Dva dni nazaj sem izgubila še naslednjih deset evrov v moji zgodovini izgubljenih predmetov - in to še preden sem jih uspela zapravit za modre kratke hlače ali modre balerinke ali modre (govorim o poptv24ur modri barvi) še ene majčke lepe. Prebolela sem jih takoj zatem, ko sem se prepričala, da sem na tak način prišparala pardeset evrov, saj sem izgubila voljo do šopinga.
In zapravljanja.
In vlaganja denarja v Stvari.
Ki niso življenjsko pomembna reč.
Menda sem osrečila nekoga, ki je pred kljunom uzrl deset evrov.
Ampak jaz jih na tak način nisem našla še nikoli!
Kakorkoli, sploh si nisem razžrla ustnice, niti malo, raje sem se zažrla v še nekaj listov Tečne skripte, Pain in the Ass skripte, zelo Težko žvečljive skripte. In se potem naslednji dan prepustila žuru in to takemu, ki ga nisem imela že od marca, in s tem, da je bil tale še malo bolj lušten, sicer kratek (ker "at the end of the day it's all about work, glej dva lista nazaj) in sladek (vključujoč jegra pa torto).
Na izgubljenih deset evrov niti pomislim več ne in kar se da čudno se je bilo zdaj spustiti v podoživljanje izgubljenih teh občutij. Tole je bila ekstremno posebna izkušnja in še en odraščajoč znak - ki se pa lahko skriva tudi v tem, da spet malo več zaslužim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar