrov se zna nastavit črni luknji, aha.

Dva dni nazaj sem izgubila še naslednjih deset evrov v moji zgodovini izgubljenih predmetov - in to še preden sem jih uspela zapravit za modre kratke hlače ali modre balerinke ali modre (govorim o poptv24ur modri barvi) še ene majčke lepe. Prebolela sem jih takoj zatem, ko sem se prepričala, da sem na tak način prišparala pardeset evrov, saj sem izgubila voljo do šopinga. 

In zapravljanja. 

In vlaganja denarja v Stvari. 

Ki niso življenjsko pomembna reč. 

Menda sem osrečila nekoga, ki je pred kljunom uzrl deset evrov.

Ampak jaz jih na tak način nisem našla še nikoli!

Kakorkoli, sploh si nisem razžrla ustnice, niti malo, raje sem se zažrla v še nekaj listov Tečne skripte, Pain in the Ass skripte, zelo Težko žvečljive skripte. In se potem naslednji dan prepustila žuru in to takemu, ki ga nisem imela že od marca, in s tem, da je bil tale še malo bolj lušten, sicer kratek (ker "at the end of the day it's all about work, glej dva lista nazaj) in sladek (vključujoč jegra pa torto). 

Na izgubljenih deset evrov niti pomislim več ne in kar se da čudno se je bilo zdaj spustiti v podoživljanje izgubljenih teh občutij. Tole je bila ekstremno posebna izkušnja in še en odraščajoč znak - ki se pa lahko skriva tudi v tem, da spet malo več zaslužim.

sreda, 02. maj 2012

Star Wars izobraževalni večeri

Pa sva končno zaključila ta izobraževalni tečaj, ki se je spontano razdelil v tri sklope:
- o Star Wars zgodbi, 
- o Star Wars karakterjih, 
- o Star Wars filozofiji. 



Baza je bila seveda dvojna filmska trilogija. V prvi semester, ki zajema analizo četrte, pete in šeste epizode, sem se podala jeseni, v drugi semester, ki zajema prvi, drugi in tretji del, pa zdaj, spomladi. Porkaš, da je tako zaporedje konfjuzing in zdaj štekam, zakaj lahko tole pogledaš večkrat kot Titanic, ki sem ga ne po svoji volji, ampak po volji Popteveja, ko sem ga še pridno spremljala in ne poznala torrentov ali Discoveryja, ker nismo imeli kabelske, videla le trikrat. Štekam, ker me zdaj žene, da spet pogledam prvo posneto trilogijo (torej drugo trilogijo celotne zgodbe), da še v vizualnem smislu povežem stvari - teorija ni dost.

Pomembno je bilo imeti zraven Učitelja, ki je že vsaj desetkrat šel skozi takšne in drugačne Star Wars zgodbe ... In je tekom spoznavanja znal spretno, po babiško!, uporabit metodo, ki me je pripeljala do pravilnih odgovorov.  Refleksija se je seveda pokazala v sanjah, če že prej nisem dojela določenih dejstev. Zadnji film oziroma tretja epizoda je več kot moreča. Zdaj sem brihtna in bom vedela, kdo so jediji, kdo je Joda, kaj pomeni "May the Force be with you." in "Luke, I am your father." Zdaj se bom malo več smejala, ko bo v The Big Bang Theoryju kakšna cvetka nanesla na lightsaber, zdaj sem še nekaj dodala k seznamu splošne razgledanosti. Ha!

ponedeljek, 30. april 2012

Iztrebljenje družine Peteršilj

Nič nisem kriva! Očitno Peteršiljčkom klima ni bila po godu ali pa so od osramočenosti pred Drobnjakovo bohotnostjo na sestanku krajevne skupnosti Zelenostlinsko naselje sporazumno pristali na samoiztrebitev. Dala sem vse od sebe, da bi to preprečila, ovele lističe pocufala, da bi zeleni imeli zdravo okolje, zalivala sem jih, s tegelcom lovila sončne žarke, a brez učinka. Tegelc družine Peteršilj je opustošen.


nedelja, 29. april 2012

At the end of the day - it's all about h... WORK!

Enkrat sem želela nekaj romantičnega ali samotolažilnega napisat ob citiranju Hanka Moodyja, torej ob njegovi za sladkorno fasat "At the end of the day - it's all about her" romeojulijabezenski izjavi, ampak zdej se pa po  nekaj uricah dela lahko le mrtvo zažličkam k enemu že spečemu truplu in na plesoče miganje nad puhastimi oblaki, a kako pravijo, lahko samo pozabim. 

In se veselim te nedelje, tega ponedeljka, torka in srede, ko se bodo celo mene prazniki dotaknili! S soncem nafilani in s čevapi in pivom obogateni. Pa z novim kosmatim črnuhom, ki je še vedno kosmat in črn, a nov zato, ker je po mesecu dni svojega mačjega življenja po človeških kriterijih preživela v družbi novih mačjih prijateljev, na katere je v začetku pihala in renčala, potem ko so jo pa ti nekaj dni zrelo ignorirali, je pa le utihnila. In se navadila mačje vrste sobivanja, se po mačje socializirala. Postala je bolj odrasla in modra, bolj neustrašna in manj debela, sicer drzna pri kraji pasjih briketov, bolj čohajoča in manj sitno mijavkajoča.

Danes ob koncu dneva končno ne bom deležna nobene tipkajoče travme! Niti zobne (oziroma jezične, če grem  v podrobnejši opis) - te mi je v četrtek odpravila davno izgubljena zobna čarovnica, ko mi je z zoprnim zobnim brusilnikom zbrusila počen zob, ki je s svojo ostro štrlino tako zarezal v jezik, da sem v sredo zvečer sprostila ušesa svojih cimrov, ko nisem mogla niti ust več odpret, da bi komentirala eno od verzij za reševanje sveta. Zdaj in jutri in pojutrišnjem vse štima. Po sredi se pa po tem hudem delu, ki sicer poteka v pižami, lahko tudi ob alkoholu, spet zažličkam - tokrat h kar dvema že spečima truploma!

nedelja, 22. april 2012

aprilski vremenar v meni

Ena jokica sem tele dni. Taka aprilska jokica - in april je letos zares aprilski (vsaj en mesec, ki kljubuje podnebnim spremembam, pravim).

Razlogov za mojo jokavost je več in ker tudi tu svoje analitične narave ne morem zatreti, saj bi me najbrž tudi to spravilo v jok, jih lahko brez posebnega seciranja razdelim v tri kategorije: 

a) banalnosti, ki so najbolj aprilsko muhaste
V jok so me spravili že prispevki v sinočnjih poročilih, ki so obnavljali sredin štrajk javnih uslužbencev - mimogrede ga ne podpiram in zavijam z očmi, ko poslušam cvetke iz ust sindikalistov, a bratsko-enotni shodi v meni vedno prebudijo tisto pozitivno čustvo, ki se zna porodit le ob skupnostnih eventih ... Množice so nepremagljive in če imajo pred sabo še precej tak cilj, ki zahteva pravičnost, damn, se mi že kocini koža. 
Potem se je ganjenost totalno ponovila ob deda-vnuk obisku hokejske tekme v Stožicah, na drugi strani pa sem tečne solze spustila, ko sem slišala kritiko na moje drobnjakove mafine - taisto kritiko, ki sem si jo že sama vrgla v fris, a je iz ust drugega slišati veliko bolj okrutno. "Neslani so" komentar tako postane "Zanič so" odločitev.

b) osamljenost, ki je v času poglobljenega druženja z izpitočtivom, koristna stvar
... Ali osamljenost, ki jo sicer potrebujem za svoje normalno funkcioniranje, a je ob preveliki količini vseeno lahko predestruktivna za moj obstoj. A veš, to je tisto, ko ti gre družba samega sebe že pošteno na smoki, tako zelo, da se ti rek  "Raje sam, kot pa v slabi družbi" zdi neumen in bi bila tako celo slaba družba boljša varianta od samega sebe.

c) stanovanjska problematika, ki povzroča bolečo rit - ne samo meni
Najemnine noben ne mara.

petek, 20. april 2012

Nekaj so se začeli kregat tam v zeleni soseski ...

Ha, preden začne familija Drobnjak postajat izrazito rumene barve in klorofil spreminjat v zlato (očitno), in preden se začne familija Peteršilj še malo bolj nagibat čez rob tegelca, kot da bi se porodila neka skupinska samomorilska nagnenja, moram v register ponosno zabeležit naslednje fotogradivo.


Predvidevam, da je za še ne očitno napako kriva nenadna osojna lega ob server-kišti na eni strani in  z zvočnikom na drugi. Teden nazaj sem morala začasno njihova domovnja preseliti v malo bolj neprijazno okolje, ker so Vsiljivci morali menjati okna Ljudem in okenska polica tako ni bila zelenovarna. Ker sem se potem spozabila pri svojem zelenostlinskem interesu, sem familije še nekaj časa prepustila v tem neonesnaženem okolju ... In upam, da nisem povzročila rastlinocida. Zdaj so nazaj pod soncem in pliz, pliz, naj začnejo bit fejst nazaj!

torek, 17. april 2012

Koprivin čarobni napoj

Uspešno sem izpeljala današnjo očiščevalno poslanstvo, ki sem si ga zadala včeraj, ko sem v gmajni odkrila cel breg z izpuhi neonesnaženih - čak, tole je dvojna negacija - snažnih! mladih kopriv. Ker špinača iz koprive, ki jo vsi tako hvalijo in se kregajo glede imena - saj špinača ne more bit koprivača ali blitvača, čeprav je na drugi strani solata lahko tudi motovilec s šampinjoni - za mojo trenutno kuharsko lenobnost ni bila prava izbira (in tudi sabljaški koprivini listi me pri tem niso posebej spodbujali - precej sem se ukvarjala s tem, kako stvar nasesekljat brez mehurjev po dlaneh in brez rokavic), sem se že takoj odločila za koprivin čaj ... Čeprav sem se bala morebitnega (kvazi)bruhajočega efekta.

Ker nič ni bolj ogabnega od gornikovega/ursi čaja (btw vsem sečilosamozdravilkam že zato priporočam terapijo z brusnicami), sem verjela v uspeh. Med desetminutnim namakanjem kopriv v vreli vodi je kuhinja smrdela ogabno. Ogabno! Ni čudno, da edina resna vrtičkarka v družini to uporablja za zalivanje paradajza. Vseeno sem z odcejano tekočino napolnila dve dvadeci šalci in eno štirideci aladinko, ki jo zaradi motne plastike uporabljam izrecno za barvaste zvarke.



Brez problema mi je uspelo spiti teh osemdeci smrdljive tekočine, s presenečenimi brbončicami, da je bil okus zelo znosen, na koncu že celo prijeten.

Sem zdaj zares očiščena vse zimske teže, težkih šunk in debelih plaščev? Ne vem, pri učenju je šlo brez kinkajočih vek, pri pospravljanju je šlo brez namrščenega tarnarja, pri miganju je šlo brez autobremz. Morda je šlo le za nabrisan placebo napitek, en dodaten notranji pogon, da je šlo brez drog ... Gotovo me je pa teže očistil tisti jogurt, ki me je za večerjo s svojim laktoznim jezikom pošteno naslinil - kot se za laktozo pri laktozno netakotolerantnem spodobi.

sobota, 14. april 2012

Še dva pa pol, no!

Čisto odvisno je, kako si zastaviš potek prve urice jutra (ki ni ob sedmih, osmih, ampak takrat, ko vstaneš) ...

Jaz sem danes spet nazaj vpeljala jutranje joga-razgibavanje na trdih tleh in brez blazine - že zato, ker sem zadnjo plačano vadbo brezslabovestno prešpricala in prespala s čepki v ušesih, gluha za izvrtavanje oken po bajti in za cel svet; 

pižamo nadomestila z bolj uglajenimi, a še vedno udobnimi čezdnevnimi cunjami, med katerimi so prve nespalne gate in strgane pajkice (nespalne gate so tiste, ki niso spalne in niso za spat, spalne gate pa so običajno take, da imaš občutek, kot da jih nimaš, so mamaste, perejo se lahko na 90° in češplja je bolj na prepihu, op.i.); 

umila sem si zobe, obraz, skrtačila petnajst centimetrov krajše lase, se pogledala v ogledalo s tistega vidika, kjer dosežem zadostljivo zadovoljstvo, ker po treh dneh kratke čupe in pristriženega frufruja tja do sredine čela še ne wow-am; 

pojedla probiotični jogurt s standardnimi ovsenimi in koruznimi kosmiči ter žlico lanenega semena (ob vsakem prehranjevalnem kiksu čez teden, imam vikend običajno rit na štrajku - ko je že štrajk tako aktualen pojem) pa še hruško, da sem se notranje res prebudila;

poščipala predolge nohtne izrastke, z bombažno majico zglancala očalna stekelca;

prižgala računalnik, odprla forum, odprla herlostuniverse, odprla facebook, odprla google reader, od včeraj pa sta med aktualnimi še twitter in reddit (čisto tako povem, da sem včeraj imela enega tistih neproduktivnih dnevov, ob katerih se prebudi interes za stvari, za katere prej nikoli ni bilo časa in energije, da bi jih človek naštudiral - zdaj sem usvojila reddit in na twitterju poiskala še en kup zanimivih, ki jim bom sledila);

pripravila zapiske in ostalo izpitno literaturo. Ker mam samo še dva in pol, od prvega aprila pa brez zagona zabušavam.

... Da si na ta dan prepoln elana za koristne reči, po katerih se v deseturen spanec brez treh nočnih obiskov na straniščno dilo podaš z nasploh živim občutkom.

sobota, 07. april 2012

Spontanosti še ne ...

Še ne znam. Ne maram. Ne sprejemam. Ne dohajam. Ne zmorem ...

... Je (nje, spontanosti op.i.) vpeljati v moj "Za način doživljanja tega lepega sveta" oddelek v Uradu za naravo Vesoljno Izgubljene.

Načrtovalka sem. Takole edino rata bit manj izgubljena kot sicer in takole edino rata, da ne lovim v krogu svojega repa, ki ga nimam, ampak da se naprej podim za pred mano letečimi-bežečimi bitji, situacijami, cilji. Katero zobno pasto naj kupim, kaj naj bo jutri za kosilo, kdo bo tisti, ki bo za tisti dan dobil čast mojega prevoznika.

Malo go with the flow injekcije bi pa lahko že dobila v rit. Ti dve, ki me še čakata, namesto tistih vitaminov.

sreda, 04. april 2012

telebadec

Spet sem si težje poškodovala blazinico na kazalcu - s telebadcem. Spotikom čez pločnik. Ni se mi zdelo smiselno, da moram centimeter bolj dvigniti nogo ob sestopu s cestišča na pločnik pa sem ta pločnik raje brcnila. Vrnil mi je, me spotaknil, da sem ponovno zimitirala ulov zajca - in namišljenega tudi ujela! Nepremagljiv je ta ... Pločnik. Petnajst ali koliko proti nula zanj.

Ker me pri lopatici iz dneva v dan manj špika, sem morala poiskat nov razlog za jamranje ob pomivanju posode, rezanju slanine in brisanju rok v brisačo. Pri sprehodu skozi Zoo nisem imela problemov.


nedelja, 01. april 2012

V divijini: dve leti!

Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas.

Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim "najemnino", pa je vredno. In ta "vredno" se bo zdaj v nadaljevanju ponovil ... Devetkrat. Ali desetkrat, da bo bolj zaokroženo. Življenje z najemniško pečico, ki od spodaj ne greje in se zato musaka peče po štiri ure, sirove štručke pa od spodaj nikoli ne bodo dobro zapečene, je torej vredno ...

Vredno, da sem postala en malo bolj odgovoren subjekt, ki mu je še bolj mar za to, kam in kako gredo smetke, embalaža, papir in steklo, čeprav bio odpadki zaradi nagravžnosti še vedno pristanejo med navadnimi smetmi (priznam, priznam!) - se na koncu izkaže, da tam zasedejo kar večino kantaste kapacitete, kar bi se v bistvu dalo izkoristiti na drugačen način, i know.

Vredno, da mi neoprani štumfi, prazen hladilnik, morebitni pretečeni datumi, odtisnjeni na embalaži sirnega namaza, sploh ne predstavljajo korenine, čez katero sem se en čas fejst spotikala. Zamrzovalnik rešuje, prav tako pa tudi nov paket H&M štumfov pomaga, da jih je v radelcu za skoz dovolj.


Vredno, da sem se določena živila naučila uporabiti do te mere, da ostankov ne mečem stran. Nekaj upgrejda tale stvar vseeno potrebuje - kako poštimat pšanca s kostmi je zame še vedno indija koromandija, kako od svinje spravit čim več špeha pa tudi.

Vredno, da so moji možganci opremljeni z vedno novimi idejami, kako bom za kosilo slash večerjo nafutrala moj (in ne samo moj) organizem in zadostila mojim (in ne samo mojim) zahtevnim brbončicam, kako bom za zajtrk čim več primernega za moja (in samo moja) prebavila užila in kako bom skozi dan prišla brez kruljajočega želodca in zaradi neglukoze tresočih rok.


Vredno, da sem brez priganjanja s strani pomembnih drugih spoznala čudodelnost fizičnega miganja. Nisem še totalno disciplinirana, sem pa že frendica z jogo za vsak dan (naslednja stopnja od joge za vsak teden, op.i.), s kolesom deset minut in s sprehodi - pa če ne čez Tivoli pa do bližnjega opravka.

Vredno, da sem tega mojega tipa dokončno označila za svojega, spoznala nič novega - da so tečni trenutki zraven samo zato, da še bolj ceniš netečne trenutke in da sva zgruntala eno svoje ravnotežje, ki nama pomaga, da furava naprej ta najin kul odnos. Še sva dva v zvezi.

Vredno, da sem spoznala, kako rada imam svoj domači kraj. Ponovno sem steptala vse gozdne potke s toliko večjim užitkom, vse gozdne in travniške dobrote, domače paradajze in špinačo ocenila za zaklad, hude razglede pa zadolžila za glavno sprostitev mojih v računalniški ekran spremenjenih učk. A toliko raje se potem vrnem nazaj k betonu ... S košem vonjav in okusov narave seveda.

Vredno, da sem sproducirala skrb za eno nedolžno bitje (seveda je tudi hinavsko, sebično in narcisoidno), za katero mi žaklja evrov ni bilo škoda dat, samo da so ji nazaj poravnali zlomljeno taco. Ta sorta skrbi je nekaj čisto novega zame ... In paše.


Vredno, da je moj tempo začel z obvladovanjem urinih kazalcev, jih začel usklajevat s toliko več življenjskimi vlogami, brez da bi stisnil svoj tempo-rep med tempo-noge. No, še ga včasih uspe stlačit tja, a ne prav za dolgo. Planer in organizacija - pa zmagam.

Vredno mojega dela najemnine in stroškov, da sem zrasla, napredovala, šla naprej, se osamosvojila, se naučila balansiranja, življenja, kuhanja, rednega pucanja skreta kosmatega bitja, glancanja kopalnice, upravljanja s pralnim strojem, ukvarjanja z rdečimi ciframi na bančnem računu, dojela, zakaj je mati vedno težila z ugašanjem luči ... Kar češ! Predvsem pa je vredno vseh teh noči, ki jih ne predrnjoham sama, ampak z ritjo nalepljena še na drugo telo, čeprav se to pritožuje, da že dve leti ni naspano. Zaradi mene. In zaradi mene je lahko še naslednjih tisoč let.

Pies: ne sprašuj, zakaj sem ob  vsem tem na prvo mesto postavila tisto o odpadkih. Ker nimam pojma.