To izrečem morbidno. Kot je morbidna glasba, ki se trenutno vali (vali, ja!) iz teh hudih zvočnikov, ki jih tako malo izkoriščava (zaradi sosedov, doh, in zaradi lesenih stropov, zaradi katerih moraš v bistvu lebdet in ne hodit, kot sem že nekoč opisala). In kot je morbidno vreme zunaj, zaradi katerega bodo nosne dlačice raje ostale v notranjih prostorih, kjer je toplo, čeprav že tako živijo na toplejšem območju mojega organizma ...
No, grem linkat po vrsti, da še v tem smislu vidim razsežnost mojega jebanja z izpiti.
Septembra sem si pustila tri.
Decembra sem si spodbudno vriskala: Samo še trije so, come on!
Na gujsnci, že malo tolažilno, a vseeno z motivacijskim nabojem januarja: Še vedno so samo trije, come on!
Marca sem v knjižnico dokaj zagnano hodila na kavo in s Še vedno so trije sporočala, da do zdaj nisem opravila še nič pametnega, da pa so trije že kar malo bolj blesava in ne tako lahka številka.
V aprilu sem doživela minimalen napredek, a ena kresnička je že razglasila malo toplejše čase - Samo še dva pa pol, no! in izklesala sem si lušten in optimističen izpitni plan, ki je nakazoval, da bo ratalo z lahkoto.
Nah, zdaj v maju še nisem zbila obveznosti na dva, v bistvu sem dobila izredno priložnost za še vedno dva pa pol, za kar moram biti hvaležna ... In sem! Samo še nikoli - ob vseh failih od decembra - nisem bila tako zlita z asfaltom, kot sem trenutno. Še dva pa pol. Povem brez žara v očeh, brez samotolažilnega skomiga z rameni in brez "vse bo okej" prikimavanja, ko stvar razložim Nekdoju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar